Jedro

Tožnik je bil v vtoževanem obdobju, čeprav mu pripravljenost formalno ni bila odrejena, skladno z vednostjo in pričakovanji nadrejenih oziroma toženke ter dolgoletno ustaljeno prakso, toženki tudi izven rednega delovnega časa na razpolago, in sicer ne zgolj v smislu dosegljivosti po telefonu, pač pa se je tudi dejansko vključeval v delo, ne le preko telefona, pač pa tudi na delovnem mestu ali drugem kraju, če oziroma ko je bilo to potrebno. Pravilno je ugodeno tožbenemu zahtevku za plačilo dodatka za stalno pripravljenost za čas, ko bi morala biti tožniku pripravljenost tudi formalno odrejena, pa mu ni bila.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 931,47 EUR.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta odločbi toženke št. ... z dne 29. 5. 2024 in št. ... z dne 3. 7. 2024 nezakoniti in se razveljavita ter da je toženka dolžna tožniku za obdobje od 1. 8. 2019 do vključno 30. 4. 2024 iz naslova dodatka za stalno pripravljenost za delo obračunati dodatek pri plači v skupnem bruto znesku 67.098,86 EUR in mu plačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženki je še naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 3.393,63 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je sodna praksa že zavzela stališče, kdaj gre za dosegljivost na mobilni telefon in kdaj za pripravljenost z namenom priti na kraj, kjer je treba opraviti nalogo. Navedba tožnika, da je moral biti dosegljiv in zato v pripravljenosti, je tako napačna. Če se tožnik v prostem času na telefon ne bi javil, zanj posledice ne bi nastale in tudi delovni proces ne bi bil moten, saj so dežurni kriminalisti samostojno reševali zadeve. Zaključek sodišča, da je tožnikova dosegljivost po vsebini ustrezala pripravljenosti za delo, je napačen. Iz dokazov - SMS sporočil izhaja, da je šlo v večini le za način obveščanja. Sklicevanje sodišča prve stopnje na zadnjo letalsko nesrečo pa je napačno, saj gre za dogodek izven vtoževanega obdobja. V zvezi s tožnikovo izpovedbo, da je bil dežurni kriminalist za vsa področja in je bila zato potrebna njegova pomoč, poudarja, da so dežurni kriminalisti samostojno reševali zadeve, in prilaga izpis iz sistemizacije, iz katere izhaja, da toženka nima sistemiziranih delovnih mest za posamezna področja kriminalitete. Tožnik pa v zvezi s tem niti ni podal trditev, zato očita tudi kršitev določb postopka. Slednje velja tudi glede tožnikove izpovedbe, da je moral kot vodja oddelka v primeru nasilja v družini obveščati CSD in izdelati oceno ogroženosti žrtve, kar vse pa tudi sicer opravlja OKC in je bilo tako vključevanje tožnika v teh primerih samoiniciativno. Poudarja, da so naloge, ki jih kot nujne za takojšno vključitev v delovni proces navaja tožnik, naloge dežurnega kriminalista. Vztraja, da tudi ni bila podana zahteva za takojšno vključitev v delovni proces tožnika kot namestnika vodje delovne skupine za ogrožene delavce policije. V zvezi s tožnikovim nakupom pametne ure pa navaja, da je bil ta nakup tožnikova lastna odločitev, poleg tega pa iz pritožbi priloženih fotografij izhaja, da tožnik pametne ure ni nosil ves čas. Poudarja, da je šlo v večini primerov le za obveščanje tožnika in za ureditev nekaterih vprašanj v delovnem procesu, kar pa ni rezultiralo v dejanskem nastopu dela. Tožnik niti ni zatrjeval ali izpovedoval, da bi se moral v roku ene ure zglasiti na delovnem mestu ali drugem kraju. Od njega se ni zahtevalo, da mora biti doma ali na določenem kraju in se v najkrajšem možnem času zglasiti na delovnem mestu. Izpostavlja, da je bil tožnik kot vodja oddelka pristojen za organizacijo dela in je imel s podrejenimi kriminalisti vzpostavljeno tako prakso, da so ga ti klicali tudi, če to ni bilo potrebno ali nujno. Meni, da se spremembe razporeda dela lahko uredijo tudi z dosegljivostjo po telefonu in da ni potrebna pripravljenost za delo. Pravila policije pa omogočajo tudi, da se za to pooblasti drugo osebo. Nadalje meni, da tudi v primeru podpisa posameznega dokumenta glede odvzema prostosti ni bil nujen prihod na delo, saj bi bilo mogoče dokument pripeljati tožniku na naslov, na katerem se je nahajal, pooblastilo za podpis pa je imel tudi tožnikov nadrejeni. Sklicuje se na izpoved priče A. A., ki jo je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo kot nekonsistentno. Meni, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožnik tedensko vključeval v delovni proces in da je skoraj vsak dan prejemal klice. V vtoževanem obdobju se je tožnik le 23-krat vključil v delovni proces, za kar je dobil plačilo nadur. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do zadeve Pdp 909/2023 (pravilno: Pdp 909/2013). Zaključuje, da ni odločilno, kako je sedaj urejena pripravljenost za vodstveni kader ob upoštevanju pravice do odklopa.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka pritožbene navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo dodatka za stalno pripravljenost. Ta je bil v vtoževanem obdobju urejen v določilih 71. člena Zakona o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol; Ur. l. RS, št. 15/2013 in nasl.), 17. členu Kolektivne pogodbe za policiste (KPP; Ur. l. RS, št. 41/2012 in nasl.), 32. členu Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) in 46. členu Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS; Ur. l. RS, št. 57/2008 in nasl.). Skladno s prvim odstavkom 71. člena ZODPol pripravljenost pomeni dosegljivost uslužbenca policije po telefonu ali drugih sredstvih za potrebe prihoda na delovno mesto ali na kraj, kjer je treba opraviti nujno nalogo. Uslužbenec policije, ki je v času pripravljenosti poklican na delo, se mora v najkrajšem možnem času zglasiti na delovnem mestu ali kraju, kjer je treba opraviti nujno nalogo (drugi odstavek 71. člena ZODPol). Podobno določa 17. člen KPP.

