Jedro

Kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP je podana, če obstojijo okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost, to pa je, kadar storilec kaznivega dejanja ni prišteven, če je bil ob storitvi kaznivega dejanja v zmoti (16., 20. in 21. člen KZ) ali če ni krivde v primerih, v katerih zakon ne predvideva kaznovanje storilca za dejanja, storjena iz malomarnosti (3. odstavek 15. člena KZ).

Ker obsojenec in zagovornica z utemeljitvijo dokaznega predloga nista izkazala zadostne stopnje verjetnosti, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno presojo navedenih odločilnih dejstev, z zavrnitvijo dokaznega predloga pravica do obrambe ni bila kršena.

Izrek

Zahteva obs. R.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 150.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 7.3.2003 je bil obs. R.Š. spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ ter mu je bila izrečena kazen eno leto in deset mesecev zapora. Po pooblastilu določbe 2. odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bilo odločeno, da je dolžan oškodovanima L.D. in A.F. vsaki plačati 1.096.500,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oškodovanemu B.R. pa 2.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.12.2002 naprej. S presežkom premoženjskopravnih zahtevkov so bili oškodovanci napoteni na pravdo. Po 1. odstavku 95. člena ZKP je bilo tudi odločeno, da je obsojenec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati 80.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 22.5.2003 delno ugodilo pritožbi zagovornice obsojenca in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je po določbi 1. odstavka 49. člena KZ obsojencu v izrečeno kazen eno leto in deset mesecev zapora vštelo čas, ki ga je prebil v priporu od 4.12.2002 od 14.50 ure dalje.

Obsojenčevo pritožbo in v preostalem delu tudi pritožbo njegove zagovornice pa je zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo plačilo 100.000,00 SIT povprečnine.

Obsojenec je dne 27.6.2003 vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ter 2. odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da vrhovno sodišče razveljavi sodbo Višjega sodišča v Mariboru in zadevo vrne v novo razsojo sodišču druge stopnje.

Obsojenec je dne 13.10.2003 pri vrhovnem sodišču vložil "dopolnitev pritožbe". Ker je dopolnitev vložena po preteku treh mesecev od dneva, ko je obsojenec prejel pravnomočno sodno odločbo (sodbo sodišča druge stopnje je prejel dne 12.6.2003), dopolnitve ni bilo mogoče upoštevati (3. odstavek 421. člena ZKP).

