Jedro

Čeprav se sodišče druge stopnje ni posebej opredelilo do pritožbene navedbe glede sorazmernosti pripora, to ni vplivalo na zakonitost izpodbijanega sklepa o podaljšanju pripora, saj je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da je glede na konkretne okoliščine pripor sorazmeren ukrep, sodišče druge stopnje pa se je s tem strinjalo.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

1. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je po vloženi obtožnici s sklepom z dne 23.12.2008, na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšal pripor zoper obdolženega D.R., odrejen iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 8.1.2009 pritožbi zagovornika deloma ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je obdolženemu D.R. pripor podaljšalo iz le razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je zagovornik pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, spremeni izpodbijani sklep drugostopenjskega sodišča tako, da v celoti ugodi pritožbi zagovornika in pripor zoper obdolženega odpravi.

3. Vrhovni državni tožilec F.M. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Upoštevaje, da je obdolženec odvisnik od mamil, brez zaposlitve in dohodkov, da je bil že večkrat kaznovan zaradi premoženjskih deliktov in da teče zoper njega še nekaj kazenskih postopkov, meni, da je pri njem podana ponovitvena nevarnost. 4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obdolžencu in njegovemu zagovorniku, vendar se o njem nista izjavila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Po določbah četrtega, prvega in drugega odstavka 420. člena in prvega odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa samo, če so vplivale na zakonitost sklepa. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti.

7. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti z navedbami, da ni podana ponovitvena nevarnost, ker so sodišča v drugih kazenskih postopkih, ki jih omenja izpodbijani sklep, s standardom gotovosti ugotovila pozitivno prognozo obdolženčevega bodočega ravnanja in mu izrekla pogojne obsodbe ter da ni podana sorazmernost, ker v konkretnem primeru varnost ljudi ni ogrožena, varnost premoženja pa je sorazmerno majhna, izpodbija zaključke sodišča o obstoju ponovitvene nevarnosti in sorazmernosti med posegom v obdolženčevo pravico do osebne svobode in varnostjo ljudi. S takimi razlogi ne utemeljuje kršitev materialnega ali procesnega zakona, ampak zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi česar pa po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

8. Stališču zagovornika, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker obstoj ponovitvene nevarnosti v izpodbijanih sklepih ni dovolj obrazložen, ni moč pritrditi. V razlogih pravnomočnega sklepa so namreč natančno navedene okoliščine, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo, da je podana realna nevarnost, da bi obdolženec na prostosti nadaljeval s kriminalno dejavnostjo. Na tako nevarnost je sodišče utemeljeno sklepalo glede na to, da je obdolženec brez zaposlitve, brez poklica, da se preživlja z beračenjem, da gre sledeč zdravniškemu potrdilu za odvisnika od prepovedanih drog, že pravnomočno obsojenega zaradi premoženjskih deliktov, da naj bi storil tokrat obravnavano dejanje tik po izteku dveh preizkusnih dob (sodba Okrajnega sodišča v Celju in sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani) ter kmalu po odpustu s prestajanja enajstmesečne zaporne kazni, ki mu je bila zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, s katero mu je bila tudi preklicana pogojna obsodba izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Trebnjem. Zoper obdolženega teče tudi sedaj več kazenskih postopkov, pri izvrševanju konkretnega dejanja pa naj bi pokazal izrazito vztrajnost. 9. Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev 395. člena ZKP, katero naj bi pritožbeno sodišče zagrešilo, ker v razlogih izpodbijanega sklepa ni tehtalo obdolženčevih pravic do varstva osebne svobode iz 19. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave) in do domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave ter ustavne pravice fiktivnih tretjih oseb do varnosti, čeprav je bil to poseben pritožbeni razlog. Kršitev 395. člena ZKP je lahko bistvenega pomena v smislu 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, samo če je vplivala ali bi lahko vplivala na zakonitost sodne odločbe. Pritožbeno sodišče se sicer res ni posebej opredelilo do pritožbene navedbe glede sorazmernosti odrejenega pripora, vendar ugotovljena opustitev ni vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa, saj je sodišče prve stopnje v razlogih napadenega pravnomočnega sklepa pojasnilo, da je glede na konkretno in abstraktno težo očitanega dejanja ter upoštevaje čas, za katerega je obdolženemu že odvzeta prostost, pripor še vedno sorazmeren ukrep. S takšno odločitvijo pa se je strinjalo tudi pritožbeno sodišče. 10. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljene kršitve določb ZKP, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.