Jedro

V zvezi z datumom seznanitve (novega) v.d. predstojnika Policije A. A. o vseh okoliščinah tožnikove kršitve pritožba neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da se je novi predstojnik z vsemi okoliščinami kršitve seznanil šele 17. 6. 2022, po prejemu poročila notranjevarnostnega postopka dne 17. 6. 2022. Pritožba prav tako neutemeljeno navaja, da se je A. A. že ob nastopu funkcije vršilca dolžnosti generalnega direktorja Policije dne 2. 6. 2022 seznanil z vsemi okoliščinami kršitve, saj se je navedenega dne seznanil z uradnim zaznamkom C. C., ki, kot je obrazloženo zgoraj, ni zadoščal za sklepanje o tem, da se je predstojnik seznanil z vsemi okoliščinami kršitve. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo izpoved A. A., da se je z vsemi okoliščinami kršitve in bistvenim dejanskim stanjem seznanil, ko je prejel poročilo o izvedenem notranjevarnostnem postopku, to je 17. 6. 2022, pri čemer se je oprlo tudi na dopis E. z dne 20. 6. 2022, s katerim je A. A. Uradu N. predlagal uvedbo postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ukrep prepovedi opravljanja dela za tožnika.

Tožnik je opravljal naloge tudi na področju odkrivanja, preprečevanja in preiskovanja kaznivih dejanj uslužbencev Policije ter preverjanje in ocenjevanje etičnega ravnanja in integritete uslužbencev Policije. Zato je s svojim ravnanjem, ki predstavlja bistveno odstopanje od načel in ravnanj, ki se zahtevajo od vsakega posameznika, še bolj pa od vodje I., okrnil ugled toženke oziroma vseh policistov in ob tem celotne Policije ter Policiji povzročil materialno in moralno škodo ter ravnal v nasprotju z dolžnosti. Za odločitev ni bistveno, da je bila kazenska ovadba zoper tožnika zavržena, saj je dokazano, da je vedel za obstoj okoliščin, ki utemeljujejo varnostni zadržek za zaposlitev G. G., vendar je kljub temu podal oceno, da varnostni zadržek ni podan.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek: (1) za razveljavitev sklepa Ministrstva za notranje zadeve, Policije, št. ... z dne 15. 7. 2022 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 31. 8. 2022; (2) za ugotovitev, da delovno razmerje tožnika pri toženki ni prenehalo dne 9. 9. 2022 in še vedno traja v skladu s pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 1. 4. 2007 in pripadajočimi aneksi, skupaj z vsemi pravicami iz delovnega razmerja; (3) da je toženka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo na delovno mesto vodja sektorja, ga od 1. 1. 2023 dalje prijaviti v zavarovanja in mu za čas od 1. 1. 2023 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja; (4) mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja a) od 9. 9. 2022 do 31. 12. 2022 izplačati odškodnino v višini 11.736,56 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 1. 2023 dalje do plačila in b) od 1. 1. 2023 dalje obračunati vsakomesečni bruto znesek nadomestila plače v višini, kot če bi delal, po plačilu prispevkov in davkov pa mu izplačati vsakomesečno neto nadomestilo plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; (5) mu za čas prepovedi opravljanja dela, to je od 21. 6. 2022 do dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, obračunati razliko med prejetim nadomestilom plače in nadomestilom plače v višini 100 %, ki bi jo prejel, če bi opravljal delo, ter po plačilu davkov in prispevkov izplačati mesečni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi; (6) tožniku za vsak mesec od julija 2022 dalje obračunati odškodnino v vsakomesečni bruto višini 192,43 EUR ter mu po plačilu prispevkov in davkov izplačati neto nadomestilo plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in (7) mu povrniti stroške predpravdnega in pravdnega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da A. A. ob nastopu funkcije v.d. generalnega direktorja Policije ni bil seznanjen z vsemi okoliščinami kršitve, ki se očita tožniku. Prav tako ni pravilen dokazni zaključek, da sodišče ne verjame prejšnjemu predstojniku dr. B. B., da je bil na podlagi dokumentacije, ki mu jo je 16. 5. 2022 izročil C. C., seznanjen z vsemi okoliščinami kršitve, oziroma da je to bilo 19. 5. 2022, ko je bila zadeva posredovana na posebni oddelek D. Ne strinja se z ugotovitvijo, da se je v.d. predstojnika Policije z vsemi okoliščinami kršitve seznanil 17. 6. 2022 in da je izredna odpoved z dne 15. 7. 2022 pravočasna. V poročilu z dne 17. 6. 2022 niso podani nobeni dodatni razlogi ali okoliščine, ki predstojniku ne bi bili znani že pred 19. 5. 2022. Toženka ni navedla, s katerimi okoliščinami naj bi se predstojnik seznanil iz poročila z dne 17. 6. 