Jedro

Zapadle obveznosti po računih, ki so bili podlaga dovoljeni izvršbi, izhajajo iz leta 2009, 2010 in 2011, takrat pa je že veljal Zakon o spremembah in dopolnitvah Stanovanjskega zakona (SZ-1A, Ur. l. RS, št. 57-2415/2008, z veljavnostjo od 25. 6. 2008), po katerem se določba petega odstavka 24. člena uporablja tudi za lastnike neprofitnih stanovanj. Citirana zakonska določba ne ureja samo razmerja med lastnikom stanovanja in najemnikom, temveč daje upravičenje tretjim, da stroške stanovanja, ki jih sicer krije najemnik, v primeru neplačila zavezanca, terjajo od lastnikov stanovanj. Subsidiarna odgovornost lastnikov stanovanj je namenjena varstvu tretjih oseb (predvsem dobaviteljev) in ne varstvu lastnikov stanovanj (tako tudi odločba VSK Cp 218/2012). Izhajajoč iz namena citirane zakonske določbe se torej lahko lastniki stanovanj, pri tem ni odločilna določba tretjega odstavka 25. člena SZ-1, na katero se sklicuje toženka, dobavitelju zavežejo strožje. To velja za konkretni primer, ko je v Splošnih pogojih (5. člen), ki so sestavni del pogodbe o dobavi in nakupu zemeljskega plina (skleneta jo dobavitelj in lastnik odjemnega mesta) določeno, da je lastnik odjemnega mesta v vseh pogledih odgovoren za izpolnjevanje plačnikovih pogodbenih obveznosti do dobavitelja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v točki I izreka sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 108043/2011 z dne 26. 7. 2011 v veljavi v delu, v katerem je bilo toženi stranki (v nadaljevanju toženki) naloženo plačilo 698,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila. Sklep o izvršbi je vzdržalo v veljavi tudi glede stroškov izvršilnega postopka v znesku 28,41 EUR z obrestmi. V točki II izreka je sklep o izvršbi delno razveljavilo in tožbeni zahtevek delno zavrnilo, kar je natančneje razvidno iz izreka odločbe v tem delu.

2. Toženka z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Pritožuje se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišču prve stopnje očita, da je Splošne pogoje dobave in nakupa zemeljskega plina iz omrežja (v nadaljevanju: Splošni pogoji), ki jih je enostransko sprejela tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica), uporabilo ne da bi upoštevalo določila Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1, Ur. l. RS, št. 69/2003, 57/2008 in 87/2011). Svoje odločitve v razlogih odločbe tudi ni zadostno utemeljilo. V obrazložitvi odločbe je povzelo navajanja obeh pravdnih strank, ni pa se opredelilo do bistva spora med strankama – na kateri pravni in dejanski podlagi je toženka dolžna plačati obveznosti iz naslova dobave plina najemniku Z.A. in kdaj naj bi odgovornost prešla na toženko. Res je, da je toženka lastnik neprofitnega stanovanja št..., Maribor, za obveznosti in pravice iz najemnih razmerij pa se uporabljajo določila SZ-1, ki je specialni zakon. Sodišče prve stopnje bi se moralo v sodbi opredeliti do vprašanja, zakaj določila splošnih pogojev, ki niso zakonski predpis in veljajo le v določenem pogodbenem razmerju, zavezujejo tudi toženko. Sodišče prve stopnje je splošnim pogojem dalo prednost, čeprav SZ-1 jasno določa, da lastnik stanovanja ni subsidiarno odgovoren za tiste dobave in storitve za posamezne dele stavbe, za katere naprave večstanovanjske stavbe omogočajo individualen odjem (tretji odstavek 25. člena SZ-1). S tem, ko toženka ni nasprotovala priklopu plina v stanovanju, ki ga je oddala v najem, se še ni zavezala, da bo plačevala stroške plina, če jih najemnik ne bo plačal. Sodišče prve stopnje jo je zavezalo k plačilu, čeprav tožnica ni predložila pogodbe o odstopu in izjave toženke. Tožnica tudi ni predložila celotnih Splošnih pogojev, to pa pomeni, da se sodišče prve stopnje z njihovo celotno vsebino ni moglo seznaniti. Zaradi tega bi moralo vsaj razpisati glavno obravnavo, če že ne zavrniti tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je ne glede na to ocenilo, da med strankama ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, pri tem pa se je očitno oprlo na določila 488. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki veljajo za gospodarske spore. V tem kontekstu pritožnica dodaja, da obravnavani spor ni gospodarski spor. Ob koncu pritožbenih navedb posebej poudarja, da so razlogi odločbe nejasni in pomanjkljivi, sprejeta odločitev pa je za toženko odločilnega pomena, saj je lastnik velikega števila neprofitnih stanovanj, ki jih oddaja v najem. Stališče, da toženko bremenijo stroški dobave in porabe plina najemnika, bi zanjo v prihodnosti pomenilo veliko finančno obremenitev.

3. Toženka predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in se sodba v izpodbijanem delu spremeni, tako da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno se zavzema za razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve (v tem obsegu) v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

4. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne in sodbo v izpodbijanem delu potrdi.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je bila izpodbijana sodba izdana v postopku v sporu majhne vrednosti. Takšna sodba se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 495. člena ZPP), na kar je sodišče pravdni stranki pravilno opozorilo v pravnem pouku izpodbijane sodbe. Glede na določilo petega odstavka 458. člena ZPP v zvezi s 480. členom ZPP je o pritožbi odločala sodnica posameznica.