6.Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je bil tožnik v vtoževanem obdobju, čeprav mu pripravljenost formalno ni bila odrejena, skladno z vednostjo in pričakovanji nadrejenih oziroma toženke ter dolgoletno ustaljeno prakso, toženki tudi izven rednega delovnega časa na razpolago, in sicer ne zgolj v smislu dosegljivosti po telefonu, pač pa se je tudi dejansko vključeval v delo, ne le preko telefona, pač pa tudi na delovnem mestu ali drugem kraju, če oziroma ko je bilo to potrebno. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo dodatka za stalno pripravljenost za čas, ko bi morala biti tožniku pripravljenost tudi formalno odrejena, pa mu ni bila.

7.Toženka v pritožbi navaja, da je šlo v večini primerov zgolj za obveščanje tožnika in ureditev nekaterih vprašanj v delovnem procesu, kar naj ne bi rezultiralo v dejanskem nastopu dela. A tudi če je bil tožnik izven delovnega časa dosegljiv po telefonu za obvestila v zvezi z delom in za to, da je kot vodja oddelka uredil oziroma organiziral določene zadeve v delovnem procesu, je bil še vedno v pripravljenosti in se je po potrebi, s tem, ko je izvajal redne delovne naloge vodje oddelka, tudi vključeval v delovni proces. Če pa je določene delovne naloge lahko opravil že po komunikacijskih sredstvih in zato ni prišel na samo delovno mesto ali drug kraj, pa to še ne pomeni, da ni šlo za pripravljenost, za kar se (neutemeljeno) zavzema toženka. Čas, ko policist v pripravljenosti opravlja naloge po komunikacijskih sredstvih, se tudi šteje v delovni čas (šesti odstavek 17. člena KPP). Zato je jasno, da je bil tožnik v pripravljenosti za delo tudi, če je čakal na telefonska obvestila z namenom nadaljnjega urejanja in organiziranja delovnega procesa, torej njegovih rednih delovnih nalog, tudi če jih je v določenih primerih lahko opravil kar preko telefona. Tudi sicer pa toženka (tudi v pritožbi) priznava, da je imel tožnik v vtoževanem obdobju 23 nastopov dela zaradi vključitve v operativne naloge izven delovnega časa (za kar je prejel izplačilo nadur), in se poleg tega sklicuje še na izpoved njene priče A. A., da je moral tožnik v času dosegljivosti občasno podpisovati odločbe in nujno spreminjati razporede dela. Toženka torej priznava, da se je tožnik tudi izven delovnega časa vključeval v delo. Pri tem pa niso relevantne njene navedbe, da naj bi bilo to le poredko (česar izvedeni dokazi niti ne potrjujejo). Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, navedeni predpisi, ki urejajo pripravljenost na delo, kot pogoja za opredelitev pripravljenosti ne določajo števila ur, ko je uslužbenec v času pripravljenosti dejansko tudi pozvan na delo, in nato za ure opravljenega dela prejme plačilo.