2022, niti ni o tem izpovedal A. A. Ob nastopu funkcije je bil A. A. seznanjen z uradnim zaznamkom C. C., ki so ga poslali na posebni oddelek D. Delodajalec z ustanovitvijo posebnih komisij ne more podaljševati roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi, zlasti če se ugotovi, da tak postopek ne privede do novih oziroma konkretnejših ugotovitev glede razlogov za izredno odpoved, ki bi (šele) ponudile ustrezne podlage za začetek postopka (VIII Ips 337/2017). Glede razlogov za izredno odpoved je sodišče prve stopnje spregledalo, da končno oceno o obstoju varnostnega zadržka poda vodja Službe E., to pa ni tožnik. Ker F. F. svojega uradnega zaznamka, v katerem je napačno ugotovil dejanske okoliščine, ni želel popraviti, je to moral storiti tožnik. Ne strinja se, da je toženka v izredni odpovedi ustrezno obrazložila odpovedni razlog ter podala zadosten opis tožnikovega ravnanja. Zaključek F. F. v uradnem zaznamku z dne 10. 6. 2021, da je podan varnostni zadržek za G. G., je nepravilen, kar je med ugotovil tudi takratni vodja E. H. H. Izpovedal je, da je F. F. v svojem uradnem zaznamku napisal, da obstajajo varnostni zadržki zaradi znakov kaznivega dejanja in da je svojo oceno utemeljil na štirih varnostnih tveganjih in sicer, da bi zunanji in notranji javnosti dali mnenje, da je v policiji dopustno nasilje oziroma šikaniranje, da bi žrtvam v okolju ponovno vzbudili zgražanje, kar naj bi bilo ni subjektivno mnenje avtorja, ne da bi bili podani objektivni podatki. Zato je H. H. tožniku kot vodji I. odredil, da ponovno preveri zakonitost in strokovnost uradnega zaznamka. Kazensko in delovno sodišče sta ugotovila, da do šikaniranja ni prišlo, temveč je bilo ugotovljeno (le), da je G. G. 15. 3. 2016 na skupni tiskalnik natisnil obvestilo izvršitelja o izvedbi prve javne dražbe, ter da navedeno ravnanje ne vsebuje elementov kaznivega dejanja. Tudi iz sklepa Državnega tožilstva o zavrženju kazenske ovadbe zoper tožnika z dne 12. 7. 2023 izhaja, da tožnik ni predrugačil uradnega zaznamka, ki ga je sestavil F. F., temveč da je sestavil nov uradni zaznamek z dne 5. 7. 2021, s svojo signirno številko, njegova vsebina pa ni bila lažna. Tožnik ni mogel G. G. omogočiti ponovno zaposlitev v Policiji, ker nima te pristojnosti, prav tako ni pristojen za sprejem končne ocene o obstoju ali neobstoju varnostnega zadržka. Tožnikova presoja obstoja varnostnih zadržkov, tudi če bi se ugotovilo, da je napačna, ne predstavlja niti kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja niti nima znakov kaznivega dejanja. Znaki kaznivega dejanja bi bili podani, če bi se zavedal, da so podani varnostni zadržki. Sodišče je ugotovilo, da je na odločitev F. F. vplivala njegova ugotovitev, da je J. J. (ena izmed prijaviteljic nadlegovanja s strani G. G.) naknadno, po postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi G. G., podala kazensko ovadbo zoper navedenega, ker je na telefon prejela zanjo obremenjujoča sporočila. Kasnejše poizvedbe o tem so se opravljale šele septembra 2022, to je potem, ko je bila tožniku že podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da F. F. v letu 2021, ko je opravljalvarnostno preverjanje, ni vedel, da v tej zadevi odločitev državnega tožilca ni bila sprejeta. Presoja sodišča, da je podan varnostni zadržek in da se 9. točka prvega odstavka 52. člena ZODPol smiselno nanaša tudi na nadlegovanje, ne dokazuje, da je tožnik vedel za obstoj varnostnega zadržka. Nepravilen je zaključek sodišča, da bi tožnik, če bi držala njegova izpoved, da je v letu 2021 sam ugotovil neobstoj varnostnega zadržka (in istočasno ugotovil, da je bila nasprotna odločitev F. F. nezakonita), pri svoji odločitvi vztrajal tudi v letu 2022. Sodišče ni upoštevalo metodološkega napotka iz 8. člena ZPP in je sprejelo napačno dokazno oceno, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izdane sodbe. Zaradi napačnega povzemanja v izpovedbi pa je storilo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke 339. člena ZPP. Nepravilen in vsebinsko neprepričljiv je tudi zaključek, da s tožnikom ni bilo možno nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, kot izhajajo iz obrazložitve, in se nanje sklicuje. Presoja pa le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. Ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj sodišče prve stopnje ni napačno povzemalo izpovedi prič in sprejelo zaključkov, ki niso logični in življenjski. Pritožba ne konkretizira, katere izpovedi naj bi sodišče prve stopnje nepravilno povzelo, kršitev pa neposredno povezuje z očitkom o napačnih zaključkih, ki naj ne bi bili logični in življenjski, torej dejansko uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava.

