Jedro

Z navedbo Republike Slovenije kot toženke je zadoščeno zahtevi iz določbe 5. odstavka 17. člena ZUS-1 ne glede na to, da je navajanje upravne enote z vidika te določbe odveč oz. nepotrebno. Tako stališče temelji na naravi upravnega spora, v katerem sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, pri katerih je že po zakonski določbi toženka država, ko gre za upravne akte, ki so jih izdali njeni organi.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Piran št. 351-275/2008-21 z dne 30. 3. 2009 se odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

Toženka je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka v znesku 350,00 EUR v roku 15 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zahtevek prizadete stranke za povrnitev stroškov tega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Piran je kot prvostopenjski upravni organ z izpodbijano odločbo investitorjema A.A. in B.A. izdala gradbeno dovoljenje za legalizacijo stanovanjskega objekta na zemljišču parc. št. 6352/3 k.o. .... V odločbi ugotavlja, da sta investitorja na navedeni parceli zgradila stanovanjski objekt brez ustreznih dovoljenj, nedovoljena gradnja pa je v Prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora občine Piran (Uradni list RS, št. 62/94) obravnavana kot poseg št. 203 in jo je možno legalizirati s pogojem sanacije, in sicer z zamenjavo obstoječe kritine s korci, namestitvijo lesenih polken na obstoječih balkonskih in okenskih odprtinah ter komunalno opremljenostjo. Nadalje ugotavlja, da je stanovanjska hiša priključena na elektro, telefonsko in vodovodno omrežje ter bo priključena tudi na mestno kanalizacijo, meteorna voda pa je delno speljana v kapnico, delno v vodnjak. Dostop do objekta je mogoč z javne poti s parc. št. 7752/1 k.o. ... in s poti, speljane po parc. št. 6352/1 k.o. .... V obrazložitvi se prvostopenjski organ sklicuje na Uredbo o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora v občini Piran (Uradni list RS, št. 62/94, dalje sanacijski PUP) in ugotavlja, da ima predložena projektna dokumentacija vse sestavine, predpisane s 57. in 58. členom Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 - u.p.b., 14/05 – popr. in sprememba 126/07, dalje ZGO-1), da jo je izdelala oseba, ki izpolnjuje pogoje za projektanta, da se objekt ne nahaja na območju varovanja kulturne ali naravne dediščine in da je od sosednjih parcel oddaljen več kot 3,00 m, zato niso bila zahtevana soglasja lastnikov sosednjih parcel. Investitorja sta vpisana v zemljiško knjigo kot lastnika parcele, na kateri stoji obravnavana gradnja, poleg tega sta predložila dokazilo o služnostni pravici za gradnjo vodovodnega priključka na zemljišču s parcelno št. 6353/7 k.o. ..., za priklop fekalnega voda na zemljišču s parcelno št. 6353/19 k.o. ... ter o pravici peš hoje in vožnje z motornimi vozili po obstoječi asfaltni poti na zemljišču s parcelno št. 6352/1 k.o. .... Dalje sta investitorja pred izdajo gradbenega dovoljenja poravnala obveznosti iz naslova komunalnega prispevka in nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora. Prvostopenjski upravni organ je ocenil, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji iz 66. člena ZGO-1, zato je zahtevku investitorjev ugodil in izdal zahtevano gradbeno dovoljenje.

Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ z odločbo št. 35108-215/2009-4-KB z dne 6. 10. 2009 zavrnilo pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi odločbe se sklicuje na določbe 54., 56., 1. odstavka 66. in 1. odstavka 67. člena ZGO-1 ter določbe sanacijskega PUP. V zvezi s pritožbeno navedbo tožnika, da je podal predlog za vstop v konkretni postopek, vendar mu tega upravni organ ni omogočil, ugotavlja, da je prvostopenjski upravni organ kršil načelo zaslišanja stranke po 1. odstavku 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 - u.p.b., s spremembami 126/07, 65/08, dalje ZUP), zato je skladno z določbo 1. odstavka 251. člena ZUP prvostopenjski organ pozval, da tožnika o predmetni zadevi zasliši. V zvezi z navedbami tožnika v pritožbi in na zaslišanju, da je služnostna pot investitorjev, ki poteka preko tožnikovega zemljišča po parc. št. 6352/1 k.o. ..., širine 2,5 m, kar po njegovem mnenju ni v skladu z 20. členom sanacijskega PUP (pravilno Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje planskih celot 1, 8, 9, 11 in13 v občini Piran, Uradni list RS, št. 34/90, s spremembami, dalje splošni PUP), ki določa, da mora imeti vsak objekt dovoz z javne ceste v minimalni širini 3 m, pa ugotavlja, da gre v konkretnem primeru za legalizacijo na podlagi sanacijskega PUP in ne na podlagi splošnega PUP. Gre za konkreten poseg, ki je tak, kot je dejansko izvršen, predmet sanacijskega PUP. V skladu z določili citiranega PUP pa je konkretni poseg razvrščen v skupino objektov, ki se legalizirajo s pogojem sanacije. To pomeni, da gre za legalizacijo po dejanskem stanju, kot je v naravi, razen sanacije, ki v konkretnem primeru zajema zamenjavo kritine, montažo polken na fasadne odprtine ter komunalno opremljenost. Ugotavlja, da so vsi navedeni sanacijski pogoji izpolnjeni, saj iz PGD izhaja, da je obstoječa kritina zamenjana, da so nameščena lesena polkna ter da je zadoščeno pogoju komunalne opremljenosti, saj je objekt priključen na elektro in telefonsko omrežje, zagotovljena je oskrba z vodo, objekt bo priključen na mestno kanalizacijo, do takrat pa se uporablja dvoprekatna pretočna greznica, speljana je tudi meteorna kanalizacija, ter dostop z javne ceste do objekta po služnostni poti po parc. št. 6352/1 k.o. .... V zvezi z dostopom z javne ceste do objekta tako pojasnjuje, da služnostna pot (v širini 2,6 oziroma s popravkom 2,5 m, kar izhaja iz sodbe Okrajnega sodišča v Piranu št. P 120/05 z dne 5. 10. 2007 in podatkov v zemljiški knjigi) zadostuje pogojem iz sanacijskega PUP, saj gre v konkretnem primeru za konkretizacijo navedenega PUP, ki pa določitve širine dostopa do objekta, ki je predmet legalizacije, ne predpisuje. 20. člen splošnega PUP sicer res določa dovoz v širini 3-3,5 m, vendar v tem primeru ne gre za legalizacijo po splošnem PUP. Tožnik je na zaslišanju še navajal, da iz gradbenega dovoljenja izhaja, da naj bi bil možen tudi dostop neposredno s predmetne parcele na javno cesto, kar ne drži, vendar se v zvezi z navedenim drugostopenjski organ ne opredeljuje. V zvezi s parkirnima mestoma pritrjuje navedbam tožnika, da se ne nahajata na zahodni strani (kot je napačno navedeno v zadnjem stavku III. točke izreka izpodbijane odločbe) temveč na vzhodni strani objekta, vendar pojasnjuje, da navedena pomota ni take narave, da bi vplivala na pravilnost izdanega gradbenega dovoljenja. Ugotavlja še, da so v postopku pridobljena vsa predpisana soglasja, investitorja pa sta lastnika predmetnega zemljišča. V zvezi z navedbami tožnika, da izpodbijano gradbeno dovoljenje negira njegovo gradbeno dovoljenje (iz leta 2006) za rekonstrukcijo ceste, ker ne more izvesti dovoljenih arhitektonskih zazidalnih del, na podlagi vpogleda v gradbeno dovoljenje tožnika ugotavlja, da služnost poti v korist zemljišča investitorjev ne bo ovirana, zato niso utemeljene navedbe o negaciji njegovega gradbenega dovoljenja v smislu, da ga ni mogoče izvršiti. Pojasnjuje še, da predmet izpodbijanega gradbenega dovoljenja ni tudi podporni zid, ki naj bi po navedbah tožnika delno stal na njegovem zemljišču. Glede na vse navedeno drugostopenjski organ ugotavlja, da so za izdajo gradbenega dovoljenja izpolnjeni vsi predpisani pogoji.

Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja in vlaga tožbo, v kateri ponavlja navedbe iz pritožbe in zaslišanja, da sta investitorja v vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja zatrjevala, da imata urejen dostop do parcele z javne poti in po služnostni poti, vendar je ta dostop edini dostop investitorjev do njune parcele, širina tega dostopa pa je 2,5 m, tako da ni v skladu s sanacijskim PUP (pravilno splošnim PUP). Čeprav je izpodbijano gradbeno dovoljenje izdano na podlagi sanacijskega PUP in ne na podlagi splošnega PUP, pa sanacijski PUP (kot lex specialis) nima določb glede širine dostopne poti, zato je treba v tem delu uporabiti določbe PUP, saj je v nasprotnem primeru vprašanje širine dostopne poti prepuščeno posameznim investitorjem. Tožnik tako meni, da toženka dejanskega stanja ni pravilno ugotovila ter posledično ni pravilno uporabila predpisov, saj bi morala na podlagi določbe 20. člena splošnega PUP investitorjema zavrniti izdajo gradbenega dovoljenja, ker nimata urejenega dostopa do parcele, oziroma bi si investitorja morala urediti dostop z javne poti. Investitorja sta sicer vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja priložila projektno dokumentacijo, v kateri je v vodilni mapi zapisano, da je dostop do parcele možen tudi z javne poti parc. št. 7752/1 k.o. ..., vendar ta dostop dejansko ni možen in sta ga investitorja navedla ravno zato, ker je dostop po služnostni poti preozek ter sta tako naklepno zavajala prvostopenjski organ. Po 140. členu ZUP pa mora stranka dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, navesti natančno, po resnici in določno, za svoje trditve pa navesti in predložiti dokaze. Toženka bi morala pred izdajo izpodbijane odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev ter je tako kršila določbo 138. člena ZUP. Tudi od tožnika je zahtevala, da dostop do svoje parcele uredi v skladu s sanacijskim PUP. Ker je tako toženka stranke v postopku z istim (pravilno enakim) dejanskim stanjem obravnavala različno, je kršila ustavno načelo enakosti pred zakonom. Z izdajo izpodbijanega upravnega akta je toženka negirala tožnikovo dokončno gradbeno dovoljenje, saj tožnik ne more več izvesti arhitektonskih zazidalnih del, in sicer širitve in izravnave parkirnega prostora. Obstoječe parkirišče je namreč premajhno in zaradi ozkosti nevarno za zdrs, saj je na koncu škarpa. Na podlagi izpodbijane odločbe pa dovozna pot investitorjev poteka po parceli tožnika, kjer bi moralo biti izvedeno parkirišče in dostop na parcelo tožnika. Drugostopenjski organ je tako z razlago, da si bo tožnik uredil parkirno mesto na severni strani objekta ter zaradi tega služnostna pot ne bo ovirana, neutemeljeno zavrnil pritožbene navedbe o onemogočeni realizaciji njegovega gradbenega dovoljenja, saj svojih ugotovitev ni obrazložil, ter je s takim neutemeljenim posegom v dokončno gradbeno dovoljenje tožnika kršil ustavno pravico do pravne varnosti.

Tožnik se tudi ne strinja s stališčem drugostopenjskega organa, da pomota toženke v III. točki izreka ni take narave, da bi lahko vplivala na pravilnost izdanega gradbenega dovoljenja. Pri diskrecijskem odločanju mora biti iz obrazložitve spoznavno, katera merila presoje so bila uporabljena. Upravni organ mora za diskrecijsko odločanje imeti izrecno zakonsko pooblastilo ter mora odločati v mejah in v skladu z namenom takega pooblastila, drugostopenjski organ pa je z zgoraj navedeno odločitvijo prekoračil svoje pristojnosti.

