Jedro

Splošni skupni del stavbe v etažni lastnini je glede na navedene določbe ZZK-1, SPZ in SZ-1 pojem, ki je neločljivo povezan z etažno lastnino, torej kot tak ni namenjen za enostanovanjske stavbe in garaže, ki niso v etažni lastnini. To pomeni, da sporna nepremičnina ne more biti splošni skupni del stavb, ki niso v etažni lastnini (v konkretnem primeru enostanovanjske stavbe, garažni objekt in garaže). Zato je stališče pritožbenega sodišča, da predlog za vknjižbo, kot ga je postavila predlagateljica, glede na zemljiškoknjižna in stvarnopravna pravila ni mogoč, pravilno.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

1. Predlagateljica je z zemljiškoknjižnim predlogom z dne 11. 4. 2012 predlagala, da se na podlagi posadne listine z dne 21. 11. 2011 vpiše nepremičnina parc. št. 1241/3 k. o. ... (v nadaljevanju sporna nepremičnina) kot splošni skupni del stavbe v etažni lastnini, v korist večstanovanjskih stavb(1). Z naknadno dopolnitvijo predloga z dne 26. 4. 2012 je predlagala, da se na isti podlagi sporna nepremičnina vpiše tudi še kot splošni skupni del enostanovanjskih stavb(2), garaž(3) in garažnega objekta(4), vse skupaj torej kot skupna lastnina po nedoločenem deležu v korist vseh teh stavb in garaž.

2. Zemljiškoknjižna sodniška pomočnica je s sklepom z dne 18. 12. 2013 delno ugodila zemljiškoknjižnemu predlogu predlagateljice, da se pri parceli št. 1241/3 k. o. V. dovoli vpis, da gre za splošni skupni del stavb v etažni lastnini, njegovi imetniki pa so vsakokratni lastniki večstanovanjskih stavb.

3. Predlagateljica je zoper ta sklep vložila ugovor, ker zemljiškoknjižna sodniška pomočnica ni odločila, da se vpis dovoli tudi v korist enostanovanjskih stavb, garaž in garažnega objekta.

4. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 10. 4. 2014 predlagateljičin ugovor zoper sklep z dne 13. 3. 2014 zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo. Navedlo je, da listini, ki sta bili podlaga predlaganemu vpisu, ne utemeljujeta nastanka skupne lastnine lastnikov večstanovanjskih stavb in lastnikov zemljiških parcel. Stavbe, ki niso v etažni lastnini, ne morejo imeti skupnih delov z drugimi večstanovanjskimi stavbami in tudi ne z drugimi zemljiškimi parcelami, ker je pojem splošni skupni del po 105. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) neločljivo povezan z etažno lastnino.

5. Predlagateljica je zoper ta sklep vložila pritožbo z dne 25. 4. 2014. Nasprotovala je stališču sodišča prve stopnje, da za predlagani vpis ni podlage v veljavni zakonodaji. Pravna podlaga je podana v 30. členu Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (v nadaljevanju ZVEtL), po katerem se pripadajoče zemljišče lahko določi tudi k stavbi, zgrajeni pred 1. 1. 2003 (kot v obravnavani zadevi), na kateri ni vzpostavljena etažna lastnina. Namen postopka po tej določbi je odprava neskladja med dejanskim in evidentiranim stanjem, ki je nastalo zaradi uveljavitve Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL). Tudi po petem odstavku 23. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 23. člena SZ-1 lahko skupni deli služijo v korist enostanovanjskih stavb. Predlagateljica ima zemljiškoknjižno dovolilo za vpis, saj je lastnik stavb in posledično pripadajočega zemljišča (podjetje G., d. d.) s posadno listino priznal lastninsko pravico na sporni nepremičnini lastnikom večstanovanjskih stavb in enostanovanjskih stavb ter garaž in garažnega objekta. Sporno nepremičnino je kupila v letu 1983 in jo vse od takrat tudi uporablja, vendar pa lastninske pravice ne more vpisati, ker računalniški program takšnega postopka, kot je potreben za vpis skupne lastnine v korist več enostanovanjskih stavb, ne predvideva. Pisno dopolnitev predloga je vložila zato, ker drugače, kot ga je vložila, ni mogoče, saj je pri enostanovanjskih stavbah v zemljiški knjigi vpisana samo parcela, številka stavbe pa je vpisana v katastru stavb.

6. Pritožbeno sodišče je predlagateljičino pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep. Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da za predlagani vpis ni podlage v materialnopravnih predpisih.