7. Zmoten je tudi pritožbeni očitek o kršitvi 8. člena ZPP, ki naj bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (smiselno uveljavljana kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP). Določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je kršena le, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična. Prvostopenjski dokazni oceni ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Iz nje je razvidno, katera dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo kot odločilna, ta so oprta v izvedenih dokazih, na njihovi podlagi pa so tudi sprejeti pravilni dokazni zaključki.

8. Tožnik je bil zaposlen pri toženki na delovnem mestu vodja sektorja v Sektorju I. v Službi E. v K. Toženka mu je 15. 7. 2022 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ker naj bi kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, in sicer, da je v obdobju od 10. 6. 2021 do 5. 7. 2021 v postopku varnostnega preverjanja pred sklenitvijo delovnega razmerja v Policiji za G. G., po predhodnem naročilu H. H. (takratnega vodje v E. oziroma njegovega nadrejenega) navedel, da za G. G. ne obstajajo varnostni zadržki iz 52. člena Zakona o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol; Ur. l. RS, št. 13/2013 in nasl.), čeprav je vedel, da ti zadržki obstajajo, s tem pa je G. G. v nadaljevanju omogočil, da se je ta lahko ponovno zaposlil v Policiji in mu s tem pridobil nepremoženjsko korist, kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitve pa imajo vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/08 in nasl.) v zvezi z 20. členom KZ-1, s čimer se je zaupanje toženke do tožnika porušilo do te mere, da z njim ni bilo več mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka.

9. Tožnik je navajal, da izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni pravočasna, ker ni bila podana v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved ter da ni podan odpovedni razlog. Toženka je menila, da je odpoved pravočasna in da je tožniku dokazana očitana kršitev. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je odpoved zakonita.

