Jedro

Tudi v kolikor sta tožnika ob prvem povišanju tečaja CHF leta 2009, 2010 oziroma leta 2015 (občutni porast tečaja CHF) realizirala, da sta bila izpostavljena neomejenemu valutnemu tveganju in kako to vpliva na njun ekonomski položaj (bistveno povišanje mesečne anuitete v domači valuti ob po več letih odplačevanja neznižani glavnici kredita, preračunani v domačo valuto), k čemur je pripomoglo tudi obravnavanje te tematike po javnih občilih, ter sta se odločila za konverzijo, pa ob neskladnih stališčih pravne stroke o vprašanju ničnosti potrošniških kreditnih pogodb, vezanih na CHF, sploh ko glede tega vprašanja ustaljena sodna praksa še ni bila izoblikovana, v nasprotju s prepričanjem pritožbe v letu 2015 ni bilo mogoče govoriti o tem, da bi se tožnika mogla in morala zavedati, ali in pod kakšnimi pogoji lahko uveljavljata pravno varstvo zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja (zavedanje o tem, da je pogoj o valutnem tveganju v kreditni pogodbi nepošten in da je toženka kršila pojasnilno dolžnost) in v tej smeri poiskati pravno pomoč. Glede na to, da toženka v pritožbi izpodbija tudi prvostopenjsko odločitev o vrnitvenem (kondikcijskem) zahtevku ter odločitev o pobotnem ugovoru, s katerim od tožnikov terja nadomestilo za uporabo njenega denarja, tožnika pa odločitev o kondikcijskem zahtevku v obrestnem delu, je odločitev pritožbenega sodišča odvisna od rešitve istega vprašanja glede razlage prava Evropske unije, kot ga je Vrhovno sodišče že zastavilo SEU v zadevi II Ips 14/2025. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi tretjega odstavka 113.a člena ZS prekinilo tudi ta postopek. Pri tem je ravnalo smiselno enako, kakor velja v postopku z zahtevo za presojo ustavnosti (drugi odstavek 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču - ZUstS).

Izrek

I.Pritožba toženke se delno zavrne in v II. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Postopek glede odločitve v III., IV., V. in VI. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje se prekine do odločitve Sodišča Evropske unije o predlogu za sprejem predhodne odločbe o razlagi členov 6(1) in 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah v zadevi Vrhovnega sodišča RS II Ips 14/2025.

Obrazložitev

1.Z v uvodu navedeno odločbo je sodišče prve stopnje predmetni postopek ustavilo v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od plačanih mesečnih anuitet kredita pred 1. 7. 2019 (I. točka izreka). Ugotovilo je, da so nični kreditna pogodba z dne 11. 12. 2007, notarski zapis kreditne pogodbe in sporazum o zavarovanju denarne terjatve z dne 17. 12. 2007 in aneks št. 1 h kreditni pogodbi ter sporazum o zavarovanju denarne terjatve, oba sklenjena v obliki notarskega zapisa z dne 25. 2. 2015 (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnikoma v roku 15 dni plača 62.100,20 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 11. 2023 dalje do plačila (III. točka izreka). V presežku, za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas med 1. 7. 2019 in 22. 11. 2023, je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka). Ugotovilo je neobstoj v pobot uveljavljene terjatve toženke v višini 87.363,86 EUR, od 20. 12. 2007 po obrestni meri 6% letno oziroma podrejeno po obrestni meri 4,62% letno (kolikor je znašala efektivna obrestna mera za kredit v CHF, kot izhaja iz informativne ponudbe z dne 5. 12. 2007) oziroma podrejeno po obrestni meri 4,442% letno (kolikor je znašala skupna obrestna mera na dan sklenitve kreditne pogodbe) (V. točka izreka). Toženko je zavezalo še, da tožnikoma povrne njune pravdne stroške (VI. točka izreka).

2.Zoper odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožujeta obe pravdni stranki, vsaka v zanjo neugodnem delu.

3.Toženka sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v II., III., V. in VI. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Prereka zaključek, da zastaranje kondikcijskega zahtevka še ni nastopilo. Meni, da v izpodbijani sodbi ni pojasnjeno, zakaj tožnika že v letu 2015, ko je mesečni obrok najbolj narasel, sta izvedla konverzijo in so bile vložene prve tožbe, ali vsaj leta 2018, ko so posojilojemalci kreditov v CHF že dobili tožbe na ničnost, v sodni praksi pa so se že izpostavila pravna pravila glede pojasnilne dolžnosti (sodba Andriciuc), ne bi mogla in morala vedeti za nepoštenost oziroma ničnost spornega pogodbenega pogoja. Tožnica je po izvedbi konverzije spremljala dogajanje v zvezi s pogodbami v CHF in je leta 2019, 2020 postala članica Združenja Frank ter bila seznanjena z vsemi dokumenti in objavami v zvezi s krediti v CHF. Sprejemala je tudi zakonodajo in se zavedala, da drugi ljudje vlagajo tožbe. Tožnika sta tako vedela za dejstva, ki utemeljujejo zahtevek na ničnost spornih kreditnih pogodb. Pri zastaranju ni odločilno samo, kdaj je tožnik za okoliščine v zvezi z (morebitno) ničnostjo izvedel, temveč predvsem, kdaj bi to lahko izvedel, kar pomeni, da se mu lahko očita (najmanj) malomarnost v zvezi s pridobivanjem informacij (VS RS II Ips 68/2023 ter II Ips 14/2020). Izpoved tožnice potrjuje, da je poznala možno pravno pot, vendar se je za tožbo odločila šele leta 2023. Stališče prvostopenjskega sodišča, da naj bi zastaranje v konkretni zadevi začelo teči šele, ko sta tožnika leta 2023 poiskala strokovno pomoč odvetnika, ki jima je pojasnil njune pravne možnosti glede spornega kredita, je zato v nasprotju z osnovnimi pravnimi načeli, saj je začetek teka zastaralnega roka individualiziran in brez objektivnih meril. Pravna nevednost pa ne sme predstavljati razloga za podaljšanje rokov. Vrhovno sodišče RS je že v zadevi II Ips 68/2023 zavzelo stališče, da se je že leta 2017 začela vzpostavljati sodna praksa glede ničnosti potrošniških pogodb zaradi pomanjkljivo opravljene pojasnilne dolžnosti (VSL I Cp 1218/2017 z dne 20. 12. 2017). Tudi v odločbi II Ips 14/2020 govori zgolj o tem, da zadošča potrošnikova možnost pravne ocene o morebitni ničnosti pogodbe in ni treba, da je podana gotovost ali pretežna verjetnost, da bo potrošnik z zahtevkom uspel. Zmotno je zato prvostopenjsko stališče, da naj bi se sodna praksa glede morebitne ničnosti kreditov, vezanih na CHF, izoblikovala šele v zadnjem času. Tudi nemška ureditev začetek teka zastaranja veže že na poznavanje dejstev, ki terjatev utemeljujejo in se ne zahteva, da bi upnik iz teh dejstev že izpeljal pravilne pravne zaključke. Prav tako je SEU je že večkrat izpostavilo, da varstvo potrošnika ni absolutno in da je določitev razumnih rokov za pravna sredstva, posledica nespoštovanja katerih je prekluzija, združljiva s pravom EU in je v interesu pravne varnosti. Prvostopenjsko sodišče je imelo pred očmi samo pravice tožnikov kot potrošnikov, pravice toženke pa je v celoti prezrlo (kršitev pravice toženke do enakosti orožij, 22. člen Ustave RS - v nadaljevanju URS). Poseglo je v njeno pravico do zasebne lastnine iz 33. člena URS, ki jo varuje tudi tudi Listina evropske unije o temeljnih pravicah (1. odstavek 51. člena Listine), kot tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju EKČP). Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) pa je že presodilo, da ignoriranje pravil o zastaranju pomeni kršitev pravic nasprotne stranke do lastnine.

Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do toženkinega ugovora, da sta tožnika prostovoljno, tudi po letu 2009, ko so se njune obveznosti povišale, izpolnjevala kreditne obveznosti, po letu 2015 pa valutne klavzule nista več imela. Tožnika sta v letu 2022 v celoti predčasno odplačala kredit, takrat že konvertiran v EUR. Skladno s 191. členom v Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zato ne moreta plačanega zahtevati nazaj, saj sta v celoti prostovoljno in predčasno poplačala vse svoje kreditne obveznosti, preden so zneski sploh zapadli v plačilo. Za uspešno uveljavljanje kondikcijskega zahtevka se namreč zahteva zmota glede obstoja obveznosti, ki pa v konkretnem primeru ni bila podana (VSL II Cpg 368/2017 z dne 25. 5. 2017). Izključitev kondikcijskih zahtevkov po 191. členu OZ je v eni od najnovejših odločb potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS (II Ips 50/2023). Sodišče prve stopnje bi glede na navedeno moralo dajatveni zahtevek zavrniti tudi zaradi zastaranja in na podlagi 191. člena OZ posledično ugotoviti, da tožnika za ugotovitev ničnosti pogodbe več nimata pravnega interesa.

Napačna je pravna presoja, da v konkretnem primeru uporaba Direktive 93/13 ni izključena. Po 13. uvodni izjavi Direktive 93/13 se predpostavlja, da zakoni ali predpisi držav članic, ki neposredno ali posredno določajo pogoje v potrošniških pogodbah, ne vsebujejo nedovoljenih pogojev. Za take pogoje, ki temeljijo na določbah nacionalnega prava, Direktiva 93/13 v drugem odstavku 1. člena svojo uporabo izključuje. Redna sodišča namreč niso poklicana, da sodijo o nepoštenosti določb, ki jih je sprejel sam zakonodajalec, zato ni pomembno, ali gre za dispozitivne ali kogentne norme. Valutna klavzula je v skladu z našim nacionalnim pravom dovoljena (372. člen OZ). SEU je že pojasnilo, da se vsak instrument prava EU uporablja za dani položaj le, če ta spada na področje tega instrumenta. Če so pogodbene določbe odraz določb nacionalnih zakonov, to pomeni, da uporaba Direktive 93/13 ne pride v poštev, zato je v teh primerih izključena tudi lojalna razlagata nacionalnih pravil. SEU je že razsodilo, da valutna klavzula v potrošniški kreditni pogodbi, ki ima temelj v splošnih obligacijskih določbah nacionalnega prava, kot je to primer tudi v predmetni zadevi (372. člena OZ), ne sodi na področje uporabe Direktive 93/13 (sodba C-87/21 in sodba C-593/22 z dne 6. 7. 2023). Sodišče prve stopnje je zato v nasprotju s 3.a členom URS pogoje za uporabo izjeme iz drugega odstavka 1. člena Direktive 93/13 določilo mimo stališč, oblikovanih v praksi SEU, ki je izključno pristojno za razlago aktov prava EU.

V konkretnem primeru sta stranki sklenili kreditno pogodbo, ki jo je izrecno predvideval predpis, ki je urejal prav potrošniška kreditna razmerja (Zakon o potrošniških kreditih - v nadaljevanju ZPotK), valutno klavzulo pa pozna tudi slovensko splošno obligacijsko pravo. V zadevi C-567/20 je SEU že izpostavilo, da zgolj to, da se za vključitev pogodbenih pogojev, ki ustrezajo določbam zakona, zahteva potrošnikovo soglasje, ne pomeni, da ti pogoji ne temeljijo na obveznih zakonih ali predpisih, saj je njihova vsebina v celoti določena z zakonom (61. točka obrazložitve sodbe C-567/20). Zadeva C-243/20 ni primerljiva z obravnavano, saj poudarja, da se lahko presoja tisti del pogodbe, ki ne temelji na obveznih nacionalnih določbah. V obravnavani zadevi pa gre za pogoj, ki izhaja iz zakonsko dovoljenega mehanizma in kot tak že odraža voljo zakonodajalca, da je dopusten, kar izključuje njegovo presojo po Direktivi 93/13.

Napačno je sodišče prve stopnje presodilo, da naj bi šlo v konkretnem primeru za formularno dogovorjen pogodbeni pogoj (22. členu ZVPot). V zvezi s tem sploh ni opravilo presoje trditev in dokazov. V 31. točki obrazložitve je navedlo celo, da med pravnima strankama niti ni bilo sporno, da sta tožnika na banki podpisala pogodbo, ki jo je vnaprej pripravila banka. Če tožnica ne bi želela skleniti kredita v CHF, sporna kreditna pogodba sploh ne bi bila sklenjena, zato gre za posamično dogovorjen pogodbeni pogoj. V kateri valuti bo posojilo, ni odločala toženka, ampak tožnika. Toženka je v pogodbo zgolj povzela vsebino valutne klavzule iz 372. člena OZ, brez da bi oblikovala in določila njeno vsebino. Pri sklenitvi sporne pogodbe sta vztrajala tudi po opozorilu notarja na znana in običajna tvegana in še vse do leta 2015, čeprav ju je toženka že prej povabila k spremembi valute kredita.

Valuto kreditne pogodbe je izbrala tožnica, vsebino pogodbenih določb pa v takem primeru ureja ZPotK. SEU je v zadevi C-567/20 že izpostavilo, da zgolj to, da se za vključitev pogodbenih pogojev, ki ustrezajo določbam zakona, zahteva potrošnikovo soglasje, ne pomeni, da za take pogoje ni treba šteti, da temeljijo na obveznih zakonih ali predpisih, saj je njihova vsebina v celoti določena z zakonom (61. točka obrazložitve sodbe v zadevi C-567/20). Zraven tega je v predmetni zadevi potrebno uporabiti specialnejši predpis, to je ZPotK. Poleg tega iz določbe drugega odstavka 21. člena ZPotK sledi, da je zakonodajalec štel, da so določbe tega zakona jasne in razumljive, zato ne morejo biti predmet presoje jasnosti in razumljivosti oziroma nepoštenosti. Toženka opozarja, da se sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi neposredno sklicuje na določila Direktive 93/13, čeprav ta sploh ni neposredno uporabna.

SEU je že presojalo situacijo, ko bi lojalna razlaga pripeljala do retroaktivne razlage zakona (zadeva Impact, C-268/06). V konkretnem primeru niti ZPotK niti ZVPot nimata nobenih določb, ki bi dopuščale retroaktivno uporabo katerekoli določbe teh zakonov. SEU je v zgoraj citirani zadevi pojasnilo, da se v primeru neobstoja določbe, ki bi dopuščala retroaktivni učinek, prava EU (zlasti zahteve po lojalni razlagi) ne more razlagati tako, da nalaga predložitvenemu sodišču, da nacionalni zakonodaji prizna retroaktivni učinek, ker bi to predložitveno sodišče prisililo, da razlaga nacionalno pravo contra legem. Slovensko pravo pozna načelo monetarnega nominalizma (372. člen OZ), v sodni praksi pa je bilo zastopano stališče, da v slovenskem pravnem redu posojilo in vračilo posojila v tuji valuti ni prepovedano.

Pri sklicevanju na avtonomne pravne pojme prava EU sodišče prve stopnje spregleda, da se erga omnes učinek sodb SEU nanaša zgolj na primere, ki so po dejanskem stanju podobni ali enaki. Nacionalna sodišča zato ne morejo avtomatično povzemati razlage prava EU in na podlagi razlage SEU delati novih zaključkov in ustvarjati pomena določb prava EU, ki jih SEU samo ni podalo. Prav to je v izpodbijani sodbi storilo sodišče prve stopnje in razlage SEU bistveno preseglo. Izpodbijana sodba prav tako ne obrazloži, zakaj naj bi bile v konkretnem primeru uporabljive razlage prava EU oziroma zakaj naj bi bili primeri SEU podobni konkretnemu primeru. Gre zgolj za prepis razlag SEU brez pojasnila, kaj je zelo velika depreciacija domače valute napram tuji valuti in znaten vpliv na obveznosti. Odsotnost implementacije Direktive 93/13 ter Priporočila ESRB je nadomestilo skozi sodno prakso in vzpostavilo pravila za nazaj, pa še to povsem ohlapno, tako da sodišče lahko vedno odloči, da zahtevanemu standardu ni zadoščeno (da ni bila prikazana zadostno velika depreciacija). Neposredne uporabe Direktive 93/13 sodišče zato ne more zakriti s sklicevanjem, da naj bi šlo pri pojasnilni dolžnosti za nedoločen pravni pojem, katerega pomen mora določiti sodišče, ker gre v resnici za (retroaktivno) nadomeščanje nacionalne določbe z razlago Direktive 93/13. Glede na navedeno je Direktivo 93/13 uporabilo v nasprotju z učinki, ki jih lahko ima direktiva po pravu EU, sprejeta stališča v izpodbijani sodbi pa kršijo toženkine ustavne (33., 22. in 23. člen URS) in konvencijske pravice (6. in 13. člen EKČP).

