Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali opustitev vključitve starega starša v postopek odvzema otroka in odločanja o njegovi namestitvi v rejništvo pomeni poseg v pravico do družinskega življenja iz 8. člena EKČP ter s tem protipravnost kot element odškodninske odgovornosti države?

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali opustitev vključitve starega starša v postopek odvzema otroka in odločanja o njegovi namestitvi v rejništvo pomeni poseg v pravico do družinskega življenja iz 8. člena EKČP ter s tem protipravnost kot element odškodninske odgovornosti države?

Obrazložitev

1.Po spletu okoliščin sta mld. dečka, za katera starša nista mogla skrbeti, bivala pri tožnici - njuni babici. Tožnica je želela njihovo razmerje tudi formalno urediti, zato je vložila vlogo za pridobitev dovoljenja za opravljanje rejniške dejavnosti. Te vloge pa CSD - zaradi ocene, da tožnica za rejnico ni najbolj primerna oz. da dečkoma tovrstna namestitev v rejništvo ne bi bila v korist - ni posredoval v odločanje pristojnemu ministrstvu. CSD je navkljub temu, da o vlogi tožnice ni bilo odločeno, nadaljeval z iskanjem primerne rejniške družine, o namestitvi izdal odločbo in jo tudi izvršil, s čimer sta bila otroka (v dejanskem smislu) tožnici odvzeta. Tožnica je zatrjevala, da je bilo z (dejanskim) odvzemom otrok poseženo v njeno ustavno pravico do družinskega življenja, saj sta bila otroka odpeljana nepričakovano, ko o njeni vlogi za opravljanje rejništva še ni bilo odločeno, čeprav je za izvajanje rejništva kot sorodnica otrok prednostno konkurirala. Zatrjevala je, da ji je s tem nastala škoda, zato je od pristojnega CSD ter države zahtevala plačilo odškodnine.

2.Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo. Menilo je, da je bil odvzem sicer izveden nezakonito, vendar ravnanje CSD ne dosega ravni kvalificirane protipravnosti. Pojasnilo je, da je CSD odločbo o namestitvi otrok v rejništvo res izvršil prehitro, a v skladu z dotedanjo prakso, navodili ministrstva in v želji po zaščiti otrok. Kršitev ni bila namerna, zavestna in očitna, predvsem pa je bila naknadno sanirana, saj je bilo o vlogi tožnice naknadno, po odvzemu odločeno.

3.Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je oceni, da CSD ni ravnal kvalificirano protipravno.

4.Zoper takšno odločitev tožnica vlaga predlog za dopustitev revizije. Predlaga, da se revizija dopusti glede vprašanj:

1.Ali je odstop od sodne prakse (VSRS I Up 161/2016) dopusten z argumentom, da je kljub dejstvu, da se ob odvzemu otrok ni zasledovalo pravic in interesov otrok, ravnanje delavk CSD bilo usmerjeno v zaščito otrok?

2.Ali je mogoč odstop od sodne prakse (II Ips 103/2021), po kateri zaradi pomanjkanja profesionalne skrbnosti delavca odgovarja njegov delodajalec, brez utemeljitve tega dejstva?

3.Ali država odgovarja za ravnanje delavcev institucij, katerih ustanoviteljica je, in ali te institucije odgovarjajo za malomarno ravnanje svojih delavcev?

4.Ali opustitev vključitve starega starša v postopek odvzema otroka in odločanja o njegovi namestitvi v rejništvo pomeni poseg v pravico do družinskega življenja iz 8. člena EKČP ter s tem protipravnost kot element odškodninske odgovornosti države?

5.Ali strankina pooblastitev odvetnika v upravnem postopku pomeni, da stranka ne izkazuje sodelovalnosti oziroma ali se njeno pooblastilno razmerje z odvetnikom šteje za negativno postopanje?

5.Predlog je utemeljen v obsegu, kot izhaja iz izreka sklepa.

6.Po presoji Vrhovnega sodišča so pogoji iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpolnjeni glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa, zato je v tem obsegu revizijo dopustilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP).

7.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).