Jedro

Čeprav člen 8(4) Direktive 2013/33, po katerem države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu, v slovenskem pravnem redu (še) ni implementiran, to ne pomeni, da toženka ne more presojati sorazmernosti v razmerju do milejšega ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma.

Izrek

I.Pritožba zoper I. točko izreka se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II.Pritožba zoper II. točko izreka se zavrže.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče je zavrnilo tožbo (I. točka izreka), ki jo je tožnik vložil zoper sklep, s katerim mu je toženka omejila gibanje, ker naj bi bilo to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Gibanje mu je bilo omejeno na prostore Centra za tujce, in sicer od 14. 1. 2025 od 13.50 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 14. 4. 2025 do 13.50 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec. Z isto sodno odločbo je Upravno sodišče zavrnilo tudi predlog za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka), s katerim je tožnik predlagal odložitev izvršitve izpodbijanega upravnega akta do izdaje pravnomočne odločbe.

2.V obrazložitvi sodbe je Upravno sodišče pritrdilo toženki, da je bila odreditev izpodbijanega ukrepa nujno potrebna zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Presodilo je, da bi bila uporaba kakršnegakoli drugega, manj prisilnega ukrepa v konkretnih okoliščinah neučinkovita. Ob tem je upoštevalo, da ima pritožnik očitno težave z alkoholom in da bi bil, če bi mu bil izrečen ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, vrnjen v okolje, v katerem bi, glede na dosedanje izkušnje in njegovo psihofizično stanje, s kršitvami nadaljeval. Zato mu je bilo treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Centre za tujce. Iz zapisnika o ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja je nadalje jasno razvidno, da je bil tožnik seznanjen z možnostjo zastopanja po pooblaščencu, česar toženka ni pogojevala s plačilom. Na vprašanje, če bi želel prisotnost pooblaščenca, je namreč odgovoril nikalno.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) zoper izpodbijano sodbo in sklep vlaga pritožbo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj ji ugodi ter sodbo in sklep Upravnega sodišča spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno, naj ju razveljavi in vrne zadevo Upravnemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da želi še enkrat izpostaviti, kar je izpostavil že v tožbi. Gibanja mu ne bi smeli omejiti zgolj zato, ker toženka ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma in ker slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti drugih manj prisilnih ukrepov, ki jih predvidevajo člen 28(2) in uvodna izjava 20 Uredbe Dublin III¹ ter člen 8(4) Direktive 2013/33.² Toženka izpodbijanega ukrepa ne sme izvajati, če prosilec, kot v tej zadevi, ni znatno begosumen. Pred odreditvijo ukrepa bi bilo treba opraviti test sorazmernosti iz odločbe Ustavnega sodišča Up 1116/09-22. Drži sicer, da toženka možnosti zastopanja po pooblaščencu ni pogojevala s plačilom, je pa dejstvo, da pritožnik ni imel možnosti brezplačne pravne pomoči.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba zoper I. točko izreka ni utemeljena, pritožba zoper II. točko izreka pa ni dovoljena.

6.Po četrti alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) lahko pristojni organ prosilcu, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave, kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda; drugi primerljivi razlogi javnega reda se razumejo kot tisti, ki pomenijo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države. Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, se lahko prosilcu odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

7.Na tej podlagi je toženka pritožniku, ki je 11. 1. 2025 in 13. 1. 2025 kršil Uredbo o hišnem redu Azilnega doma³ (šlo je zlasti za pretepanje in nadlegovanje sostanovalcev, upiranje in grožnje varnostnikom, predvajanje glasne glasbe ponoči, kričanje ter butanje z glavo ob steno), odredila izpodbijani ukrep. Pritožnik ne nasprotuje ugotovitvam Upravnega sodišča, da je očitane kršitve storil in da je bila odreditev ukrepa nujno potrebna zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda, ugovarja pa presoji njegove sorazmernosti.