Zaključki sodišča glede izpolnitve pojasnilne dolžnosti so zmotni in mestoma nasprotujoči si, stališča sodišča so nezadostno obrazložena in namenoma tako ohlapna, da je bila toženki v postopku povsem onemogočena pravica do obrambe. V izpodbijani sodbi se sodišče glede vsebine pojasnilne dolžnosti sklicuje zgolj na splošne razlage Direktive 93/13 ter sodbo SEU C-186/16 (Andriciuc), česar pa z ničemer ne konkretizira. Pri tem pa namenoma spregleda izpoved tožnice, da je vedela, da se lahko tečaj spremeni in da lahko denar izgubi vrednost tudi za dosti ter da so lahko spremembe tudi velike, kar pomeni, da je razumela valutno tveganje. Kljub temu od toženke zahteva, da bi morala podati ustrezna pojasnila. Sodišče prve stopnje je tako izhajalo iz vnaprejšnje odločenosti, da bo sporno kreditno pogodbo razglasilo za nično. Toženka iz izpodbijane sodbe sploh ne more razbrati, kdaj in v katerih okoliščinah bi sodišče štelo, da je bila pojasnilna dolžnost izpolnjena. Ta presoja je prepuščena arbitrarni presoji sodišča, kar je v nasprotju z enakim varstvom pravic iz 22. člena URS in toženki onemogoča učinkovito obrambo v postopku. Razlaga izpodbijane sodbe ni združljiva z načelom pravne varnosti in pravne predvidljivosti in s tem z načeli EKČP. K odločitvi ni pristopilo skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP in je zgolj utemeljilo vnaprej izbrano ničnostno sankcijo. Neobrazložena je tudi ocena, da naj bi bila izpoved priče A. A., da so strankam povedali, da ni omejitve navzgor ali navzdol, dana zgolj za potrebe postopka in je v nasprotju z njenimi izpovedmi v drugih postopkih. Zaključek, da se banka glede na stroga stališča SEU svoje objektivne odgovornosti ne more razbremeniti, saj bi se kot finančna organizacija morala zavedati, da so valutna razmerja docela nestabilna, pa je že sam po sebi protizakonit, saj je objektivna odgovornost v pravu izjema in morajo biti zanjo izpolnjeni jasno določeni zakonski razlogi.

Tožnica je izpovedala, da je pričakovala, da je možno neko minimalno nihanje 20 do 30 EUR pri obroku, navedene izpovedi pa sodišče prve stopnje ni primerjalo z drugimi dokazi in je tudi ni ocenilo kot celote oziroma je v 48. točki obrazložitve zgolj pavšalno navedlo, da verjame tožnici, da je bančna uslužbenka ni ustrezno opozorila na celotno razsežnost prevzetega valutnega tveganja oziroma na dejstvo, da je valutno tveganje lahko zelo veliko ali celo neomejeno. Slepo je verjelo izpovedi tožnice, pri čemer pa je prezrlo dejstvo, da je bila v času sklenitve sporne kreditne pogodbe zaposlena kot vodja oddelka v družbi B., kjer je, kot je izpovedala sama, delala obračune za pogodbene partnerje ter tudi, da je predmetno kreditno pogodbo podpisala prav z namenom refinanciranja prej sklenjenega kredita, ki je bil neugoden. Poleg tega je izpovedala, da je imela izkušnje z dinarji, ki so izgubljali na vrednosti, kar je bila posledica še veliko večje depreciacije valute od te, do katere je prišlo pri valutnem paru EUR/CHF. Tožnica je izrecno izpovedala, da je vedela in razumela, da se tečaj spremeni in da denar lahko tudi dosti izgubi na vrednosti ter da je lahko razlika v tečaju tudi velika. Sodišče prve stopnje je tudi samo ugotovilo (48. točka obrazložitve), da je bila tožnici predstavljena značilnost kredita v CHF, vključno s splošnim pojasnilom o tveganju tovrstnih kreditov in o možnosti zvišanja oziroma znižanja anuitete glede na spremembo menjalnega tečaja EUR/CHF. Na podlagi takih informacij pa ni mogoče sklepati, da bo odstopanje majhno oziroma le 20 do 30 EUR. V 48. točki obrazložitve prvostopenjsko sodišče tudi samo ugotavlja, da ni verjetno, da bi toženka tožnici zagotavljala, da je kredit varen, kar posledično pomeni, da je toženka tožnici pojasnila lastnosti kredita v CHF, zaradi katerih ta ni varen.

Sodišče prve stopnje v 46. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navaja, da sta priči C. C. (v izpodbijani sodbe narobe poimenovana kot C. S.) in Č. Č. v pisnih izjavah potrdili navedbe tožnice glede dejstva, da jih toženka ni ustrezno opozorila na valutno tveganje, pri čemer sodišče samo navaja, da ne vidi razloga, da jima ne bi verjelo. Pri tem pa je popolnoma spregledalo, da je toženka nasprotovala uporabi teh pisnih izjav prič kot dokaza v postopku, zaradi česar jih sodišče sploh ne bi smelo upoštevati oziroma nanje opreti sodbe. Na naroku dne 30. 10. 2024 je toženka ponovno na zapisnik navajala, da nasprotuje branju pisnih izjav obeh prič tožnikov ter ugovarjala procesno kršitev, če bi sodišče sodbo oprlo na te dokaze. Sodišče prve stopnje ni podalo nobenega tehtnega razloga, zakaj je tožnici in izjavam prič vse verjelo na besedo, medtem pa toženkinih dokazov, to je izpovedi, izjav oziroma prepisov zaslišanj prič A. A., D. D., E. E., F. F., G. G., H. H., I. I. in J. J. ni upoštevalo in to kljub temu, da se njihove izpovedi ujemajo med sabo kot tudi z listinskimi dokazi. Sodišče prve stopnje je v 47. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sicer navedlo, da iz pisnih izjav prič F. F., E. E., G. G. in iz izpovedi priče A. A. izhaja, da so bili kreditojemalci vedno ustrezno opozorjeni na valutno in obrestno tveganje, vendar pa v nadaljevanju ne poda nobenih tehtnih razlogov, zakaj jim ni verjelo. Bančna uslužbenka, ki je na strani toženke sodelovala pri sklepanju sporne kreditne pogodbe, je bila dne 5. 2. 2025 tudi neposredno zaslišana. Glede na vsebino njene izpovedi, ki jo pritožba strnjeno povzema, pa so nerazumljivi prvostopenjski zaključki v 28. točki obrazložitve, zlasti v delu, ko sodišče ocenjuje, da naj bi bila izpoved A. A., da so strankam rekli, da ni omejitve navzgor ali navzdol, dana zgolj za potrebe postopka, saj da je ta v nasprotju s predhodno povedanim, kakor tudi z njeno izpovedjo v drugih postopkih. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da sta pravdni stranki že na naroku 30. 10. 2024 izjavili, da se z branjem pisnih izjav oziroma prepisov zaslišanja priče A. A. ne strinjata. Toženka je pisno (vloga z dne 5. 3. 2025) nasprotovala uporabi prepisa zaslišanja priče A. A. pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti z dne 28. 11. 2018 in prepisa zaslišanja priče E. E. in F. F. pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v zadevi I P 1201/2016 z dne 27. 10. 2017. Ti dokazi so bili namreč izvedeni v drugih sodnih postopkih, toženka pa jim je nasprotovala, ker pričam v teh postopkih niso bila postavljena ustrezna vprašanja. Prvostopenjsko sodišče niti ni pojasnilo točno, v katerem delu izpovedi priče A. A. naj bi bila razhajanja. V tem postopku jo je izrecno vprašalo, ali je povedala, da se lahko tečaj zelo spremeni in je na to vprašanje odgovorila, da se ne spomni, ali je rekla, da se lahko zelo spremeni, so pa rekli, da ni omejitve navzgor ali navzdol, tega vprašanja pa priča v drugih postopkih ni prijela.

Izpoved A. A. so potrdili tudi ostali dokazi. Iz izpovedi E. E. v podobnem postopku izhaja, da se je poudarjalo, da je lahko sprememba tečaja neomejena, da je to tveganje, ki ga mora stranka pri kreditu v CHF sprejeti in da se ne da fiksno povedati, koliko se bo tečaj spremenil. Strankam so pojasnili tudi, da če se poveča tečaj, se poveča tudi glavnica, če želimo kredit odplačati v domači valuti. E. E. je izpovedal tudi, da je na ta način deloval na podlagi enotnih navodil, ki so jih imeli vsi referenti. V zadevi III P 134/2022 pred Okrožnim sodiščem v Mariboru pa je 10. 10. 2023 priča E. E. (prepis v prilogi B18) izpovedal podobno kot A. A., da nikoli niso specificirali procenta, do katerega so lahko spremembe, so pa pojasnili, da je lahko sprememba v eno ali drugo stran praktično neomejena, tudi za 100%. V programu so lahko simulirali spremembo tečaja in prikazali obrok po spremembi. Stranke so imele možnost konverzije, ki se je izvedla s sklenitvijo aneksa. Da so navodila prihajala iz centrale in da so vsi dobili enaka navodila, izhaja tudi iz izpovedi priče F. F., ki je bila kot bančna referentka o navodilih glede predstavitve valutnega tveganja zaslišana že leta 2019 v zadevi pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti v zadevi P 337/2017 (priloga B16). Izpovedi zgoraj navedenih prič pa potrjuje tudi izpoved priče G. G. (prepis v prilogi B15). Imenovana pri toženki ni zaposlena že od leta 2009 in zato nima interesa za izid predmetnega postopka.

Že na podlagi teh izpovedi, ki jih je sodišče prve stopnje le pavšalno in nepopolno povzelo, je jasno, da so bančni referenti strankam, kot tudi A. A. v konkretnem primeru, gotovo podali pojasnila, da je valutno tveganje neomejeno in da lahko obrok neomejeno zaniha navzgor ali navzdol, saj je takšna razlaga tudi življenjska in logična, samih nihanj pa ni znal napovedati praktično nihče. V zvezi s tem pa si tudi tožnica sama prihaja v nasprotje, saj je izpovedala, da je razumela, da je lahko nihanje tečaja tudi veliko in da je imela izkušnje z zelo velikim padcem prejšnje valute dinar. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do pisne izjave o seznanitvi s tveganji z dne 27. 11. 2007 (priloga B6), ki jo je podpisala tožnica. V tej izjavi pa možnost povišanja obroka ni prav nič omejena. Če se obrok lahko zviša in pri tem ni navedeno, do katere višine, je povsem jasno, da omejitve glede povišanja ni.

S sklicevanjem na izpoved priče J. J. (prepis zvočnega posnetka dela naroka za glavno obravnavo pred Okrožnim sodiščem v Mariboru v zadevi P 178/2023 z dne 4. 9. 2024) toženka izpostavlja, da je Banka Slovenije od poslovnih bank zahtevala pojasnjevanje valutnega tveganja komitentom, v njenih dopisih iz leta 2007 oziroma 2008 pa ni bilo podanih natančnih navodil, kako ter na kakšen način naj banke to storijo. Banka Slovenije ni opredelila konkretnega obsega spremembe tečaja, na katerega bi morale banke opozoriti stranke. Opozarjala je predvsem na možnost spreminja tečaja v obe smeri. Poročila Banke Slovenije pa niso napovedovala tako drastičnih sprememb, do katerih je prišlo zaradi ukrepa Švicarske centralne banke leta 2015. V letu 2007, ko je bila sklenjena sporna kreditna pogodba, ni bilo nič bolj verjetno ali pa možno, da bo tečaj rasel ali padal. Priča J. J. je pojasnil tudi, da je nemogoče, da bi banke že leta 2007 lahko predvidele gibanje tečaja ali njegovo morebitno spremembo po obsegu. Do zaključka, da toženka naj ne bi izpolnila pojasnilne dolžnosti, je sodišče prve stopnje prišlo s kršitvijo postopkovnih pravil, predvsem metodološkega napotka iz 8. člena ZPP in pravice toženke do izjave. Ni se opredelilo do ključnih dokazov, izpovedb in pisnih izjav prič A. A. , F. F., E. E., G. G. ,H. H., D. D., J. J. in I. I. Predvsem pa je zaključek sodišča, da tožnici naj ne bi bilo pojasnjeno, da je stopnja valutnega tveganja visoka in da ima lahko znatne negativne posledice za njene finančne obveznosti, v nasprotju z izpovedbami omenjenih prič, ki ji je v sodbi povzelo le selektivno, listinskimi dokazi v spisu ter tudi z izpovedjo tožnice same, da je razumela, da je lahko gibanje tečaja tudi veliko in da se lahko za dosti spremeni. Sodišče pri tem niti ne pojasni, kje naj bi bilo predpisano, na točno kakšno spremembo v tečaju oziroma obsegu tveganja bi morala toženka tožnico opozoriti. Sodišče prve stopnje ni konkretizirano obrazložilo, zakaj izračuni in informacije, ki jih je toženka dala tožnici, naj ne bi omogočali, da povprečno razumna in razgledana oseba razume potencialno znatne ekonomske posledice valutnega tveganja. Tožnici dana opozorila bistveno presegajo zakonsko zahtevano opozorilo iz ZPotK, ki je veljal v času sklenitve sporne kreditne pogodbe.

Napačen je zaključek, da naj bi toženka zaradi pomanjkljivo opravljene pojasnilne dolžnosti kršila načelo vestnosti in poštenja. Po pravu EU pomanjkljivo izpolnjena pojasnilna dolžnost ne pomeni avtomatično nepoštenosti pogodbenega pogoja (sodba C-395/21, 3. točka izreka), razen če je država članica v nacionalni zakonodaji v skladu z 8. členom Direktive 93/13 izrecno določila, da je že zgolj to dejstvo vzrok za opredelitev nepoštenosti pogodbenega pogoja. Take posledice pa slovensko pravo ne določa, saj je ZVPot v 22. členu določal le, da se nejasna določila razlagajo v korist potrošnika, specialnejši ZPotK pa, da na mesto nejasnih pogodbenih določb stopijo zakonske določbe. Tudi OZ v primeru napak določa le izpodbojnost. Niti po Direktivi 93/13 niti po nacionalnem pravu pogodba zaradi napak volje oziroma pomanjkljivo izpolnjene pojasnilne dolžnosti ni nična.

Pritožba še opozarja, da so tveganja povišanja mesečnih kreditnih obveznosti prisotna že zaradi obrestnega tveganja, ki je prisotno tudi pri kreditih v EUR. Zaradi uporabe tržnih spremenljivk po specialnem zakonu (ZPotK) zato ne more priti do znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih. Pojasnilna dolžnost tudi ne pomeni obveznosti napovedovanja gibanja tržnih spremenljivk (obrestnih mer in menjalnega tečaja) v prihodnosti, kot sodišče prve stopnje navaja tudi samo. Očitek, da naj bi toženka ravnala nepošteno, je tako v celoti neutemeljen. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vprašanja, zakaj je v konkretnem primeru potrebno ugotoviti ničnost cele pogodbe, kategorično zavračanje možnosti delne ničnosti zaradi domnevnega odvračalnega učinka pa kaže na kaznovalni namen sodišča. Sodišče je z razglasitvijo ničnosti celotne kreditne pogodbe toženki odvzelo celotno terjatev po sporni pogodbi. Toženka graja tudi prvostopenjsko odločitev o dajatvenem zahtevku, zavrnitvi njenega pobotnega ugovora ter o teku zakonskih zamudnih obresti. Glede na vse navedeno sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podredno naj jo v tem delu razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje vrne v novo sojenje, vse z ustrezno stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške.

4.Tožnika prvostopenjsko sodbo izpodbijata v zavrnilnem delu (IV. točka izreka).

5.Menita, da jima zakonske zamudne obresti od prisojene glavnice pripadajo že od 1. 7. 2019 in ne šele od vložitve tožbe (23. 11. 2023). Glede na navedeno sodišču druge stopnje predlagata, da njuni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsegu spremeni tako, da obrestnemu zahtevku tožnikov v celoti ugodi. Podrejeno naj jo v tem delu razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje vrne v novo sojenje. Priglašata pritožbene stroške.

6.Tožnika v odgovoru na pritožbo toženke prerekata vse njene pritožbene navedbe in se zavzemata za zavrnitev pritožbe ter potrditev prvostopenjske sodbe v izpodbijanem obsodilnem delu. Priglašata stroške.

7.Toženka v odgovoru na pritožbo tožnikov njune pritožbene navedbe v celoti prereka in se zavzema za zavrnitev pritožbe ter potrditev prvostopenjske sodbe v izpodbijanem zavrnilnem delu. Priglaša stroške.

7.Sodišče druge stopnje je z dopisom z dne 2. 10. 2025 pravdni stranki skladno z drugim odstavkom 351. člena ZPP pozvalo, da se v roku 15 dni pisno izjavita o novejši sodni praksi Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 75/2024 z dne 7. 5. 2025 glede zastaranja kondikcijskih zahtevkov in s tem povezanega pravnega interesa tožnikov na ugotovitev ničnosti sporne kreditne pogodbe z navedbo, da lahko pod pogoji iz prvega odstavka 337. člena ZPP pri tem navajata nova dejstva in predlagata nove dokaze ter se opredelita do novih pravnih vprašanj, vezanih na obravnavano zadevo.

8.Na zgornji poziv sta pravočasno odgovorili obe pravdni stranki. Toženka v pripravljalni vlogi z dne 20. 10. 2025 navaja, da je obravnavana zadeva po dejanskih okoliščinah povsem primerljiva z že zgoraj citirano zadevo Vrhovnega sodišča RS. Glede na v tej zadevi izražena stališča toženka kot materialnopravno zmotno označuje presojo sodišča prve stopnje, ki je začetek teka zastaralnega roka vezalo na trenutek, ko sta tožnika poiskala pravni nasvet pri odvetniku in vztraja v prepričanju, da sta tožnika že v letu 2015, ko sta se odločila za konverzijo spornega kredita iz CHF v EUR, vedela za bistveno povečanje njune obveznosti iz kreditne pogodbe. Tožnika nasprotno v pripravljalni vlogi z dne 9. 10. 2025 pritrjujeta stališču sodišča prve stopnje, da je zastaralni rok pričel teči šele, ko sta tožnika mogla in morala vedeti ne samo za dejanske okoliščine, temveč tudi za nepoštenost oziroma ničnost pogodbenega pogoja. Po njunem prepričanju odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 75/2024 predstavlja nedopusten odstop od ustaljene sodne prakse, predvsem od stališč v sodni praksi SEU. Ob tem dodajata še, da toženka, ki nosi dokazno breme glede ugovora zastaranja, niti ni podala ustrezne trditvene podlage o tem, na podlagi katerih informacij bi se tožnika lahko zavedala nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja.

9.Pritožba toženke je delno neutemeljena, delno pa se postopek prekine.

10.Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP je sodišče druge stopnje argumentirano obravnavalo zgolj pritožbene navedbe, ki so za predmetno odločitev odločilnega pomena.

11.Tožnika v obravnavani zadevi uveljavljata ničnost potrošniške kreditne pogodbe za stanovanjski kredit z valutno klavzulo (CHF) in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, ki sta jih dne 17. 2. 2007 v obliki notarskega zapisa z banko (toženko) sklenila prva tožnica (v nadaljevanju tožnica) kot kreditojemalka ter zastaviteljica in drugi tožnik (v nadaljevanju tožnik) kot solidarni porok in zastavitelj ter ničnost aneksa št. 1 h kreditni pogodbi ter sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, ki sta ga v obliki notarskega zapisa z banko v enakem svojstvu sklenila dne 25. 2. 2015. Zatrjujeta, da sta zgoraj navedeni pogodbi ter aneks nični zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti slaboverne toženke glede valutnega tveganja ter zaradi znatnega neravnotežja v pravicah in obveznostih pogodbenih strank ob sklenitvi pogodbe ter posledično uveljavljata vrnitev zneska v višini 62.100,20 EUR, kar predstavlja denarni znesek, ki sta ga tožnika plačala toženki in presega glavnico prejetega kredita, skupaj s pripadki (kondikcijski zahtevek).

Dejanska izhodišča zadeve, ki niso pritožbeno sporna

12.Predmet sporne kreditne pogodbe je bil hipotekarni stanovanjski kredit z valutno klavzulo v višini 154.024,00 CHF (87.590,75 EUR). Vračilo glavnice je bilo predvideno v 228-tih mesečnih anuitetah (19 let) v evrski protivrednosti. Prva anuiteta je zapadla v plačilo 30. 9. 2006, zadnja pa 31. 12. 2026. Višina anuitete na dan zapadlosti prvega obroka je znašala 942,91,00 CHF (575,08 EUR). Obrestna mera je znašala 6-mesečni Libor s fiksnim pribitkom 1,6% letno. V zavarovanje spornega kredita je bila ustanovljena in v zemljiško knjigo vknjižena hipoteka z zaznambo neposredne izvršljivosti pri dveh nepremičninah v lasti tožnikov. Tožnika sta prihodke prejemala v domači valuti (EUR). Ob okrepitvi tečaja CHF v razmerju do EUR je prišlo do občutnega povečanja ne le mesečne anuitete, temveč tudi še dolžne glavnice kredita, preračunane v domačo valuto. Z aneksom št. 1 z dne 25. 2. 2015 (spet v prilogi A3) sta pravdni stranki spremenili valuto kredita iz CHF v EUR (konverzija). Sporni kredit je bil leta 2022 v celoti predčasno (21. 12. 2022) poplačan in iz zemljiške knjige posledično izbrisana hipotekarna obremenitev nepremičnin tožnikov. Toženki sta v evrski protivrednosti odplačala skupaj 149.690,95 EUR (149.534,47 EUR iz naslova anuitet ter 156,48 EUR stroškov odobritve kredita), kar je za 62.100,20 EUR več, kot je znašala prejeta glavnica kredita. Pred sklenitvijo sporne kreditne pogodbe pri toženki je tožnica kot kreditojemalka dne 27. 11. 2007 podpisala izjavo (priloga B6), s katero je potrdila, da jo je banka seznanila s tveganji, in sicer s spremembo referenčne obrestne mere ter s spremembo valutnega tečaja. S podpisom te izjave je tožnica potrdila, da je pridobila vse potrebne informacije o kreditu za valutno klavzulo CHF in obrestno mero, vezano na šestmesečni CHF Libor in prevzela tveganja, da se bodo lahko v prihodnosti mesečne anuitete zvišale oziroma znižale. Skladno z 11. členom sporne kreditne pogodbe je kreditojemalec (pod določenimi pogoji) imel pravico banki predlagati konverzijo kredita iz CHF v EUR po referenčnem tečaju Evropske Centralne Banke, pri čemer si je banka pridržala pravico konverzijo kredita odobriti ali pa predlog zavrniti. Banka je imela pravico predlog zavrniti v primeru kreditojemalčeve kršitve katerekoli izmed pogodbeno prevzetih obveznosti.

Presoja posameznih pritožbenih navedb toženke

Glede procesnih kršitev

13.Pritožba se uvodoma sklicuje na kršitev tako ustavnih (kršitev načela pravne države iz 2. člena URS, pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena URS, pravice do sodnega varstva iz 23. člena URS, pravice do pravnega sredstva iz 25. člena URS, pravice do zasebne lastnine iz 33. člena URS, načela sodniške neodvisnosti iz 125. člena URS ter pravila o prepovedi retroaktivnosti iz 155. člena URS) kot konvencijskih pravic (kršitev pravice do poštenega sojenja po 6. členu EKČP).

14.Kršitve ustavnih procesnih ter konvencijskih jamstev, ki jih izpostavlja pritožba, niso samostojen pritožbeni razlog, temveč se te kršitve umeščajo, presojajo in odpravljajo na podlagi obstoječih določb procesnega zakona (ali posameznih procesnih določb), praviloma na podlagi določb ZPP. Kadar se stranke sklicujejo neposredno na kršitev tovrstnih pravic, je naloga sodišča, da jih umesti v ustrezne določbe procesne zakonodaje, ko je to tudi za predmetno zadevo razvidno iz spodnje obrazložitve. Če je to umestitev naredila že stranka, jo je sodišče dolžno preveriti.

15.Ne drži, da sodišče prve stopnje v okviru presoje ugovora zastaranja ni obrazložilo, zakaj šteje, da tožnika naj ne bi bila seznanjena tudi s pravnimi možnostmi za uveljavitev ničnosti sporne kreditne pogodbe ter posledično kondikcijskega zahtevka. V 23. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč pojasnjeno, da sta se tožnika vseh pomembnih dejanskih okoliščin in pravnih posledic sklenitve sporne kreditne pogodbe mogla in morala zavedati šele ob izoblikovanju novejše sodne prakse v tej zvezi, pri čemer vedenja o pravnih možnostih za uspeh s pravovarstvenim zahtevkom nista mogla graditi zgolj ob tem, ko sta leta 2015 realizirala, da sta sprejela tveganje valutnih sprememb (o tem že 21. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) ter v kakšnem obsegu sta bila zaradi velikega porasta tečaja tega leta prikrajšana, temveč šele na osnovi pravnega svetovanja odvetnika v letu 2023. Navedeno za formalni preizkus prvostopenjske odločitev o zavrnitvi ugovora zastaranja zadostuje. Vprašanje, zakaj tožnika svojih pravic nista mogla in morala razumeti že ob porastu tečaja CHF leta 2015 ter ob tem, ko so nekateri posojilojemalci že leta 2018 uspeli z ničnostno tožbo, pa bo obravnavano v okviru presoje pravne pravilnosti prvostopenjske odločitev o ugovoru zastaranja, kamor vsebinsko sodi. Na navedbe toženke o tem, da sta tožnika kreditne obveznosti prostovoljno izpolnjevala še tudi po letu 2009, ko so se njune obveznosti povišale, ter enako po letu 2015, ko valutne klavzule več nista imela, zaradi česar naj bi kreditne obveznosti izpolnjevala vede, da nista zavezana za dolg, kar po 191. členu OZ izključuje kondikcijski zahtevek, pa je implicitno odgovorjeno že z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da sta se tožnika svojega pravnega položaja in obsega pravic zavedala šele po izoblikovanju novejše sodne prakse na področju potrošniških kreditnih pogodb z valutno klavzulo CHF oziroma leta 2023 po posvetu s pravnim strokovnjakom. Izpostaviti velja še, da popolna izpolnitev sporne pogodbe, četudi je bila dovršena konverzija, o čemer še v nadaljevanju obrazložitve, ne izključuje možnosti sklicevanja na njeno ničnost, ki učinkuje ex tunc, od trenutka sklenitve pogodbe.

16.Sodišče prve stopnje je v 31. in 32. točki obrazložitve v nasprotju s prepričanjem pritožbe presodilo tudi ponujeno procesno gradivo (trditve in dokazi) v zvezi s posamično oziroma formularno dogovorjenim pogodbenim pogojem. Sicer je res kot nesporno med pravdnima strankama navedlo, da sta tožnika pri banki podpisala vnaprej pripravljeno pogodbo, vendar pa v nadaljevanju hkrati obrazložilo, zakaj šteje, da tožnika na vsebino valutne klavzule nista imela vpliva in se o tej nista imela možnosti enakovredno pogajati. Razloge o tem je najti tudi v 43. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ali je ta presoja pravilna, pa podrobneje v obrazložitvi v nadaljevanju.

17.Na navedbe toženke o tem, da je razlaga nacionalnega prava skladno z Direktivo 93/13 (lojalna razlaga) omejena s splošnimi pravnimi načeli, zlasti načeli pravne varnosti in prepovedi retroaktivnosti in ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem, na sodbe SEU pa se je sodišče prve stopnje sklicevalo nepojasnjeno, se je sodišče prve stopnje opredelilo že s tem, ko je relevantna določila nacionalnega materialnega prava pravilno uporabilo, se ustrezno sklicevalo na lojalno razlago nacionalnih določb v luči Direktive 93/13 (ter nacionalnega prava zato ni interpretiralo contra legem), pri čemer tem določbam ni priznalo retroaktivnega učinka, ter se pravilno sklicevalo na stališča SEU glede razlage Direktive 93/13 ter razlage avtonomnih pojmov prava EU, o čemer podrobneje v razdelku o materialnopravnih izhodiščih za pravno presojo v predmetni zadevi ter o prepovedi retroaktivnosti v nadaljevanju obrazložitve.

18.Kaj predstavlja zelo veliko depreciacijo domače valute napram tuji valuti in kaj je razumeti kot znaten vpliv na obveznosti (kreditojemalcev), je mogoče razbrati iz argumentacije sodišča prve stopnje v 42. in 48. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer to sodišče pojasnjuje pomen pravnega standarda pojasnilne dolžnosti oziroma navaja, kdaj bi pojasnilna dolžnost štela za ustrezno izpolnjeno. Tudi sicer pa iz obrazložitve izpodbijane sodbe kot celote izhaja, da je do velike depreciacije domače valute v razmerju do CHF prišlo ob občutnem porastu tečaja CHF leta 2015 in je deprecijacija domače valute razmerju do tuje valute velika vselej, kadar bi nihanje tečaja tuje valute imelo resne posledice za kreditojemalčev finančni položaj, tako da več ne bi zmogel finančnega bremena, kot je izrecno navedeno v zgoraj izpostavljenih točkah obrazložitve. V le-teh so opredeljeni tudi kriteriji ustrezne pojasnilne dolžnosti, pri čemer velja pojasniti, da za banko ni obveze, da jo ta udejani na točno določen način (zato sodišče prve stopnje tega ni bilo dolžno natančno opredeljevati oziroma navajati, kje je pojasnila dolžnost natančno predpisana, kot zmotno meni pritožba), temveč le, da jo zagotovi v takšnem obsegu in s takšno intenziteto, da potrošnik razume, da so nihanja tečaja CHF v dolgoročnem kreditnem obdobju lahko tudi zelo velika in celo takšna, da ob tem, ko dohodek prejema v domači valuti, finančnega bremena več ne bi zmogel. Ne drži zato, da toženka iz izpodbijane sodbe ne more razbrati, kdaj in v katerih okoliščinah bi sodišče prve stopnje štelo, da je bila pojasnilna dolžnost ustrezno opravljena.

19.O pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih ni mogoče govoriti niti zato, ker se sodišče prve stopnje stopnje ni eksplicitno opredelilo do toženkinih navedb o tem, da se kot sankcija za nepoštenost spornega pogodbenega pogoja zaradi opravljene konverzije leta 2015 lahko uveljavi le delna ničnost (je pa to implicitno storilo v 50. točki obrazložitve, kjer je obravnavalo vprašanje konverzije). Pri tem gre namreč za vprašanje materialnopravne narave, za predmetno zadevo pa je ključno, da se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na ničnostno sankcijo (ničnost sporne kreditne pogodbe v celoti) ter navedlo pravno podlago, ki uporabo te sankcijo narekuje (23. člen ZVPot v zvezi s 24. členom ZVPot), pri čemer slednje niti ni pogoj za opremljenost sodne odločbe z razlogi o pravno odločilnih dejstvih.

