Jedro

Pritožnik z navajanjem, da sodišče prve stopnje ob izvajanju dokazov ni ugotavljalo kontrolnih dejstev, ki služijo za preverjanje (ne)verodostojnosti teh dokazov (ki so sicer namenjeni ugotavljanju pravno odločilnih dejstev), ne more uspešno izpodbiti dokazne ocene. Tožnik je imel pred sodiščem prve stopnje vse možnosti, da strankam in pričam zastavi katero koli vprašanje, ki bi (sodišču) nudilo oporo pri ocenjevanju verodostojnosti zaslišanih. Če vprašanj ni zastavil, dejanskih zaključkov, ki jih je napravilo sodišče prve stopnje ob dokaznem ocenjevanju dokaznega gradiva, v katerem se nahaja zadostna opora za ugotavljanje pravno relevantnih dejstev, s pritožbo pač ne more uspešno izpodbiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje se potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 157.003,50 EUR, ki predstavlja drugi del kupnine za stanovanje, ki ga je tožnik prodal toženki (I. točka izreka). Tožniku je naložilo plačilo 3.382,45 EUR toženkinih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Tožnik v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da sodišče ni dovolj preverilo izpovedb prič in strank, ki so sorodstveno oziroma prijateljsko povezane in so zato imele interes za zavrnitev pritožbenega zahtevka. V pritožbi navaja nekatere sporne okoliščine (gotovinska plačila, šele v pravdi navedena pojasnila strank glede celotnega posla, nezapisanost določenih dogovorov), ki kažejo na to, da tožnik kupnine ni prejel. Podrobnejše pritožbene navedbe bo pritožbeno sodišče predstavilo v nadaljevanju, ko bo nanje tudi odgovorilo. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je sledilo vsebinsko enotnim izpovedbam prič in strank ter ugotovilo, da si je tožnik leta 2007 izposodil 170.000,00 EUR od A. A., ki jih v dogovorjenem roku ni vrnil. Tožnikova družina je nato leta 2009 zbrala denar za vračilo posojila. Toženkin oče, ki je prispeval največ denarja, je zahteval, da se (zaradi zavarovanja tožniku izročenega denarja) stanovanje prepiše na toženko (njegovo hčer). Kupnina je bila plačana v dveh obrokih: ara in prvi del kupnine je znašal 11.418,50 EUR in je bil nesporno plačan, drugi del kupnine pa 157.003,50 EUR (ta drugi del naj bi bil plačan v gotovini, kar je za tožnika v tej pravdi sporno in plačilo tega zneska predstavlja njegov tožbeni zahtevek). Za ta, drugi del kupnine so (po toženkinih trditvah, ki jim je sodišče prve stopnje sledilo) denar prispevali tožnikov oče in družinski prijatelj (vsak 50.000,00 EUR) ter, kot že rečeno, oče toženke (57.000,00 EUR), zato je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek zavrnilo.

6. Pritožnik z navajanjem, da sodišče prve stopnje ob izvajanju dokazov ni ugotavljalo kontrolnih dejstev, ki služijo za preverjanje (ne)verodostojnosti teh dokazov (ki so sicer namenjeni ugotavljanju pravno odločilnih dejstev), ne more uspešno izpodbiti dokazne ocene. Tožnik je imel pred sodiščem prve stopnje vse možnosti, da strankam in pričam zastavi katero koli vprašanje, ki bi (sodišču) nudilo oporo pri ocenjevanju verodostojnosti zaslišanih. Če vprašanj ni zastavil, dejanskih zaključkov, ki jih je napravilo sodišče prve stopnje ob dokaznem ocenjevanju dokaznega gradiva, v katerem se nahaja zadostna opora za ugotavljanje pravno relevantnih dejstev, s pritožbo pač ne more uspešno izpodbiti.

7. Pritožnik trdi, da je nenavadno, da so bila izplačila v tolikšni višini opravljena v gotovini ter da sta imela oče in tast tožnika doma shranjene svoje prihranke, ki se zato niso obrestovali na banki ali v naložbah. Sodišče se je glede tega opredelilo v 9. točki sodbe z obrazložitvijo, da bi lahko tožnik med zaslišanjem priči vprašal, zakaj denarja nista hranila v banki, česar ni storil. Izplačila so bila izvedena med najbližjimi sorodniki, zato je razumljivo, da si niso predstavljali, da bodo v prihodnosti potrebovali dokazila o plačilnem prometu. Poleg tega je bilo že v Prodajni pogodbi določeno, da bo drugi obrok kupnine plačan na roke prodajalca. Pritožbeno sodišče s to presojo soglaša in dodaja, da dejstvo, da je večji znesek plačan v gotovini, samo po sebi ne vzpostavlja zadostnega dvoma v to, da ta znesek dejansko ni bil plačan. Povsem možno je tudi, da osebe svoje prihranke hranijo doma in ne v banki, pritožnik pa ni dokazal, da je šlo pri obravnavanih denarnih transakcijah za karkoli neobičajnega.

8. Tožnik v pritožbi navaja, da tožnik stečajnemu upravitelju pred pravdo ni znal pojasniti, kako je potekal posel, prav tako toženka do zadnje vloge, vložene tik pred prvim narokom, ni podala odgovorov na to, kako je prišla do denarja. Pravdni stranki sta pravočasno (skladno z 286. členom) predstavili dejstva in predlagali dokaze, ki so pomembni za odločitev v zadevi. Dejstvo, da so bile določene trditve postavljene kasneje kot druge, samo po sebi ne vpliva na njihovo verodostojnost ali večjo/manjšo stopnjo verjetnosti. Strankama je bila dana možnost, da o spornih dejstvih med zaslišanjem vprašata priče in ena drugo ter tako zagotovita, da se bo sodišče prepričalo o resničnosti posameznih izpovedb. Pritožbeno sodišče zato zavrača navedbe pritožnika, da sta sprenevedanje tožnika pred pravdo ter toženkina kasnejša navedba prič vplivala na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

9. Pritožnik vztraja, da celoten posel predstavlja fiduciarni posel, ki se načelno sklepa v obliki notarskega zapisa, ki v konkretnem primeru ni bil zapisan. Pritožbeno sodišče najprej opozarja, da pogojni prenos lastninske pravice na nepremičnini po našem pravu ni mogoč, posledično tudi ni mogoče skleniti fiduciarnega posla za nepremičnino.(1) Stranke prosto urejajo svoja obligacijska razmerja in lahko sklepajo tiste pravne posle, ki se jim zdijo glede na konkretno situacijo in vpletene osebe najprimernejši. V obravnavanem primeru so bili vsi udeleženci medsebojno družinsko ali prijateljsko povezani ter so si zaupali. Glede na opisane okoliščine je razumljivo, da so vpleteni želeli svoja razmerja urediti čim bolj enostavno ter nenazadnje s čim manjšimi stroški, zato so terjatev toženkinega očeta, ki je prispeval največ denarja, pravno ustrezno zavarovali z vpisom lastninske pravice toženke v zemljiško knjigo. Ob tem je za veljavnost Prodajne pogodbe (in vprašanje plačila kupnine, kar je predmet tega postopka) nepomembno, ali sta se pogodbeni stranki dogovorili tudi karkoli glede vračila dolga tožnika in kasnejšega „odkupa“ nepremičnine ter na kakšen način sta se to dogovorili (ustno/pisno/v obliki notarskega zapisa).

10. Pritožnik navaja, da tožnik v nasprotju s Prodajno pogodbo ni izročil stanovanja toženki, ampak še naprej prebiva v njem, kar kaže na to, da kupnina ni bila plačana. Sodišče prve stopnje je v 10. točki svoje sodbe razložilo, zakaj je stanovanje ostalo v uporabi tožnika in njegove družine - razlog za sklepanje Prodajne pogodbe je bil namreč prav v (družinski) pomoči tožniku. Stanovanje je bilo sicer zemljiškoknjižno prepisano na toženko (kar je tudi eden izmed dokazov za to, da je bila kupnina plačana), ta pa lahko z njim razpolaga po svoji volji ter je lahko dovolila tožniku (zetu) ter svoji sestri in nečakom, da še naprej živijo v njem.

11. V pritožbi se zatrjuje, da je tožnik v nasprotju s posojilno pogodbo vrnil dolgovani znesek A. A. eno leto po dospelosti in brez obresti, kar kaže na to, da ta del zgodbe ni verodostojen. Sodišče prve stopnje je okoliščine tega posojila razjasnilo v 6. točki sodbe, pritožbeno sodišče pa dodaja, da so stranke proste pri urejanju svojih obligacijskih obveznosti in se lahko dogovorijo, kako in kdaj bo posojilo vrnjeno, in tudi drugače/v nasprotju s prej sklenjeno pogodbo. Tekom zaslišanja je A. A. pojasnil, da je bil dejanski ustni dogovor s tožnikom, da bo posojilo vrnjeno brezobrestno, sodišče pa ni videlo razloga (in ne vidi ga niti pritožbeno sodišče), da tem izpovedbam ne bi verjelo.

12. Vrzeli med izpovedmi prič, na katere se sklicuje pritožnik, so majhne ter za konkretni postopek nepomembne. Pritožnikove navedbe glede kovancev, v katerih bi morala biti vsaj delno izvedena plačila, je sodišče prve stopnje ustrezno zavrnilo v 8. točki sodbe. Okoliščine glede plačila vtoževanega zneska so dokazane in jih pritožba ne more izpodbiti z navajanji, da drugi del kupnine (157.003,50 EUR) in prispevek tožnika (2.168,00 EUR) ne zadostujeta za poplačilo A. A.(2)

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik ni predlagal nobenega neposrednega dokaza, s katerim bi lahko dokazal, da kupnina ni bila plačana. Navedel je nekaj spornih okoliščin, ki jih je sodišče prve stopnje ocenilo vsako posebej in ki bi (če bi se v dokaznem postopku potrjeni indici, povezani v celoto, izkazali za utemeljene) lahko prevalili dokazno breme na toženko.(3) Toda v konkretnem primeru so bile tožnikove trditve prešibke, da bi lahko vzpostavile dvom v dokazno oceno(4), oblikovano na podlagi izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je na več mestih poudarilo, da so bili posli sklenjeni med družinskimi člani in da je bil glavni namen medsebojna pomoč, zato so tudi nekatere okoliščine, ki bi bile v običajnem prometu nenavadne, lažje razumljive (gotovinsko plačevanje, manjša obličnost pravnih poslov, ustni dogovori). Tožnik tekom postopka ni uspel dokazati, da bi bili izvedeni dokazi neverodostojni, ampak je le trdil, da so določene okoliščine neobičajne in nenavadne. To pa za uspeh v postopku enostavno ni zadosti.

14. Pritožbene navedbe niso utemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 260/99 z dne 16. 12. 1999. Op. št. (2): Pritožba ob tem pozablja, da je tožnik aro in del kupnine (11.418,50 EUR) prejel že pred plačilom večjega dela kupnine.

Op. št. (3): Primerjaj npr. sodba in sklep z dne 29. 8. 2012, opr. št. I Cp 1799/2012. Op. št. (4): Šele tedaj bi lahko pritožbeno sodišče razpisalo pritožbeno obravnavano, na kateri bi preverilo pravilnost dokazne ocene s ponovno izvedbo nekaterih ali vseh dokazov.