Jedro

Postopek za pridobitev koncesije brez javnega razpisa, ki se je za stranko začel s procesnim sklepom o zavrženju vloge, s katerim tožena stranka ni meritorno odločala v stvari, ni mogoče obnoviti, zato v obravnavani zadevi ni podan pogoj za obnovo postopka.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. 2. Tožeča stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l.RS, št. 50/97 in 70/00 - ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 24.2.2000, s katero bil zavrnjen njen predlog za obnovo postopka pridobitve koncesije za uporabo radiofrekvenčnega spektra za storitve mobilne telefonije na ozemlju Republike Slovenije brez javnega razpisa.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da v obravnavanem primeru ni bila izpolnjena procesna predpostavka za dovolitev obnove postopka po 1. točki 1. odstavka 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur.l.SFRJ, št. 47/86 - ZUP/86). Iz navedene zakonske določbe izhaja, da se lahko novo dejstvo ali nov dokaz uporabi kot razlog za obnovo postopka samo, če je obstajal že v času pred izdajo dokončne odločbe, vendar pa je bila odločba izdana ne glede na to okoliščino, ker se zanjo ni vedelo. Pravnomočna sodba Upravnega sodišče Republike Slovenije, Oddelek v Celju, št. U 986/96 z dne 10.9.1998 (s katero je Ministrstvo za promet in zveze RS po nadzorstveni pravici razveljavilo dovoljenje za nabavo in postavitev radijske postaje z dne 20.2.1996, ki ga je tožeči stranki izdala Uprava RS za telekomunikacije), ni obstajala pred pravnomočnostjo upravne odločbe, glede katere se zahteva obnova postopka, zato se tožeča stranka v postopku obnove nanjo ne more uspešno sklicevati in bi morala tožena stranka še pred vsebinskim presojanjem predloga za obnovo postopka slednjega s sklepom zavreči. S tem ko je tožena stranka kljub navedeni neizkazani okoliščini (novo dejstvo ali dokaz) dovolila obnovo upravnega postopka in šele po njegovi vsebinski presoji izdala zavrnilno odločbo, je sicer kršila določbo 2. odstavka 256. člena ZUP/86, vendar pa ta kršitev ni vplivala na pravilnost same odločitve.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh razlogov po 1. odstavku 72. člena in predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je prvostopno sodišče napačno interpretiralo predlog tožeče stranke za obnovo postopka. Tožeča stranka v predlogu ni uveljavljala, da je sodba U 986/96 z dne 10.9.1998 novo dejstvo ali nov dokaz, temveč da je bil na podlagi te sodbe vzpostavljen status quo ante, to je, da je po odpravi odločb o odvzemu radijskih dovoljenj tožeča stranka ponovno pridobila status operaterja mobilne telefonije. Če bi ta status imela v času postopka podeljevanja predmetne koncesije brez javnega razpisa, bi lahko to pravico uveljavljala. Tisto dejstvo, ki bi tožeči stranki zagotovil ugodnejši položaj v postopku podeljevanja koncesije brez razpisa ni bila sodba sama po sebi, temveč vzpostavitev ponovnega položaja operaterja mobilne telefonije oz. odprava odločbe, s katero je bil tožeči stranki tak položaj nezakonito odvzet za čas, dokler se niso odvili postopki za podelitev koncesije.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da v celoti sprejema izpodbijano sodno odločbo, ki je pravilna in zakonita, kot tudi razloge na katerih temelji. Ocenjuje, da je sodišče z izpodbijano sodbo odgovorilo na vsa relevantna vprašanja, njegove ugotovitve pa niso protispisne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni odgovorilo na pritožbo.

K 1. točki izreka Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna predlagana obnova postopka za pridobitev koncesije brez javnega razpisa na podlagi 5. odstavka 67. člena ZTel (Ur.l.RS, št. 35/97 z dne 13.6.1997, ZTel), ki jo je tožena stranka s sklepom z dne 11.6.1998, kot prepozno zavrgla.

Postopek za pridobitev koncesije brez javnega razpisa se je torej za stranko končal s procesnim sklepom o zavrženju vloge, s katerim tožena stranka ni meritorno odločala v stvari.

Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki omogoča, da se upravni postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (dokončno odločbo), ponovi deloma ali v celoti ter na podlagi obnovljenega postopka izda drugačna odločba v upravni stvari. Obnova postopka je dopustna le ob pogojih, ki jih določa zakon. 249. člen ZUP/86 določa dva osnovna pogoja za obnovo postopka. Prvi je, da je upravni postopek končan z odločbo, ki je v upravnem postopku dokončna. Postopka, ki je končan s sklepom, ni mogoče obnoviti, zato v obravnavani zadevi, ki je bila končana s sklepom o zavrženju vloge, ni podan navedeni pogoj za obnovo postopka.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pri čemer pa na pravilnost odločitve prvostopne sodbe ni vplivalo dejstvo, da je sodišče prve stopnje spregledalo pomanjkanje prvega pogoja za obnovo postopka in je svojo sodbo obrazložilo s tem, da novo dejstvo oziroma dokaz, na katero se predlog opira, ni verjetno izkazan (249. člen v zvezi s 1. odstavkom 256. člena ZUP/86 - drugi pogoj za dovolitev obnove).

Ker je torej pritožbeno sodišče spoznalo, da niso podani ne pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

K 2. točki izreka Ker je pritožbeno sodišče v obravnavanem primeru odločalo le o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki se nanaša na presojo zakonitosti upravnega akta, v skladu s 3. odstavkom 23. člena ZUS vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.