Jedro

Za škodo, ki nastane s tem, da se poruši ali odpade del gradbe, je odgovoren imetnik gradbe, razen če dokaže, da dogodek ni posledica pomanjkljive kakovosti gradbe in da je storil vse, da bi odvrnil nevarnost (160. člen OZ).

Za uporabo navedene določbe je torej odločilna presoja, kaj (za)obsega pojem „gradba“ in ali je obravnavni objekt mogoče subsumirati pod ta pravni pojem.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik v tožbi zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki mu je nastala v posledici dogodka, ki se je pripetil 24. 9. 2003 na sejmu ... V pravnomočno končanem postopku je bilo ugotovljeno, da je bil na zunanji ploščadi G. postavljen montažni bazen, napolnjen z 280 tonami vode. Voda je bila zajeta v kompaktni PVC foliji in obdana z montažnim sistemom kovinsko lesenih opažev. Na dan otvoritve okoli 14. ure je še pred skoki deskarjev konstrukcija bazena popustila, voda, ki se je izlila z veliko silo, pa s seboj odnesla tožnikovo fotografsko opremo. Tožnik uveljavlja povrnitev škode od zavarovalnice, pri kateri je imel organizator sejma L. d.d. zavarovano odgovornost iz dejavnosti, in od I. d.d., ki je preko podizvajalca P. d.o.o. bazen sestavila.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da sta toženki dolžni tožniku solidarno plačati 3,407.642,57 SIT (sedaj 14.219,84 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 9. 2003 do plačila ter povrniti stroške postopka.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper navedeno odločitev je tožnik vložil revizijo. Uveljavlja razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče reviziji ugodi, sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistveno kršitev postopka uveljavlja v povezavi z odločitvijo o krivdni odškodninski odgovornosti. Le-to utemeljujejo ugotovitve Zavoda za gradbeništvo, ki je o izgradnji bazena sestavil poročilo. Poleg že v pritožbi uveljavljanih razlogov revident uveljavlja kršitev 285. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3; v nadaljevanju ZPP), ker bi ga sodišče prve stopnje moralo v okviru materialnega procesnega vodstva seznaniti, katera dejstva bo štelo kot pravno odločilna, ter ga opozoriti, da dopolni pomanjkljive navedbe in dokaze. Pritožbeno sodišče kljub opozorilu tožnika kršitve ni odpravilo, s čimer mu je kršilo pravico iz 22. člena Ustave. Ker je sodišče zaradi nesklepčnosti tožbe zavrnilo njegov dokazni predlog, je kršilo tudi njegovo pravico do izjave. Ker pa mu je onemogočilo dokazovanje njegovih trditev, se sodbi nižjih sodišč ne moreta preizkusiti, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega sta sodišči posplošili pojem imetništva nevarne stvari in nista uporabili ustreznih pravnih določb. Napačen je zaključek, da zavarovanec prve toženke in druga toženka nista bila imetnika bazena. V primeru, ko naročnik začne objekt uporabljati pred njegovo izročitvijo, se šteje, da sta bila sprejem in izročitev objekta opravljena z dnem začetka uporabe (Posebne gradbene uzance). Druga toženka, ki je objekt pričela uporabljati, je zato postala imetnica gradbe. V njeno notranjo sfero sodijo tudi ravnanja podizvajalca, ki je bazen zgradil po njenem naročilu. Imetnik bazena pa je bil tudi zavarovanec prve toženke, saj ga je kot organizator prireditve uporabljal v svojo korist in ga imel pod nadzorom.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je utemeljena.

7. Nižji sodišči sta odločitev o odškodninski odgovornosti utemeljili na različnih materialnopravnih podlagah. Sodišče prve stopnje se je oprlo na določila Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji; v nadaljevanju OZ) o nevarni stvari; zavzelo je stališče, da je bazen postal nevarna stvar v trenutku, ko je popustila njegova konstrukcija in se je iz njega izlila voda, zavrnitev zahtevka pa utemeljilo z argumentom, da zavarovanca prve toženke in druge toženke ni mogoče opredeliti za imetnika nevarne stvari. Sodišče druge stopnje, ki se s tem materialnopravnim izhodiščem ni strinjalo, je odločitev v celoti oprlo na določbo 160. člena OZ o odgovornosti za rušenje gradbe, po presoji revizijskega sodišča pa pri tem zmotno oziroma pomanjkljivo uporabilo materialno pravo.

8. Obligacijski zakonik v 160. členu določa, da je za škodo, ki nastane s tem, da se poruši ali odpade del gradbe, odgovoren imetnik gradbe, razen če dokaže, da dogodek ni posledica pomanjkljive kakovosti gradbe in da je storil vse, da bi odvrnil nevarnost. Za uporabo navedene določbe je torej odločilna presoja, kaj (za)obsega pojem „gradba“ in ali je obravnavani objekt mogoče subsumirati pod ta pravni pojem. Pri razlagi ni mogoče mimo opredelitve, ki jo zakon daje v okviru določb o gradbeni pogodbi in po kateri so z „gradbo“ mišljeni stavbe, jezovi, mostovi, predori, vodovodi, kanalizacije, ceste, železniške proge, vodnjaki in drugi gradbeni objekti, katerih izdelava terja večja in zahtevnejša dela (650. člen OZ). Poleg tega je treba upoštevati tudi namen posebne oblike odgovornosti, ki ni mišljena za vsak objekt, temveč le za tiste gradbene objekte, iz katerih izvira večja oziroma povečana nevarnost. Slednja je nedvomno povezana s tistimi objekti, pri gradnji katerih se (pri pripravah na gradnjo, načrtovanju, izvedbi gradbenih del ipd.) zahtevajo večja in kompleksna dela ter posebna strokovna znanja. Iz takšnih gradbenih objektov namreč izvira večja nevarnost morebitnih napak oziroma večja nevarnost, da objekt ne bo v redu zgrajen, ter posledično večja nevarnost za njegovo porušenje oziroma rušenje njegovega dela. Izhajajoč iz navedenega in iz okoliščin, ugotovljenih v postopku, obravnavane bazenske konstrukcije po presoji revizijskega sodišča ni mogoče opredeliti za gradbo v smislu 160. člena OZ. Gre za montažni objekt, ki je namenjen izvedbi športnih projektov na prireditvah in se uporablja za čas trajanja prireditve, torej za specialno konstrukcijo, ki jo je potrebno vsakokrat znova sestaviti in razstaviti. Čeprav je montaža (enako kot gradnja) lahko tudi obsežna in zahtevna, temu ni bilo tako. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je podizvajalec konstrukcijo pričel sestavljati 22. 9. 2003 in jo dokončal naslednji dan 23. 9. 2003, v noči na 24. 9. 2003 pa je bila izvedena še obloga konstrukcije s PVC folijo in polnitev z vodo. Že sama okoliščina, da sta izvajalec del in naročnik za sestavo potrebovala manj kot dva dni, potrjuje, da ne gre za tak gradbeni objekt, pri izdelavi katerega bi bila potrebna večja in zahtevnejša dela.

9. Ker pritožbeno sodišče zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ni obravnavalo pritožnikovih navedb, niti ni preizkusilo prvostopenjske presoje z vidika določb o odgovornosti za nevarno stvar, je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Zaradi navedenega se odločitev o stroških revizijskega postopka, ki jih je priglasil tožnik, pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).