Tožnik ponovno navaja, da je že dne 13. 10. 2008 podal vlogo za vstop v postopek in priznanje statusa stranke, vendar vabila ni dobil ter je tako imel možnost svoje navedbe podati šele v pritožbenem postopku. Glede na navedeno je prvostopenjski organ bistveno kršil tudi določbe 44. člena ZUP. Sodišču iz vseh navedenih razlogov predlaga, naj njegovi tožbi ugodi ter izpodbijano gradbeno dovoljenje odpravi oziroma podrejeno, naj vrne zadevo v ponovno presojo organu prve stopnje. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu.

Sodišče je tožbo vročilo toženki in investitorjema kot strankama z interesom (19. člen Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, sprememba 62/10, dalje ZUS-1). Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, v odgovoru na tožbo pa navaja, da vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno. Stranka z interesom B.A. je po svojem pooblaščencu v odgovoru na tožbo navedel, da se v konkretnem primeru odloča na podlagi sanacijskega PUP in ne na podlagi splošnega PUP, ter da se želi tožnik znebiti služnostne poti. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

S pripravljalno vlogo tožnik še navaja, da je toženka z izpodbijano odločbo kršila tudi določbe o odmiku objektov od parcelne meje, saj je investitor mejo razmejil z betonskim zidom, ki je od parcele tožnika odmaknjen od nič do 1,6 m, v višino pa meri 3 m. Poleg tega je investitor na parceli tožnika zasadil cipreso, odstranil drevje in skale ter se nenehoma sprehaja in vznemirja tožnika.

V zvezi z navedenim stranka z interesom v svoji pripravljalni vlogi pojasnjuje, da gre za tožbene novote, saj tožnik navaja nove trditve in predlaga nove dokaze ter odpira vprašanje podpornega zidu, ki ni predmet izpodbijanega gradbenega dovoljenja, zato take navedbe v tem postopku niso relevantne.

V zadnji pripravljalni vlogi tožnik ponavlja navedbe iz prejšnjih vlog ter se v zvezi z določenostjo širine dostopne poti sklicuje na določbe 20. člena splošnega PUP.

K 1. točki Tožba je utemeljena.

Po določbi 5. odstavka 17. člena ZUS-1 je toženka pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan, zastopa pa jo organ, ki je ta upravni akt izdal. V konkretnem primeru je bil postopek odločanja končan z odločbo drugostopenjskega upravnega organa (Ministrstva za okolje in prostor), ki je organ Republike Slovenije. Toženka je torej država. Čeprav je tožnik kot toženko navedel Republiko Slovenijo, Upravno enoto Piran, je sodišče štelo, da je bilo z navedbo Republike Slovenije zadoščeno zahtevi iz omenjene določbe ZUS-1 ne glede na to, da je navajanje upravne enote z vidika te določbe odveč oz. nepotrebno. Tako stališče (v primerjavi s pravdnim postopkom manj restriktivno) temelji na naravi upravnega spora, v katerem sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, pri katerih je že po zakonski določbi toženka država, ko gre za upravne akte, ki so jih izdali njeni organi. Položaj je torej drugačen kot v pravdnem postopku, ko je natančna opredelitev subjekta bistvenega pomena za ugotovitev, ali je ta pasivno legitimiran za izpolnitev zahtevka tožnika.

Sodišče uvodoma poudarja, da je predmet preizkusa zakonitosti v tem postopku le odločitev, na katero se nanaša izpodbijana odločba, torej odločitev o izdaji gradbenega dovoljenja za stanovanjsko stavbo. Vsa ostala vprašanja (v zvezi z ograjo na meji in tudi tista, ki se nanašajo na medsosedske odnose ter so predmet civilnopravnih postopkov) zato niso predmet tega upravnega spora.

