5. 11. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 15. oktobra 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 1074/00 z dne 20. 3. 2001 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Piranu št. P 355/97 z dne 29. 8. 2000 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi in naložilo toženi stranki plačati ceno luškega priveza v višini 77.880 SIT. V obrazložitvi je navedlo, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz računa, pogodbe med pravdnima strankama in cenika luških storitev za leto 1995. Sodišče ugotavlja, da vtoževani znesek pomeni plačilo pristojbine, ki jo tožnik zaračunava kot koncesionar javnega dobra. Pritožba tožene stranke je bila kot neutemeljena zavrnjena. Višje sodišče je tožnika opozorilo, da v sporih majhne vrednosti ni mogoče upoštevati pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zavrnilo je tudi očitek pritožnika, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo zgolj na podlagi listinskega gradiva bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Strinjalo se je z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je dejansko stanje, relevantno za odločitev, med strankama nesporno. V konkretnem sporu naj bi bilo po mnenju Višjega sodišča bistveno le to, da je toženec s tožečo stranko oziroma njenim pravnim prednikom sklenil pogodbo o uporabi luškega priveza, na podlagi katere je bil dolžan plačevati pristojbino, določeno z letnim cenikom konkretne luke (v tem sporu določeno s cenikom za leto 1995). Pri tem je po mnenju Višjega sodišča za konkreten spor povsem nerelevantno, kakšne so bile cene priveza v drugih lukah. Ustavni pritožnik meni, da za privez v luki kot javnem dobru in netržni dobrini ni dovoljeno pobirati pristojbin oziroma tudi, če bi to bilo dopustno, pristojbine ne bi bilo mogoče določiti na podlagi cenika koncesionarja, temveč le na podlagi ponudbe in povpraševanja na trgu. Navaja, da si je moral privez zaradi njegove neurejenosti urediti sam s pomočjo strokovnjakov in da mu sedaj koncesionar zaračunava uporabo naprav, ki so njegova last. Sodišče naj bi mu zato s tem, ko mu je naložilo plačilo stroškov luškega priveza in z odločitvijo zgolj na podlagi listinskega gradiva, kršilo pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

B.

2.Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanima sodbama kršena katera od človekovih pravic. Zgolj dejstvo, da je sodišče druge stopnje na podlagi pritožbe tožene stranke izdalo zanjo neugodno sodbo, še ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena) in s tem kršitve pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Za kršitev te pravice bi šlo, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi očitno ne gre. Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali ni morda odločitev tako očitno napačna ali brez razumne pravne utemeljitve, da jo je mogoče označiti za arbitrarno, kar bi predstavljalo kršitev 22. člena Ustave. Tega izpodbijanima sodbama ni mogoče očitati.

3.Z očitkom o protiustavnosti pobiranja pristojbine za uporabo javnega dobra pritožnik smiselno zatrjuje nedopustnost in protiustavnost koncesijske pogodbe, kar pa ni predmet presoje v tem postopku. Zato tega očitka Ustavno sodišče ni obravnavalo.

4.Ker z izpodbijanima sodbama očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

5.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in prve alineje 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić.

Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča.

Ker se v zakonskem roku za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger