Jedro

Sodišče prve stopnje ni naredilo potrebnega materialnopravnega preizkusa, ali so posamezne trditve o dejstvih in posamezna mnenja (vrednostne sodbe), ki izhajajo iz spornih zapisov, objektivno žaljiva, temveč je (zgolj) navedlo, da moč spletnih klepetalnic nima moči medijev ter da se pričakuje od povprečnega spletnega obiskovalca, da bo v odnosu do vrednostnih sodb podanih v spletnih klepetalnicah ravnal z določeno rezervo, torej z vednostjo, da kritika anonimne osebe, ki nima ustreznih strokovnih znanj, glede ustreznih kvalifikacij zdravnika in kakovosti njegovega dela ne vzdrži strokovne presoje.

Ni resi, da z vrednostnimi sodbami, izrečenimi v spletni klepetalnici, ni mogoče prizadeti ugleda in časti posameznika.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero se toženi stranki nalaga, da takoj odstrani s spletne strani http://xxx

v predlogu za začasno odredbo navedene zapise, ter se ji prepoveduje ponovna objava zapisov s takšno vsebino.

Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Ne strinja se z ugotovitvami sodišča prve stopnje in pojasnjuje, da realna grožnja stečajnega postopka, kot posledica nenehnega upada prometa podjetju M. d.o.o., vsekakor predstavlja nenadomestljivo škodo. Tožnik in njegova žena sta edina zaposlena v navedenem podjetju. Zaradi upada dohodka podjetju grozi stečaj, kar posledično pomeni izgubo zaposlitve za tožnika in njegovo ženo. Tožnik je tako nedvomno eksistencialno ogrožen, saj podjetje predstavlja njegov edini vir dohodka. Prav tako njegova žena. Vse to pa je posledica kršenja osebnostnih pravic tožnika, ki se kaže v okrnitvi ugleda. Nenadomestljivo škodo predstavlja tudi anksioznost tožnika. Tožnik je povsem nemočen in brez možnosti po reakciji. Čeprav se pisanje direktno nanaša nanj, nima možnosti vpliva na forum. Tožnik je v tožbi in predlogu za začasno odredbo pojasnil, da je spletna stran http://xxx/

zelo obiskana in da jo dnevno obišče več sto obiskovalcev. Dokaz za to je tudi velik odziv na objavljeno temo. Glede na to, da je spletna stran „medicinske“ narave, jo obiskujejo predvsem „potencialni“ pacienti, ki se željo pozanimati glede referenc posameznih zdravnikov. Ker gre za enega redkih spletnih forumov v Sloveniji s tovrstno tematiko, je za tožnika bistvenega pomena, da doseže prepoved objav neresnic in laži, ki se o njem pišejo. Ugled tožnika je odvisen tudi od objav na forumu, saj se tja zatečejo potencialni pacienti po informacije. Zaradi nedopustnih objav pa je ugled tožnika okrnjen, posledično pa je prišlo tudi do upada prometa in dohodka tožnika. Da je navedeni forum priljubljen, kaže tudi okoliščina, da v kolikor naključni obiskovalec v spletni iskalnik vtipka tožnikovo ime, iskalnik na prvem mestu najde prav omenjeni spletni forum. Potencialni pacient se torej ob prvem iskanju informacije glede tožnika sooči z informacijo na forumu, kar tožniku povzroča škodo. Sodišče pravilno ugotavlja, da tožnik ne zahteva odstranitve objav, ki so tožniku v korist. Vse navedeno je razumljivo, saj tožnik ne vidi razloga in potrebe po tem. Tožnik je vložil tožbo in predlog za začasno odredbo zaradi tega, ker so na forumu zapisane neresnice in izkrivljena dejstva. Če bi se na forumu odvijala strokovna debata na temo operacij krčnih žil, tožnik ne bi imel nič proti, pa čeprav mu to ne bi bilo v korist. Vsekakor pa se tožnik ne more strinjati, da se na forumu pojavljajo neresnice o znanju, zmožnostih, kvalifikacijah in drugih njegovih osebnih okoliščinah, zato zahteva prepoved oziroma brisanje objav. Tožnik je delno tudi javna osebnost in s tem podvržena javni kritiki, vendar pa kritika nikakor ne sme biti žaljiva oziroma iz načina izražanja ne sme izhajati namen žalitve. Tožnik zahteva brisanje zgolj tiste kritike, ki ga žali in diskreditira, zato je izdaja začasne odredbe upravičena. Ne more se strinjati tudi z obrazložitvijo sodišča glede tehtanja škodljivih posledic. Z začasno odredbo želi tožnik doseči brisanje zgolj žaljivih in neprimernih vsebin v točno določeni temi, ki se nanaša na tožnika. Vsak, ki želi nekaj napisati na forumu, zgolj odpre novo temo, v kateri lahko izrazi mnenje ali postavi vprašanje glede tožnika. V tem pogledu ima tožnik nedvomno večji interes po takojšnjem brisanju spornih zapisov, saj ti posegajo v njegove osebnostne pravice. Tožena stranka pa bo lahko, če se bo tožbeni zahtevek izkazal za neupravičenega, ponovno, brez škode, „aktivirala“ zaprto temo.

