Jedro

Tožniku, ki je utrpel zlom 12. vretenca prsne hrbtenice, udarnino glave, udarnino levega komolca, udarnino prsnega koša, udarnino levega stegna in udarnino desne rame, je bila odškodnina za telesne bolečine, prestani strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odmerjena v znesku 21.708,22 EUR. Tako prisojena odškodnina je v skladu z načeli in merili, ki so določena v 179. členu OZ, pa tudi z ustaljeno sodno prakso o odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo v podobnih primerih.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

1. Tožnik je pred nesrečo pri toženi stranki delal na delovnem mestu pomočnika v varilni delavnici. Rojen je bil 10. 11. 1975. Dne 30. 6. 2004 se je na delu pri toženi stranki v nesreči poškodoval tako, da je potem, ko je s sodelavci s strehe osnovne šole v Z. odstranjeval salonitne plošče zaradi nestabilnosti lesenih tramov, izgubil ravnotežje in padel štiri metre globoko. Utrpel je zlom 12. vretenca prsne hrbtenice, udarnino glave, udarnino levega komolca, udarnino prsnega koša, odrgnino levega stegna in udarnino desne rame (mnenje izvedenca medicinske stroke, list. št. 220 spisa). Utrpel je telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik je zahteval odškodnino za telesne bolečine, neugodnosti in bodoče telesne bolečine v znesku 16.000,00 EUR, za strah 1.700,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 4.500,00 EUR. Iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo je torej zahteval 32.200,00 EUR. Iz naslova premoženjske škode je zahteval 621,89 EUR, iz obeh naslovov torej skupaj 32.821,89 EUR.

2. Sodišče prve stopnje mu je prisodilo za telesne bolečine 12.518,78 EUR (tožbeni zahtevek 16.000,00 EUR, prisojenih torej 3.481,22 EUR manj), za prestani strah 843,59 EUR (tožbeni zahtevek 1.700,00 EUR, 856,41 EUR manj) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 8.345,85 EUR (tožbeni zahtevek 14.500,00 EUR, torej 6.154,15 EUR manj). Iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo je torej prisodilo 21.708,22 EUR. V presežku, za znesek 10.500,79 EUR (pravilno: 10.491,78 EUR), je tožbeni zahtevek iz naslova nepremoženjske škode zavrnilo. V celoti, za znesek 621,89 EUR, je prisodilo odškodnino za premoženjsko škodo. Iz obeh naslovov je tožniku prisodilo 22.330,10 EUR. V zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti je po zaslišanju prič in izvedenca za varstvo pri delu ugotovilo, da je tožena stranka izključno odgovorna za nastalo škodo (predvsem 10. stran obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). V zvezi z višino posameznih tožbenih zahtevkov iz naslova nepremoženjske škode je zaslišalo tožnika kot stranko in izvedenca medicinske stroke. V zvezi z odškodnino za telesne bolečine je ugotovilo: Tožnik je utrpel hude telesne poškodbe, ki so mu povzročile hude telesne bolečine (sedem dni), srednje hude bolečine (dva meseca) in dva meseca manjše / slabe telesne bolečine. Pri zdravljenju je moral prenašati številne neprijetnosti in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem. Sodišče je presodilo, da je prisojena odškodnina iz tega naslova primerna glede na vse ugotovljene okoliščine. Iz izvedenih dokazov je za odškodnino za prestani strah sodišče ugotovilo, da je primarni strah trajal le nekaj trenutkov, sekundarni strah pa kar osem mesecev. Podana je bila tudi zaskrbljenost za izid zdravljenja zloma prsnega vretenca. Pri odškodnini za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je podana 15 % zmanjšana življenjska aktivnost tožnika. Poškodbe so povzročile anatomske in funkcionalne spremembe. Zaradi posledic poškodbe so se zmanjšale življenjske aktivnosti tožnika na vseh področjih. Sodišče je posebej upoštevalo, da je bil tožnik v času nesreče star 29 let. 3. Po pritožbi obeh strank je sodišče druge stopnje spremenilo le izrek o stroških, v glavni stvari pa je pritožbo zavrnilo. Sprejelo je dokazno oceno in pravno presojo sodišča prve stopnje. V zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti se je strinjalo z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje (6. stran obrazložitve). Za telesne bolečine prisojena odškodnina je v skladu z značajem poškodbe, trajanjem in intenziteto bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem. Odločitev sodišča prve stopnje o višini odškodnine je tudi v skladu z ustaljeno sodno prakso. Za odškodnino za strah je ugotovilo, da je primerna. Sodišče prve stopnje je upoštevalo intenzivnost primarnega strahu in strah za izid zdravljenja. Zdravljenje ni bilo povezano z nepredvidenimi komplikacijami in zapleti, zato po tem, ko je bil tožnik primerno bolnišnično oskrbljen, strah ni bil več stvaren oziroma takšne intenzitete, da bi to opravičevalo višji znesek odškodnine, kot je bila prisojena. Pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje upoštevalo tožnikove anatomske in funkcionalne spremembe, 15 % zmanjšanje življenjskih aktivnosti, tožnikovo starost in dejstvo, da bo tožnik duševne bolečine trpel še dlje časa. Ker so bile v pritožbi ponovljene dotedanje tožnikove navedbe, je sodišče druge stopnje ugotovilo, da so bile vse pomembne okoliščine primerno upoštevane pri določitvi višine odškodnine.

4. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, sta revizijo vložili obe stranki.

5. Tožeča stranka je revizijo vložila zaradi obeh razlogov - bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava - pri čemer je posebej navedla, da revizijo vlaga le zoper višino prisojene odškodnine, torej zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in tožniku prisodi še preostali del zahtevane odškodnine. Navajala je, da je prisojena odškodnina prenizka glede okoliščine, da je tožnik utrpel zlom 12. vretenca prsne hrbtenice, udarnino glave, udarnino levega komolca, udarnino prsnega koša, odrgnine levega stegna in udarnino desne rame. Pri telesnih bolečinah in neugodnostih bi bilo treba bolj upoštevati trajanje bolečin, predvsem, da še vedno trpi blage telesne bolečine. Zdravljenje je trajalo od 30. 6. 2004 do 19. 1. 2006. Ob škodnem dogodku je bil tožnik star 29 let. Pri odmeri odškodnine za prestani strah je bilo premalo upoštevano, da je bil primarni strah zelo intenziven, in da je tožnik prestajal sekundarni strah osem mesecev, predvsem kot zaskrbljenost za izid zdravljenja. Pri odškodnini za zmanjšanje življenjskih aktivnosti je bilo premalo upoštevano, da je tožniku ostala omejena gibljivost prsnega dela hrbtenice, da je omejen pri vsakodnevnih opravilih in pri izpolnjevanju delovnih obveznosti. Svoje poklicne obveznosti opravlja bistveno težje, kot jih je opravljal pred poškodbo. Takšne duševne bolečine bo tožnik prestajal še približno 46 let. Upoštevati bi bilo treba tudi, da je prišlo do nesreče 30. 6. 2004, torej pred več kot štirimi leti.

6. Tožena stranka je vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zniža prisojeno odškodnino, podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V podobnih primerljivih primerih, ko je šlo za istovrstne poškodbe iste intenzitete, so doslej sodišča prisodila znatno nižjo odškodnino. Pri odškodnini za nepremoženjsko škodo niso upoštevane pomembne okoliščine, predvsem pa določba 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Ta določba pomeni, da je pri odmeri odškodnine treba tehtati pomen prizadete dobrine in upoštevati vse okoliščine določenega primera. Vsega navedenega sodišče v izpodbijani sodbi ni upoštevalo. Tožnik je tudi sam kriv za nastalo škodo, ker je imel dovolj delovnih izkušenj, da se mu nesreča ne bi smela zgoditi, bil je poučen o varstvu pri delu, opravil je izpit iz varstva pri delu, posebej pa je bil opozorjen, da ne sme stopati po salonitkah. Tožnik dela ni opravil vestno in v skladu z navodili in opozorili tožene stranke.

7. Na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 do 45/2008, v nadaljevanju: ZPP) sta bili reviziji vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili.

8. Reviziji nista utemeljeni.

9. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, zato jo je dovoljeno vložiti izjemoma (367. člen ZPP) in le zaradi razlogov, ki so v zakonu posebej določeni (370. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer (do začetka veljavnosti novele ZPP - 1. 10. 2008) po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. Revizije ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

10. Tožena stranka revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni uveljavljala, tožeča stranka pa ga je navedla le formalno, ne da bi obrazložila, katere kršitve uveljavlja in v čem bi naj bile te kršitve. Revizijsko sodišče zato z vidika bistvenih kršitev določb pravdnega postopka izpodbijane sodbe ni preizkusilo.

11. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

K reviziji tožeče stranke:

12. Pravna podlaga za odločitev v tem sporu je Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami, v nadaljevanju: OZ), ki je začel veljati 1. 1. 2002. Ta v 179. členu ureja denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Iz te določbe izhajajo temeljna pravna načela, na podlagi katerih mora sodišče odločiti o odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo. Predvsem mora sodišče upoštevati, da mora biti denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo pravična in da pri njeni odmeri ne sme biti pomembna odškodnina za premoženjsko škodo (prvi odstavek navedenega člena). Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo. Sodišče mora pri tem upoštevati različne oblike in vrste nastalih škod, pa tudi osebne okoliščine v posameznih primerih. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so v izpodbijani sodbi (pa tudi sodbi sodišča prve stopnje) navedena načela pravilno vrednotena in upoštevana. Upoštevana pa je tudi dolgoletna in ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča v enakih ali podobnih primerih, ki lahko služijo za primerjavo pri ugotovitvi, ali je bila odškodnina za nepremoženjsko škodo pravilno in pravično odmerjena. Iz naslova nepremoženjske škode je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo 21.708,22 EUR, to je, upoštevajoč dan glavne obravnave na prvi stopnji (9. 7. 2007) in povprečne mesečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji julija 2007, ki je bila 822,68 EUR (Sodnikov informator št. 3/2009, s. 4), 26,38 povprečnih plač. Pri podobnih poškodbah, kot jih je utrpel tožnik (na primer: Izvin vratne hrbtenice z manjšo poškodbo vezi in mišic levo - II Ips 313/99; Izvin vratne hrbtenice, udarnine in odrgnine na čelu, udarnina desne podlahti - II Ips 986/94; Zlom loka 6. vratnega vretenca, levega sklepnega odrastka in levega zgornjega sklepa odrastka 7. vratnega vretenca - II Ips 592/95; Močnejši izvin vratnega dela hrbtenice z nategom obvratnega mišičevja, ki se je med zdravljenjem razvil v bolečinski sindrom vratnega dela hrbtenice, s propagacijo bolečin v zatilje glave in zgornje okončine, predvsem levostransko - II Ips 303/96), so sodišča prisodila odškodnino v višini 27 ali 28 povprečnih plač. Pri poškodbah reber in drugih poškodbah hrbtenic, ki imajo (sodeč po vsebini sodnih odločb) često podobne značilnosti in posledice, kot tožnikova poškodba, pa je bilo prisojenih 25 ali 26 plač (Primerjaj: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, pregled sodne prakse, GV založba, Ljubljana, 2001, predvsem strani 364 do 375). Tako je potrebno ugotoviti, da je tožniku prisojena odškodnina v skladu z vsebino in namenom določbe 179. in drugih členov OZ, pa tudi z enotno in ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča v podobnih (ali enakih) primerih. V zvezi z ugovorom, da so od nesreče pa do odločitve sodišča prve stopnje potekla več kot štiri leta, revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje prisodilo tožeči stranki obresti od prisojenih posameznih zneskov glavnice tako, kot je zahtevala v tožbi.

K reviziji tožene stranke:

13. Navedbe v reviziji, ki se nanašajo na soodgovornost tožnika za nastalo škodo, se nanašajo na dejansko stanje, ki ga v reviziji ni dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Teh navedb revizijsko sodišče zaradi navedene določbe ZPP ni smelo upoštevati in obravnavati. Sicer sta pa glede na ugotovljeno dejansko stanje sodišči druge in prve stopnje pravilno sklepali, da je za nesrečo pri delu izključno odgovorna tožena stranka. V zvezi z zmotno uporabo materialnega prava (podlaga za odločitev je, kot že rečeno, OZ, ne pa ZOR, kot zmotno navaja revizija tožene stranke) je tudi revizija tožene stranke neutemeljena zaradi enakih razlogov, kot revizija tožeče stranke (točka 12 obrazložitve). Neutemeljena je trditev, da so bile v podobnih primerih oškodovancem prisojene znatno nižje odškodnine. Sodišče druge stopnje je v sodbi dovolj podrobno obrazložilo, zakaj in kakšni so razlogi, da je bila odškodnina za prestane in bodoče telesne bolečine, prestani strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odmerjena v skladu z določbami OZ, pa tudi v skladu s sodno prakso v podobnih primerih.

14. Ker je revizijsko sodišče ugotovilo, da v revizijah niso podani razlogi, zaradi katerih sta bili vloženi, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, ju je kot neutemeljeni zavrnilo (378. člen ZPP).