Jedro

Glede na ugotovitve izvedenca, da tožnik primarnega strahu ni utrpel, sekundarni strah pa je bil kratkotrajen in je trajal v obdobju do enega tedna, je sodišče druge stopnje prepričano, da predstavlja odškodnina v višini 1.000,00 EUR ustrezno satisfakcijo, hkrati pa je primerljiva tudi sodni praksi v podobnih primerih.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da sodba poslej v celoti glasi: „Tožena stranka je v 15. dneh dolžna plačati tožeči stranki 4.813,40 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 12. 1. 2012 dalje do plačila.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.“

II. Tožeča stranka je dolžna v 15. dneh plačati toženi stranki 812,32 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec v 15. dneh dolžan plačati tožniku 7.313,40 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2012 dalje do plačila ter mu v roku 15. dni povrniti njegove pravdne stroške v višini 170,18 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev in tečejo do plačila. Tožbeni zahtevek nad razsojenim zneskom 7.313,40 EUR do vtoževanega zneska 16.300,00 in v obrestnem delu za čas od 10. 5. 2011 do 11. 1. 2012 je kot neutemeljen zavrnilo.

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava in podrejeno zaradi odločitve o pravdnih stroških. Toženec navaja, da se pritožuje zoper dosojeno višino nepremoženjske škode, saj meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova telesnih bolečin in nevščenosti med zdravljenjem prisodilo kar 9.500,00 EUR. Prisojeni znesek je očitno previsok glede na ugotovitve izvedencev iz izvedenskih mnenj ter glede na to, da sodišče prve stopnje zaključuje, da tožnik ni trpel hudih bolečin, ampak srednje hude ali zmerne ter lažje kumulativno dva meseca. Toženec ne zanika ugotovljenih nevšečnosti, vendar pa smatra, da morajo biti telesne bolečine odraz prisojene odškodnine iz te postavke. Prisojena odškodnina vsekakor mora biti individualizirana, hkrati pa mora biti primerljiva z ostalo sodno prakso v podobnih poškodbah, zato bi bila iz tega naslova primerna in pravična odškodnina glede na podobne primere največ 6.500,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova strahu prisodilo kar 1.500,00 EUR, čeprav iz izvedenskega mnenja izhaja, da tožnik ni utrpel primarnega strahu, sekundarni strah pa izvedenci ocenjujejo kot zaskrbljenost v obdobju enega tedna, zato toženec ne sprejema obrazložitve sodišča prve stopnje, da je tožnik trpel močnejši strah. Glede na ugotovitve izvedencev bi bilo mogoče tožniku iz tega naslova prisoditi največ 500,00 EUR. Toženec se prav tako pritožuje zaradi opravljene negativne revalorizacije. Toženec je dne 19. 9. 2012 tožniku nakazal znesek 6.700,00 EUR, zato meni, da, v kolikor je danes manj vreden, zaradi tega ne more biti toženec oškodovan in bi mu sodišče moralo upoštevati pri odmeri odškodnine zgolj nominalno vrednost izplačanega zneska, to je 6.700,00 EUR.

Toženec pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožniku prisodi 3.300,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo. Posledično naj pritožbeno sodišče ponovno odloči tudi o pravdnih stroških, ki so nastali pred sodiščem prve stopnje, priglaša pa tudi stroške pritožbenega postopka, ki se naj naložijo v plačilo tožniku v roku 15. dni od dneva razsoje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Uradni preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti sodišče druge stopnje po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona. Sodišče druge stopnje tudi ugotavlja, da je bilo v postopku na prvi stopnji v celoti in popolnoma ugotovljeno dejansko stanje in za ta postopek vsa pravno odločilna dejstva, pritrditi pa je pritožbi, da je pri odmeri odškodnine iz naslova prestanih telesnih bolečin in neugodnosti ter iz naslova pretrpljenega strahu sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (341. člen ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je tožniku zaradi škodnega dogodka dne 10. 5. 2011, v katerem je bil lažje telesno poškodovan kot sopotnik v vozilu D.T., ki je bil udeležen v prometni nesreči, ki jo je povzročil L.S., odmerilo odškodnino v skupni višini 14.000,00 EUR iz naslova prestanih telesnih bolečin in neugodnosti pri zdravljenju, iz naslova prestanega strahu in iz naslova duševnih bolečin zaradi splošnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ker je toženec tožniku dne 19. 9. 2012 nakazal nesporni del odškodnine v višini 6.700,00, kar znese na dan razsoje 13. 2. 2014 v revalorizirani vrednosti 6.686,60 EUR, je sodišče prve stopnje od dosojene odškodnine ta znesek odštelo in tožencu naložilo v plačilo še odškodnino v višini 7.313,40 EUR.

