Jedro

Lastninsko pravico na nepremičnini je mogoče priposestvovati tudi izvenknjižno. Opravičljiva zmota priposestvovalca, ki je pogoj za njegovo dobrovernost, ni nujno oprta na usklajeno zemljiškoknjižno stanje. Priposestvovalec o obstoju svoje pravice ni dobroveren samo takrat, kadar ta izhaja iz zemljiške knjige, ampak lahko dobro vero gradi tudi na drugih okoliščinah. Sodišče mora pri presoji dobrovernosti preveriti vse dejanske okoliščine, iz katerih v konkretnem primeru lahko sklepa, da je bil posestnik nepremičnine ob povprečni skrbnosti prepričan, da je stvar njegova.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v stroškovnem delu (2. točka izreka) spremeni tako, da je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 874,15 EUR, namesto v znesku 954,06 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnica lastnica nepremičnine 2 z ID znakom ..., do celote (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 954,06 EUR pravdnih stroškov tožeči stranki (2. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Navaja, da je sodišče pri presoji dobrovernosti odstopilo od uveljavljene sodne prakse in pojem dobrovernosti razlagalo preširoko. Izhajalo je iz dejstva posesti tožnice in štelo, da so tožnica in njeni pravni predniki prava neuke stranke. Sodišče bi moralo presojati izpovedbe prič, ki so tožničini sorodniki, bolj strogo. Sodišče se tudi ni opredelilo do listinskih dokazov, ki jih je v spis vložil toženec, niti do vrzeli v izpovedbi tožnice. Po stališču Vrhovnega sodišča posest pravnega prednika ne zadošča za dobroverno posest pravnega naslednika. Tožnica bi bila lahko v opravičljivi zmoti samo v primeru, če bi bila nepremičnina predmet zapuščinskega postopka. Sporna parcela ni bila predmet zapuščinskega postopka, nesporno pa je bila predmet zapuščinskih postopkov pravnih prednikov toženca. Tega ne spremeni niti dejstvo, da so bili sklepi o dedovanju "opisni". Tudi od preprostega kmečkega človeka se pričakuje, da bo v sklepu o dedovanju preveril pravno stanje podedovanih parcel in parcel, ki jih dejansko uporablja. Dobroverni posestnik je lahko samo tisti, ki je v opravičljivi zmoti o tem, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Zmota priposestvovalca ni opravičljiva, če priposestvovalec oziroma njegov pravni prednik ni izkazal potrebne skrbnosti pri sklepanju pravnega posla. Nedobroverni posestnik pa nikoli ne more pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. Na strani tožnice ni nobenih razlogov, zaradi katerih bi lahko upravičeno mislila, da je nepremičnino dobila. Menjalna pogodba v pisni obliki ni obstajala, A. A. zamenjane parcele nikoli ni uporabljala. Uporabljala je ni niti B. B. ali toženec. Sporna parcela ni bila predmet dedovanja po C. C. starejšem ali mlajšem. V petdesetih letih je bila zaplenjena in vrnjena A. A. Tožnica bi lahko kadarkoli vpogledala v zemljiško knjigo in ugotovila lastništvo parcele. Pravni prednik tožnice je napravil oporoko, v kateri je določno in do potankosti opredelil obseg obveznosti drugih dedičev do preživljanja, zato ni mogoče slediti stališču sodišča, da je bil pravni prednik tožnice prava neuka stranka in se ni zavedal pomena pisanih dokumentov. Treba je upoštevati okoliščino, da sta toženec in njegova mati živela v drugem kraju in se ukvarjala z drugim poklicem. B. B. je uporabo parcele tožnice dopuščala in opozorila, da bo to potrebno urediti. Toženec in njegovi pravni predniki so se torej zavedali lastništva sporne parcele in so bili kot dediči skrbni, česar ni mogoče trditi za tožečo stranko. Sodišče šteje, da je bila med pravnimi predniki pogodbenih strank sklenjena menjalna pogodba, kar utemeljuje na dejstvih, ki so v nasprotju z listinskimi dokazi, zaradi česar toženec zatrjuje kršitev določb 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je v postopku najprej zatrjevala, da je bila menjalna pogodba sklenjena pred stotimi leti. Ko je toženec dokazal, da to ni bilo mogoče, je začela tožnica zatrjevati, da je bila menjalna pogodba sklenjena pred drugo svetovno vojno. Toženec je zatrjeval, da do sklenitve menjalne pogodbe ni prišlo in v spis predložil listine, iz katerih je razvidno, da zatrjevano niti po pravnem niti po dejanskem stanju parcel ni bilo možno. Toženec navedeno dokazuje z dokazi, ki jih je vložil v spis in do katerih se sodišče ni opredelilo. Iz zemljiškoknjižnega