8.Vrhovno sodišče najprej pojasnjuje, da omejitve gibanja na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni mogoče enačiti s pridržanjem z namenom predaje, ki je urejeno v členu 28 Uredbe Dublin III. Za slednje bi šlo v primeru, če bi toženka pritožniku gibanje omejila na podlagi pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, a mu ga ni. Pritožnik ob tem prav tako spregleda, da uredb EU v nacionalne pravne rede tudi sicer ni treba prenesti, saj so neposredno uporabljive.⁴

9.Glede implementacije člena 8(4) Direktive 2013/33, po katerem države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu, je Upravno sodišče v 25. in 26. točki obrazložitve izpodbijane odločbe pravilno pojasnilo, da čeprav ta določba v slovenskem pravnem redu (še) ni implementirana, to ne pomeni, da toženka ne more presojati sorazmernosti v razmerju do milejšega ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma. To je v obravnavani zadevi tudi storila, Upravno sodišče pa je še dodatno pojasnilo, da bi bila v konkretnih okoliščinah, zlasti ob upoštevanju pritožnikovih očitnih težav z alkoholom, uporaba drugačnega, manj prisilnega ukrepa, kot je omejitev gibanja na območje azilnega doma, neučinkovita, ker bi bil pritožnik s tem vrnjen v okolje, v katerem bi glede na dosedanje izkušnje in njegovo psihofizično stanje s kršitvami nadaljeval.

10.Da je ta presoja napačna, pritožnik konkretizirano ne trdi, saj ji - kot sam priznava - nasprotuje zgolj s ponavljanjem tožbenih navedb, pri čemer ne navaja, da bi bilo izrečeno pridržanje v nesorazmerju s ciljem, ki se z njim uresničuje, ali da bi bil ukrep nesorazmeren zaradi njegovih specifičnih osebnih okoliščin.⁵ Prav tako ne pojasni, zakaj bi bila takšna presoja sorazmernosti v nasprotju s stališči Ustavnega sodišča v zadevi Up 1116/09-22.

11.Na enako pavšalni ravni ostaja tudi pritožbena navedba, da je "dejstvo, da pritožnik ni imel možnosti do brezplačne pravne pomoči". Ta ugotovitev namreč iz izpodbijane odločbe ne izhaja. Upravno sodišče je v 27. točki izpodbijane odločbe presodilo nasprotno, in sicer da je bil pritožnik ob ustnem izreku omejitve gibanja seznanjen z možnostjo zastopanja po pooblaščencu in da toženka tega zastopanja ni pogojevala s plačilom. Tej ugotovitvi pa pritožba konkretizirano ne oporeka.

12.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da toženka izpodbijanega ukrepa ne bi smela izvajati v primeru, ko prosilec ni očitno begosumen, kar naj bi veljalo tudi za pritožnika. Kot že pojasnjeno, pritožniku izpodbijani ukrep ni bil odrejen zaradi begosumnosti, ampak ker je bilo to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda, torej zlasti zato, da pritožnik v azilnem domu ne bi več ogrožal sostanovalcev in varnostnikov.

13.Po obrazloženem in ker druge pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zoper I. točko izreka kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen ZUS-1).

14.Glede pritožbe zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa (zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe) Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je začasno odredbo v upravnem sporu je mogoče izdati le do izdaje pravnomočne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožnikovo pritožbo zoper sodbo, je ta (s tem pa tudi odločitev toženke) postala pravnomočna. S tem je prenehala potreba za izdajo začasne odredbe, katere namen je zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Glede na navedeno pritožnik ne izkazuje več pravnega interesa za pritožbo zoper sklep, s katerim je bila zavrnjena zahteva za izdajo začasne odredbe. Vrhovno sodišče je zato pritožbo zavrglo (četrti odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------

1Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).

3Uradni list RS, št. 173/2021 z dne 5. 11. 2021.

4Sodba Vrhovnega sodišča I Up 96/2024 z dne 24. 4. 2024 (8. točka).

5Primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča I Up 96/2024 z dne 24. 4. 2024 (11. točka).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 84, 84/1/1, 84/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.