20.Pritožbene trditve o neobrazloženosti prvostopenjske ocene, da je bila izpoved A. A., da so kreditojemalcem povedali, da ni omejitve navzgor ali navzdol, dana zgolj za potrebe predmetnega postopka in je v nasprotju z njeno izpovedjo v drugih postopkih, glede na kontekst pritožbe kot celote pomenijo grajo prvostopenjske dokazne presoje in na tej osnovi ugotovljenega pravno relevantnega dejanskega stanja, zato bodo v nadaljevanju obrazložitve tudi obravnavane v tem pogledu. Enako velja tudi za siceršnje navedbe pritožbe o mestoma nasprotujočih si zaključkih v razlogih izpodbijane sodbe in nezadostno obrazložitvijo le-te.

21.Toženka je na naroku za glavno obravnavo 30. 10. 2024 res nasprotovala uporabi pisnih izjav prič C. C. in Č. Č. (čeprav je predhodno na istem naroku soglašala z branjem pisnih izjav navedenih prič, list. št. 135) in v kolikor bi se sodišče prve stopnje oprlo nanju, uveljavljala procesno kršitev (286. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je v 13. točki obrazložitve v izhodišču sicer navedlo, da je za odločitev v predmetni zadevi ključnega predvsem, kakšno pojasnilno dolžnost sta prejela tožnika, ni pa pomembno kakšno pojasnilno dolžnost so prejeli drugi kreditojemalci, vendar je nato kljub temu dokazno presojo oprlo tudi na pisni izjavi že zgoraj navedenih prič (46. točka obrazložitve, kjer C. C. napačno navaja kot C. S.). Zaradi navedenega pa bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj prvostopenjska ocena, da toženka tožnici ni nudila zadostne pojasnilne dolžnosti, kot pravilna vzdrži že glede na izpovedi tožnikov ter bančne referentke toženke, ki je sodelovala pri sklepanju sporne kreditne pogodbe, A. A., ki jih je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ovrednotilo. V tretji pripravljalni vlogi z dne 15. 10. 2024 je toženka izpostavljala nedoslednosti v pisnih izjavah drugih kreditojemalcev zgolj za izjavi prič C. C. ter Č. Č. Glede na pravkar pojasnjeno pa vprašanje, ali se je sodišče prve stopnje do teh navedb v zadostni meri opredelilo, za predmetno odločitev ni več bistveno, zato v tej zvezi zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

22.Toženka je v pripravljalni vlogi z dne 5. 3. 2025 sicer nasprotovala tudi uporabi prepisov zaslišanja prič E. E. in F. F. pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v zadevi I P 1201/2016 z dne 27. 10. 2017 (priloga A38), vendar ji velja pojasniti, da se sodba sodišča prve stopnje nanje niti ne opira in prepis zvočnega posnetka o zaslišanju zgoraj navedenih prič v že citirani pravdni zadevi v prilogi A38 niti ni povzet v dokaznem sklepu izpodbijane sodbe. Toženka je z že zgoraj navedeno pripravljalno vlogo nasprotovala tudi uporabi prepisa zaslišanja priče A. A. pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti z dne 28. 11. 2018 (priloga A37). Tudi prepis tega zaslišanja ni povzet v dokaznem sklepu izpodbijane sodbe, je pa sodišče prve stopnje v predmetnem postopku neposredno zaslišani priči A. A., z namenom ocene verodostojnosti njene izpovedi, predočilo njeno izpoved v že zgoraj citirani zadevi in se je imenovana priča v tej zvezi opredelila. Po pravkar obrazloženem se pokaže, da ni podana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba uveljavlja zaradi sklicevanja na dokaze, izvedene v drugem sodnem postopku brez soglasja pravdnih strank. Do vsebine pisnih izjav prič A. A., F. F., E. E., G. G., H. H. ter J. J. se je sodišče prve stopnje opredelilo v 47. in 48. točki obrazložitve in povzelo, kar iz teh izjav izhaja.6 Iz nadaljnje prvostopenjske obrazložitve pa je razvidno, da jim ni sledilo (v celoti) in je zaključke o obsegu opravljene pojasnilne dolžnosti sprejelo na osnovi zaslišanja tožnikov (predvsem tožnice) ter priče A. A., ki so neposredno sodelovali ob sklepanju sporne kreditne pogodbe, kar je pravilno in zadostuje. Morebiti ustrezno opravljena pojasnila dolžnost v razmerju do drugih kreditojemalcev, ob sodelovanju drugih bančnih referentov, namreč še ne pomeni, da je toženka pojasnilno dolžnost pravilno in celovito opravila tudi obravnavi zadevi.7 Sodišče prve stopnje se posebej argumentirano ni opredelilo le do pisne izjave priče I. I. (priloga B30), zaposlenega pri Banki Slovenije, ter do zapisnika o zaslišanje priče D. D.v drugi pravdni zadevi z dne 15. 5. 2018 (priloga B13), v spornem obdobju zaposlenega pri toženki (direktor oziroma izvršni direktor). Pritožnici velja pojasniti, da se je sodišče dolžno obrazloženo opredeljevati le do tistih izvedenih dokazov, ki so za ugotovitev pravno relevantnega dejanskega stanja odločilnega pomena. Z ozirom, da prvostopenjska odločitev, četudi pritožba zmotno zatrjuje nasprotno in netočno navaja tudi, da se sodišče prve stopnje do njenih navedb v tej zvezi ni opredelilo, ne temelji na prepričanju, da bi toženka glede na vsebino dopisov in poročil Banke Slovenije iz leta 2005, 2006 in 2007 mogla in morala natančno napovedati prihodnje gibanje tečaja CHF oziroma gibanje tečaja CHF, do katerega je leta 2015 nato dejansko prišlo (49. točka obrazložitve), se sodišče prve stopnje ni rabilo posebej opredeljevat do pisne izjave priče I. I., ki je pojasnil prav navedeno. Do zapisnika o zaslišanju priče D. D. (priloga B13) pa se je sodišče druge stopnje po vpogledu vanj na seji senata opredelilo v nadaljevanju obrazložitve, v okviru presoje pravilnosti prvostopenjskega dokaznega vrednotenja (8. člen ZPP) ter na tej osnovi oblikovanega dejanskega substrata predmetne zadeve, s čemer je odpravilo pritožbeno zatrjevano procesno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP (tretja alineja 358. člena ZPP). Enako je storilo tudi v zvezi s izjavo o prevzemu tveganja kreditojemalca v prilogi B6, saj je sodišče druge stopnje glede listinskih dokazov v enakem spoznavnem položaju, kot prvostopenjsko sodišče.

23.Tudi sicer je prvostopenjska dokazna presoja glede (ne)ustrezno opravljene pojasnilne dolžnosti skladna s procesnim navodilom iz 8. člena ZPP ter argumentirana v tej meri, da je ob uporabi dokaznega standarda prepričanja o pravno odločilnih dejstvih mogoče kot pravilen podpreti zaključek, da toženka ob sklenitvi sporne kreditne pogodbe ni zadostila pravnemu standardu pravilno oziroma popolno opravljene pojasnile dolžnosti. Zaradi časovne oddaljenosti njene sklenitve na strani toženke prav tako ni mogoče govoriti o dokazni stiski, ki bi narekovala znižanje dokaznega standarda na mejni prag zadostne verjetnosti (dejstvo, da se bančna referentka toženke, priča A. A., ob zaslišanju ni spominjala nekaterih ključnih okoliščin sklenitve sporne kreditne pogodbe, je mogoče pripisati kvečjemu njenemu interesu, da ne izpove v navzkrižju z interesi toženke, o čemer še v nadaljevanju obrazložitve). Bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP zato v nobenem primeru ni podana (v delu, v katerem je bila prisotna, pa jo je sodišče druge stopnje odpravilo na seji senata), kaj šele, da bi zgolj ob pritožbenem nestrinjanju s prvostopenjsko dokazno presojo prerasla v bistveno kršitev določb postopka iz 8. ali celo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Materialnopravna izhodišča za pravno presojo

24.Nepošteni pogodbeni pogoji in sankcija ničnosti so opredeljeni v 23. in 24. členu ZVPot, pri čemer so v prvem odstavku 24. člena ZVPot8 v štirih alinejah alternativno opredeljeni splošni tipi nepoštenih pogodbenih pogojev.9 Pogodbeni pogoji morajo biti jasni in razumljivi, nejasna določila, pa je treba razlagati v korist potrošnika (četrti in peti odstavek 22. člena ZVPot).

25.Z navedeno ureditvijo je slovenski zakonodajalec prenesel v slovenski pravni red Direktivo 93/13, ki opredeljuje nepoštene pogodbene pogoje s kumulativno določenima predpostavkama slabe vere in znatnega neravnotežja (prvi odstavek 3. člena Direktive 93/13), pri čemer se zahteva tudi jasnost pogojev (5. člen Direktive 93/13). Drugače kot po slovenskem pravu izpolnjena zahteva jasnosti preprečuje presojo poštenosti pogoja, če se ta nanaša na glavni predmet pogodbe in ustreznost med ceno in plačilom za storitve ali blago (drugi odstavek 4. člena Direktive 93/13).

26.V skladu z načelom minimalne harmonizacije lahko države članice zagotovijo višjo stopnjo varstva potrošnikov, kot jo zagotavlja pravo EU (8. člen Direktive 93/13), pri čemer se državam članicam pušča široko diskrecijo.10 SEU je zavzelo stališče, da je v prosti presoji države članice, ali bo uveljavila višjo stopnjo varstva potrošnikov s tem, da ne bo prenesla v svojo ureditev omejitve iz drugega odstavka 4. člena Direktive 93/13, ki preprečuje presojo nepoštenosti jasnih pogodbenih pogojev. Tedaj obveznost jasnosti (transparentnosti) pogodbenega pogoja sicer še vedno obstoji, a kot splošna zahteva in ne kot omejitev preizkusa nepoštenosti.11 SEU je prav tako pojasnilo, da je skladna z ureditvijo Direktive 93/13 tudi nacionalna ureditev, ki z namenom strožjega varstva potrošnikov ne zahteva kumulativno izpolnjenih pogojev slabe vere in znatnega neravnotežja, ampak za opredelitev pogoja kot nepoštenega zadošča le eden od njiju.12

27.V nasprotju s prepričanjem pritožbe se je sodišče prve stopnje pri pravni presoji pravilno oprlo na slovensko ureditev v ZVPot in ne neposredno na Direktivo 93/13, ki ni neposredno uporabna,13 ampak zavezuje le glede njenih ciljev in opredeljuje zgolj minimalni standard varstva pred nepoštenimi pogoji, ki ga slovenska ureditev presega. Navedeno tudi izrecno izhaja iz 32. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Z namenom večjega varstva potrošnikov slovenska ureditev določa širše možnosti presoje s tem, da omogoča presojo tudi jasnih pogodbenih pogojev in določa deloma drugačne oziroma dodatne alternativne elemente nepoštenosti pogoja v 24. členu ZVPot, ki določajo širši prostor nedopustnosti in s tem intenzivnejši ukrep vzpostavitve ravnotežja v podrejenem razmerju. Ob izhodišču minimalne harmonizacije pa je sodišče prve stopnje v skladu z načelom lojalne razlage sledilo tudi razumevanju avtonomnih pravnih pojmov prava EU, kot ga je podalo SEU in ne drži, da je nacionalno pravo razlagalo contra legem (toženka se na razlago nacionalnega prava contra legem sklicuje, ker naj bi sodišče prve stopnje retroaktivno uporabilo določbe sedaj veljavne zakonodaje ter stališča sodne prakse glede izpolnitve pojasnilne dolžnosti). Razlaga evropskega prava, ki jo v svojih odločbah poda SEU, ima namreč precedenčno pravno naravo in je formalni pravni vir z učinkom erga omnes in ex tunc, zato so neutemeljene pritožbene navedbe v smeri, da je sodišče prve stopnje pri presoji neutemeljeno upoštevalo odločbe SEU.14

28.Sodišče prve stopnje je v okviru pravne presoje izhajalo iz ustavnoskladne razlage zakonske ureditve, ki upošteva splošno svobodo ravnanja (35. člen URS) ne samo skozi negativni (obrambni) vidik pogodbene svobode, ampak celovito tudi skozi njen pozitivni (socialni) vidik, ki se nanaša na družbeno vpetost pogodbenega razmerja in s tem na povezavo z načelom socialne vključenosti, ki je sestavni del načela socialne države iz 2. člena URS.15 Zaradi učinkovitega izvrševanja v družbeni stvarnosti je negativni (obrambni) vidik postavljen v medsebojno vrednostno sodoločanje s pozitivnim (socialnim) vidikom.16 Sodišče prve stopnje pa je pri pravni presoji nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja obema zgoraj izpostavljenima vidikoma pripisalo ustrezno vrednostno težo in ni nezakonito poseglo v toženkino pogodbeno svobodo ter posledično v njen premoženjski položaj.

Glede očitka o retroaktivnosti

29.Toženka se v pritožbi sklicuje na contra legem razlago nacionalnega prava, ker naj bi sodišče prve stopnje retroaktivno uporabilo določbe sedaj veljavne zakonodaje ter stališča novejše sodne prakse, po katerih je postrožen standard pojasnilne dolžnosti. Po stališču pravne teorije sodišče obide prepoved povratne veljavnosti predpisov (prepoved retroaktivnosti po 155. členu URS), če z retroaktivno razlago zakona vanje vnaša rešitve z retroaktivnimi posledicami.17 Vrhovno sodišče RS pa je v sodbi II Ips 24/2025 z dne 18. 6. 2025, še izčrpneje pa v sodbi II Ips 35/2025 z dne 1. 10. 2025, že pretehtalo, da v sporih, kakršen je tudi obravnavani (presoja ničnosti kreditne pogodbe zaradi nedovoljenega pogodbenega pogoja - valutne klavzule) ne gre za tak primer. Pojasnilo je, da so sodišča (SEU, za njim pa Ustavno in Vrhovno sodišče RS) v odločbah opredelila merila, katere so tiste okoliščine, ki jih mora banka kot dobra strokovnjakinja ob sklenitvi pogodbe z valutno klavzulo predstaviti potrošniku, da lahko štejemo, da je zadostno oziroma učinkovito izpolnila svojo pojasnilno dolžnost. Pri tem s svojo pravno razlago niso posegla v že nastala in zaključena dejanska stanja, temveč so vsebinsko opredelila abstraktni dejanski stan, katerega uresničenje je pogoj za pravno presojo, ali je bila pojasnilna dolžnost izpolnjena v skladu z zahtevami prava. Sodišča so tako iskala odgovor na vprašanje, kako bi tedaj (v času sklepanja pogodbe) ravnal dober strokovnjak oziroma kaj bi morala in mogla banka pojasniti kreditojemalcu. Sodna praksa ob nadgrajevanju ni spreminjala vsebine temeljnih načel niti tega, kakšna bi morala biti pojasnila dolžnost pri kreditih z valutno klavzulo. Gre za strokovno vprašanje, na katerega je banka morala znati odgovoriti že tedaj. Banka je kot dobra strokovnjakinja morala vedeti, da so valutni tečaji podvrženi nihanjem, ki lahko pomembno vplivajo na kreditojemalčevo obveznost. Iz preteklih gibanj CHF je bilo razvidno, da gre za valuto, ki je bila podvržena občasnim večjim nihanjem, vključno s periodično apreciacijo. Čeprav konkretnega obsega in časa morebitne apreciacije ni bilo mogoče natančno napovedati, je banka kot strokovna institucija morala poznati (oziroma bi kot dobra strokovnjakinja lahko poznala) spekter možnih valutnih tveganj in njihov potencialni vpliv na obveznosti kreditojemalca. Čim je tako, ji načelo vestnosti in poštenja narekuje dolžnost razkritja.18 Narekuje ji jo danes in narekovalo ji jo je že ob sklepanju sporne pogodbe. Zato ne gre ne za pravo niti za nepravo retroaktivnost. Gre le za primer iz preteklosti, ki ga sodišče presoja danes na temelju starega zakona (veljavnega v času sklenitve sporne kreditne pogodbe) in upoštevajoč razvijajočo se sodno prakso. Sodišče prve stopnje torej z uporabo stališč novejše sodne prakse ni obšlo prepovedi povratne veljavnosti predpisov, saj je le napolnilo pravni standard "pojasnila dolžnost" z védenjem, kako bi v času, ko sta pravdni stranki sklenili sporno kreditno pogodbo, ravnal oziroma bi moral ravnati dober strokovnjak.19