izpiska je razvidno, da je bila parcela obremenjena z zastavnimi pravicami D. D. in E. E. na podlagi dednega dogovora in nato zastavljena v korist Privredne agrarne banke v Ljubljani. Navedene obremenitve kažejo, da sporna parcela nikoli ni bila zamenjana, saj je to onemogočala zaznamba fidejkomisarične substitucije. Toženec je zatrjeval, da je bila celotna parcela 7 A. A. zaplenjena po vojni, šele po pritožbi ji je sodišče del popisanega premoženja vrnilo. V zvezi s tem je tožnik v spis vložil listinske dokaze, sodišče pa se do njih ni opredelilo, kar predstavlja kršitev načela kontradiktornosti. Sodišče je toženi stranki onemogočilo obravnavanje pred sodiščem, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar pomeni kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pred drugo svetovno vojno je bila parcela 7 bistveno večja od parcele 1. Zato je neživljenjsko in nelogično, da bi do menjave prišlo. Če bi do menjave prišlo, potem bi pravni predniki tožnice ugovarjali zoper zaplembo in zahtevali izvzem parcele, ki naj bi bila domnevno njihova. Sporna parcela ni bila predmet dedovanja po C. Tožnica je podedovala parcele, ki so bile vknjižene v zemljiško knjižnem vložku 25 k. o. X. Sporne parcele med njimi ni. Listinsko nepodprta je tudi ugotovitev sodišča, da je do menjalne pogodbe prišlo. Po trditvah tožnice je do sklenitve menjalne pogodbe prišlo v času veljavnosti ODZ, ta pa ni omogočal priposestvovanja nedobrovernim. Pravni prednik tožnice v času veljavnosti ODZ ni mogel pridobiti lastninske pravice originarno, saj ni imel pravnega naslova. Priposestvovalna doba dedičev nedobrovernih posestnikov po ODZ je bila dvakrat daljša, torej 60 oziroma 80 let. Ker tožnica trdi, da je prišlo do menjalne pogodbe pred drugo svetovno vojno, sama pa je posest izvajala na podlagi sklepa o dedovanju iz leta 1975, za njeno prisposestvovanje ni mogoče uporabiti določb ZTLR, saj se ta ne uporablja za nazaj. Po ZTLR lahko dedič dobi samo tako posest, kakršno je izvrševal zapustnik. Toženec je glede opozarjanja s strani matere v dokazni stiski, sam pa je tožnico nesporno opozarjal, kar je tudi sama potrdila. Pojasnil je tudi, da je parcela 2 po zaplembi izgubila dostop do ceste, zaradi česar je njegova mati ni mogla oddajati. Ta okoliščina pojasnjuje razloge, zakaj je toženčeva mati dopuščala uporabo sporne parcele tožnici. Poleg tega je že sam ODZ predpisoval, da bivanje lastnika izven pokrajine, kjer je stvar, nasprotuje rednemu priposestvovanju. Sodišče se tudi ni opredelilo do dokaza, da so bili na mejno obravnavo sedanje parcele 5 klicani vsi zakoniti mejaši in tudi obe pravdni stranki. Toženec kot lastnik parcele 2 in tožnica kot lastnica parcele 6. Tožnica je podpisana kot lastnica parcele 6, toženec pa kot lastnik parcele 2. Navedena listina dokazuje, da je tožnica za pravo lastninsko stanje vedela, sodišče pa se do tega ni opredelilo. Sodišče se je oprlo na dejstvo, da L. L. živi v hiši, ki jo je v najem dala še pokojna A. A., njen brat pa kosi parcelo št. 1, toženec pa teh navedb ni prerekal. Tak sklep nima podlage. Toženec je navajal, da parcele 1 ne uporablja in je nikoli ni uporabljal. Zaslišan je povedal, da parcelo dolga leta kosi "J.". C. pa so rekli, da si na to parcelo ne upajo zaradi J. J. je kmet iz sosednje vasi, ki se piše G. Sedaj je pokojni. Ob zaslišanju je tožeča stranka sama povedala smiselno enako, da je parcelo dolga leta kosil G. iz ... vasi, sedaj pa jo kosi L. brat. Toženec je bil nad tem podatkom presenečen. Povedal je, da ne ve, da kosi L. L. brat in z njim nima nobenega dogovora o košnji. Ugotovitev sodišča, da obstaja pravnorelevantna povezava med dejstvom, kdo zadnja leta kosi in dejstvom, da je L. L. najemnica toženca, je protispisna in brez dejanske podlage. Pritožuje se tudi zoper odmero o stroških postopka. Ti niso odmerjeni v skladu s tarifo. Pri vrednosti zahtevka do 5.000,00 EUR znaša nagrada za narok 253,50 EUR in ne 300,00 EUR, nagrada za postopek pa 234,00 in ne 353,00 EUR.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. To je v zadostni meri in pravilno ugotovilo pravno odločilna dejstva, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Podane niso niti očitane absolutne bistvene kršitve določb postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Do posameznih kršitev se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

6. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo sledeča pravnoodločilna dejstva. Tožnica je zemljiškoknjižna lastnica parcele z ID znakom Y (v nadaljevanju 1), toženec pa je zemljiškoknjižni lastnik parcele z ID znakom X (v nadaljevanju /2). Tožnica je parcelo 1 pridobila na podlagi sklepa o dedovanju po pokojnem možu C. C. leta 1974, toženec pa je parcelo 2 pridobil na podlagi pogodbe o preužitku in preživljanju z 12. 12. 2002. Parceli sta bili kljub drugačnemu zemljiškoknjižnemu stanju že davno zamenjani, in sicer so ju zamenjali pravni predniki pravdnih strank še pred drugo svetovno vojno. Ustno sklenjena menjalna pogodba je bila realizirana. Tožnica parcelo 2 ves čas uporablja (uporabljali so jo tudi njeni pravdni predniki), vzdržali pa so se uporabe parcele 1. Toženec se je listinsko uprl tožničini uporabi parcele 2 leta 2013.1 Parcela 2 je večja od parcele 1, tožnica pa je parcelo /2, ki je bila kamnita in slabše kategorije "očistila" in spremenila v kmetijsko zemljišče I. kategorije.

7. Tožena stranka zavrača presojo o priposestvovanju s trditvijo, da tožnica ni bila v dobri veri, saj je vseskozi vedela, da v zemljiško knjigo ni bila vknjižena ter da do menjalne pogodbe sploh ni prišlo. Za dobroverno zemljiško posest se zahteva veljaven pravni temelj, s katerim pa tožnica ne razpolaga.

8. Lastninsko pravico na nepremičnini je mogoče priposestvovati tudi izvenknjižno (primerjaj odločbo VSL II Cp 233/2010 in druge). Opravičljiva zmota priposestvovalca, ki je pogoj za njegovo dobrovernost, ni nujno oprta na usklajeno zemljiškoknjižno stanje (primerjaj sodbo VS RS II Ips 359/2010). Priposestvovalec o obstoju svoje pravice ni dobroveren samo takrat, kadar ta izhaja iz zemljiške knjige, ampak lahko dobro vero gradi tudi na drugih okoliščinah. Sodišče mora pri presoji dobrovernosti preveriti vse dejanske okoliščine, iz katerih v konkretnem primeru lahko sklepa, da je bil posestnik nepremičnine ob povprečni skrbnosti prepričan, da je stvar njegova. V obravnavanem primeru je prvostopenjsko sodišče tako tudi postopalo in na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bila tožnica prepričana, da je po pokojnem možu podedovala parcelo, ki je bila last njenega moža, slednji pa jo je nasledil od svojega očeta C. C. st., ki jo je pridobil z menjalno pogodbo. Tožnica je tako že tretja pravna naslednica lastništva na parceli, ki jo je imela v posesti, katere ji nihče ni preprečeval, niti ji ni nasprotoval ter je bila upravičeno dobroverna lastniška posestnica.