8.Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, predvsem izpovedi tožniku nadrejenega - priče B. B., pravilno zaključilo, da se je od tožnika pričakovalo, da se bo tudi izven njegovega delovnega časa javljal na službeni telefon in po potrebi tudi vključil v delovni proces. Zato bi morala biti tožniku tudi formalno odrejena pripravljenost. S strani toženke zatrjevano nesankcioniranje neodzivnosti pa še ne pomeni, da tožniku dejansko ni bila odrejena pripravljenost. Četudi tožnikova neodzivnost ne bi bila sankcionirana z delovnopravnimi sankcijami, pa bi lahko prišlo do posledic v samem delovnem procesu in delu toženke (npr. nezakoniti odvzemi prostosti zaradi nepravočasnega podpisa odločb). Tudi sicer pa izvedeni dokazi potrjujejo, da se je tožnik izven delovnega časa vedno oglasil na telefon oziroma da je bil dosegljiv.

9.Ne držijo pritožbene navedbe, da so bili dežurni kriminalisti povsem samostojni pri svojem delu in da zato ni bilo nobene potrebe po vključevanju tožnika v delo izven njegovega delovnega časa. Izpovedbe tožnika in prav vseh zaslišanih prič, tudi A. A., na izpoved katerega se sklicuje pritožba, kažejo prav nasprotno, in sicer da kriminalisti (katerih vodja je bil tožnik) niso bili povsem samostojni pri svojem delu, saj si niso mogli sami razporejati dela oziroma spreminjati razporeda dela in si odrejati nadur ter podpisovati določenih odločb (npr. o pridržanju oseb), kar vse je lahko storil le njihov vodja oziroma nadrejeni. Navedeno pa ni moglo čakati do naslednjega delovnega dne, temveč je bilo treba obvestiti vodjo - tožnika, da se vključi v delo in podpiše odločbo. Na podlagi izpovedbe tožnikovega nadrejenega - priče B. B. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je moral tožnik izven delovnega časa večkrat priti na delovno mesto ali na drug kraj, pri čemer je v primeru pridržanj oseb to praviloma moralo biti takoj. Posledično so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bilo vključevanje tožnika v delo samoiniciativno in da ni temeljilo na pričakovanjih toženke.

10.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je šlo za dolgoletno utečeno prakso toženke (ne glede na možnost drugačne organizacije dela v skladu z 41. členom Pravil policije, na katerega se sklicuje toženka v pritožbi, ki pa ga je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje zgolj posplošeno navedla). Drži sicer pritožbena navedba, da za odločitev o tožbenem zahtevku ne more biti odločilno dejstvo, da je toženka po vtoževanem obdobju uredila formalno pripravljenost tudi za vodstvene delavce (kot je bilo to urejeno tudi že v preteklosti). A tega tudi sodišče prve stopnje ni štelo za odločilno dejstvo. Je pa to dejstvo gotovo nek pokazatelj, da so pri toženki zaznali določene nepravilnosti v dotedanji praksi dela, kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje.