Glede zastaranja vrnitvenega (kondikcijskega) zahtevka

30.Sodišče prve stopnje je k presoji ugovora zastaranja kondikcijskega zahtevka tožnikov pristopilo zaradi utemeljitve njunega pravnega interesa za uveljavljaje ugotovitvenega ničnostnega zahtevka (181. člen ZPP). Zastaranje je ugovor materialnega prava, s potekom zastaralnega roka pa preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 335. člena OZ). Pritožba v zvezi z začetkom teka in potekom zastaralnega roka spregleda, da iz sodne prakse SEU20 izhaja, da morajo nacionalna sodišča pri presoji zastaranja tožbenih zahtevkov upoštevati možnost, da potrošniki ne vedo, da je pogoj v pogodbi, sklenjeni s prodajalcem ali ponudnikom, nepošten ali da ne razumejo obsega svojih pravic, ki izhajajo iz Direktive 93/13, kar narekuje zaključek, da je treba dati potrošniku na razpolago razumen čas, v katerem se v zvezi s spornim razmerjem seznani ne le z vsemi pomembnimi dejanskimi okoliščinami, pač pa tudi z njihovimi pravnimi posledicami in s svojim pravnim položajem.30

30.Pri tem je SEU kot pomembno okoliščino poudarilo, koliko časa je bilo, upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera, razumno potrebnega za seznanitev s pravno oceno o (morebitni) ničnosti, kot vse pravilno izpostavlja že sodišče prve stopnje. Šele v kolikor je potrošnik seznanjen s svojim pravnim položajem in oceno o (morebitni) ničnosti sporne pogodbe še preden je zastaralni rok pričel teči ali je potekel, je namreč šteti, da je zastaralni rok združljiv z načelom učinkovitosti, v luči katerega je po stališču SEU v že izpostavljenih sodbah potrebno presojati vprašaje zastaranja. Za začetek teka zastaralnega roka, ki je v nasprotju s prepričanjem pritožbe subjektivne narave, je torej ključno, da se potrošnik, ki je glede na uvodna izhodišča Direktive 93/13 v razmerju do ponudnika oziroma prodajalca glede pogajalske moči in ravni obveščenosti v podrejenem položaju, zaveda nepoštenosti pogodbenega pogoja in razume obseg svojih pravic, saj jih le v tem primeru lahko učinkovito zavaruje.

31.SEU je v "slovenski" zadevi C-405/21 z dne 13. 10 2022 pojasnilo, da je treba prvi odstavek 3. člena in 8. člen Direktive 93/13 razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, na podlagi katere je mogoče v primeru, da pogodbeni pogoj v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ugotoviti nepoštenost tega pogoja, ne da bi bilo treba v takem primeru preveriti zahtevo "dobre vere" v smislu prvega odstavka 3. člena Direktive 93/13. Direktiva 93/13 na območju EU predstavlja akt minimalne harmonizacije na področju varstva potrošnikov pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji in njene določbe v državah članicah niso neposredno uporabne, pri čemer je naša država skladno z 8. členom Direktive 93/13 potrošnikom ob sklenitvi sporne pogodbe veljavnega 24. člena ZVPot (nacionalna zakonodaja) nudila višjo stopnjo pravnega varstva. Za seznanitev tožnikov s svojim pravnim položajem in oceno (morebitne) ničnosti sporne kreditne pogodbe so zato ključne prav odločitve Vrhovnega sodišča s sodbo II Ips 18/2022 z dne 21. 12. 2022 in sodbo II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 (in ne že sodba SEU z zadevi C-186/16, Andriciuc z dne 20. 9. 2017), kjer je Vrhovno sodišče RS upoštevaje načelo lojalne razlage ter razlago določb Direktive 93/13 s strani SEU prvič ponudilo kompleksno in celovito razumevanje predpostavk ničnosti potrošniških pogodb skladno z določbami nacionalnega prava, za tolmačenje katerega so pristojna nacionalna sodišča, in pri tem prišlo do zaključka, da so razlogi za nepoštenost pogodbenega pogoja, v štirih alinejah našteti v prvem odstavku 24. člena ZVPot, določeni alternativno, pri čemer je kot sankcija za nepoštenost pogodbenega pogoja v 23. členu ZVPot predvidena ničnost. Šele v zadevi II Ips 18/2022 z dne 21. 12. 2022 in kasneje še v zadevi II Ips 8/2022 je Vrhovno sodišče RS tudi prvič zavzelo stališče, da je lahko kreditna pogodba v CHF nična že, če ni podana pojasnila dolžnost (in preostalih pogojev v nadaljevanju ni treba presojati), kar je bil preobrat pri prej strožjem razumevanju pogojev ničnosti. Tako sprejeta stališča so se nato ustalila z nadaljnjimi odločitvami Vrhovnega sodišča RS v odločbah II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, II Ips 49/2023 z dne 18. 10. 2023, II Ips 56/2023 z dne 18. 10. 2023 in II Ips 52/2023 z dne 16. 11. 2023. Ker do odločb VS RS II Ips 18/2022 in II Ips 8/2022 tudi med pravni strokovnjaki ni bilo enotnega stališča glede ničnosti kreditnih pogodb v CHF, Vrhovno sodišče RS pa je v svojih najodmevnejših odločbah II Ips 201/1017, II Ips 137/2018, II Ips 141/2017, II Ips 195/2018 razveljavilo tako odločbe višjih sodišč, ki so glasile na ničnost kreditne pogodbe, kot tudi tiste, ki so take zahtevke zavrnile, tožnika, kot tudi ostali potrošniki, nista mogla vedeti, ali sploh in pod kakšnimi pogoji jima gre pravno varstvo na osnovi nepoštenosti spornih pogodbenih pogojev (valutna klavzula). Ob upoštevanju, da je kondikcijski zahtevek nadaljnje (sekundarno) sodno varstvo primarnega sodnega varstva glede ničnosti, pa je mogoče razumevanje glede začetka teka zastaralnega roka za kondikcijske obveznosti vezati na trenutek nastanka sodne prakse Vrhovnega sodišča RS v zadevah II Ips 18/2022 in II Ips 8/2022, ki je šele oblikovala celovito in kompleksno razumevanje zakonskih pogojev ničnosti v obravnavanih potrošniških sporih, tako da so lahko potrošniki učinkovito oblikovali zahtevo za sodno varstvo. Zastaranje pred tem trenutkom bi pomenilo pretogo razumevanje pravil o zastaranju, ki bi nesorazmerno poseglo v pravico potrošnikov do sodnega varstva. Samo s tako razlago pravil zastaranja bo zadoščeno zasledovanju odvračalnega učinka, kot enega od najpomembnejših ciljev Direktive 93/13.

32.Tudi v kolikor sta tožnika ob prvem povišanju tečaja CHF leta 2009, 2010 oziroma leta 2015 (občutni porast tečaja CHF) realizirala, da sta bila izpostavljena neomejenemu valutnemu tveganju in kako to vpliva na njun ekonomski položaj (bistveno povišanje mesečne anuitete v domači valuti ob po več letih odplačevanja neznižani glavnici kredita, preračunani v domačo valuto), k čemur je pripomoglo tudi obravnavanje te tematike po javnih občilih, ter sta se odločila za konverzijo, pa ob neskladnih stališčih pravne stroke o vprašanju ničnosti potrošniških kreditnih pogodb, vezanih na CHF, sploh ko glede tega vprašanja ustaljena sodna praksa še ni bila izoblikovana, v nasprotju s prepričanjem pritožbe v letu 2015 ni bilo mogoče govoriti o tem, da bi se tožnika mogla in morala zavedati, ali in pod kakšnimi pogoji lahko uveljavljata pravno varstvo zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja (zavedanje o tem, da je pogoj o valutnem tveganju v kreditni pogodbi nepošten in da je toženka kršila pojasnilno dolžnost) in v tej smeri poiskati pravno pomoč.

33.V prid temu, da zastaranje kondikcijskega zahtevka tožnikov še ni nastopilo, pa govori tudi stališče SEU v združenih zadevah C-810/21 do C-813/21. V 59. točki obrazložitve je poudarjeno, da ni mogoče domnevati, da raven obveščenosti potrošnika, ki je nižja od ravni, ki jo ima prodajalec ali ponudnik, vključuje poznavanje nacionalne sodne prakse s področja prava varstva potrošnikov, čeprav je ta sodna praksa ustaljena, kar pomeni, da je še toliko manj domnevati, da je bil potrošnik seznanjen s svojimi pravicami iz medijev oziroma javnih občil. Skladno s stališči SEU mora biti potrošnik seznanjen ne le s takimi dejstvi, ki pomenijo nepoštenost pogodbenega pogoja, ampak tudi s pravno presojo teh dejstev, kar pomeni, da mora biti seznanjen tudi s pravicami, ki jih ima na podlagi Direktive 93/13, hkrati pa mora imeti dovolj časa, da lahko dejansko pripravi in vloži tožbo za uveljavljanje teh pravic.

34.Glede uveljavljanja pravic potrošnikov je treba opozoriti še, da je država s sprejemanjem zakona, ki bi celovito urejal to področje, pri potrošnikih vzbudila upravičeno pričakovanje, da bo zanje našla rešitev in svojih pravic ne bodo primorani uveljavljati sodno. Vse od leta 2015 so potekali pogovori o ureditvi tega področja, v začetku leta 2018 pa je bil pripravljen tudi prvi predlog zakona, v letu 2019 drugi predlog in v letu 2021 še tretji predlog, ki je bil sprejet kot Zakon o omejitvi in porazdelitvi valutnega tveganja med kreditodajalci in kreditojemalci kreditov v švicarskih frankih (ZOPVTKK). Šele z razveljavitvijo s strani Ustavnega sodišča RS oktobra 2022 je bilo dokončno jasno, da država skupne rešitve za te potrošnike ni našla. Tako postopanje je vsekakor šteti za nepremagljive ovire, ki zadržijo tek zastaralnih rokov. Zato je izkustveno življenjsko sprejemljivo, da sta tožnika šele kasneje poiskala pravno pomoč odvetnika, da bi jima pojasnil njune pravice v zvezi s sporno kreditno pogodbo. Navedeno izhaja tudi iz izpovedi tožnice, ki je pojasnila, da je po konverziji leta 2015 spremljala postopek sprejemanja posebnega zakona za rešitev obravnavane problematike, ki je bil predložen Državnemu zboru RS, vendar je bil kasneje zavrnjen. Izpovedala je, da je dosti računala na sprejem ustrezne zakonodaje, ki bi prinesla rešitev obravnavane problematike, za to, ali so drugi kreditojemalci takrat vlagali tožbe, pa se ni posebej zanimala, četudi je za sodne spore v zvezi s CHF vedela. Spremljala je problematiko v zvezi s krediti v CHF in se v letu 2019 oziroma 2020 včlanila v Združenje Frank. Šele po tem, ko so v letu 2023 (eno leto pred zaslišanjem dne 30. 10. 2024), ki je bilo v tem pogledu prelomno, začele odvijati prve pozitivne spremembe v prid kreditojemalcem, pa sta se s tožnikom (leta 2023) odločila za posvet pri odvetniku, da bi sploh videla, ali si tožbo lahko privoščita in ali se jima splača sprožiti sodni postopek.

35.Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da sicer institut zastaranja sili upnika k čimprejšnji uveljavitvi svojih pravic, razrešitvi spornega razmerja in s tem vzpostavitvi pravne varnosti, vendar se ga ne sme uporabljati pretogo, tako da upniku nalaga nesorazmerna bremena. V času, ko teče postopek predhodnega odločanja pri SEU glede nadomestila za uporabo tujega denarja, zato ni razumno pričakovati, da bo potrošnik vnaprej, "na zalogo," zaradi pretnje zastaranja njegove terjatve, uveljavljal dotlej še negotov in po višini še sploh neopredeljen zahtevek v razmerju do kreditodajalca. To bi ga sililo v sodni postopek, katerega izid bi bil ob času vložitve tožbe povsem negotov. V kolikor bi namreč obveljalo, da so potrošniki dolžni vrniti banki nadomestilo za uporabo denarja, bi se znesek preplačila kredita s strani potrošnika in nadomestilo za uporabo denarja morebiti v celoti pobotala, v posledici česar vložitev tožbe ob velikem stroškovnem bremenu ne bi pomenila za potrošnika nobene ekonomske koristi. Po oceni naslovnega sodišča je mogoče v okoliščinah konkretnega primera vse zgoraj navedene okoliščine šteti za nepremagljive ovire v skladu z 360. členom OZ. Po obrazloženem pa ni mogoče spregledati tudi, da sta tožnika sporni kredit v celoti poplača šele v letu 2022 in pred tem niti nista mogla sklepati o višini preplačila. Tudi v kolikor bi šteli, da sta bila z obsegom svojih pravic in pravnih možnosti seznanjena že leta 2019 oziroma 2020, ko se je tožnica včlanila v Združenje Frank, pa tudi izhajajoč iz začetka teka zastaralnega roka v tem časovnem trenutku ni mogoče zaključiti, da je kondikcijski zahtevek tožnikov ob času vložitve predmetne tožbe že zastaral.

36.Z ozirom, da stališča pritožbe glede pričetka teka zastaralnih rokov niso v skladu z ustavnimi pravicami, ne s pravom EU, od teh, kot tudi od svojih predhodnih odločitev, pa odstopa tudi sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 75/2014 z dne 7. 5. 2015, ki začetek teka zastaralnega roka veže zgolj na zavedanje potrošnika o dejanskih okoliščinah svojega prikrajšanja, možnost učinkovitega kvalificiranega pravnega svetovanja pa vidi že v obdobju pred postrožitvijo pravnega standarda ustrezno opravljene pojasnilne dolžnosti v svojih odločbah leta 2023, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da zastaranje dajatvenega (kondikcijskega) zahtevka tožnikov v splošnem petletnem zastaralnem roku po 346. členu OZ glede na v predmetni zadevi dne 23. 11. 2023 vloženo tožbo ni nastopilo.