7. Najprej je treba odgovoriti na pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje razpisati narok, ker ni bilo pogojev za izdajo sodbe brez obravnave. Očitno se pritožba smiselno sklicuje na procesno kršitev iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Njen pritožbeni očitek ni utemeljen. Nobenega dvoma ni, da je v obravnavani zadevi med strankama sporno materialno pravno vprašanje - ali je lastnik stanovanja subsidiarno odgovoren za plačilo stroškov (dobava plina), ki sicer bremenijo najemnika. Čeprav tega sodišča prve stopnje v razlogih odločbe ni posebej pojasnilo, pa je pravilno ocenilo, da obstoje pogoji za izdajo sodbe brez izvedbe naroka. To možnost ima sodišče tako na podlagi 454. člena ZPP (postopek spora majhne vrednosti), kot tudi na podlagi 488. člena ZPP, ki ga izpostavlja pritožba. Sicer pa je toženka v vlogi z dne 7. 3. 2012 celo predlagala, da sodišče o tožbenem zahtevku odloči brez naroka.

8. Ni mogoče soglašati z očitki pritožbe, da sodišče prve stopnje v razlogih odločbe ni navedlo, na kakšni dejanski in pravni podlagi je toženka dolžna plačati neplačane obveznosti z naslova dobave zemeljskega plina. Odločba vsebuje dovolj tehtne razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo njen preizkus, tako da ni utemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje v fazi izdaje odločbe tudi ni storilo nobene druge procesne kršitve iz drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Iz navedb pravdnih strank in ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženka lastnik neprofitnega stanovanja št. ..., Maribor (v stanovanju se nahaja odjemno mesto in plinska merilna naprava). Po Najemni pogodbi z dne 14. 7. 2004 je bil najemnik, sedaj že pok. Z.A., med drugim dolžan plačevati tudi stroške plina. Tožnica je položnice za dobavljen zemeljski plin izstavljala neposredno najemniku. Pogodbe pogodbe o dobavi in nakupu zemeljskega plina, ki jo sklene z lastnikom odjemnega mesta, ni predložila (toženka ni trdila, da pogodbe s tožnico ni sklenila), je pa predložila Splošne pogoje (tisti del, ki se nanaša na splošna določila in sklenitev pogodbe).

10. Sodišče prve stopnje je v razlogih odločbe v točkah 9, 10 in 11 dovolj tehtno pojasnilo, zakaj je toženka v skladu s splošnimi pogoji, ne glede na vsebino 24. in 25. člena SZ-1, dolžna plačati terjani znesek.

11. Zapadle obveznosti po računih, ki so bili podlaga dovoljeni izvršbi, izhajajo iz leta 2009, 2010 in 2011, takrat pa je že veljal Zakon o spremembah in dopolnitvah Stanovanjskega zakona (SZ-1A, Ur. l. RS, št. 57-2415/2008, z veljavnostjo od 25. 6. 2008), po katerem se določba petega odstavka 24. člena uporablja tudi za lastnike neprofitnih stanovanj. Citirana zakonska določba ne ureja samo razmerja med lastnikom stanovanja in najemnikom, temveč daje upravičenje tretjim, da stroške stanovanja, ki jih sicer krije najemnik, v primeru neplačila zavezanca, terjajo od lastnikov stanovanj. Subsidiarna odgovornost lastnikov stanovanj je namenjena varstvu tretjih oseb (predvsem dobaviteljev) in ne varstvu lastnikov stanovanj (tako tudi odločba VSK Cp 218/2012). Izhajajoč iz namena citirane zakonske določbe se torej lahko lastniki stanovanj, pri tem ni odločilna določba tretjega odstavka 25. člena SZ-1, na katero se sklicuje toženka, dobavitelju zavežejo strožje. To velja za konkretni primer, ko je v Splošnih pogojih (5. člen), ki so sestavni del pogodbe o dobavi in nakupu zemeljskega plina (skleneta jo dobavitelj in lastnik odjemnega mesta) določeno, da je lastnik odjemnega mesta v vseh pogledih odgovoren za izpolnjevanje plačnikovih pogodbenih obveznosti do dobavitelja. Razloge o tem, kdo je bil plačnik obveznosti in zakaj ni odločilno dejstvo, da tožnica ni predložila „pogodbe o odstopu“, s katero bi izkazala upravičenost dobave plina v stanovanje v obdobju, ko ga je uporabljal najemnik Z.A., je sodišče prve stopnje navedlo v točki 12 obrazložitve, pritožbeno sodišče pa jih povzema, saj je na njihovi podlagi odločbo mogoče preizkusiti.

12. Glede na obrazloženo je evidentno, da je sodišče prve stopnje sprejelo materialno pravno pravilno odločitev, saj določilo Splošnih pogojev o subsidiarni odgovornosti lastnika stanovanja „ v vseh pogledih“ ni v nasprotju z določbo 24. člena SZ-1. Vsa nasprotna pritožbena zatrjevanja toženke so neutemeljena.

13. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

14. Ker toženka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).