Jedro

V postopku pred sodiščem prve stopnje so ostale dokazno neocenjene izpovedbe tožencev in listina. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo pri izračunu dolga posameznih zneskov, plačanih na račun zamudnih obresti.

Čeprav toženca nista podala pripomb na izvedensko mnenje, to sodišče prve stopnje ni razbremenilo dolžnosti, da oceni vse predlagane pravnorelevantne dokaze o tem, v kakšnem delu je bila poplačana terjatev tožnikov.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženca dolžna nerazdelno plačati tožnikoma tolarsko protivrednost 39.306,00 DEM, po uradnem menjalniškem tečaju DEM:EUR na dan 1.1.2002 z 10% letnimi zamudnimi obrestmi od 3.11.1998 do 1.1.2002 in od 1.1.2002 dalje do plačila pa od preračunanega zneska v EUR z 10 % letnimi zamudnimi obrestmi, vse pa v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju GB d.d. PE Radovljica na dan plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Toženi stranki je tudi naložilo, da plača tožeči stranki 1.015.295,00 SIT pravdnih stroškov, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila,v roku 15 dni, pod izvršbo.

Proti navedeni sodbi vlagata pravočasno pritožbo toženca.

Uveljavljata vse pritožbene razloge. Poudarjata, da izvedensko mnenje ni bilo vročeno odvetniku M.Č., temveč mu je bil vročen le sklep o odmeri izvedenine. Ugotavljata, da izvedenčev izračun temelji na predpostavkah, koliko je bilo prejetega in koliko in kdaj vrnjenega, ne upošteva pa, da je B. sproti obračunaval zamudne obresti in zanje pisal potrdila - 26.12.1996 - 100 DEM, 2.9.1997 100 DEM, 3.11.1997 190 DEM, 30.3.1998 110 DEM. Prvotožeča stranka je prejemala kot vračilo tiste zneske, ki so v razpredelnici, ki sta jo predložili toženi stranki, predvideni za določen datum in ne tiste, katere je podpisoval. To dokazuje pogodba številka 2, zaporedna številka 5 in sicer za junij 1994 je znesek vračila 1.295 DEM, tedaj se je edinokrat zmotil in vpisal znesek, ki ga je dejansko prejel- 1465 DEM. Ta znesek je vpisan pod zaporedno številko 15 - za april 1995. Tako je pri vseh zneskih, ki so vrnjeni kasneje, kot je predvideno. V predvideno okence je vpisoval kasnejše zneske in sicer je bil zgornji obrok za april 1995 v znesku 1.465 vrnjen marca 1996, v razpredelnici pa je vpisan znesek 1.652 DEM, katerega je prvotožena stranka tudi prejela. Prvotožeča stranka je vselej tako ravnala in je razlika v denarju kar ogromna. Navedeno dokazuje tudi podpisano potrdilo z dne

5.5.1996. Tega izvedenec ni upošteval in je ekspertiza zmotna.

Drugotožena stranka je vse to razložila tudi med zaslišanjem na list. štev. 6 razpravnega zapisnika z dne 13.11.2003 in bi to bilo dolžno upoštevati tudi sodišče. Prvostopno sodišče se tudi ni opredelilo do zatrjevanega dejstva obeh toženih strank, da je prvotožena stranka vrnila najmanj 10.000 DEM prvotožeči stranki, ne da bi za to prejela pobotnico, kar je potrdila tudii drugotožena stranka. V zvezi s stroškovnim sklepom pritožnika navajata, da ni korekten izračun prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka uspela v višini 78 %.

Vtoževano je bilo 83.000 DEM, v izreku pa je priznanih 39.000 DEM, kar predstavlja 40 % in bi moralo prvostopno sodišče to upoštevati pri odmeri pravdnih stroškov.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče sicer uvodoma zavrača pritožbeni očitek, da prejšnji pooblaščenec toženih strank ni prejel izvedenskega mnenja.

Nasprotni zaključek izhaja iz listovni številki 154 v spisu pripeti povratnici, iz katere je jasno razvidna vročitev izvedenskega mnenja odvetniku M.Č.. Nenazadnje pa pritožnika tudi polemizirata z izvedenskim mnenjem, kar kaže na neutemeljenost njunih trditev o nevročitvi izvedenskega mnenja. Vsebinsko uveljavljani očitek o zagrešeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je tako neutemeljen (načelo kontradiktornosti).