Glede posamično dogovorjenega pogodbenega pogoja ter izključitve uporabe Direktive 93/13

37.Sodišče prve stopnje je v 31. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da je sporna valutna klavzula predstavljala tipski oziroma formularno dogovorjen pogodbeni pogoj, čemur sodišče druge stopnje pritrjuje. Prvostopenjsko sodišče je sicer res najprej nepravilno kot med pravdnima strankama nesporno navajalo, da sta tožnika pri banki podpisala pogodbo, ki jo je vnaprej pripravila banka. V nadaljevanju pa je vendar, kar je ključno, pravilno utemeljilo zgornji zaključek glede na rezultate dokaznega postopka. Kot izhaja iz njune izpovedi ter izpovedi bančne referentke A. A., sta tožnika pristopila k toženki z namenom najetja kredita. Toženka je predhodno preverila njuno premoženjsko stanje in jima nato predstavila oba v poštev prihajajoča kredita (kredit v EUR ter v CHF), tožnika pa sta se za kredit v CHF odločila zaradi ugodnih obrestnih mer. Na bistvene sestavine pogodbe, vključno z valutno klavzulo, sploh pa na obseg prevzetega valutnega tveganja (43. točka prvostopenjske obrazložitve), pa tožnika nista imela bistvenega vpliva v smislu možnosti enakovrednega pogajanja o vsebini posameznega pogodbenega določila. Glede na navedeno je v nasprotju s prepričanjem pritožbe na mestu zaključek, da valutna klavzula ni predstavljala posamično dogovorjenega pogodbenega pogoja. Na navedeno ne vpliva niti dejstvo, da sta tožnika že ob prihodu na banko izrazila željo po kreditu v CHF, ker sta z njim želela poplačati že obstoječi in manj ugoden kredit v EUR pri drugi banki. Zmotno je namreč stališče pritožbe, da izbira kreditojemalca med več možnimi krediti v ponudbi toženke pomeni, da je kreditojemalec z izbiro kredita v CHF sklenil kreditno pogodbo s posamično dogovorjenim pogodbenim pogojem (valutno klavzulo). Takšno prepričanje je namreč v navzkrižju s stališčem Vrhovnega sodišča RS v sodbi in sklepu II Ips 195/2018 z dne 25. 10. 2018 (44. točka obrazložitev), da tudi kadar ima potrošnik na voljo več klavzul, med katerimi lahko prosto izbira (kredit vezan na domačo ali na tujo valuto), gre za tipsko obliko pogojev, ki jih banka vnaprej enostransko pripravi. Tudi sicer pa velja pritožnici pojasniti, da je skladno z določbo 24. člena ZVPot presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja dopustna tako za pogodbene pogoje, ki niso bili posamično dogovorjeni, kot tudi za tiste, ki so bili. Direktiva 93/13 varstvo potrošnikov predvideva zgolj za formularne pogodbene pogoje (ki niso bili posamično dogovorjeni), vendar pa države članice skladno z 8. členom Direktive 93/13 lahko določijo višjo raven pravnega varstva potrošnikov, tako da presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja razširijo tudi na posamično dogovorjene pogodbene pogoje in na glavni predmet pogodbe, četudi je ta v jasnem in razumljivem jeziku (pravilno izpolnjena pojasnilna dolžnost). Kot je stališče zavzelo SEU v zadevi Nove KMB d.d. C-405/21 z dne 13. 10. 2022 in Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, tak višji nivo pravnega varstva potrošnikov predstavlja tudi določba 24. člena ZVPot.

38.Po ZVPot torej ni izključena presoja nedovoljenosti posamično dogovorjenega pogodbenega pogoja in ta presoja ni izključena tudi, če se pogodbeni pogoj upira na obvezno zakonsko normo (kogentna ali dispozitivna določba nacionalnega prava). Glede na to, da ZVPot (ob neimplementaciji določbe drugega odstavka 1. člena Direktive 93/13) glede vprašanja presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja ohranja ureditev, ki je za potrošnika ugodnejša od ureditve po Direktivi 93/13, to ni v nasprotju z namenom in ciljem te direktive,

ki je v visokem nivoju varstva potrošnika. Tudi Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024 (31. točka obrazložitve) ugotavlja, da je vselej, torej ne glede na to, ali gre za posamično dogovorjen pogodbeni pogoj ali za formularni (tipski) pogodbeni pogoj ter ali se dogovorjen pogodbeni pogoj opira na obvezno (kogentno ali dispozitivno) zakonsko določbo, možna presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja po ZVPot.

V tem okviru je Vrhovno sodišče RS že sprejelo stališče, ki se mu pritožbeno sodišče pridružuje, da je presoja nedovoljenosti pogodbenega pogoja po drugem odstavku 1. člena Direktive 93/13 izključena le tedaj, kadar so na podlagi nacionalnega prava izpolnjeni naslednji kumulativni pogoji: a) da se pogodbeni pogoj opira na obvezno (kogentno ali dispozitivno) zakonsko določbo, b) da je navedena zakonska določba oblikovana za pogodbo določene vrste in ne gre le za splošno določbo obligacijskega prava in c) da navedena določba ureja (uravnotežene) pravice in obveznosti pogodbenih strank (25. točka obrazložitve sklepa VS RS II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024).

Sporni pogodbeni pogoj pa je lahko podvržen presoji nedovoljenosti po merilih Direktive 93/13 že zgolj zato, ker določba glede monetarnega nominalizma v 371. členu OZ, ki sicer omogoča, da se stranki dogovorita za izjemo od načela denarnega nominalizma na način, da se v skladu s 372. členom OZ sporazumeta za valorizacijo denarnih obveznosti z indeksno ali valutno klavzulo, kot izpostavlja pritožba, ni oblikovana posebej za pogodbe o potrošniških kreditih in predstavlja splošno civilnopravno (obligacijsko pravno) določbo.

Sodišče prve stopnje v 30. točki obrazložitve izpodbijane sodbe povzema še nadaljnji zaključek Vrhovnega sodišča RS v sklepu II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024 (26. točka obrazložitve),

o pravilnosti katerega pa, ko je že glede na predhodno obrazloženo jasno, da uporaba Direktive 93/13 pri uporabi spornega pogodbenega pogoja (valutne klavzule) ni izključena, za potrebe predmetne odločitve niti ni potrebno argumentirano razpravljati.

Pravna presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja

Sodišče druge stopnje soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da pojasnilna dolžnost v obravnavani zadevi s strani toženke kot banke ni bila ustrezno opravljena, zaradi česar je tožnica pri sklepanju kreditne pogodbe ostala v informacijsko podrejenem položaju in ni mogla sprejeti poučene odločitve o sklepanju kreditnih pogodb, vezanih na tujo valuto (CHF). Ker je jasnost (transparentnost) pogodbenega pogoja avtonomni pravni pojem prava EU, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo razlago SEU, da ne zadošča le formalna oziroma slovnična jasnost besedila, ampak mora banka podati ustrezna pojasnila in informacije, da bo lahko razumno pozoren in preudaren potrošnik ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bil sklenjen kredit, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Pregledno mora biti pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma konverzije tuje valute, na katerega se nanaša zadevni pogoj, ter zveza med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji o izplačilu posojila. Navedena dolžnost banke, pri čemer natančen način izpolnitve pojasnilne dolžnosti ni predviden, je vezana na standard povprečnega potrošnika in ni drugačna, četudi bi imel potrošnik sam višjo raven strokovnega znanja, na kar glede tožnice neutemeljeno opozarja pritožba. Zraven tega se tožnica poklicno niti ni udejstvovala na področju, ki bi vključevalo poznavanje delovanja mehanizma valutne klavzule v okviru kreditnih pogodb.

Izjava kreditojemalca o prevzemu obrestnega in valutnega tveganja (priloga B6), vsebina katere je povzeta že v zgodnji obrazložitvi, ki jo je ob sklenitvi sporne kreditne pogodbe podpisala tožnica, je brez podanih podrobnejših opozoril v zvezi z valutnim tveganjem presplošna in nezadostna, da bi lahko potrošnik na njeni osnovi ocenil tudi potencialne znatne ekonomske posledice nihanja tečaja CHF na njegov finančni položaj. Stališče pritožbe, da je tožnica že ob dejstvu, da iz zgornje izjave ne izhaja, da bo nihanje tečaja CHF in posledično tudi višine mesečne anuitete le majhno, lahko sklepala o tem, da je prevzela neomejeno valutno tveganje in se mesečna anuiteta lahko tudi bistveno spreminja, pa glede na intenziteto in obseg pojasnilne dolžnosti, kot je začrtana z odločbami SEU in Vrhovnega sodišča RS ter povzeta že v zgornji obrazložitvi, ne vzdrži kritične presoje. Drugačnega stališča ne narekuje niti v izjavi o prevzemu tveganj kreditojemalca ponujena spletna povezava, kjer je bilo mogoče spremljati gibanje menjalnega razmerja EUR/CHF. Na osnovi spremljanja dnevnega gibanja tečaja valutnega para EUR/CHF, brez vpogleda v dolgoročno zgodovinsko gibanje tečaja CHF, toženka namreč ni mogla in morala sklepati o obsegu s sporno kreditno pogodbo prevzetega valutnega tveganja.

Dokazno breme o tem, da je bila pojasnilna dolžnost glede valutnega tveganja s strani banke (toženke) dovolj intenzivno opravljena, je bilo na toženki, tega dokaznega bremena pa slednja glede na rezultate predmetnega dokaznega postopka ni zmogla. Iz izpovedi tožnice, ki jo toženka v pritožbi izven njenega konteksta kot celote povzema zgolj parcialno, v delu, ki ji ustreza, izhaja, da ji je bil kredit v CHF predstavljen kot varen. Sicer se je zavedala, da bo višina mesečne anuitete odvisna od vrednosti CHF (to informacijo je tožnica lahko črpala že iz pisne izjave o prevzemu tveganja) in je na osnovi preteklih izkušenj (s šilingi, predvsem pa z dinarji) res izpovedala tudi, da denar lahko tudi veliko izgubi na vrednosti. Vendar pa je tožnica izpovedala hkrati, da ji je bančna referentka (A. A.) zagotovila, da nihanja tečaja CHF, ki je (drugače kot dinar) veljal za stabilno valuto in ji je bilo švicarsko gospodarstvo tudi predstavljeno kot močno, ne bodo velika (od 3 do 5%), kar je tožnica banki verjela in ji zaupala. Še posebej je poudarila, da ji je bilo tveganje predstavljeno kot majhno in ji ni bilo predstavljeni veliko tveganje. Izrecno je izpovedala, da ji bančna referentka o prevzemu neomejenega valutnega tveganja ni povedala ničesar, prav tako pa ni napravila kašne simulacije, na osnovi katere bi tožnica lahko sklepala, kako gibanje tečaja lahko vpliva na njene kreditne obveznosti. Predstavljeni ji niso bili niti grafi preteklega nihanja CHF za daljše zgodovinsko obdobje, na osnovi katerih bi tožnica lahko sklepala o možnih tveganjih za tečajne razlike tudi v prihodnosti. Na izrecno vprašanje je tožnica odvrnila tudi, da ji ob sklepanju sporne kreditne pogodbe ni bilo ne znano ne pojasnjeno, da se v primeru porasta tečaja CHF zviša tudi celotna glavnica kredita, preračunana v domačo valuto. Za to je izvedela šele ob konverziji kredita iz CHF v EUR, ko je po odplačilu v višini 50.000,00 EUR dolgovala še 91.000,00 EUR, kljub temu, da je prejela glavnico zgolj v višini 87.000,00 EUR.

Za pravno presojo pojasnilne dolžnosti na strani banke kot kreditodajalke so sicer upoštevne vse kreditojemalcu predložene informacije, pojasnila ter opozorila. Prav tako ne velja zahteva po točno odločenem načinu informiranja. Kljub temu pa toženka v predmetnem postopku ni uspela dokazati, da je v obravnavanem primeru pojasnilno dolžnost pravilno opravila z intenziteto ter v obsegu, kot sta ga začrtala SEU in Vrhovno sodišče RS v svoji sodni praksi. O tem, da bi tožnica ob sklepanju sporne kreditne pogodbe zraven splošnih pojasnil o valutnem tveganju, prejela še kakšna dodatna in konkretna oziroma nazorna pojasnila, na osnovi katerih bi se lahko zavedala izpostavljenosti zelo velikemu ali celo neomejenemu valutnemu tveganju ter posledic le-tega na njen ekonomski položaj, predvsem, da valutne spremembe lahko povzročijo porast kreditnih obveznosti v tej meri, da jih finančno ne bo zmogla pokrivati, ni mogoče sklepati niti glede na izpoved bančne referentke, priče A. A. Četudi bi sprejeli izpoved imenovane priče, da strankam ni zagotavljala, da je kredit v CHF varen in da bo gibanje tečaja CHF zgolj majhno, pa iz njene izpovedi ne izhaja, da bi tožnici ob sklepanju sporne kreditne pogodbe dana pojasnila presegala zgolj splošno pojasnilo o valutnem tveganju. Priča A. A. je izrecno izpovedala, da so strankam enakovredno predstavili vse kredite v ponudbi (krediti v CHF in EUR), pojasnili obrestno in valutno tveganje, pri čemer so povedali, da se glavnica in obrok lahko zvišata in znižata glede na tečaj Libor, do kakšnega zvišanja ali znižanja bi lahko prišlo, pa niso pojasnjevali, saj tega niso vedeli. Tudi na vprašanje, na kakšen način so pojasnjevali spremembe v anuitetah, je odgovorila, da so pojasnili, da lahko gre navzgor ali navzdol, da tega ne vedo. Na vprašanje, ali je bilo govora o zelo velikem zvišanju in znižanju, je sprva odgovorila, da ne ve, da bi bi bil poudarek na "zelo," je pa nato kljub temu dejala, da naj bi strankam rekli, da ni omejitve navzdol in navzgor. V zvezi z izpovedjo bančne referentke v delu, ko je povedala, da naj bi komitente poučili o tem, da pri gibanju tečaja CHF ni omejitve navzdol in navzgor, pa je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da je prilagojena za potrebe predmetne pravde (oziroma v novejši sodni praksi strožje opredeljeni pojasnilni dolžnosti) in ji v tem delu upravičeno ni sledilo. Sodišče druge stopnje pri tem ne more spregledati, da je priča pri toženki kot bančna referentka še zmeraj zaposlena za nedoločen čas in glede na njeno posledično interesno povezanost z njo (pri toženki prejema osebni dohodek) ni za pričakovati, da bo izpovedala v navzkrižju z njenimi interesi. V luči navedenega je sodišče prve stopnje zato tehtno izpostavilo, da je izpoved A. A. v zgoraj izpostavljenem delu v nasprotju s tem, kaj je priča predhodno izpovedala, ko je navajala, da strankam niso pojasnjevali, za koliko se bo tečaj CHF zviševal ali zniževal, saj tega niso vedeli. V nasprotju pa je tudi z njeno izpovedjo v drugem, časovno šest let oddaljenem sodnem postopku, ki je bila priči ob zaslišanju v tem postopku izrecno predočena in iz nje pa izhaja, da komitentom niso pojasnjevali, da se s povišanjem tečaja CHF poviša tudi glavnica kredita, preračunana v domačo valuto. V nasprotju s prepričanjem pritožbe je iz 48. točke obrazložitve izpodbijane sodbe mogoče tudi jasno razbrati, glede česa se izpoved priče A. A. v predmetnem postopku razlikuje od njene izpovedi v drugem sodnem postopku, ki ji je bila ob zaslišanju predočena. Imenovana priča je sicer izpovedala, da so za simulacijo gibanja tečaja CHF imeli na voljo poseben program (Zvezdica), kjer se je ob vnesenem tečaju CHF videlo gibanje tako glavnice kot kreditnega obroka, vendar pa ni mogla potrditi, da bi simulacijo izvajali tudi v tožničinem primeru. Da bi s strankami gledali zgodovinsko nihanje tečaja CHF za 30 let nazaj, je celo izrecno zanikala. Sicer je pojasnila, da so imeli na voljo določene brošure, vendar pa ni vedela povedati, za koliko let nazaj je bilo v le-teh na osnovi grafov prikazano gibanje tečaja CHF, niti se ni spomnila, kakšno dokumentacijo je tožnikoma izročila. Izvedeni dokazi na strani toženke tako potrjujejo opravo pojasnilne dolžnosti zgolj v obsegu, kot jo priznavata tožnika tudi sama (zgolj splošna pojasnila o valutnem tveganju). O nasprotnem naslovnega sodišča ne prepriča niti prepis zaslišanja priče D. D. v drugi pravdni zadevi (P 1201/2016-I) pred Okrožnim sodiščem Ljubljani (priloga B13). Imenovani je sicer res izpovedal o tem, da so se z zaposlenimi vedno pogovarjali, da je potrebno strankam na čimbolj natančen način pojasniti, da je razlika med njihovo plačo v valuti in pa v kreditu CHF oziroma da je kredit CHF v valuti, v kateri kreditojemalec ne prejema plače in nosi tveganje, ki iz tega izhaja. Iz izpovedi bančne referentke, priče A. A., sicer izhaja, da so (zaposleni) imeli navodila (nadrejenih), da stranki predstavijo tveganja in da so s strankami potem sami delali primerjave vpliva spremembe tečaja na obroke in glavnico, da bi bila glede kreditov v CHF dana kakšna posebna navodila, pa se priča ni spomnila. Kot izpostavljeno že zgoraj, imenovana ni mogla potrditi, da bi bile simulacije za primer spremembe tečaja CHF (program Zvezdica) napravljene tudi ob sklenitvi sporne kreditne pogodbe. Zgolj iz dejstva, da so bančni referenti toženke glede obsega pojasnilne dolžnosti imeli določena navodila, pa ni mogoče s stopnjo prepričanja sklepati o tem, da so bila ta dosledno spoštovana prav ob sklenitvi sporne kreditne pogodbe. Prav tako ne, da je bila tožnici zagotovljena pojasnilna dolžnost v obsegu, ki bi ji omogočala, da oceni potencialno znatne ekonomske posledice spornega pogodbenega pogoja (valutna klavzula) na njen finančni položaj. Iz izpovedi priče D. D. niti ne izhaja, da naj bi bila zaposlenim toženke dana navodila, da stranke ob sklepanju kreditne pogodbe v CHF poučijo o zelo velikem ali celo neomejenem valutnem tveganju ter s tem povezanimi možnimi znatnimi ekonomskimi posledicami za njihov premoženjski položaj. Izpovedal je celo, da glede na predhodno gibanje tečaja CHF ni bilo razloga za skrb in je bila apreciacija tečaja CHF (leta 2015) tudi za banke hud šok. Prav tako seznanosti v obsegom prevzetega valutnega tveganja ni mogoče črpati iz zavedanja potrošnika o prevzetem obrestnem tveganju.

