Jedro

Okoliščine, ki so po svoji naravi predmet lokacijskega dovoljenja (določitev dovozne poti do objekta), ki je že postalo pravnomočno, ni možno izpodbijati v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja občine z dne 31.3.1994. V obrazložitvi navaja, da je investitor svoji zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja predložil vsa z zakonom o graditvi objektov zahtevana dokazila. Posebnega soglasja sosedov za gradnjo pa zakon o graditvi objektov ne zahteva. Tožnik je v postopku sodeloval kot stranka, vendar se njegovi ugovori nanašajo na lokacijo objekta. V lokacijskem postopku pa je bila določena tudi dovozna pot do investitorjevega objekta, in sicer po zemljišču parc. št. 1470/1 in ne 1469/2. Lokacijsko dovoljenje je postalo že pravnomočno. Ugovori take narave pa se v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja ne morejo ponovno obravnavati. Ker je prvostopna odločba zakonita, je tožena stranka pritožbo zavrnila.

Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločbo, ker meni, da se izpodbijano gradbeno dovoljenje nanaša tudi na sporno dovozno pot, ki poteka po parc. št. 1470/1, in pelje v začetnem delu mimo njegove parc. št. 1469/2. Zato tožena stranka nima prav, ko trdi, da se vprašanje poti ne more ponovno obravnavati v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja. V lokacijskem postopku je dal soglasje le za spremembo namembnosti dela gospodarskega poslopja, ne pa tudi k dovozni poti k navedenemu objektu. Pa tudi sicer ga organ ni zaslišal v skladu z določbami zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Saj, kolikor bi ga, bi se glede poti izjavil že pred izdajo lokacijskega dovoljenja. Tožena stranka tudi nima prav, ko trdi, da je lokacijsko dovoljenje postalo pravnomočno, saj to mu sploh še ni bilo vročeno. Investitor sporne poti tudi do izdaje zaprošenih dovoljenj nikoli ni uporabljal. Sporni je tisti del poti, ki meji na njegovo parc. št. 1469/2. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Prizadeta stranka - investitor v odgovoru na tožbo navaja, da je tožba neutemeljena. Lokacijsko dovoljenje je pravnomočno. S sklepom občinskega sodišča z dne 27.1.1970, je bila razdeljena solastninska skupnost in določena trasa dovozne poti ter določena služnostna pravica vožnje in hoje po sporni poti. Lastnik te poti pa ni tožnik, ampak T.Ž. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov navedenih v obrazložitvi. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Zakonitost izpodbijane odločbe je sodišče presodilo v mejah tožbenega zahtevka. Po vpogledu v spisno dokumentacijo sodišče ne dvomi, da je upravni organ pravilno ugotovil dejansko stanje in na tej podlagi tudi pravilno uporabil materialne predpise, na katere se tožena stranka v izpodbijani odločbi sklicuje. Sodišče tudi nima pomislekov glede pravilnosti odgovorov tožene stranke na pritožbene navedbe. Podatki spisov v celoti potrjujejo trditev tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je bila sporna dovozna pot do investitorjevega objekta določena že v lokacijskem postopku in da je lokacijsko dovoljenje postalo pravnomočno še pred izdajo gradbenega dovoljenja. Dejstva, da sporna pot poteka po tožnikovi parc.št. 1469/2, kar je tožnik izpodbijal v pritožbenem postopku, v upravnem sporu ne izpodbija. Tožnikovo navedbo, da mu lokacijsko dovoljenje ni bilo vročeno, zato se nanj ni mogel pritožiti, je sodišče ocenilo za neutemeljeno, saj podatki spisov (podpisana vročilnica s strani tožnika dne 30.3.1993) to trditev v celoti negirajo. Sodišče še poudarja, da tožbene navedbe v zvezi s sporno potjo do investitorjevega objekta ne morejo vplivati na odločitev v tem upravnem sporu, ker se v celoti nanašajo na okoliščine, ki so bile predmet lokacijskega dovoljenja in jih je imel tožnik možnost uveljavljati v lokacijskem postopku, v katerem je imel položaj stranke in mu je bilo v tem postopku tudi vročeno lokacijsko dovoljenje, pa se nanj, kot smiselno izhaja iz tožbe, ni pritožil. Ker je tožba neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).