10. Tožnik je bil zaposlen v državnem organu - Policiji, ki ima razvejan organizacijski ustroj (2. člen ZODPol). V skladu z drugim odstavkom 33. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) pravice in dolžnosti delodajalca v Policiji izvršuje predstojnik, ki nastopa v imenu delodajalca (drugi odstavek 20. člena ZDR-1). Ta predstojnik je generalni direktor Policije (17. člen ZODPol). V skladu z ustaljeno sodno prakso subjektivni rok za odpoved začne teči, ko se delodajalec seznani z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le te. To pa je tedaj, ko delodajalec ugotovi, da konkretno ravnanje delavca predstavlja kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki pomeni utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zbiranje podatkov o morebitni kršitvi in odločitev o ukrepu, kakršen je izredna odpoved, zahteva od delodajalca določen čas, saj ne bi bilo razumno, če bi bil standard ugotovitve kršitve - še toliko bolj pri kršitvi z vsemi znaki kaznivega dejanja - prenizek in bi silil delodajalca k sprejemanju prenagljenih odločitev. Zato je za ugotovitev odpovednega razloga pomemben celokupen sklop dejstev o kršitvi, na podlagi katerih lahko delodajalec preko zakonitega zastopnika ali predstojnika (v tem primeru generalnega direktorja Policije) dovolj zanesljivo ugotovi kršitev in posledično poda odpoved (prim. VIII Ips 28/2022).