9. Sodišče je ugotovilo, da so bili tožnica in njeni pravni predniki kljub neobličnosti menjalne pogodbe v dobri veri glede zavezovalnega pravnega posla. Ustno sklenjena menjalna pogodba je bila tudi realizirana. Obrazložilo je, da so stranke v tistem času mnogokrat sklepale ustne kupne menjalne ali zakupne pogodbe in se niso zavedale pomanjkljivosti tako sklenjenih poslov. Ker je šlo za posel, sklenjen pred drugo svetovno vojno, zemljiška knjiga še ni imela pomena, kot ga je dobila z uveljavitvijo Zakona o zemljiški knjigi leta 1995. V 11. točki obrazložitve je argumentirano pojasnilo, zakaj šteje, da je bil namen pravdnih strank ravno v lastniški menjavi parcel2 . Zaključki sodišča, ki jih je napravilo glede menjave parcel, niso v nasprotju z listinskimi dokazi, kot navaja pritožba niti nista podani kršitvi določb postopka po 8. in 14. točki 339. člena ZPP. Sodišče je ugotovilo, da je bila tožnica prepričana, da je leta 1974 po pokojnem možu dedovala parcelo, ki je bila njegova last, ta pa jo je nasledil od svojega očeta. Sodišče je tudi argumentirano obrazložilo, da iz sklepa o vknjižbi na podlagi dedovanja po pokojnem C. C. (ml.) izhaja, da se tožnica vknjiži kot naslednica njegovega nepremičnega premoženja, ki obsega nepremičnine vl. št. 25, k. o. X s parc. št. 3, 4 in 13 zemljiških parcel. To pomeni, da parcele ob dedovanju niso bile konkretno navedene, ampak so bili sklepi o dedovanju izdani bolj "opisno" brez navedbe vseh konkretnih parcelnih številk, ki so predmet dedovanja (glej 14. točko obrazložitve). Glede na navedeno je sodišče sklepalo, da je tožnica parcelo 2 nemoteno uporabljala v dobrovernem prepričanju, da je njena lastnica vse od leta 1974 dalje do prihoda toženca.

10. Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih3 (v nadaljevanju ZTLR) je v četrtem odstavku 28. člena določal, da dobroverni posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku 20 let. Od leta 1974 pa do prihoda toženca,4 ki je postal lastnik sporne parcele leta 2002, je dvajsetletna priposestvovalna doba potekla. Sodišče je ugotovilo, da v tem času tožeči stranki nihče ni prepovedoval ali nasprotoval uporabi sporne parcele. Toženec se je prvič pisno uprl leta 2013, ko je priposestvovalna doba že potekla. Da bi pred tem on ali njegova pravna prednica tožnico pozivala k ureditvi spornega lastništva (kot trdi toženec), tožencu ni uspelo dokazati.5 Sodišče je verjelo izpovedbi tožnice, ki jo je ocenilo kot resnicoljubno in dokazno podprto z izpovedbami prič, ki jih je ocenilo kot življenjsko skladne in brez okoliščin, ki bi vzbujale dvom v prirejenost izpovedb glede na sorodstvene vezi s tožnico. Zato tudi pritožbeni očitki o tem, da se sodišče ni kritično opredelilo do izpovedbe tožnice in prič, ki so v sorodu s tožnico, niso utemeljeni.

11. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do listinskih dokazov, ki jih je predložil toženec in naj bi bilo zato kršeno načelo kontradiktornosti. V 22. točki obrazložitve je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da s strani toženca predložena sodba z 21. 12. 1949, o zaplembi premoženja A. A. in njegove trditve o razparceliranju parcele 1 v dve parceli, ter o obremenitvi parcele, ne dokazujejo, da parceli ne bi bili zamenjani. To je utemeljilo s tem, da pokojna A. A. ali kdorkoli drug od tožnice nikoli ni zahteval vrnitve parcel. Sodišče je obrazložilo tudi, da za odločitev ni pomembna okoliščina, da je tožnica v tožbi najprej pavšalno navedla, da je prišlo do menjave parcel že pred stotimi leti, nato pa je navedbe v tem delu popravila tako, da ji je tast povedal, da je bila menjava izvedena pred letom 1940. Navedeno je nepomembno zaradi oddaljenosti dogodkov, saj je leto menjave nemogoče ugotoviti, ob dobroverni posesti tožnice od leta 1974 dalje, ki je trajala več kot dvajset let, pa je to tudi neodločilno za odločitev o zadevi.