7. Iz naslova prestanih telesnih bolečin in neugodnosti pri zdravljenju je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo odškodnino v višini 9.500,00 EUR od zahtevanih 12.000,00 EUR.

Dejansko stanje o obsegu škode in naravi tožnikovih poškodb, kar vse je bilo podlaga odmeri višine odškodnine iz naslova prestanih telesnih bolečin in neugodnosti pri zdravljenju, je sodišče prve stopnje ugotovilo upoštevajoč ugotovitve v izvedenskih mnenjih v postopku postavljenih izvedencev, medicinske dokumentacije in tožnikove izpovedbe.

Tožnik je v škodnem dogodku utrpel udarnine in odrgnine po obeh stegnih in golenih, razpočno rano na levi goleni, zvin levega gležnja, pretres možganov, udarnino nosu in ukrivljenje nosnega pretina, odlomljenje prvega sekalca na desni strani in prvega ter drugega sekalca na levi strani ter raztrgano rano zgornje ustnice v predelu desnega ustnega kota, kar potrjujeta izvedenca, prof. dr. A.Č., dr. med., specialist splošne kirurgije in travmatologije s Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, Univerze v Mariboru, Medicinske fakultete in primarij C.V. dr. med., specialist dentalne medicine.

Kriteriji za odmero tovrstne denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi prestanih telesnih bolečin in neugodnosti pri zdravljenju so določeni v 179. in 182. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče prisodi pravično denarno odškodnino, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje to opravičujejo, pri čemer mora biti upoštevano tako subjektivno merilo (okoliščine konkretnega primera), kakor tudi objektivno merilo (sodna praksa v podobnih primerih ob medsebojnem primerjanju posameznih škod in zanje prisojenih odškodnin primerljivih z obsegom obravnavane škode).

Pritožba zoper odmero odškodnine iz naslova telesnih bolečin in pretrpljenih neugodnosti tožnika tekom zdravljenja je delno utemeljena. Upoštevaje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, to je čas trajanja telesnih bolečin in njihovo intenzivnost ter vse nevšečnosti, ki jih je tožnik pri tem trpel, kar pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti povzema, je ugotoviti, da odmerjena odškodnina sodišča prve stopnje iz te postavke kot celota ne ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine iz citiranih zakonskih določb OZ. Ob dejanskih ugotovitvah intenzivnosti in časa trajanja telesnih bolečin (tožnik je hude, občasne bolečine trpel le do en dan, zmerno hude pretežno stalne bolečine le do dva dni, zmerno hude, občasne bolečine, kumulativno, le do teden dni, preostale bolečine so bile lahke pretežno stalne do dva tedna in lahke, občasne v izzvenevanju, kumulativno, do mesec dni) ter z upoštevanjem neugodnosti, ki jih je tožnik v času zdravljenja teh poškodb trpel (ki so tudi po prepričanju pritožbenega sodišča obsežne, vendar dodatno zdravljenje ali morebitni posegi, razen glede protetične rehabilitacije zob, niso več predvideni) in glede na obstoječo sodno prakso v podobnih primerih, je primerna odškodnina iz tega naslova 7.500,00 EUR in ne 9.500,00 EUR.

8. Iz naslova prestanega strahu je tožnik uveljavljal 4.000,00 EUR odškodnine, prvostopno sodišče pa mu je prisodilo odškodnino v višini 1.500,00 EUR. Navedlo je, da primarnega strahu ni trpel, je pa trpel močnejši strah glede narave poškodb do takrat, ko je izvedel kakšne poškodbe ima, kar je trajalo kar nekaj časa, saj mu zdravniki niso takoj povedali narave poškodb, zagotovo pa je trpel strah za izid zdravljenja, po mnenju izvedenca teden dni.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da višina odškodnine, ki ga je tožniku sodišče prve stopnje odmerilo iz naslova pretrpljenega strahu, ne ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine v skladu z že citiranimi zakonskimi določbami OZ, zato je pritožbena graja toženca o napačni uporabi materialnega prava delno utemeljena. Glede na ugotovitve izvedenca, da tožnik primarnega strahu ni utrpel, sekundarni strah pa je bil kratkotrajen in je trajal v obdobju do enega tedna, je sodišče druge stopnje prepričano, da predstavlja odškodnina v višini 1.000,00 EUR ustrezno satisfakcijo, hkrati pa je primerljiva tudi sodni praksi v podobnih primerih.