Pritožba je utemeljena.

Tožnikova zahteva za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic temelji na določbi 134. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl., v nadaljevanju OZ). Zahtevek po tej določbi je preventiven, utemeljuje ga grožnja kršitve določene osebnostne dobrine ali ponovitve konkretne kršitve.

Ker sodišče v tej fazi postopka odloča o utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe, odločanje glede na določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 in nasl., v nadaljevanju ZIZ) temelji na dokaznem standardu verjetnosti.

Tožnik trdi, da je tožena stranka izdajateljica spletne strani http://xxx

kjer je v rubriki „spletne klepetalnice“ objavljena tudi tema z naslovom „Dr. A. – operacija krčnih žil“. V tej temi naj bi bile zapisane neresnice, laži, ki so povezane s tožnikom. Neresnice in izkrivljeno prikazana dejstva merijo na diskreditiranje tožnika in grobo posegajo v njegove osebnostne pravice, zlasti v njegov čast in dobro ime. Toženi stranki očita, da dopušča nedovoljene objave naključnih piscev in tako omogoča, da ti posegajo v osebnostne pravice tožnika. Zato zahteva, da sporne zapise iz foruma odstrani, zahteva pa tudi prepoved ponovne objave zapisov s takšno vsebino.

Temelj pravnega varstva časti in dobrega imena v Republiki Sloveniji predstavljata določbi 34. in 35. čl. Ustave, ki vsakomur zagotavljata pravico do osebnega dostojanstva in varnosti, nedotakljivost človekove telesne in duševne integritete ter osebnostnih pravic. Vendar vsak poseg v osebnostni položaj še ne utemeljuje pravnega varstva in ne pomeni nujno posega v pravno varovano sfero posameznika. Posameznikova svoboda je namreč omejena s svobodo drugih. Pravno relevanten postane poseg v sfero posameznika šele tedaj, ko je dovolj intenziven, da si upoštevajoč realnost (družbenega) življenja zasluži pravno varstvo. Odločitev o tem mora temeljiti na skrbnem tehtanju pravic in položajev, ki kolidirajo, rezultat pa je odvisen od subjektivnih in objektivnih okoliščin vsakega posameznega primera. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru zaključilo, da tožniku ni uspelo s stopnjo verjetnosti izkazati, da je tisto, kar je bilo izrečeno v spletni klepetalnici, objektivno žaljivo. Za naveden zaključek je sodišče prve stopnje sicer navedlo razloge, ki pa so po presoji sodišča druge stopnje nejasni in nerazumljivi (takšna je zlasti obrazložitev na koncu osme in na začetku devete strani izpodbijanega sklepa, kjer sodišče prve stopnje ugotavlja, da imata pravdni stranki na spletu tržno nišo, ta obrazložitev pa je tudi v nasprotju z obrazložitvijo iz drugega odstavka devete strani, kjer je med drugim navedeno, da ni izkazano, da gre za obiskano spletno stran), pa tudi pomanjkljivi ter vsebinsko neprepričljivi. Sodišče prve stopnje tako ni naredilo potrebnega materialnopravnega preizkusa, ali so posamezne trditve o dejstvih in posamezna mnenja (vrednostne sodbe), ki izhajajo iz spornih zapisov, objektivno žaljiva, temveč je (zgolj) navedlo, da moč spletnih klepetalnic nima moči medijev ter da se pričakuje od povprečnega spletnega obiskovalca, da bo v odnosu do vrednostnih sodb podanih v spletnih klepetalnicah ravnal z določeno rezervo, torej z vednostjo, da kritika anonimne osebe, ki nima ustreznih strokovnih znanj, glede ustreznih kvalifikacij zdravnika in kakovosti njegovega dela ne vzdrži strokovne presoje. S takšno obrazložitvijo, s katero je sodišče prve stopnje verjetno želelo pojasniti, da z vrednostnimi sodbami, izrečenimi v spletni klepetalnici, ni mogoče prizadeti ugleda in časti posameznika (zdravnika), se sodišče druge stopnje ne strinja. Kot pravilno opozarja tožnik v pritožbi, se želijo potencialni pacienti pozanimati glede referenc posameznih zdravnikov, informacije pa iščejo tudi na spletnih forumih. Informacije, ki jih tam dobijo, sicer niso nujno zanesljive, vendar pa ni moč posplošeno trditi, da se povprečni spletni uporabnik nanje ne bo oziral in da ne bodo imele nikakršnega vpliva na dobro ime zdravnika. Če so na forumu objavljene trditve o neustreznem znanju, zmožnostih in kvalifikacijah zdravnika ter negativne vrednostne sodbe v zvezi z njegovim delom, je vsekakor verjetno, da se določeno število potencialnih pacientov za tako predstavljenega zdravnika ne bo odločilo (sploh, če bo imelo na izbiro tudi druge zdravnike), oziroma da bo prišlo do posega v njegov ugled. Če so takšni zapisi tudi objektivno žaljivi, pa gre tudi za kršitev osebnostnih pravic.