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje, da je sodišče kršilo kazenski zakon, češ, da so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost, ker da v primeru oškodovanih L.D., A.F. in B.R. dogovorjeni rok izvršitve dogovora o plačilu še ni potekel. S takšnim zatrjevanjem obsojenec v resnici uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Gre namreč za povsem drugačno oceno dejanskega stanja, saj ni šlo za iste okoliščine, ki jih zatrjuje obsojeni, temveč za povsem drugačen potek dogodkov, iz tega pa je jasno, da roki za izvršitev obveznosti, na katere se sklicuje obsojeni, sploh niso pomembni. Tako glede D. in F. ni šlo za njuno udeležbo pri poslih s potopljeno jahto, temveč za obljubo, da bo po ceni 7.000,00 SIT za vsako od njiju kupil 200 delnic Gospodarske družbe K. N.m., pri B.R. pa zatrjevanje obsojenca, da je denar namenjen kot depozit pri banki, v resnici pa je bil denar nakazan na obsojenčev tekoči račun in ne tako, kot se zagovarja obsojenec, da naj bi mu R. izročil denar zato, da bo obsojenec zanj opravil posel v N.Z. Ob ugotovljenih okoliščinah, ki so drugačne od zatrjevanih, roki, na katere se sklicuje obsojeni, za presojanje kazenske odgovornosti niso bistveni. Tudi ne gre za zatrjevano kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, češ, da je bil dokaz o stanju na obsojenčevem tekočem računu pridobljen s kršitvijo poslovne tajnosti s strani B.R., saj se je sodišče pri oceni dokazov oprlo zgolj na podatke, ki jih je skladno z določbami ZKP samo pridobilo od banke. Tudi ne gre za kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in iz 2. odstavka tega zakonitega določila, saj trditve, da bi sodišče moralo zaslišati uslužbenki banke, pridobiti izpise pogovorov med oškodovanim B.R. in J.R. in potrebo po zaslišanju prič Z.T. ter J.M. niso zatrjevana nasprotja med izrekom sodbe in listinami oziroma dokazi, ki so v spisu, temveč gre za poizkus uveljavljanja nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti navaja, da je sodišče kršilo kazenski zakon iz 2. točke 372. člena ZKP. Po obsojenčevem mnenju so podane okoliščine, ki izključujejo njegovo kazensko odgovornost. Toda pri tem ne navede, katere okoliščine, ki izključujejo takšno odgovornost, so v obravnavani zadevi podane. O teh okoliščinah je mogoče govoriti, če storilec kaznivega dejanja ni prišteven, če je bil ob storitvi kaznivega dejanja v zmoti (16., 20. in 21. člen KZ) ali če ni krivde v primerih, v katerih zakon ne predvideva kaznovanje storilca za dejanja, storjena iz malomarnosti (3. odstavek 15. člena KZ). Ker se zahteva ne sklicuje na nobeno od navedenih okoliščin, uveljavljane kršitve kazenskega zakona sploh ni mogoče preizkusiti. Vrhovno sodišče se namreč pri obravnavanju zahteve za varstvo zakonitosti omeji le na kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP). To pomeni, da ne zadostuje le navedba zakonske določbe, temveč mora vložnik zahteve kršitev, na katero opozarja, tudi utemeljiti. Obrazložitev, ki jo vsebuje obsojenčeva zahteva, pa se nanaša na dejanske okoliščine v zvezi z dejanji, ki jih je storil v škodo L.D., A.F. in B.R. S povsem drugačnim prikazom teh dejstev in okoliščin, kot so ugotovljena s pravnomočno sodbo ter z njihovo lastno presojo, utemeljuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah ZKP sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Iz vsebine te določbe je razvidno, da se sodba ne sme opreti na dokaze, ki so bili pridobljeni na protiustaven ali nezakonit način. Po navedbah zahteve je oškodovanec B.R. dne 3.12.2002 po telefonu preveril stanje na obsojenčevem tekočem računu, kar naj bi bila podlaga za kazensko ovadbo, ki je bila vložena zoper njega. V takem položaju ne gre za navedeno kršitev, posebej še, ker se pravnomočna sodba glede podatkov, ki zadevajo obsojenčeve vloge na tekočem računu in dvige z njega v inkriminiranem obdobju, opira na podatke, ki jih je sodišče pridobilo pri P.banki d.d. M. Zato navedena bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP vložnik zahteve utemeljuje s splošno trditvijo, da izrek sodbe nasprotuje dokazom. Tudi te kršitve ni mogoče preizkusiti, ker ob odsotnosti obrazložitve sploh ni jasno, katero izmed kršitev, ki so naštete v 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ima v mislih.

Kršitev pravice obrambe (2. odstavek 371. člena ZKP) vidi zahteva v zavrnitvi dokaznih predlogov. Navaja, da je sodišče zavrnilo njegov predlog za zaslišanje uslužbenke banke na M. in za zaslišanje prič Z.T. ter J.M., višje sodišče pa ni sledilo njegovemu pozivu, da od GSM operaterja pridobi izpis pogovora dne 2.12.2002 med ošk. B.R. in J.R. Meni tudi, da je sodišče kršilo 29. člen Ustave Republike Slovenije, ki mu zagotavlja izvajanje dokazov v njegovo korist. V ustavno sodni praksi so se izoblikovali kriteriji, ki jih upošteva sodišče, ko odloča o dokaznih predlogih. Poudarjeno je, da sodišče glede na načelo proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Sodišče tudi ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, obramba pa mora obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. V dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca, sodišče ga mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.

