Jedro

Odvetnik, pooblaščen za zastopanje tožnice v pravdnem postopku, bi moral tožnici, ko ji je izročil sodbo višjega sodišča, pojasniti, kdaj je to sodbo prejel in kdaj se izteče rok za vložitev revizije. Tožnica je namreč ves čas trajanja pravdnega postopka trdila, da bo uporabila vsa dovoljena in mogoča pravna sredstva (torej tudi revizijo). Odvetnik ji je ob izročitvi sodbe višjega sodišča celo svetoval, naj si za vložitev revizije zagotovi drugega odvetnika. Torej je vedel, da tožnica namerava vložiti revizijo. Na izročeni sodbi višjega sodišča pa je bil zapisan drug, kasnejši datum brez pojasnila, kaj ta datum predstavlja.

Ne glede na napačen materialnopravni zaključek pritožbenega sodišča o odvetnikovi protipravnosti pa je odločitev pritožbenega sodišča, ki je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, pravilna. Tožnica ni dokazala nastanka škode, saj ni dokazala, da bi s pravočasno vloženo revizijo uspela.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je od toženke zahtevala plačilo odškodnine zaradi strokovne napake njenega zavarovanca - odvetnika (sicer stranskega intervenienta), ki je tožnico zastopal v zadevi P 2990/2002 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani na podlagi pooblastila. Odvetnik naj bi tožnici zagotavljal, da je prejel sodbo pritožbenega sodišča dne 13. 4. 2007 (dejansko pa jo je prejel dne 6. 4. 2007), kar je imelo posledico, da je bila njena revizija, ki jo je vložil drug odvetnik, prepozna. Tožnica bi z vloženo revizijo, če bi bila pravočasna, bila uspešna.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na plačilo 268.982,30 EUR in plačilo pravdnih stroškov, oboje s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo. Odločilo je, da je tožnica dolžna povrniti toženki njene stroške pravdnega postopka. Navedlo je, da je zapisan datum 13. 4. 2007 desno zgoraj na odločbi Višjega sodišča v Ljubljani, ki jo je tožnici izročil odvetnik, zavajajoč. Ker odvetnik tožnici ni jasno, nedvoumno in pravilno zapisal datuma, od katerega je začel teči rok za revizijo, to pa je bil datum, ko je sam prejel odločbo višjega sodišča, je s tem opustil dolžno ravnanje. Zapis datum brez opombe, kaj ta datum predstavlja, je tak zapis, ki ne ustreza skrbnemu ravnanju odvetnika, ki je resnično dolžan skrbno in vestno obveščati svojega naročnika o vseh datumih začetka teka rokov in tudi, kdaj se bodo iztekli. Ne glede na to pa je zavrnilo tožbeni zahtevek, saj ni verjetno, da bi bila pravočasna revizija v obsegu in vsebini, kot jo je vložil drug odvetnik, uspešna. Tožnica ni dokazala nastanka škode.

3. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede protipravnosti odvetnikovega ravnanja je presodilo drugače. Zgolj zapis datuma na prejeti odločbi Višjega sodišča v Ljubljani v desnem kotu še ne predstavlja protipravnega ravnanja. Datum ne predstavlja datuma prejema odločbe, tožnica pa ni dokazala, da bi odvetnik tožnici zatrjeval, da je takrat prejel odločbo. Odvetnik tožnice ni zavajal, kdaj je prejel odločbo. Ni bila njegova obveznost, da na sodbo napiše datum prejetja. Za opustitev dolžnega ravnanja bi šlo, če bi tožnica zahtevala pojasnilo od odvetnika, kdaj je prejel odločbo, pa ji odvetnik tega ne bi pojasnil. Zgolj miselnost tožnice, da datum zapisa na sodbi predstavlja datum prejetja, ne predstavlja protipravnega ravnanja odvetnika. Zavržena revizija ni posledica odvetnikovega ravnanja. Odvetnik, ki je revizijo vložil, bi se moral prepričati na ustrezen način o njeni pravočasnosti. Sicer je v celoti sprejelo razloge sodišča prve stopnje, da tožnica z revizijo niti ne bi uspela.

4. Tožnica vlaga zoper sodbo sodišča druge stopnje revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo pritožbenega sodišča spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in odloči o stroških postopka oziroma jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Uveljavlja kršitev prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 8. členom ZPP, ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga o postavitvi izvedenca. Pritožbeno sodišče je tudi neutemeljeno zaključilo, da protipravnost odvetnikovega ravnanja ni bila podana, ne da bi opravilo glavno obravnavo (kršitev 347. člena ZPP). Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 4/2010. Ponavlja navedbe, da se je tožnica po prejetju odločbe višjega sodišča z odvetnikom izrecno dogovorila za vložitev revizije. Odvetnik je tožnici zagotovil, da bo, ko bo napočil čas, po prihodu z dopusta, kontaktiral s tožnico in vložil revizijo. Po preklicu pooblastila 10. 5. 2007 in odvetnikovem ponovnem zatrjevanju, da je odločbo prejel 13. 4. 2007, se je tožnica za vložitev revizije dogovorila z drugim odvetnikom, ki je v prepričanju, da se 30 dnevni rok izteče 14. 5. 2007, vložil revizijo, ki pa je bila prepozna. Odvetnik je zato tožnici odgovoren zaradi pomanjkljivega poročila in zamolčanja okoliščin. Tožnici je sporočil napačen datum prejetja odločbe. Ob pravočasno vloženi reviziji bi bili odločbi obeh sodišč razveljavljeni. V zvezi s tem ponavlja trditve o nepravilnem izreku, nepodani trditveni podlagi po 25. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - v nadaljevanju ZTLR (tožnik naj bi podal samo trditveno podlago v smislu 24. člena ZTLR), o neugotavljanju potrebnega obsega zemljišča. Uveljavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodbe pritožbenega sodišča v tem delu ni mogoče preizkusiti, in kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker iz tožbe in pripravljalnega spisa izhaja, da je tožnica predlagala razveljavitev sodbe in s tem ponovno odločanje o sodbi, torej ni res, da ni pustila možnosti odločanja o delnem uspehu revizije.

5. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena nasprotni stranki in stranskemu intervenientu, ki nanjo nista odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Iz relevantnih dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da je odvetnik A. A. tožnico zastopal v sporu pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani P 2990/2002-II na podlagi pooblastila z dne 6. 1. 2003. Tožnica in sin sta ves čas trajanja pravdnega postopka trdila, da bosta uporabila vsa dovoljena in mogoča pravna sredstva. Odločba Višjega sodišča v Ljubljani je bila odvetniku vročena 6. 4. 2007. Tožnica je odvetniku preklicala pooblastilo 8. 5. 2007, 10. 5. 2007 pa je od odvetnika prevzela celotno dokumentacijo. Odvetnik je tožnici izročil odločbo Višjega sodišča, na kateri je bil v desnem zgornjem kotu napisan datum 13. 4. 2007. V nobeni listini ni bilo zabeleženo nobeno pojasnilo, kaj ta datum na odločbi predstavlja. Tožnica je 14. 5. 2007 za zastopanje v revizijskem postopku v tem sporu pooblastila odvetnika B. B., ki je istega dne vložil revizijo. Revizija je bila s sklepom Vrhovnega sodišča zavržena, ker je bila vložena po izteku zakonsko predpisanega 30 dnevnega roka. Odvetnik tožnici ob preklicu pooblastila in izročitvi celotne dokumentacije ni predočil, da je na dan preklica pooblastila rok za vložitev revizije že potekel. Odvetnik je bil večino časa v mesecu aprilu in cele prvomajske praznike leta 2007 odsoten. Ob izročitvi odločbe višjega sodišča pa je tožnici svetoval, naj si za vložitev revizije zagotovi drugega odvetnika. Tožnica ni dokazala, da bi odvetnik zatrjeval, da je prejel odločbo na dan, ki je bil zapisan na odločbi.

8. Po določbi drugega odstavka 11. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) je odvetnik dolžan pri zastopanju stranke ravnati vestno, pošteno, skrbno in po načelih odvetniške etike ter ima pravico uporabiti v mejah zakona in pooblastila vsa pravna sredstva, za katera misli, da lahko koristijo stranki, ki jo zastopa. Opisano poklicno skrbnost zahtevata tudi drugi odstavek 6. člena in prvi odstavek 768. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Kodeks odvetniške poklicne etike (v nadaljevanju Kodeks) v 41. členu predpisuje, da je odvetnik dolžan stranko vestno zastopati tako, da uporabi zanjo vsa možna in dopustna pravna sredstva, pri čemer 43. člen zapoveduje, da je osnovno vodilo ravnanja odvetnika zaupanje stranke. Po izrecni določbi 44. člena Kodeksa je odvetnik dolžan stranko vnaprej seznaniti s potekom postopka, kolikor je to mogoče, nato pa stranko redno obveščati o dogajanju in jo poučiti o dejanskem stanju in o pravnih vprašanjih ter ji omogočiti tako vsebinsko odločitev v lastni zadevi kot tudi morebitno menjavo pooblaščenca.

9. Glede na navedeno je treba pritrditi revizijskim očitkom o nepravilnem zaključku pritožbenega sodišča, da protipravnost odvetnikovega ravnanja ni podana. Odvetnik, pooblaščen za zastopanje tožnice v pravdnem postopku, bi v obravnavani zadevi glede na okoliščine konkretnega primera tožnici, ko ji je izročil sodbo višjega sodišča, moral pojasniti, kdaj je to sodbo prejel in kdaj se izteče rok za vložitev revizije. Tožnica je namreč ves čas trajanja pravdnega postopka trdila, da bo uporabila vsa dovoljena in mogoča pravna sredstva (torej tudi revizijo). Odvetnik ji je ob izročitvi sodbe višjega sodišča celo svetoval, naj si za vložitev revizije zagotovi drugega odvetnika. Torej je vedel, da tožnica namerava vložiti revizijo. Na izročeni sodbi višjega sodišča pa je bil zapisan drug, kasnejši datum brez pojasnila, kaj ta datum predstavlja. Tožnica in odvetnik sta sklenila pogodbo o naročilu (določbe od 766. do 787. člena OZ), med njima je torej šlo za mandatno (zaupno) razmerje. Odvetnik kot mandatar je pravni strokovnjak, ki mora stranki povedati podatke, relevantne za uspeh v postopku. To, da mora odvetnik za vložitev izrednih pravnih sredstev (torej tudi revizijo) po drugem odstavku 95. člena ZPP predložiti novo pooblastilo, ne pomeni, da te obveznosti nima.

10. Tožnica je ves čas postopka trdila, da ji je odvetnik ob izročitvi sodbe višjega sodišča zatrdil, da gre za datum, ko je odločbo sam prejel. V tem je zajeta tudi trditev, da je odvetnik ni obvestil o tem, kdaj je sodbo prejel in kdaj se rok za vložitev revizije izteče. Toženka se je branila s tem, da je prišlo do prepozne vložitve revizije zaradi tožničinega ravnanja, ki se je zanesla na datum, zapisan na sodbi višjega sodišča in ni natančno preverila, kdaj je odvetnik to sodbo prejel. Sodišče prve stopnje je glede tega zaključilo, da ni bilo mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali je odvetnik tožnico sploh opozoril, da zapisan datum ni tisti, od katerega teče rok za vložitev revizije, kar bi jo po mojem mnenju moral. Zaslišanje odvetnika je v tem delu ocenilo kot nezanesljivo in zato odvetnik ni dokazal, da je stranko obvestil o datumu prejetja, pa bi jo v obravnavani zadevi moral. V dokaznem pravu je namreč uveljavljeno pravilo, da vsaka stranka nosi trditveno in dokazno breme za tista dejstva, ki so ji v korist, oziroma, ki utemeljujejo njene zahtevke ali ugovore. Predmet dokazovanja so tudi tako imenovana negativna dejstva, natančneje trditve, da dejstva z določeno vsebino ne obstajajo. V teoriji in sodni praksi se je ustalilo stališče, da je dokazno breme na tistem, ki zatrjuje obstoj, in ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj dejstva.

11. Ni bistveno, da je bil na sodbi zapisan napačen datum, ampak je bistveno, ali je odvetnik ob izročitvi sodbe pritožbenega sodišča ravnal, kot bi moral. Dejstvo, da je bil na sodbi napisan napačen datum, je dodatna okoliščina (poleg dokazanega odvetnikovega vedenja, da tožnica namerava vložiti revizijo), da bi odvetnik v obravnavani zadevi tožnici moral pojasniti, kdaj je sodbo prejel in kdaj se izteče rok za vložitev revizije. Napačno je zato stališče pritožbenega sodišča, da protipravnost odvetnikovega ravnanja ne obstaja, ker tožnica ni dokazala, da ji je odvetnik zatrjeval, da je datum, zapisan na sodbi, datum, ko je sodbo prejel. Po stališču pritožbenega sodišča bi šlo za opustitev dolžnega ravnanja samo takrat, če bi tožnica zahtevala pojasnilo od odvetnika, kdaj je prejel odločbo, pa ji odvetnik tega ne bi pojasnil. Vendar pa velja nasprotno: odvetnik bi moral dokazati, da je tožnici pojasnil, kdaj je datum prejel. Tega pa ni dokazal, zato je podana njegova protipravnost zaradi opustitve dolžnega ravnanja.

12. Ker je revizijsko sodišče glede obstoja protipravnosti odvetnikovega ravnanja pritrdilo reviziji, na ostale revizijske očitke, ki v tem delu napadajo stališče pritožbenega sodišča (ponavljanje navedb, da je odvetnik tožnici sporočil napačen datum in da bi pritožbeno sodišče, ker je drugače odločilo o protipravnosti, pred tem moralo opraviti glavno obravnavo), ni odgovarjalo.

13. Ne glede na napačen materialnopravni zaključek pritožbenega sodišča o protipravnosti pa je odločitev pritožbenega sodišča, ki je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, pravilna. Pritožbeno sodišče je v celoti sprejelo razloge sodišča prve stopnje, da tožnica z revizijo (če bi bila pravočasna) ne bi uspela. Glede na navedeno dejansko stanje, ki ga v reviziji ni mogoče več izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP), Vrhovno sodišče pritrjuje zaključku obeh sodišč, da tožnica ni dokazala nastanka škode, saj ni dokazala, da bi z vloženo revizijo (če bi bila pravočasna) uspela.

14. Tožnica namreč ne bi uspela z ugovorom o uveljavljani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka zaradi obremenjenosti izreka sodbe (1. tč.) z napako glede besede „vpis“ namesto „odpis“ parcele, kot sta ugotovili obe sodišči. Že sodišče prve stopnje je tožnici pravilno pojasnilo, da izrek zaradi tega ni nerazumljiv. V sodbi je bila po ugotovitvah sodišč namreč zatrjevana originarna pridobitev lastninske pravice na podlagi gradnje na tujem svetu, zato je vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo deklaratorne narave in ni pogojen z voljo zemljiškoknjižnega lastnika oziroma njegovim razpolagalnim dejanjem.

15. Tožnica tudi ne bi uspela z ugovorom o zmotni uporabi materialnega prava, saj ni res, da obe sodišči nista ugotavljali obsega zemljišča, potrebnega za normalno rabo same zgradbe oziroma funkcionalnega zemljišča. Po ugotovitvah obeh sodišč je bila za potrebe gradnje opravljena posebna odmera parcele tako, da je nastala povsem samostojna parcela št. 340/12 k. o. ... Ravno odmera parcele je tista okoliščina in dejstvo, ki je definirala obseg potrebnega zemljišča za rabo oziroma gradnjo stanovanjske hiše. 16. Neuspešen bi bil tožničin ugovor, da tožeča stranka ni podala potrebne trditvene podlage za presojo utemeljenosti pridobitve lastninske pravice po 25. členu ZTLR za nedobrovernega graditelja. Nedobroverni graditelj pridobi lastninsko pravico, če se lastnik zemljišča v predpisanem roku gradnji ni uprl (tako tudi Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 120/1999), ugotovljeno pa je bilo, da je pokojna tožničina mati vedela za gradnjo na svojem zemljišču, da se ji ni nikoli uprla in da je celo želela urediti zemljiškoknjižno stanje, (kar pa je bilo izrecno navedeno v tožbenih navedbah) ter da je sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 57/1994 neutemeljeno, saj gre za drugačno dejansko stanje.

17. Glede na to da tožnica z nobenim od podanih ugovorov v reviziji (če bi bila le-ta pravočasna) ne bi uspela, se izkaže za neutemeljeno tudi uveljavljanje kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tožničinimi navedbami, da je v tej reviziji predlagala tudi razveljavitev sodbe in s tem ponovno odločanje o sodbi.

18. Tudi ni podana uveljavljana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (neobrazloženost). Standard obrazloženosti odločb sodišč druge stopnje je nižji od standarda obrazloženosti odločb sodišč prve stopnje. Kadar drugostopenjsko sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje in iz nje izpeljane ugotovitve o odločilnih dejstvih, potem ni nujna ponovitev vseh dokaznih argumentov sodišča prve stopnje. Dovolj je, da iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da se je pritožbeno sodišče seznanilo s pritožbenimi razlogi in jih ni enostavno prezrlo.

19. Ne drži revizijski očitek o neobrazložitvi zavrnitve dokaznega predloga o postavitvi izvedenca, s čimer tožnica uveljavlja kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Sodišče prve stopnje je zavrnitev tega dokaznega predloga obrazložilo, saj je navedlo, da izvedenca gradbene in geodetske stroke ni postavilo, ker za presojo tega spora nista bila potrebna (13. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Pritožbeno sodišče pa je kot neutemeljene presodilo pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve dokazov. Zaključilo je, da je sodišče prve stopnje glede na to, da ni podana odškodninska odgovornost, to v zadostni meri pojasnilo.

20. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče tožničino revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člena ZPP) in s tem tudi njeno zahtevo po povrnitvi vseh stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).