11. Neutemeljeno je stališče pritožbe, da se je prejšnji generalni direktor Policije dr. B. B. (predstojnik Policije od 31. 1. 2021 do 1. 6. 2022) 16. 5. 2022 seznanil z vsemi okoliščinami kršitve na podlagi dokumentacije, ki mu jo je tega dne izročil C. C., oziroma da je to bilo (najkasneje) 19. 5. 2022, ko je bila zadeva posredovana na posebni oddelek D. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je vodja E. C. C. 16. 5. 2022 dr. B. B. predstavil vsebino oziroma ugotovitve sestanka z dne 13. 5. 2022, ki ga je opravil z inšpektorjem F. F. in tožnikom, ter tudi uradni zaznamek inšpektorja F. F. in odločitev tožnika, pri tem pa je tudi pravilno zaključilo, da v kolikor bi bila njegova izpoved verodostojna, dr. B. B. po tej seznanitvi ne bi sprožil še notranjevarnostnega postopka oziroma za pregled zadeve in mnenje zaprosil svoje pravnice L. L. in M. M., temveč bi takoj zoper tožnika sprožil postopek izredne odpovedi. Pritožba neutemeljeno izpodbija dokazno oceno o neverodostojnosti njegove izpovedi, saj je sodišče pravilno razlogovalo, da je dr. B. B. v nasprotju s svojo izpovedjo, da je bil o vseh okoliščinah kršitve seznanjen, izpovedal, da zadeve niso uspeli dokončno razčistiti, ker sodelavec M. M. zaradi bolniškega staleža nikoli ni podal mnenja o zadevi, nato pa je bil sam razrešen in je zmanjkalo časa. Tudi po stališču pritožbenega sodišča do 19. 5. 2022 predsojniku dr. B. B. niso bile znane znane vse okoliščine tožnikove kršitve. V zvezi s tem je tudi pravilna dokazna ocena sodišča prve stopnje, da tudi sicer ni verjetno, da bi bil zgolj en zapis (zapis C. C. z dne 16. 5. 2022) zadosten dokaz za sprožitev postopka izredne odpovedi, katerega posledica so lahko hujše delovnopravne sankcije. Zato je edino logično, da je dr. B. B. hotel preveriti vse okoliščine v zvezi z navedenim dogodkom s sprožitvijo notranjevarnostnega postopka. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tudi naznanitev odklonskega ravnanja posebnemu oddelku D. ne more samo po sebi predstavljati, da je toženka oziroma njen predstojnik ugotovil vse okoliščine tožnikove kršitve v smislu drugega odstavka 109. člena ZDR-1. 12. V zvezi z datumom seznanitve (novega) v.d. predstojnika Policije A. A. o vseh okoliščinah tožnikove kršitve pritožba neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da se je novi predstojnik z vsemi okoliščinami kršitve seznanil šele 17. 6. 2022, po prejemu poročila notranjevarnostnega postopka dne 17. 6. 2022. Pritožba prav tako neutemeljeno navaja, da se je A. A. že ob nastopu funkcije vršilca dolžnosti generalnega direktorja Policije dne 2. 6. 2022 seznanil z vsemi okoliščinami kršitve, saj se je navedenega dne seznanil z uradnim zaznamkom C. C., ki, kot je obrazloženo zgoraj, ni zadoščal za sklepanje o tem, da se je predstojnik seznanil z vsemi okoliščinami kršitve. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo izpoved A. A., da se je z vsemi okoliščinami kršitve in bistvenim dejanskim stanjem seznanil, ko je prejel poročilo o izvedenem notranjevarnostnem postopku, to je 17. 6. 2022, pri čemer se je oprlo tudi na dopis E. z dne 20. 6. 2022, s katerim je A. A. Uradu N. predlagal uvedbo postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ukrep prepovedi opravljanja dela za tožnika. Glede na to, da v nobenem primeru ni mogoče šteti, da se je A. A. z vsemi okoliščinami kršitve seznanil pred 17. 6. 2022, ter je po prejemu poročila predlagal uvedbo postopka izredne odpovedi, ni odločilna pritožbena navedba, da toženka ni predložila poročila oziroma navedla njegove vsebine. Glede na navedeno, ko uradni zaznamek C. C. ni zadoščal za ugotovitev vseh okoliščin kršitve, ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na stališče, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo v zadevi VIII Ips 337/2017, da delodajalec z ustanovitvijo posebnih komisij ne more podaljševati roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi, zlasti če se ugotovi, da tak postopek ne privede do novih oziroma konkretnejših ugotovitev glede razlogov za izredno odpoved, ki bi (šele) ponudile ustrezne podlage za začetek postopka. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje ni podlage za sklepanje, da bi odreditev notranjevarnostnega preverjanja zoper tožnika neutemeljeno podaljševalo rok za podajo odpovedi. Glede na navedeno je torej izredna odpoved z dne 15. 7. 2022 podana v zakonskem roku 30 dni v smislu določbe drugega odstavka 109. člena ZDR-1. 13. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na vsebino tožnikove kršitve, pritožba neutemeljeno izpostavlja, da toženka v izredni odpovedi ni zadostno in ustrezno obrazložila odpovednega razloga, ker naj iz opisa ne bi izhajala konkretna kršitev in znaki kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je z zvezi s tem zavzelo pravilno stališče, da je toženka v skladu z 87. členom ZDR-1 ustrezno obrazložila odpovedni razlog, saj je v odpovedi konkretno (vsebinsko in časovno) navedla in obrazložila okoliščine oziroma ravnanje tožnika, iz katerega je razvidno, kaj je dejanski razlog za odpoved. Opis je po pravilnem stališču sodišča prve stopnje jasen in omogoča presojo, ali gre za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja ter presojo, ali ima kršitev tudi vse znake kaznivega dejanja, pri čemer sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, ki jo v odpovedi navede delodajalec, pač pa na podlagi opisa dejanskega razloga samo presodi, ali so v njem podani znaki katerega od kaznivih dejanj. Zato je pravilno razlogovalo, da ni odločilnega pomena in ZDR-1 tudi ne zahteva, da delodajalec v odpovedi navede formalne znake določenega kaznivega dejanja, pač pa je bistveno, da v odpovedi delavčeva ravnanja opiše oz. obrazloži na način, da iz tega opisa izhaja konkretna kršitev in znaki kaznivega dejanja, ki jih ima ta kršitev.

14. Nadalje pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da končno oceno o obstoju varnostnega zadržka po 52. členu ZODPol poda vodja E. (H. H.) in ne tožnik. Tožnik je namreč kot vodja I. moral pripraviti uradni zaznamek oziroma mnenje o obstoju varnostnega zadržka, zato za samo kršitev ni odločilno, da je dokončno odločitev o tem sprejel tožniku nadrejeni H. H. To namreč ne vpliva na tožnikovo obvezo, da pravilno ugotovi vse okoliščine, ki vplivajo na odločitev o obstoju varnostnega zadržka. Zato v tem smislu tudi neutemeljeno izpostavlja v pritožbi, da ni mogel G. G. omogočiti zaposlitve v Policiji, ker ni bil pristojen za sprejem odločitve o njegovi zaposlitvi. Bistven je tožnikov prispevek pri pripravi ocene o obstoju varnostnega zadržka, v katero je bil tožnik vključen kot vodja I. 15. Pritožba neutemeljeno navaja, da F. F. svojega uradnega zaznamka, v katerem je napačno ugotovil dejanske okoliščine, ni želel popraviti, kar je moral storiti tožnik. Bistvo pritožbenih navedb tožnika je v tem, da naj bi F. F. podal oceno za varnostni zadržek za G. G., ki naj bi temeljila na kršitvah z znaki kaznivega dejanja šikaniranja, čeprav se je v kazenskem in delovnem sporu izkazalo, da G. G. ni storil kršitev z znaki kaznivega dejanja. Vendar pa to ne more biti razlog za "popravo" uradnega zaznamka F. F. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da je F. F. v postopku varnostnega preverjanja G. G. ugotovil, da zanj obstaja varnostni zadržek po 9. točki prvega odstavka 52. člena ZODPol, ki govori o utemeljenem dvomu v zanesljivost ali verodostojnost osebe, oceno pa je pripravil na podlagi vpogleda v notranje evidence I., iz katerih je izhajalo, da je bila G. G. predhodno podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi v Policiji, ter da je bila zoper G. G. podana tudi kazenska ovadba s strani J. J. in da je G. G. podal zoper J. J. anonimno prijavo, za katero se je izkazalo, da je neutemeljena.

16. Bistveno je torej, da ocena o varnostnem zadržku za G. G. ne temelji le na ugotovitvi, da je bila G. G. podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev z znaki kaznivega dejanja (ki naj bi se v sodnem postopku izkazali za neutemeljene), temveč da je bil tožnik po pravilnem stališču sodišča prve stopnje seznanjen s sodbama delovnega sodišča in tudi z vsemi drugimi ravnanji G. G., iz katerih je tudi po stališču pritožbenega sodišča nedvomno izhajal obstoj varnostnega zadržka po 9. točki prvega odstavka 52. člena ZODPol. Zgolj zaradi tega, ker v delovnem sporu niso bili ugotovljeni znaki kaznivega dejanja šikaniranja, tožnik ni mogel utemeljeno šteti, da mora popraviti uradni zaznamek F. F. V delovnem sporu je bil namreč tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi zavrnjen, saj je bila dokazana kršitev, da je G. G. 15. 3. 2016 na skupni tiskalnik natisnil obvestilo izvršitelja o izvedbi prve javne dražbe premoženja J. J. Ker je torej G. G. zakonito podana izredna odpoved pogdobe o zaposlitvi, tožnik pa je bil seznanjen tudi z vsemi drugimi ravnanji G. G., iz katerih je izhajal obstoj varnostnega zadržka, pritožba neutemeljeno navaja, da je tožnik popravil uradni zaznamek po tem, ko ga je na to opozoril H. H., ki naj bi zahteval zakonito postopanje v okviru preverbe obstoja varnostnega zadržka.