Kot je razvidno iz zagovora (listovni številki 17 in 90), se je obsojenec pri pojasnjevanju okoliščin, povezanih z dejanjema, storjenima v škodo podjetij A.A. d.o.o. in M.A. d.o.o., skliceval na J.M. in S.T., pri čemer ni izrecno predlagal njunega zaslišanja.

Slednje ni razvidno niti iz njegove niti iz zagovorničine pritožbe, ki sta bili vloženi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Na glavni obravnavi dne 7.3.2003 (listovna številka 165) je zagovornica predlagala, da sodišče zasliši pričo P. z banke na M. z utemeljitvijo, da bo povedala vse o nakazilu na obsojenčev račun. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je obsojenec navajal, da bi navedena priča potrdila okoliščino, da ošk. B.R. ni bil zaveden glede okoliščine, povezane z nakazilom na obsojenčev tekoči račun.

Zagovornica pa je v pritožbi v zvezi z isto okoliščino ponovila, da je zaslišanje priče P. bilo predlagano, ker bi slednja lahko izpovedala o samem poteku transakcije, ki jo je opravljala.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da se je obsojenec v primerih dejanj, storjenih v škodo podjetij A.A. d.o.o. in M.A. d.o.o. izdajal za predstavnika veleposlaništva ZDA in predstavnika švicarskega podjetja N. in ne na način, ki ga je prikazal v zagovoru. Z razlogi, s katerimi je utemeljilo takšen zaključek, in z ostalimi razlogi, ki zadevajo te dokaze (2. odstavek 11. strani prvostopne sodbe) je dejansko presodilo, da izpovedbi prič J.M. in S.T. na navedeno dejstvo ne bi mogli odločilno vplivati.

Sicer pa njunega zaslišanja obsojenec in zagovornica nista izrecno predlagala. Prvostopno sodišče je prav tako utemeljilo, iz katerih razlogov je zavrnilo predlog za zaslišanje uslužbenke bančne poslovalnice na M. Sodišče druge stopnje pa je na pritožbene navedbe, s katerimi sta se pritožnika zavzemala za dopolnitev dokaznega postopka, odgovorilo in zaključilo, da pritožbi nista izkazali verjetnosti, da bi z zaslišanjem uslužbenke banke bile ugotovljene kakšne nove pomembne okoliščine, ki bi bile v korist obsojenca.

Sodišči prve in druge stopnje sta glede na navedeno v bistvu ocenili, da obsojenec in zagovornica s prikazano utemeljitvijo dokaznega predloga nista izkazala zadostne stopnje verjetnosti, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno presojo navedenih odločilnih dejstev. Tudi zahteva za varstvo zakonitosti z navedbami, da bi pričanje bančne uslužbenke odločilno pripomoglo pri razjasnitvi zadeve, ker bi bile potrjene obsojenčeve navedbe in da je bilo onemogočeno zaslišanje prič Z.T. ter J.M., ostaja na enaki ravni splošnosti. To pa ob pomanjkanju prikaza vsebine predlaganih dokazov v povezavi z odločilnimi dejstvi, ne daje podlage za drugačno odločitev, kot jo je sprejelo v zvezi z dokaznimi predlogi sodišče. Zato ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki je ali bi lahko vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe in tudi ne kršitev 29. člena Ustave.

Dne 19.2.2003 je sodišče sprejelo obsojenčevo sporočilo, da je za zagovarjanje pooblastil odvetnico B.G.V. Od takrat dalje je procesnim dejanjem prisostvovala pooblaščena odvetnica in ne več zagovornik, ki je priprtemu obsojencu bil postavljen po uradni dolžnosti. Zato obsojenec, ki je sicer že pred tem (dne 16.12.2002) sporočil sodišču, da si bo vzel zagovornika po pooblastilu, pa tega ni storil vse do pooblastitve navedene zagovornice, neutemeljeno očita sodišču, da njegove odločitve ni upoštevalo in s tem tudi neupravičeno nakazuje, da je postopalo v nasprotju z določbo 1. odstavka 72. člena ZKP.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje obsojenec. Zato je njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena in 1. odstavku 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer.