Jedro

Ker je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo vse zaznamovane stroške, razen zahteve za plačilo opominske takse, utemeljevanje vsake posamezne stroškovne postavke ni bilo potrebno. Tožeča stranka je stroške priglasila v tožbi in v pritožbi in je bila tako tožena stranka s stroškovnim zahtevkom seznanjena, ko je prejela vloge. Obrazložitev stroškovne odločitve sodišča prve stopnje je res skromna, vendar pa je odločitev mogoče vseeno preizkusiti in ugotoviti njeno materialnopravno pravilnost. Zato očitana bistvena kršitev ni podana. Pritožbeno sodišče pa je ugotovilo, da je prvostopno sodišče pri odmeri stroškov napačno uporabilo materialno pravo, zato je sklep spremenilo in stroške pravilno odmerilo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki stroške sodnega postopka v znesku 621,71 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa tudi zakonite obresti, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

V sodbi, s katero je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi tožeče stranke, je sodišče s sklepom (2. točka točka izreka sodbe in sklepa) naložilo toženi stranki povračilo sodnih stroškov tožeče stranke v znesku 181.662,00 SIT.

Tožena stranka je vložila pritožbo zoper sklep o stroških, v kateri navaja, da bi moralo sodišče v obrazložitvi stroškovnega sklepa pojasniti, katere stroške je tožeča stranka priglasila in katere od priglašenih stroškov je sodišče ocenilo kot potrebne ter katere okoliščine je pri tem upoštevalo. V izpodbijanem sklepu sodišče svoje odločitve o odmeri stroškov ni obrazložilo in zato po mnenju pritožbe sklepa ni mogoče preizkusiti in oceniti, ali je višina stroškov, ki jih bo morala tožena stranka plačati, pravilno odmerjena. Iz obrazložitve je mogoče sklepati, da je sodišče toženi stranki naložilo plačilo vseh stroškov, ki jih je tožeča stranka priglasila (razen tistih stroškov, za katere je sodišče navedlo, da njihova povrnitev že po zakonu ni utemeljena). Sodišče se ni opredelilo do posameznih stroškovnih postavk. Ker izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, je podana bistvena kršitev postopka v upravnem sporu iz 14. (sedaj 15.) točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) (v povezavi s 3. odstavkom 72. člena ZUS).

Pritožba je delno utemeljena.

Ker je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo vse zaznamovane stroške razen zahteve za plačilo opominske takse, utemeljevanje vsake posamezne stroškovne postavke ni bilo potrebno. Tožeča stranka je stroške priglasila v tožbi in v pritožbi in je bila tako tožena stranka s stroškovnim zahtevkom seznanjena, ko je prejela vloge. Obrazložitev stroškovne odločitve sodišča prve stopnje je res skromna, vendar pa je odločitev mogoče vseeno preizkusiti in ugotoviti njeno materialnopravno pravilnost. Zato očitana bistvena kršitev ni podana.

Pri odmeri stroškov gre za uporabo materialnega prava. V skladu z določbo 155. člena ZPP, ki se na podlagi 1. odstavka 22.člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena z ZUS-1, upošteva sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo, stranki in prizna samo tiste stroške, ki so bili potrebni. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je prvostopno sodišče pri odmeri napačno uporabilo materialno pravo v obsegu, razvidnem iz nadaljnje obrazložitve.

Od stroškov, ki jih je tožeča stranka zaznamovala v tožbi, ji je sodišče neutemeljeno priznalo 20 točk za prejem (upravne) odločbe in dopis stranki. Ta strošek, kolikor je utemeljen, spada v okvir upravnega postopka in ga zato tožeča stranka ne more uveljavljati kot strošek upravnega spora. Prav tako ni upravičena do stroškov 50 točk za konferenco s stranko, saj je to vsebovano že v stroških, ki ji gredo za tožbo. Zato je tožeča stranka upravičena do povračila 300 točk za tožbo. Ni pa upravičena do 20 točk za poročilo stranki. Napačno je sodišče tožeči stranki priznalo 100 točk za konferenco s stranko v zvezi s pritožbo in ji gre s tem v zvezi le 300 točk za vlogo, ne pa tudi 50 točk za prejem odločbe in poročilo stranki. Upravičena je tudi do plačila v pritožbi zaznamovanih administrativnih strokov po 13. členu odvetniške tarife v višini 2% in ne 3%, kot ji je priznalo sodišče prve stopnje, kar znaša 6 točk. Pritožbeni stroški torej znašajo 306 točk. Na podlagi navedenega je tožeča stranka upravičena do povračila stroškov v višini 606 točk in 20% DDV (121,2 točke), torej skupaj 707,2 točk. Glede na vrednost točke 0,459 EUR znašajo stroški zastopanja tožeče stranke 333,78 EUR. Sodna taksa za tožbo in pritožbo je bila plačana v znesku 69.000 SIT, kar znese po veljavnem tečaju (1 EUR = 239,64 SIT) 287,93 EUR. Tožeča stranka je tako upravičena do povračila stroškov v skupnem znesku 621,71 EUR.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP delno ugodilo pritožbi in izpodbijani sklep spremenilo ter stroške, ki gredo tožeči stranki ponovno odmerilo.