17. Glede na vse navedeno pritožba zmotno meni, da tožnikova presoja obstoja varnostnih zadržkov, tudi če bi se ugotovilo, da je napačna, ne predstavlja niti kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja niti nima znakov kaznivega dejanja, ki bi bili podani, če bi se osumljeni zavedal, da so podani varnostni zadržki. Ne gre namreč le za drugačno oceno dejstev. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da tožnikovo ravnanje predstavlja nevestno, nestrokovno in nezakonito opravljanje dela in tudi ravnanje v nasprotju z navodili delodajalca. Tožnik je opravljal naloge tudi na področju odkrivanja, preprečevanja in preiskovanja kaznivih dejanj uslužbencev Policije ter preverjanje in ocenjevanje etičnega ravnanja in integritete uslužbencev Policije. Zato je s svojim ravnanjem, ki predstavlja bistveno odstopanje od načel in ravnanj, ki se zahtevajo od vsakega posameznika, še bolj pa od vodje I., okrnil ugled toženke oziroma vseh policistov in ob tem celotne Policije ter Policiji povzročil materialno in moralno škodo ter ravnal v nasprotju z dolžnosti. Za odločitev ni bistveno, da je bila kazenska ovadba zoper tožnika zavržena, saj je dokazano, da je vedel za obstoj okoliščin, ki utemeljujejo varnostni zadržek za zaposlitev G. G., vendar je kljub temu podal oceno, da varnostni zadržek ni podan.

18. S tem v zvezi je neutemeljena pritožbena navedba, da F. F. v letu 2021, ko je opravljal varnostno preverjanje, ni vedel, da glede kazenske ovadbe s strani J. J. odločitev državnega tožilca ni bila sprejeta. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v tej zadevi še ni bila sprejeta odločitev s strani državnega tožilca, vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da je F. F. s sklicevanjem na izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi G. G. zaradi naklepne hude kršitve obveznosti iz delovnega razmerja (zaradi nadlegovanja uslužbenke J. J.) in ravnanje G. G. po uvedbi postopka izredne odpovedi, ko je poskušal vplivati na J. J., da umakne izjavo zoper njega v zvezi z nadlegovanjem in trpinčenjem na delovnem mestu, prišel do pravilnega zaključka, da je pri G. G. podan varnostni zadržek po 9. točki prvega odstavka 52. člena ZODPol. Ker je bilo torej dokazano neprimerno ravnanje G. G. (tudi) po podaji izredne odpovedi (tudi če o ravnanju G. G. po podaji odpovedi tožilstvo še ni odločilo), je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da navedena dejstva dokazujejo dvom o zanesljivosti in verodostojnosti G. G. in tako predstavljajo varnostni zadržek po 9. točki prvega odstavka 52. člena ZODPol. 19. Ker je ugotovljeno, da je tožnik ob podaji prve ocene o varnostnem zadržku v letu 2021 vedel za obstoj varnostnega zadržka, niti ni odločilno, da ob ponovni presoji obstoja varnostnega zadržka v letu 2022 ni vztrajal pri svojem stališču oziroma odločitvi tudi v letu 2022. Ne glede na navedeno pa se pritožbeno sodišče strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, ki tožnikovo ravnanje v letu 2022 šteje kot okoliščino, da je tožnik v letu 2021 vedel za obstoj varnostnega zadržka.

20. Pritožba tudi neutemeljeno in povsem pavšalno izpodbija dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka dokazala, da je podan tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je bilo ravnanje tožnika, ki je policist, popolnoma nesprejemljivo glede na naravo dela, ki ga opravlja toženka kot državni represivni organ ter v nasprotju z nalogami policista, zaradi česar je bilo zaupanje toženke v verodostojno ravnanje tožnika tako zelo porušeno, da je nadaljevanje razmerja z njim onemogočeno, ter da toženka zaradi narave del, ki jih je opravljal tožnik, in nalog, ki so mu bile zaupane (na področju odkrivanja, preprečevanja in preiskovanja kaznivih dejanj uslužbencev Policije ter preverjanja in ocenjevanja etičnega ravnanja in integritete uslužbencev Policije), ravnanja tožnika ne more tolerirati do takšne mere, da bi z njim lahko nadaljevala delovno razmerje.

21. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, saj s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).