Jedro

Opravičilo glede udeležbe na naroku s hkratno prošnjo za njegovo preložitev mora biti konkretizirano in podprto z razpoložljivimi dokazi. Če teh ni, mora stranka to izrecno pojasniti ter navesti, da jih bo predložila naknadno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi tožeča stranka uveljavlja plačilo stroškov obratovanja in upravljanja z večstanovanjsko zgradbo od toženke, ki je etažna lastnica na naslovu J.. V pretežnem delu je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo.

2. Proti sodbi vlaga pritožbo toženka. Pritožba je laična in ne vsebuje izrecne navedbe zakonskih pritožbenih razlogov, vsebuje pa pritožbene navedbe in predlog, naj sodišče sodbo razveljavi in ji omogoči sodelovanje v ponovljenem postopku. Pritožnica trdi, da ji je bila kratena ustavna pravica do obrambe in pričanja. Zaprosila je za preložitev obravnave. Njen triletni sin je namreč zbolel. Na ugotovitev v sodbi, da ni predložila ustrezne dokumentacije, pritožnica pove, da takšne dokumentacije ni imela. Pojasnjuje, da je pri sinu prišlo do akutnega poslabšanja zdravstvenega stanja. Stanje se je manifestiralo z bruhanjem in visoko temperaturo. Zaradi pogostega bruhanja je bil napoten k specialistu. Meni, da gre za dovoljšen razlog, da bi sodišče moralo obravnavo prestaviti.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki. Ta je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavana zadeva je spor majhne vrednosti. Zanjo zato veljajo posebna procesna pravila 30. poglavja ZPP (1). Zaradi majhne vrednosti spornega predmeta mora biti postopek hiter in še posebej ekonomičen. V nasprotnem primeru bi stroški postopka presegli samo vrednost spornega predmeta. Stranke morajo biti zato na posebnosti tega postopka posebej opozorjene. Tudi tu namreč velja, da stranka mora imeti možnost sodelovanja v poštenem postopku. To je ustavna pravica iz 22. člena Ustave.

6. Pritožnica uveljavlja prav kršitev te njene ustavne pravice. Uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta pravni sklep opira na procesno dejstvo, da sodišče njenemu predlogu za preložitev obravnave ni ugodilo.

7. Sodišče narok preloži, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi (prvi odstavek 115. člena ZPP).

8. Tožena stranka je podala navedbe, ki same zase predstavljajo upravičen razlog (akutna bolezen triletnega sina, pri čemer je toženka samohranilka). Tožeča stranka pa je v odgovoru na pritožbo opozorila na to, da toženka tega dejstva ni z ničemer izkazala – ne v postopku pred sodiščem prve stopnje ne sedaj v pritožbenem postopku.

9. Pritožbeno sodišče je zato ugotavljalo pravno relevantna procesna dejstva glede: razpisa naroka (454. in 455. člen ZPP), vabila na narok (456. člen ZPP) ter toženkinega opravičila (115. člen ZPP ter smiselno predzadnji odstavek 282. člena ZPP in prvi odstavek 116. člena ZPP).

10. Ob tem je pritožbeno sodišče neizogibno ugotovilo naslednje: - nobena od strank ni zahtevala razpisa naroka; - vabilo na narok je bilo formularno in je vsebovalo vse, kar nalaga 456. člen ZPP (glej list. št. 40, 41); - skupaj z vabilom je bila toženki poslana tudi priloga: to je pripravljalna vloga tožeče stranke oziroma dopolnitev tožbe (glej odredbo na red. št. 15 ter k njej pripeto povratnico); - tožena stranka je poslala opravičilo s prošnjo za preložitev naroka. V njem je navedla, da je sin zbolel ter se kot mati samohranilka naroka ne more udeležiti. Tega dejstva ni z ničemer izkazala (list. št. 44).

11. Pritožbeno sodišče ob teh dejstvih podala naslednja pravna izhodišča in pravne sklepe: - opravičilo z naroka mora biti konkretizirano in podprto z razpoložljivimi dokazi. Če teh ni, potem je treba navesti vsaj to, da stranka z njimi ne razpolaga oziroma da bodo dostavljeni kasneje, ob prvi priložnosti (glede na naravo procesnega dejstva). Tej zahtevi toženka ni zadostila, zato svojega izostanka ni ustrezno opravičila; - narok je bil nepotreben, saj ga nobena stranka ni zahtevala. Toženka v ugovoru ni podala substanciranih dokaznih predlogov, na dopolnitev pa sploh ni odgovorila, čeprav je bila opozorjena na specialna pravila navajanja dejstev iz 454. člena ZPP; - že zato, ker se na naroku ne bi smelo zgoditi nič pravnorelevantnega (glede na omejitve iz 454. člena ZPP) toženka ni bila prikrajšana v svojih procesnih pravicah.

12. Zaključek pritožbenega sodišča torej je, da toženka ni ravnala v skladu z napotilom iz 456. člena ZPP ter da tudi procesnega dejstva v prošnji za preložitev ni z ničemer izkazala. Ker je tako, njena pritožba ni utemeljena. Sodba je materialnopravna pravilna, sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je tako, je pritožbeno sodišče v skladu s pooblastilom iz 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

13. Toženka s pritožbo ni uspela, zato ji tudi ne pripada pravica do povračila pritožbenih stroškov. Tožeča stranka pa z vložitvijo ugovora na pritožbo ni mogla v ničemer spremeniti svojega pravnega položaja. Stroški za to vlogo, torej za samo pravdo, niso bili potrebni (155. člen ZPP). Iz tega razloga jih sodišče druge stopnje tožeči stranki ni priznalo.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 s kasnejšimi spremembami)