Prav tako se ni moč strinjati z razlogi sodišča prve stopnje, ki jih je to podalo v zvezi z izkazanostjo predpostavke za izdajo začasne odredbe po 3. alineji 2. odstavka 272. člena ZIZ. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, sodišče prve stopnje sploh ni presojalo, ali tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku, saj se je postavilo na stališče, da tehtanje škodljivih posledic ni mogoče, glede na to, da tožnik zahteva trajno odstranitev zapisov, kar pa ne drži. Tožnik namreč zahteva s predlogom za začasno odredbo odstranitev spornih zapisov do pravnomočne odločitve v tej pravdni zadevi ter v tem obdobju prepoved ponovne objave zapisov s takšno vsebino. O kakršnikoli trajni odstranitvi zapisov tako ni moč govoriti oziroma je takšna ugotovitev sodišča v nasprotju z vsebino predloga za začasno odredbo.

Ker torej izpodbijana odločitev nima potrebnih pravnorelevantnih razlogov (o objektivni žaljivosti posameznega zapisa, o tem, ali je izpolnjen pogoj iz 3. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ), določeni razlogi pa so nejasni in med seboj v nasprotju, zato se sklepa ne da preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje navedene kršitve glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, je bilo treba pritožbi tožnika ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je podana verjetnost, da so sporne trditve o dejstvih, ki se nanašajo na tožnika, neresnične, ter za vsako posamezno sporno neresnično trditev, ki je prikazana kot resnična, in mnenje (vrednostno sodbo), oceniti, ali je po objektivnih merilih žaljivosti prizadela čast in dobro ime tožnika. Pri presoji žaljivosti bo moralo upoštevati, da je tožnik kot zdravnik izpostavljen javnemu obravnavanju v zvezi z njegovim delom. Je torej relativna oseba javnega življenja, pri kateri se pričakuje, da je njen prag tolerance do reakcij javnosti višji od običajnega ter je zato varstvo njene osebnosti v zvezi z opravljanjem dela nižje kot pri zadevah zasebnega pomena. Opraviti pa bo moralo tudi tehtanje v smislu 3. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ oziroma ponovno presoditi, ali je izpolnjen pogoj iz 2. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ. Pri presoji slednjega je pomembno, ali je tožnik izkazal za verjetno, da je zaradi okrnjenega ugleda upadel tudi promet družbe, v kateri sta zaposlena z njegovo ženo, da zato družbi grozi stečaj in posledično izguba zaposlitve tožnika in njegove žene. Navedeno oceno je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu sicer naredilo, vendar pa ni pravilno uporabilo dokaznega standarda verjetnosti. Ta je podana takrat, ko več razlogov govori v prid nekega zaključka od tistih, ki kažejo na nasprotno. Glede na to, da v konkretnem primeru tožena stranka nasprotnih razlogov še ni navedla, sodišče prve stopnje ne bi smelo samo ugotavljati, kaj vse lahko vpliva na upad prometa, ampak bi moralo zgolj oceniti, ali je verjetno, da je upad prometa pri tožniku posledica kršitve osebnostnih pravic (oziroma prizadetosti tožnikovega ugleda).