9. Ker je pritožba toženca glede višine odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo iz razlogov navedenih v točkah 7 in 8 te sodbe delno utemeljena, je zaradi pravilne uporabe materialnega prava sodišče druge stopnje na prvi stopnji dosojeno odškodnino kot celoto znižalo na 11.500,00 EUR. Toženec je tožniku dne 19. 9. 2012 že nakazal odškodnino v višini 6.700,00 EUR, ki znese na dan razsoje sodišča prve stopnje 13. 2. 2014 v revalorizirani vrednosti 6.686,60 EUR. Toženec je zato dolžan plačati tožniku še odškodnino v višini 4.813,40 EUR.

Odločitev temelji na določilu 5. alineje 358. člena ZPP.

Toženec se sicer pritožuje zaradi opravljene negativne revalorizacije dne 19. 9. 2012 tožniku nakazanega zneska 6.700,00 EUR, ker meni, da, v kolikor je danes denar manj vreden, zaradi tega ne more biti toženec oškodovan in bi moralo sodišče upoštevati pri odmeri odškodnine zgolj nominalno vrednost izplačanega zneska, to je 6.700,00 EUR.

V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pravno podlago za valorizacijo že plačanega dela odškodnine predstavlja drugi odstavek 168. člena OZ. Odmera povračila škode po cenah ob izdaji sodne odločbe zagotavlja ohranitev njene realne vrednosti, pri čemer je treba na enak način, torej z valorizacijo, upoštevati tudi realno vrednost že izplačane akontacije. Valorizacijo delnih plačil terja pravilo, da z delnim plačilom denarna obveznost delno preneha (prvi odstavek 270. člena in drugi odstavek 285. člena OZ). Pri delnem plačilu ni pomembno le, kolikšen nominalni znesek je bil plačan, ampak predvsem, v kakšnem deležu je odškodninska obveznost s tem plačilom prenehala in v kašnem deležu še obstaja in se valorizira dalje (tako sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 711/2009 in II Ips 128/2009). Pritožba toženca je zato v tem delu neutemeljena.

10. Sprememba izpodbijane sodbe z znižanjem odškodnine ima za posledico tudi spremembo izreka o pravdnih stroških, saj se je uspeh pravdnih strank v postopku spremenil (drugi odstavek 165. člena in drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).

11. Višina pravdnih stroškov odmerjenih na prvi stopnji pritožbeno ni sporna. Po spremembi izpodbijane sodbe je povprečni uspeh tožnika v pravdi 39,76%, povprečni uspeh toženca pa 60,24%. Tožniku so bili na prvi stopnji že priznani pravdni stroški v skupnem znesku 1.926,41 EUR, tožencu pa pravdni stroški v skupnem znesku 2.064,51 EUR. Glede na 39,76% povprečni uspeh tožnika v pravdi je tožnik upravičen do zneska 765,94 EUR, glede na povprečni 60,24% uspeh toženca v pravdi, pa je toženec upravičen do zneska 1.243,66 EUR. Po pobotu je tožnik dolžan plačati tožencu 477,72 EUR pravdnih stroškov nastalih v postopku na prvi stopnji.

12. Toženec je v postopku s pritožbo uspel z 62,50%, ker je bil pritožbeno sporen le znesek 4.000,00 EUR in je na drugi stopnji uspel z znižanjem odškodnine za 2.500,00 EUR. Sodišče druge stopnje je tožencu priznalo naslednje stroške, ki so bili potrebni v pritožbenem postopku: nagrada za postopek po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), 254,40 EUR in 22% DDV po tar. št. 6007 ZOdvT v znesku 55,96 EUR, kar skupno znese 310,36 EUR, k čemer je potrebno prišteti še sodno takso za pritožbo v znesku 225,00 EUR, kar je skupaj 535,36 EUR. Glede na dejstvo, da je toženec uspel v postopku s pritožbo 62,50%, je upravičen do 334,60 EUR stroškov pritožbenega postopka.

13. Iz zgoraj navedenega sledi, da mora tožnik tožencu plačati skupno 812,32 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.