Zmotno je tudi stališče pritožbe, da je za presojo pravilno opravljene pojasnilne dolžnosti ključno vprašanje, ali bi se toženka kot banka lahko zavedala točno določenih dogodkov, ki so narekovali spremembo tečaja CHF v letu 2009 oziroma 2010 in 2015, to je enostranskih ukrepov švicarske centralne banke. Sodišče prve stopnje toženki kot banki namreč ne očita, da bi bila v okviru dolžne profesionalne skrbnosti tožnici ob sklenitvi sporne kreditne pogodbe dolžna napovedati gibanje tečaja CHF v bodoče in izpodbijana sodba ne temelji na prepričanju, da je bila toženka kot banka enostranske ukrepe švicarske centralne banke in posledično apreciacijo tečaja CHF v razmerju do EUR dolžna napovedati. Temelji namreč na prepričanju, da bi toženka skladno z dolžno profesionalno skrbnostjo (drugi odstavek 6. člena OZ) morala vedeti, da so tveganja apreciacije CHF realna (ali celo pričakovana) in da bi zato o tveganjih morala obvestiti potrošnike. Tudi če kreditodajalci niso vedeli, kdaj in v kakšni vsebini se bo uresničil dogodek, ki bi lahko imel pomembne posledice na valutni par, to ne pomeni, da se niso zavedali oziroma bi se vsaj morali zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo imel pomemben vpliv na valutno razmerje (in potencialno pomembne finančne posledice za kreditojemalce). Nevzdržno je zato pritožbeno stališče, tudi z vidika stabilnosti finančnega sistema, da od profesionalne finančne institucije ni mogoče pričakovati, da ima zavedanje in tudi pričakovanje, da lahko v daljšem časovnem obdobju nastopijo dogodki, ki bodo močno pretresli valutni trg.

To velja sploh, ko pritožba navaja, da bi se tega mogli in morali zavedati tudi povprečno informirani potrošniki sami. Da je tveganost za kreditojemalce "zelo velika" in morajo zato banke skrbno izpolniti svojo pojasnilno dolžnost, je Banka Slovenije opozarjala že v svojih dopisih in poročilih v letih 2005, 2006 in 2007, vse pred dogodki, ki so vplivali na znatne spremembe valutnega para.

Opozorilo, da je kreditiranje za potrebe rešitve stanovanjskega vprašanja, vezano na tujo valuto (CHF), zelo tvegano, je torej pomembna sestavina informiranja, ki jo zahteva tudi načelo vestnosti in poštenja.

44.Ravnanje banke je torej v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ) ter s tem nedobroverno (pri čemer gre za objektivno merilo ravnanja in ne za vprašanje morebitne objektivne odškodninske odgovornosti toženke, kot zmotno razume pritožba) že, če banka kot ponudnik bančnega produkta (potrošniški kredit z valutno klavzulo) pri vključitvi spornega pogodbenega pogoja ni ravnala v skladu s profesionalno skrbnostjo. Že z ozirom na to, da toženka ob sklepanju sporne pogodbe ni ravnala z dolžno profesionalno skrbnostjo, sporni pogodbeni pogoj nasprotuje načelu vestnosti in poštenja in je izpolnjen zakonski dejanski stan iz 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot. Glede na to, da so splošni tipi nepoštenih pogodbenih pogojev v prvem odstavku 24. člena ZVPot našteti alternativno, pa že to vodi v zaključek o nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja in narekuje sankcijo ničnosti sporne kreditne pogodbe skladno z določbo drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 23. člena ZVPot.

45.Ker pojasnilna dolžnost v obravnavani zadevi ni bila ustrezno opravljena, je že neizravnana informacijska podrejenost, ne glede na razporeditev valutnega tveganja med pogodbenikoma, imela pomen tudi za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja o neomejeni vezanosti kredita na tujo valuto. Dejstvo, da ponudnik ne ravna s profesionalno skrbnostjo, ima za posledico, da se med pogodbenikoma ne vzpostavi dejansko ravnovesje (enakost). Če ostane zaradi neustreznega ravnanja banke potrošnik pri sklepanju pogodbe nepoučen, je že pomembno zmanjšana skrb za potrošnikove interese kot šibkejše stranke in s tem okrnjena možnost izravnave v podrejenem razmerju, kar je sicer glavni vidik kršitve načela vestnosti in poštenja kot objektivnega merila presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja po četrti alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot. Bistvo pojasnilne dolžnosti je namreč v uravnoteženju položaja pogodbenih strank v trenutku sklenitve pogodbe in je izpolnjeno, če se je potrošnik ob sklenitvi pogodbe zavedal dejanskega (dolgoročnega) tveganja, ki mu bo na osnovi valutne klavzule izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju. Konkretno delovanje mehanizma pomeni razlago bistvenih lastnosti pogodbenega pogoja, ki določajo obveznost (skupne stroške) kreditne pogodbe. Tudi Vrhovno sodišče RS je že pojasnilo, da se v primeru neopravljene pojasnilne dolžnosti v skladu z zahtevami profesionalne skrbnosti vzpostavi (v resnici pa ohrani) v predpogodbeni fazi ustvarjeno dejansko neravnovesje med pogodbenima strankama, ne glede na subjektivni odnos kreditodajalca do izpuščenih informacij. Dobroverno opravljena pojasnilna dolžnost banke na drugi strani pomeni uravnoteženje (korekcijo) informacijske asimetrije med strankama bančnega posla. Zato sta obe med seboj povezani prvini (pojasnilna dolžnost in dobra vera) tesno povezani s presojo (ne)ravnotežja pravic in obveznosti strank. Že zgolj zato, ker toženka ni skrbno opravila pojasnilne dolžnosti, ker s tem ni odpravila občutnega informacijskega razkoraka med pogodbenima strankama v trenutku sklenitve pogodbe, kar bi tožnici kot potrošnici omogočilo, da sprejme informirano odločitev, zavedajoč se vseh dejanskih rizikov valutne klavzule za njen premoženjski položaj, je mogoče govoriti o znatnem neravnotežju strank v pogodbenih pravicah in obveznostih v škodo potrošnika po 1. alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot, kar prvostopenjsko presojo o ničnosti sporne kreditne pogodbe le še dodatno utrjuje.

Glede možnosti konverzije

46.Določba 326. člena OZ sicer res določa, da je prenovitev obveznosti (novacija) brez učinka, če je bila prejšnja obveznost nična ali je že ugasnila, kot pojasnjuje sodišče prve stopnje. Vendar to ne pomeni, da v določenih okoliščinah možnost konverzije kredita v CHF v kredit v EUR (ki predstavlja novacijo) ne bi mogla biti pravno upoštevna in ne bi mogla nuditi učinkovite obrambe pred škodljivimi posledicami valutnega tveganja. V določenih primerih pogodbeno predvidena možnost konverzije povzroči, da prvotno sklenjena pogodba ni nična, kar pomeni, da v takih primerih ne more biti nična niti novacija. Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče RS, so pogodbeno predvidena možnost konverzije, valutna klavzula ter ustrezna vsebina pojasnilne dolžnosti trije dejavniki, ki drug na drugega lahko součinkujejo, pogodbeno dogovorjena možnost konverzije pa je dejstvo, ki lahko nevtralizira valutno tveganje in ki lahko pomeni učinkovito obrambo pred škodljivimi posledicami valutnega tveganja.

47.Iz 11. člena sporne kreditne pogodbe izhaja, da je kreditojemalec (pod določenimi pogoji) imel pravico banki predlagati konverzijo kredita iz CHF v EUR po referenčnem tečaju Evropske Centralne Banke, pri čemer si je banka pridržala pravico konverzijo kredita odobriti ali pa predlog zavrniti, česar se je glede na izpoved o tem zavedala tudi tožnica. Banka je imela pravico predlog zavrniti tudi v primeru kreditojemalčeve kršitve katerekoli izmed pogodbeno prevzetih obveznosti. S tem je banka ohranila položaj močnejše stranke, ki v bistvenem določa usodo pogodbe. Navedeno pomeni, da ni šlo za enostransko oblikovalno upravičenje tožnice (opcijo), ki bi po oceni pritožbenega sodišča, skupaj z ustrezno opravljeno pojasnilno dolžnostjo, ker bi šele ta tožnici omogočila razumevanje mehanizma delovanja spornega pogodbenega pogoja, eventualno lahko nudila učinkovito obrambo pred škodljivimi posledicami valutnega tveganja. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da v obravnavani zadevi, kjer pojasnilna dolžnost toženke ni bila ustrezno opravljena, pogodbeno predvidena možnost konverzije tožnici oziroma tožnikoma ni nudila ustrezne varovalke, ki bi nevtralizira valutno tveganje in bi pomenila učinkovito obrambo pred škodljivimi posledicami le-tega.

48.Zgoraj navedeno velja sploh glede na stališče Vrhovnega sodišča v sklepu II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024, kjer je imenovano sodišče v 49. točki obrazložitve poudarilo, da po stališču SEU ponudnik pomanjkljivih relevantnih informacij potrošniku ne more nadomestiti (torej sanirati) z obvestili, danimi med izvrševanjem pogodbe (zato ni odločilno, zakaj se tožnica že po prejemu obvestil o spremembi referenčne obrestne mere v letu 2008, ki so kazali na povišanje anuitete, ni odzvala s prošnjo za konverzijo kredita iz CHF v EUR). Zahteve SEU po preglednosti veljajo tudi za pogodbeno dogovorjeno možnost konverzije. Po stališču Vrhovnega sodišča RS zato lahko pouk o možnosti konverzije ob sklenitvi pogodbe, brez pojasnjenega mehanizma delovanja pogodbenega pogoja, pri potrošniku celo utrdi prepričanje o tem, da sklenjeni kredit zanj ne pomeni tveganj, večjih od kredita v domači valuti. Ker v obravnavanem primeru ni dokazano, da je toženka tožnici pojasnila pomen in učinke konverzije v povezavi z mehanizmom pogodbenega pogoja kredita, vezanega na CHF, samo dejstvo o v pogodbo vključeni možnosti konverzije ni odpravilo neuravnoteženosti potrošnikovega pogodbenega položaja.

49.S sklenitvijo aneksa št. 1 k sporni pogodbi dne z dne 25. 2. 2015 je bil sporni kredit iz kredita v CHF sicer konvertiran v kredit v EUR (novacija), vendar pa velja poudariti, da zaradi ničnost sporne kreditne pogodbe prenovitev obveznosti glede na določbo 326. člena OZ ni imela pravnega učinka (tudi v kolikor bi novacija učinek imela, pa je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da že nastoplih neugodnih posledic porasta tečaja CHF v razmerju do EUR (povišanje glavice) več ne bi bilo mogoče odvrniti). V tej zvezi je bilo v sodni praksi zavzeto stališče, da ima potrošnik pravico sklicevati se na ničnost kreditne pogodbe zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja tudi v primeru, če je bila iz te pogodbe izvirajoča obveznost nadomeščena z novo, ki se za razliko od prejšnje glasi na domačo valuto. Možnost ali celo realizacija pojasnjene novacije ne odreka potrošniku varstva pred nepoštenimi pogoji, razen če potrošnik izrazi voljo, da svojih pravic ne uveljavlja, potem ko je bil o njihovi nepoštenosti predhodno seznanjen, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Brezpredmetne so zato pritožbene navedbe o obstoju kreditne pogodbe brez valutne klavzule.

Glede ničnostne sankcije

50.Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje za delno ničnost sporne kreditne pogodbe. Sankcije zaradi kršitve po slovenskem pravu in pravu EU so različne. Pravo EU določa, da nepošteni pogoj ne zavezuje (prvi odstavek 6. člena Direktive 93/13), slovenski zakonodajalec pa je določil sankcijo ničnosti (23. člen ZVPot). Nepoštenega pogoja, ki krši minimalni standard po Direktivi 93/13, nacionalno sodišče ne sme spreminjati oziroma prilagajati na dopustno mero, kar sicer na podlagi splošnega predpisa omogoča slovenska ureditev instituta delne ničnosti (88. člen OZ). SEU je pojasnilo, da sme nacionalno sodišče prilagoditi nepošteni pogodbeni pogoj le, če gre za kršitev nacionalnega prisilnega predpisa, ne pa, če gre hkrati tudi za nepošteni pogoj v skladu z merili Direktive 93/13.

51.V obravnavani zadevi je podana tako kršitev po nacionalnem pravu, kot tudi kršitev minimalnih standardov po Direktivi 93/13. Zato odpade pomislek, ali za potrošniške pogodbe uporabiti prilagojeno razumevanje splošne ureditve OZ glede ničnosti skozi ustavnoskladno razlago varstva šibkejšega, ki zahteva učinkovito sodno varstvo glede na izhodišča in cilje, ki so sorodni tistim v pravu EU z vidika visokega varstva potrošnikov v javnem interesu, ki presega posamezno sodno zadevo. SEU je namreč zavzelo stališče, da prilagoditev nepoštenega pogodbenega pogoja ni dovolj učinkovita, da bi odvrnila ponudnika od nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev (prvi odstavek 7. člena Direktive 93/13). SEU je zavrnilo tudi možnost, da bi nacionalno sodišče s konkretizacijo nacionalnih splošnih načel nadomestilo neustrezno vsebino nepoštenega pogoja. Potrošnik bi lahko ohranil v veljavi obravnavano kreditno pogodbo le, če bi se odpovedal varstvu pred nepoštenim pogojem, vendar v obravnavani zadevi tožnika ves čas nasprotujeta veljavnosti kreditne pogodbe prav s sklicevanjem na varstvo pred nepoštenimi pogoji. Zaradi ničnosti nepoštenega pogodbenega pogoja je tako nična celotna kreditna pogodba, s tem pa tudi akcesorna pogodba o ustanovitvi hipotekarnega zavarovanja.

Glede vrnitvenega (kondikcijskega) zahtevka ter pobotnega ugovora

52.Toženka s pritožbo izpodbija tudi odločitev prvostopenjskega sodišča, s katero ji je le-to naložilo, da tožnikoma vrne 62.100,20 EUR s pripadki, kar predstavlja znesek, ki presega glavnico kredita s pripadki, ter v delu, s katerim je zavrnilo njeno v pobot uveljavljano terjatev (87.363,86 EUR s pripadki) (III. in V. točka izreka izpodbijane sodbe). Tožnika pa s pritožba izpodbijata prvostopenjsko odločitev o zavrnitvi njunega obrestnega zahtevka v IV. točki izreka.

53.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 14/2025 na podlagi tretjega odstavka v povezavi s točko (b) prvega odstavka 267. člena PDEU ter na podlagi 113.a člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) s sklepom z dne 21. 5. 2025 prekinilo postopek in na SEU naslovilo vprašanje glede razlage členov 6(1) in 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah. Postavljeno vprašanje se glasi: "Ali je v nasprotju s členoma 6(1) in 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah sodna razlaga nacionalnega prava, po kateri lahko sodišče pri odločanju o kondikcijskem zahtevku potrošnika v zvezi z vzajemno izpolnjeno nično pogodbo o hipotekarnem kreditu v tuji valuti, v primeru, ko banka glede pomanjkljivih pojasnil o valutnem tveganju ni ravnala nepošteno v subjektivnem smislu in pogodba ne nasprotuje temeljnim moralnim načelom, banki naloži, da mora potrošniku vrniti razliko med seštevkom plačanih obrokov kredita v evrski vrednosti na dan plačila posameznega obroka ter zneskom kredita v evrski vrednosti na dan nakazila na račun potrošnika, zmanjšano za ustrezno nadomestilo za uporabo posojenega kapitala?"

54.Glede na to, da toženka v pritožbi izpodbija tudi prvostopenjsko odločitev o vrnitvenem (kondikcijskem) zahtevku ter odločitev o pobotnem ugovoru, s katerim od tožnikov terja nadomestilo za uporabo njenega denarja, tožnika pa odločitev o kondikcijskem zahtevku v obrestnem delu, je odločitev pritožbenega sodišča odvisna od rešitve istega vprašanja glede razlage prava Evropske unije, kot ga je Vrhovno sodišče že zastavilo SEU v zadevi II Ips 14/2025. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi tretjega odstavka 113.a člena ZS prekinilo tudi ta postopek. Pri tem je ravnalo smiselno enako, kakor velja v postopku z zahtevo za presojo ustavnosti (drugi odstavek 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču - ZUstS).

55.Postopek se bo nadaljeval po odločitvi SEU o predlogu za sprejem predhodne odločbe v zadevi II Ips 14/2025.

Odločitev

56.Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbo toženke v delu, ki se nanaša na ugotovljeno ničnost sporne kreditne ter sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, sklenjenih v obliki notarskega zapisa, ter aneksa št. 1 h kreditni pogodbi ter sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, prav tako sklenjenih v obliki notarskega zapisa, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo II. točko izreka izpodbijane sodbe (353. člen ZPP), medtem ko bo o pritožbah zoper kondikcijski del zahtevka (obsodilni in zavrnilni del - III. in IV. točka izreka) ter zoper odločitev o zavrnitvi v pobot uveljavljane terjatve (V. točka izreka izpodbijane sodbe), enako kot tudi o stroških prvostopenjskega postopka (VI. točka izreka izpodbijane sodbe), odločalo po koncu prekinitve postopka.

57.V skladu s četrtim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 164. členom ZPP se odločitev o stroških postopka s pritožbo pridrži za končno odločbo.

-------------------------------

Obrestno tveganje predstavlja tveganje spremembe referenčne obrestne mere (CHF Libor) v obdobju trajanja kredita, pri čemer se obrestna mera kredita in posledično anuiteta lahko spremenita. V primeru zvišanja CHF Libor glede na preteklo obdobje se obrestna mera ter anuiteta kredita lahko zvišata, v primeru znižanja CHF Libor pa se obrestna mera ter anuiteta kredita lahko znižata. Ob navedenem je bila ponujena še spletna povezava za spremljanje gibanje obrestne mere CHF Libor.

Valutno tveganje je tveganje spremembe vrednosti švicarskega franka (CHF) v primerjavi z vrednostjo domače valute. Anuiteta kredita se v primeru rasti švicarskega franka proti domači valuti zviša, v primeru padanja pa zniža. Ob navedenem je bila ponujena še spletna povezava za spremljanje gibanja menjalnega razmerja EUR/CHF in navedeno, da se sprememba menjalnega razmerja lahko spremlja tudi na finančnih straneh slovenskih dnevnikov (Delo, Dnevnik, Večer).

Galič A., Varstvo človekovih pravic pred rednimi sodišči, Pid 6-7/2010, str. 1048-49; Wedam-Lukić D., Kršitev ustavnih pravic v civilnih sodnih postopkih, Pid 6/2000.

Kreditojemalci so bili vedno ustrezno opozorjeni na obrestno in valutno tveganje, enakovredno pa so jim bili predstavljeni vsi krediti iz ponudbe.

Tako tudi VSM sklep I Cp 775/2024 z dne 25. 2. 2025 (V postopku ni bilo pomembno, kakšna je bila splošna poslovna praksa toženke ob sklepanju kreditov, temveč kakšno je bilo postopanje toženke v konkretni zadevi ob konkretni odobritvi spornega kredita).

Prvi odstavek 24. člena ZVPot: "Pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če: (1) v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali (2) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika, ali (3) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali (4) nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti."

VS RS sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, 29. točka obrazložitve.

Več o minimalni harmonizaciji tudi v povezavi s slovenskim ZVPot in slovensko sodno prakso Petra Weingerl v članku Ob tridesetletnici varstva pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji v EU, Pravna praksa, št. 10, 2023, priloga. Glej tudi Sklepne predloge generalne pravobranilke dr. Verice Trstenjak v zadevi SEU C-484/08, Caja de Ahorros, 86. točka obrazložitve.

SEU C-125/18, Gomez del Moral Guasch, kjer se je sklicevalo na zadevo Caja de Ahorros.

SEU C-405/21, Nova kreditna banka Maribor.

O neustreznem sklicevanju neposredno na Direktivo 93/13 v slovenski sodni praksi glej Petra Weingerl v članku Ob tridesetletnici varstva pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji v EU, Pravna praksa, št. 10, 2023, priloga.

Tako tudi VSM sodba I Cp 613/2024 z dne 8. 10. 2024, 13. točka obrazložitve. Smiselno enako tudi VSM delna sodba in sklep I Cp 820/2024 z dne 15. 7. 2025 v 23. in 24. točki obrazložitve.

Ustavno sodišče RS Odločba Up-14/21 z dne 13. 1. 2022, 21. in 39. točka obrazložitve.

Ustavno sodišče RS Odločba Up-14/21 z dne 13. 1. 2022, 25. točka obrazložitve.

VS RS sodba II Ips 24/2025 z dne 18. 6. 2026, 20. točka obrazložitve.

Pritožnici velja pojasniti še, da v času sklepanja sporne kreditne pogodbe vprašanja predpogodbenega informiranja (tj. pojasnilno dolžnost) ni urejal zgolj ZPotK. Sicer drži, da je ZPotK je kot posebni zakon (lex specialis) v prvem odstavku 7. člena določal, da mora biti kreditna potrošniška pogodba v pisni obliki in mora v enostavnem in razumljivem besedilu določati ključne sestavine pogodbe, na podlagi katerih se potrošnik odloča za najem kredita, med drugim pri kreditnih pogodbah, kjer je obračun vezan na uporabo tuje valute, navedbo tuje valute in vrsto tečaja, po katerem se izračunava vrednost v domači valuti, in opozorilo, da se ob spremembi tečaja lahko spremenijo tudi predvideni zneski posameznih plačil. (9. točka prvega odstavka 7. člena ZPotK). V 7.a členu ZVPotK je bilo nadalje določeno, da mora biti potrošniška hipotekarna kreditna pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa in da je notar dolžan izpolniti pojasnilno dolžnost. V prvem odstavku 21. člena ZVPotK je bila določena kogentnost določb navedenega zakona. Vendar je bilo v tretjem odstavku 21. člena ZPotK izrecno določeno, da se ne glede na določbe ZVPotK uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so ugodnejše za potrošnika (načelo in favorem consumatoris). Med te druge predpise, ki so ugodnejši za potrošnika, pa spadajo določbe ZVPot. Toženka (kar povsem enako velja tudi v obravnavanem primeru) se za presojo pojasnilne dolžnosti zgolj skladno z določbami ZPotK zato neutemeljeno zavzema (tako tudi VSM delna sodba in sklep I Cp 820/2024 z dne 15. 7. 2025). Vrhovno sodišče RS pa je v sodbi II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 že pojasnilo, da ZVPot pri opredelitvi meril nepoštenosti izhaja tudi iz utemeljenih pričakovanj potrošnika glede izpolnitve pogodbe. Prav tako načelo vestnosti in poštenja kot eno od temeljnih načel obligacijskega prava, ki ga je zakonodajalec upošteval tudi pri opredelitvi nepoštenih pogodbenih pogojev v okviru prava varstva potrošnikov, v svojem bistvu zahteva tudi upoštevanje interesov nasprotne pogodbene stranke (potrošnika), in se torej po vsebini ne nanaša le na morebitna zavajanja ali špekulativne namene (53. točka obrazložitve).

VS RS sodba II Ips 24/2025 z dne 18. 6. 2026, 23. točka obrazložitve.

SEU C-698/18, C-699/18 in SEU C-484/21.

Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 14/2020 z dne 6. 11. 2020, sklepu II Ips 67/2021 z dne 21. 7. 2021 in sodbi II Ips 68/2023 z dne 21. 2. 2024.

Nenazadnje je tudi Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da je potrebno v vsakem primeru posebej ugotavljati, ali so podani pogoji za ničnost kreditne pogodbe in stališča glede ničnosti ni mogoče preprosto posplošiti na vse kreditne pogodbe, sklenjene v CHF.

Priprave v zvezi s sprejetjem zakona na tem področju so se začele že v letu 2017, dne 5. 1. 2018 je bil vložen v državni zbor prvi predlog ZRDKKK (EPA 2510-VII), 16. 5. 2019 je RS začela postopek sprejema Zakona o razmerjih med dajalci kreditov in kreditojemalci glede kreditov v švicarskih frankih (EPA 0594-VIII), ki je bil (neuspešno) končan oktobra 2019, nato je bil v letu 2021 začet postopek za sprejem Zakona o omejitvi in porazdelitvi valutnega tveganja med kreditodajalci in kreditojemalci kreditov v švicarskih frankih (ZOPVTKK - EPA 1797-VIII), ki je bil sprejet 2. 2. 2022 in razveljavljen s strani Ustavnega sodišča RS z določbo U-I-64/22-21, U-I-65/22-23 dne 17. 11. 2022.

VSRS Sklep II Ips 42/2021 z dne 16. 6. 2021.

Šele v teh odločbah je Vrhovno sodišče RS opredelilo, katere so tiste okoliščine, ki jih mora banka kot dobra strokovnjakinja ob sklenitvi kreditne pogodbe z valutno klavzulo predstaviti potrošniku.

O tem tudi VSM sodba I Cp 777/2024 z dne 11. 6. 2025 in VSM delna sodba in sklep I Cp 820/2024 z dne 15. 7. 2025, 20. točka obrazložitve.

Tako tudi VS RS sklep II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024, 29. in 30. točka obrazložitve.

Glede na to, se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno posebej opredeljevat do navedb toženke o tem, da država ne more presojati, ali so določbe, ki jih je sama sprejela, nerazumljive in nepoštene v razmerju do ene izmed pogodbenih strank.

Nacionalno sodišče mora torej preveriti, ali je (dispozitivna) zakonska določba oblikovana posebej za določeno vrsto pogodbe ali pa pomeni le splošno zakonsko določbo. Ker določba glede monetarnega nominalizma ni oblikovana posebej za pogodbe o potrošniških kreditih, temveč kot splošna civilnopravna določba, je pogodbeni pogoj, ki se nanjo opira, lahko podvržen presoji nedovoljenosti po merilih Direktive (VS RS sklep II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024, 24. točka obrazložitve).

Presoja nedovoljenosti pogodbenega pogoja (valutne klavzule) po drugem odstavku 1. člena Direktive 93/13 ni izključena tudi zato, ker valutna klavzula ni edina vsebina pogodbenega pogoja obravnavane kreditne pogodbe. Ne ureja pravic in obveznosti pogodbenih strank, temveč z opiranjem na splošno obligacijsko določbo določa zgolj njen predmet.

Sklep II Ips 137/2018, v katerem se Vrhovno sodišče RS sklicuje na 2. člen Direktive 93/13 in SEU C-110/14 (Costea).

VS RS sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, 70. točka obrazložitve.

"Za banke pomeni valutna klavzula, vezana na švicarski frank, zelo majhen delež njihove bilančne vsote in so v njej relativno izravnane, za komitente bank pa je lahko izpostavljenost tečajnemu tveganju zelo velika, še posebno ob upoštevanju, da je švicarski frank trenutno na relativno nizkih ravneh in je glede na tečaje terminskih pogodb v prihodnje pričakovati njegovo apreciacijo" (Banka Slovenije, Poročilo o finančni stabilnosti, junij 2005, str. 105 (priloga A7)).

VS RS sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, 70. in 71. točka obrazložitve.

Toženka tožnici ni podala opozorila o konkretnem delovanju mehanizma z menjavo valut in o izpostavljenosti valutnemu tveganju, ki ga bo lahko v primeru znižanja nacionalne valute v razmerju do tuje valute zaradi povečanja skupnih stroškov kredita težko nosil. Informacije morajo potrošniku omogočiti ne le (splošnega) razumevanja, da ima lahko nihanje menjalnega tečaja z gibanjem paritete med obračunsko in domačo valuto neugodne posledice za njegove finančne obveznosti (Vrhovno sodišče RS o dolžni oziroma pravilni pojasnilni dolžnosti v sklepu II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024, 40. točka obrazložitve). Bistvo pojasnilne dolžnosti, ki uravnotežuje položaj pogodbenih strank v trenutku sklenitve pogodbe, je potrošnikovo zavedanje dejanskega obsega (dolgoročnega) tveganja, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju.

Za nepoštenost pogodbenega pogoja je dovolj, da se življenjski primer prilega eni od štirih alinej prvega odstavka 24. člena ZVPot (VS RS sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, 29. točka obrazložitve).

SEU C-405/21, Nova kreditna banka Maribor, 28. točka obrazložitve.

VS RS sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, 54. točka obrazložitve.

VS RS sklep II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024, 40. točka obrazložitve.

VS RS sklep II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024, 43 točka obrazložitve ter opomba št. 76.

VS RS sklep II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024, 38. točka obrazložitve.

VS RS sklep II Ips 62/2023 z dne 20. 3. 2024

VSRS sklep II Ips 7/2022 z dne 16. 3. 2022

SEU C-452/18, Ibercaja Banco SA. V tej povezavi o nepomembnosti možnosti konverzije za neravnotežje položajev tudi VSL sklep I Cpg 644/2020, 41. in 42. točka obrazložitve.

SEU C-618/10, Banco Espanol de Credito, 67. do 73. točka obrazložitve.

SEU C-482/13, C-484/13, C-485/13 , C-487/13, Unicaja Banco in SEU C-118/17, Dunai.

SEU C-618/10, Banco Espanol de Credito.

SEU C-260/18, Dziubak, 59. do 62. točka obrazložitve. V slovenskem prevodu je napaka v 62. točki obrazložitve in 3. točki izreka. V poljski različici (jezik postopka) in drugih prevodih je navedeno, da nadomestitev ni skladna z direktivo, kar izhaja iz predhodne obrazložitve.

Tako je postopalo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu X Dor 238/2022-6 z dne 8.3.2023, sklepu II Ips 14/2025 z dne 21.05.2025, sklepu II DoR 462/2024 z dne 18.06.2025 in sklepu II DoR 120/2025 z dne 18.06.2025.

Zveza:

Zakon o sodiščih (1994) - ZS - člen 113a, 113a/3 Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 23, 24, 24/1 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 155 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 181 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 88, 326

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.