12. Pritožba tudi neutemeljeno očita, da bi moralo sodišče uporabiti določila ODZ o nedobroverni posesti in upoštevati dvakrat daljšo priposestvovalno dobo. Sodišče je ugotovilo dobroverno posest tožnice (in ne nedobroverne), ki jo je tožnica nastopila leta 1974, ko je (res) še veljal Občni državljanski zakonik (v nadaljevanju ODZ). Leta 1980 pa je stopil v veljavo ZTLR, ki je določal 20 letno priposestvovalno dobo. Ta je v tožničinem primeru do prihoda toženca leta 2002 potekla. To je tudi ključno za odločitev o zadevi. Izkazano je, da se je toženec prvič pisno uprl leta 2013, takrat pa je priposestvovalna doba že potekla.

13. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je ugotovitev sodišča o obstoju pravnorelevantne povezave med tem, kdo zadnja leta kosi parcelo 1 in kdo je najemnica te parcele, protispisna. Protispisnost je kršitev postopka tehnične narave, do katere pride pri napačnem prenosu vsebine listin in zapisnikov v obrazložitev sodbe. Napaka je v svojem bistvu dejanske narave. Sodišče v razlogih sodbe vsebini listinskega gradiva pripiše drugačno vsebino, kot jo ima v resnici.6 Sodišče prve stopnje take kršitve ni zagrešilo. Ocenjevalo je dejstvo, da ima nepremičnino (hišo) na parceli 1 v najemu L. L., kosi pa jo njen brat in na podlagi tega napravilo zaključke o tem, kdo uporablja parcelo oz. da je bil namen pravnih prednikov v lastniški menjavi parcel (primerjaj 11. točko obrazložitve).

14. Ostale pritožbene navedbe so take narave, da ne vplivajo na pravilno odločitev v zadevi in niso odločilnega pomena in pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Utemeljeno pa pritožba izpodbija odločitev o stroških. Prvostopenjsko sodišče je tožeči stranki odmerilo nagrado za postopek v višini 300,00 EUR, namesto 253,05 EUR, kolikor določa Odvetniška tarifa v tarifni številki 3100 in nagrado za narok v višini 253,00 EUR namesto pravilno 234,00 EUR, kolikor določa v tarifni številki 3102. Skupaj priznani stroški ob upoštevanju 22 % DDV in sodne takse za tožbo v višini 255,00 EUR tako znašajo 874,15 EUR. Pritožbeno sodišče je zato stroškovno odločitev spremenilo tako, da je namesto 954,06 EUR priznalo 874,15 EUR pravdnih stroškov, ki jih je dolžna povrniti tožena stranka tožeči. 16. Ker ostale uveljavljane pritožbene navedbe niso utemeljene, jih je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

17. Tožena stranka je uspela s pritožbo le v neznatnem delu (delno glede stroškov), tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi zadeve, zato krijeta vsaka svoje pritožbene stroške (154., 155. in 165. člen ZPP).

1 Pred tem toženec in njegovi pravni predniki tožnici uporabe parcele 2 niso oporekali. 2 Dolgoletna uporaba parcele 2 s strani tožnice in njenih pravnih prednikov, ki se ji pravni predniki toženca niso upirali. Parcela 2 se nahaja v sklopu parcel, katerih lastnica je tožnica, parcela 1 pa v sklopu parcel, katerih lastnik je toženec. Pravni predniki tožnice so se vzdrževali uporabe parcele 1, ker je niso smatrali za svojo. Pokojna A. A. in toženčeva mati se uporabi parcele 781/2 s strani tožnice ali njenih pravnih prednikov nista nikoli uprli. Tožnica je v parcelo 2 vložila mnogo truda in dela, saj je sprva kamnito parcelo spremenila v kmetijsko zemljišče prve kategorije, česar ne bi delala, če parcele ne bi smatrala za svojo. V hiši na parceli 792 živi dolga leta najemnica L. L., ki ji je dala hišo v najem že pokojna A. A., brat L. L. J. J. kosi parcelo 1. 3 ZTLR je stopil v veljavo leta 1980. 4 Toženec je pridobil parcelo 2 na podlagi pogodbe o preužitku in pogodbe o dosmrtnem preživljanju 12. 12. 2002. 5 Toženec je skušal to zatrjevano dejstvo dokazati z zaslišanjem prič (L. in P., ki teh trditev nista potrdila in L. L. in J. J., za katera je toženec umaknil dokazni predlog za zaslišanje) kar mu ni uspelo, zato ni utemeljena pritožbena navedba, da je bil toženec za dokazovanje tega dejstva (opozarjanje tožnice) v dokazni stiski. 6 J. Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba 2009, stran 312.