Pritožbeno sodišče nadalje tudi soglaša z dosedaj zavzetim pravilnim dokaznim stališčem prvostopnega sodišča, da je v spornem primeru mogoče upoštevati pri izračunu plačila višine neplačenih obveznosti le tiste zneske, ki so izkazani z ustreznimi pisnimi potrdili podpisani s strani tožnikov, ki so torej ustrezno dokazani z objektivnimi - listinskimi dokazi. Med takšne zneske ne spada tudi v pritožbi prvič posebej zatrjevani zensek 10.000 DEM, ki naj bi ga potrditvah pritožnikov tožnika tudi prejela.

Pritožnika pa utemeljeno opozarjata na izpovedbe drugotožene stranke, iz katerih izhajajo njene trditve, da naj bi tožnik ne vpisoval vrnitev zneskov, kot jih je dejansko prejel, pri čemer se sklicujeta na potrdilo z dne 5.5.1996. Te izpovedbe in navedena listina pa so ostale v izpodbijani sodbi dokazno neocenjene in je zato v tem delu zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje nadalje tudi ne upošteva vračila posameznih zneskov plačanih na račun zamudnih obresti. Te zneske pritožnika utemeljeno izpostavljata v pritožbi (predvsem zneski dvakrat po 100 DEM, 190 DEM in 110 DEM).

Sodišče prve stopnje sicer ugotavlja plačilo teh zneskov, vendar pa kljub temu teh zneskov ne upošteva pri izračunu obsega plačanega dolga, pri čemer kot razlog navaja dejstvo, da toženca teh plačil nista izrecno oziroma posebej navedla in nadalje še zaključi, da so potrdila o teh plačilih stornirana in zajeta v pogodbi, posebej v specifikaciji vračanja kredita, ki je sestavni del pogodbe, pri čemer naj bi te okoliščine sodišče prve stopnje upoštevalo celo že v prvi sodbi, v ponovljenem postopku pa tudi izvedenec. Iz razlogov izpodbijane sodbe torej celo izhaja, da so navedena plačila bila ugotovljena v dokaznem postopku, vendar jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo, ker so izostala natančnejša pojasnila oziroma natančnejše navedbe tožencev, na katerih je dokazno breme o teh okoliščinah.

Takšna dokazna presoja prvostopnega sodišča, ki kljub - na podlagi trditev tožencev o poravnavi sporne obveznosti - zbranega in ocenjenega listinskega dokaznega gradiva, zavrača upoštevanje teh celo že izvedenih in ocenjenih dokazov pri izračunu stanja dolga tožencev, pa je dejansko zmotna in nepopolna. Glede na razloge izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče ob tem še pojasnjuje, da okoliščina, da toženca res nista podala pripomb na izvedensko mnenje, sodišča prve stopnje ni razbremenilo dolžnosti, da oceni prav vse predlagane dokaze, ki se nanašajo na pravno relavantna dejstva, torej tudi v pritožbi izpostavljene listinske dokaze in izpovedbe zaslišanih tožencev o tem, v kakšnem obsegu sta poplačala terjatev tožnikov, torej o spornem vprašanju, ki je tudi podvržena samostojni dokazni presoji sodišča in v navedenih delih tudi ni takšna, da bi terjala posebna strokovna pojasnila izvedenca (primerjaj določbo 8. člena ZPP, po kateri odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka).

Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče ugoditi pritožbi zaradi obstoja uveljavljanega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razveljaviti izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrniti v nadaljnji postopek (člen 355 ZPP).

Posledično je sodišče druge stopnje skupaj z razveljavitvijo odločitve o glavni stvari, razveljavilo tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje.

V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob povedanem ustrezno dokazno oceniti še zgoraj navedene dokaze in presoditi njihovo dokazno vrednost pri izračunu neplačanega dela obveznosti tožencev. Pri tem bo po potrebi zahtevalo tudi dopolnilno mnenje in cenitev postavljenega izvedenca. O stroških postopka pa bo moralo odločiti upoštevaje odstotek doseženega uspeha ene in druge pravdne stranke, upoštevati pa bo moralo kot vtoževani znesek do delnega umika tožbe prvotno terjani znesek, po delnem umiku pa znesek, glede katerega sta tožnika vztrajala pri tožbi.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi člena 165/3 ZPP.