Materialnopravna podlaga za odločitev v zadevi je sanacijski PUP, ki je bil sprejet na podlagi 4. odstavka 16. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list RS, št. 18/93, dalje novela ZUN). Prostorski ureditveni pogoji za sanacijo degradiranega prostora zaradi nedovoljenih posegov v prostor so bili sprejeti z namenom, da se legalizirajo posegi v prostor, ki po sicer veljavnih prostorskih ureditvenih pogojih niso bili dovoljeni, če so njihovi investitorji v zakonitem roku to zahtevali in plačali nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora in če je predhodni preizkus potrebnosti in možnosti sanacije legalizacijo dopuščal. Določba sanacijskega PUP, da je objekt mogoče legalizirati, torej pomeni, da je za ta objekt izjemoma mogoče pridobiti gradbeno dovoljenje, čeprav ne izpolnjuje pogojev, ki jih za takšen objekt predpisuje splošni PUP.

Iz zgoraj povzetih navedb tožnika in toženke je mogoče ugotoviti, da je med strankama sporno predvsem, ali se za legalizacijo obravnavane gradnje zahteva tudi dovoz do objekta v širini 3-3,5 m, kot je predpisan v splošnem PUP, torej, ali je izdano gradbeno dovoljenje skladno s prostorskimi akti.

V obravnavani zadevi gre v skladu s sanacijskim PUP za poseg, katerega legalizacija je dopustna s pogojem sanacije. Sanacijski PUP za legalizacijo obravnavanega objekta, torej za pridobitev gradbenega dovoljenja zanj, poleg splošne ugotovitve, da je legalizacija mogoča, predpisuje več specifičnih pogojev, in sicer določa, da je legalizacija dopustna s preoblikovanjem objekta, izgradnjo komunalne infrastrukture in rekonstrukcijo ceste in poti ter pod okoljevarstvenimi pogoji po odloku PUP.

Kot navedeno, sanacijski PUP med pogoji za legalizacijo obravnavanega objekta navaja tudi „rekonstrukcijo dovozne poti“. Že zgolj zato je stališče drugostopenjskega organa, da ta pot izpolnjuje pogoje sanacijskega PUP taka, kot je, brez kakršne koli ugotovitve o morebitni rekonstrukciji, napačno. Kot pravilno navaja že organ sam, pride po sanacijskem PUP do legalizacije po dejanskem stanju, torej stanju v naravi, vendar z izjemo sanacijskih pogojev. Izpolnitev sanacijskih pogojev je torej pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja oziroma legalizacijo, izpolnjevanje tega pogoja pa mora upravni organ v gradbenem dovoljenju ugotoviti in ustrezno obrazložiti. Ker upravni organ izpolnjevanja legalizacijskega pogoja rekonstrukcije dovozne poti sploh ni ugotavljal, je s tem prekršil določbo 1. točke 1. odstavka 66. člena ZGO-1, po kateri mora pred izdajo gradbenega dovoljenja preveriti, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom. Sodišče je zato tožbi ugodilo, v skladu z določbo 2. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani upravni akt odpravilo in zadevo v skladu z določbo 3. odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek.

Po določbi 4. odstavka 64. člena ZUS-1 je upravni organ v ponovljenem postopku vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. V tem postopku bo moral organ najprej ugotoviti dejansko vsebino relevantne pravne norme, torej vsebino rekonstrukcije dovozne poti, ki jo kot sanacijski pogoj postavlja sanacijski PUP. Pri tem bo moral upoštevati vse sestavine sanacijskega PUP in ne le njegovega tekstualnega dela, še zlasti pa projektne rešitve sanacije in po potrebi tudi gradivo, na podlagi katerega je bila ta rešitev pripravljena. Šele na podlagi tako opravljene interpretacije bo organ lahko ugotavljal, ali in kako je bil v obravnavani zadevi sanacijski pogoj rekonstrukcije poti izpolnjen, oziroma ali je predložena projektna dokumentacija v skladu s prostorskim aktom (1. točka 1. odstavka 66. člena ZGO-1).

Ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z določbo 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

K 2. točki Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, dalje Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR (2. odstavek 3. člena Pravilnika), glede zahtevanih zakonskih zamudnih obresti pa je odločilo, da začnejo teči po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

K 3. točki V skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 ima v primeru, če sodišče tožbi ugodi, pravico do povračila stroškov le tožnik. Ta je namreč s tožbo uspel, medtem ko je prizadeta stranka v postopku zastopala nasprotni interes.