11.Nerelevanten je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kot enega izmed dogodkov, v katerih se je tožnik v času pripravljenosti za delo vključil v delovni proces, navedlo letalsko nesrečo, ki se je zgodila (kot izhaja že iz tožnikove izpovedbe) že po koncu vtoževanega obdobja. Sodišče prve stopnje je namreč tožnikovo vključevanje v delo izven formalno odrejene pripravljenosti obrazložilo tudi na drugih primerih. Nenazadnje pa toženka, kot rečeno, priznava, da se je tožnik v vtoževanem obdobju 23-krat dejansko vključil v delo. Posledično so nerelevantne tudi pritožbene navedbe, ki sodišču prve stopnje očitajo, da se je oprlo na izpoved tožnika tudi v delu, za katerega ni bilo ustreznih trditev, in sicer glede njegovega vključevanja v delo v primerih nasilja v družini in kot pomoč pri samem vsebinskem delu kriminalistov. Tudi sicer pa je tožnik že v tožbi podal trditve, da je tudi izven delovnega časa kot vodja spremljal, usmerjal, usklajeval in organiziral delo kriminalistov, kar je v svoji izpovedi le podrobneje pojasnil.

12.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tudi delo tožnika kot namestnika vodje delovne skupine za ogrožene delavce policije ni predstavljalo zahteve po takojšnem vključevanju v delovni proces, saj je toženka v prvi in tretji pripravljalni vlogi navedla, da se je tožnik prav iz tega razloga enkrat v vtoževanem obdobju vključil v delovni proces izven njegovega delovnega časa. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje kot bistvene naloge tožnika, zaradi katerih je bil dejansko toženki ves čas na razpolago, štelo dela tožnika kot vodje oddelka.

13.Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na izpoved tožnika, da se je v času, za katerega vtožuje pripravljenost, udeleževal športnih dogodkov, praznovanj in da je kosil 10 km stran od doma. Bistveno je, da je bil toženki ves ta čas dosegljiv na telefon in ji bil na razpolago za nadaljnje delo. Skladno s prvim odstavkom 17. člena KPP pa je bil v času pripravljenosti na delo lahko v kraju bivanja (in torej ne nujno doma) ali pa v kraju, od koder mu je zagotovljen čas prihoda na delo v 1 uri.

14.Glede na to, da med strankama ni bilo sporno, da je bil tožniku za potrebe dosegljivosti dodeljen službeni telefon, pa so pritožbene navedbe v zvezi s tožnikovim nošenjem t. i. pametne ure nebistvene.

15.Končno je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zadeve Pdp 909/2013, na katero se je sklicevala toženka. V 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč natančno navedlo, zakaj je obravnavana zadeva drugačna, saj tožniku službeni telefon ni bil dodeljen le za komunikacijo, pač pa tudi z namenom, da se ob prejetem klicu vključi v delo in po potrebi v najkrajšem možnem času pride na delovno mesto ali na drug kraj.

16.Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17.Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa je dolžna povrniti tožniku stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku na podlagi njegovega stroškovnika in skladno z določili Odvetniške tarife priznalo 1250 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 22,5 točk za materialne stroške in 22 % DDV, kar (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) skupaj znaša 931,47 EUR, ki mu jih je toženka dolžna povrniti v roku 8 dni. Pritožbeno sodišče pa tožniku ni priznalo priglašenih stroškov za poročilo stranki, saj je ta storitev že zajeta v sestavi odgovora na pritožbo.

-------------------------------

1Takšne so bile tudi tožnikove trditve, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da je tožnik zatrjeval zgolj dosegljivost po telefonu.

2Prim. sodbo VDSS Pdp 406/2019 (priloga A14).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o organiziranosti in delu v policiji (2013) - ZODPol - člen 71, 71/1, 71/2 Kolektivna pogodba za policiste (2012) - člen 17, 17/1, 17/6 Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (2002) - ZSPJS - člen 32 Kolektivna pogodba za javni sektor (2008) - KPJS - člen 46

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.