7. Zoper pravnomočni sklep pritožbenega sodišča vlaga Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, sklep pritožbenega sodišča razveljavi in mu zadevo vrne v novo odločanje. Navaja, da gre v obravnavani zadevi za pomembni pravni vprašanji, in sicer: 1. o pravnem statusu pripadajočega zemljišča, ki ima samostojno zemljiško parcelo in služi hkrati več večstanovanjskim stavbam, enostanovanjskim stavbam in garažam; ter 2. o načinu vpisa osnovnega pravnega položaja pri tej nepremičnini v zemljiško knjigo. Navaja, da sta sodišči nepravilno uporabili 1. točko prvega odstavka 148. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) v zvezi s prvim odstavkom 7. in 30. člena ZVEtL ter 23. člena SZ-1 ter 105. člena SPZ. Iz posadne listine, ki je podlaga za predlagani vpis, izhaja, da je za izgradnjo objektov soseska G. Občinski komite za urejanje prostora in varstvo okolja SO Ljubljana Vič - Rudnik dne 25. 7. 1985 izdal skupno lokacijsko dovoljenje, s katerim je bila določena lokacija za sosesko G. Takratna parcela, navedena v lokacijskem in gradbenem dovoljenju, je bila med drugimi tudi sporna nepremičnina, ki je bila med drugimi vključena v ceno posameznih delov večstanovanjskih stavb, enostanovanjskih stavb, garaž in parkirnih boksov v garažnem objektu. Sporna nepremičnina je bila lastnikom posameznih delov v večstanovanjskih stavbah in lastnikom drugih nepremičnin (enostanovanjske stavbe in garaže) prodana in izročena kot splošni skupni del več stavbam, katerim pripada. Kupljena je bila torej kot pripadajoče zemljišče večstanovanjskim stavbam, enostanovanjskim stavbam, garažam in parkirnim boksom. Ker je bil zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine še G., d. d., so lastniki nepremičnin v soseski G. vložili predlog za določitev pripadajočega zemljišča po ZVEtL, ki se pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani vodi pod opr. št. N 298/2008. Nad G., d. d., je bil uveden stečajni postopek, zato so lastniki v soseski G. na sporni nepremičnini prijavili izločitveno pravico. Stečajni upravitelj je 21. 11. 2011 izdal posadno listino, s katero priznava izvirno pridobitev lastninske pravice na navedenih nepremičninah. V posadni listini je izdano tudi zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo skupne lastnine na sporni nepremičnini v korist parcel enostanovanjskih stavb in garaž ter garažnega objekta. Sporna nepremičnina je tako skupna lastnina večstanovanjskih stavb ter stavb in objektov, ki niso v etažni lastnini. Prav tako je hkrati pripadajoče zemljišče soseske G., v naravi pa je splošni skupni del več večstanovanjskim stavbam in drugim nepremičninam. Predlagateljica je večkrat poskušala dobiti odgovor sodišča, kako naj vloži zemljiškoknjižni predlog glede na to, da za stanovanjske stavbe ID znaki niso vpisani v zemljiški knjigi, postopek pa ne omogoča vpisa v korist parcele. Predlagateljica ne more doseči vpisa skupne lastnine na sporni nepremičnini, čeprav je takrat, ko se je gradila soseska G. in je kupila garažo, kupila tudi sporno parcelo, ki so jo vsi lastniki v soseski G. tudi uporabljali vse od leta 1983. Da je sporna nepremičnina pripadajoče zemljišče, ki je skupno nepremičninam soseske G., je razvidno tudi iz izvedenskega mnenja izvedenca D. d. o. o. z dne 7. 2. 2014. Po petem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 23. člena SZ-1 lahko skupni deli služijo tudi enostanovanjskim stavbam. Po 30. členu ZVEtL v zvezi s 7. členom ZVEtL je določitev pripadajočega zemljišča dopustna tudi za enostanovanjske stavbe, saj gre za stavbe zgrajene pred 1. 1. 2003. Sklicuje se tudi na 1. točko tretjega odstavka 40. člena ZZK-1, 3. člen Zakona o sodiščih in 156. člen Ustave RS (v nadaljevanju URS) ter dodaja, da je Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah v zadevi Dn 85768/2012 z dne 2. 4. 2013(5) glede primerljive parcele 1270/9 k. o. ... v soseski G. na podlagi iste posadne listine enak vpis dovolilo. Uveljavlja kršitev po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člena URS, ker se sodišči nista opredelili do predlagateljičinih navedb o posegu v njeno pravico do zasebne lastnine.

8. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena predlagateljici, ki je nanjo odgovorila, in nasprotnemu udeležencu, ki nanjo ni odgovoril. Predlagateljica v odgovoru pritrjuje zaključkom zahteve za varstvo zakonitosti in navaja, da sporna nepremičnina skupaj z ostalimi, ki predstavljajo pripadajoče zemljišče, predstavlja dostop do več večstanovanjskih stavb, enostanovanjskih stavb, garaž in parkirnih boksov v garažni hiši, požarne poti, parkirišča, otroška igrišča, kar je vse bilo zgrajeno kot zunanja ureditev soseske, v kateri so tudi enostanovanjske stavbe in garaže. 9. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

10. Pri odločanju o zahtevi se omeji sodišče samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja Vrhovno državno tožilstvo v svoji zahtevi (391. člen ZPP).

11. Predmet presoje v obravnavani zadevi je predlog za vknjižbo skupne lastnine na sporni nepremičnini (parc. št. 1241/3 k. o. ...) kot splošnem skupnem delu stavbe v etažni lastnini v korist več večstanovanjskih stavb, enostanovanjskih stavb, garaž in garažnega objekta po nedoločenem deležu na podlagi posadne listine z dne 21. 11. 2011 (A1), ki jo je izdal nasprotni udeleženec kot zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine. V njej priznava izvirno pridobitev skupne lastnine na sporni nepremičnini v korist vsakokratnih lastnikov posameznih delov več večstanovanjskih stavb, enostanovanjskih stavb, garaž in parkirnih boksov (v nadaljevanju lastniki vseh stavb). Iz posadne listine izhaja, da je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 517/2011 z dne 4. 4. 2011 nad G. d. d., uveden stečajni postopek. Lastniki vseh stavb so kot upniki v stečajnem postopku prijavili izločitveno pravico med drugim na sporni nepremičnini kot skupno lastnino. Sporna nepremičnina predstavlja pripadajoče zemljišče k vsem tem stavbam. G. n.sol.o. (sicer pravni prednik nasprotnega udeleženca) je bil investitor naselja soseska G. in prodajalec nepremičnin. Občinski komite za urejanje prostora in varstvo okolja SO Ljubljana Vič - Rudnik je za izgradnjo objektov soseska G. izdal dne 25. 7. 1985 skupno lokacijsko dovoljenje, s katerim je bila določena lokacija za sosesko G. Med drugimi je bila tudi sporna nepremičnina navedena v lokacijskem in gradbenem dovoljenju. Vključena je bila v ceno in je bila prodana lastnikom vseh stavb ter izročena kot splošni skupni del več stavbam, katerim pripada. Kupljena je bila torej kot pripadajoče zemljišče večstanovanjskim stavbam, enostanovanjskim stavbam, garažam in parkirnim boksom. Na dan uveljavitve ZLNDL so imeli lastniki vseh stavb na sporni nepremičnini pravico uporabe. Nasprotni udeleženec je v posadni listini izdal tudi zemljiškoknjižno dovolilo za vpis skupne lastnine po nedoločenem deležu pri sporni nepremičnini v korist vsakokratnih lastnikov vseh posameznih delov več večstanovanjskih stavb, enostanovanjskih stavb, garaž in parkirnih boksov. Za sporno nepremičnino je v teku tudi postopek za določitev pripadajočega zemljišča po ZVEtL, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. N 298/2008, ki je bil uveden na predlog lastnikov vseh stavb.

12. Ker se z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbija le zavrnitev ugovora v zvezi z zavrnitvijo predlagane vknjižbe glede enostanovanjskih stavb, garaž in garažnega objekta, je Vrhovno sodišče odločitev lahko presojalo samo v tem delu.

13. V obravnavani zadevi je bistveno pravno vprašanje, ali je sporna nepremičnina, ki ima samostojno zemljiško parcelo in služi več večstanovanjskim stavbam (in je opredeljena kot splošni skupni del teh stavb v etažni lastnini - ta odločitev ni bila izpodbijana), hkrati lahko tudi splošni skupni del enostanovanjskih stavb, garažnega objekta in garaž, ki niso v etažni lastnini.

14. Za razrešitev zgornjega vprašanja, je najprej treba presoditi, ali sporna nepremičnina lahko predstavlja splošni skupni del stavb, ki niso v etažni lastnini. Oziroma nasprotno, ali je pravilno stališče, da je splošni skupni del stavb namenjen izključno za stavbe, ki so v etažni lastnini.

15. Po presoji Vrhovnega sodišče je splošni skupni del stavbe v etažni lastnini glede na v nadaljevanju navedene določbe ZZK-1, SPZ in SZ-1 pojem, ki je neločljivo povezan z etažno lastnino, torej kot tak ni namenjen za enostanovanjske stavbe, garažni objekt in garaže, ki niso v etažni lastnini. To pomeni, da sporna nepremičnina ne more biti splošni skupni del stavb, ki niso v etažni lastnini (v konkretnem primeru enostanovanjske stavbe, garažnega objekta in garaže). Zato je stališče pritožbenega sodišča, da predlog za vknjižbo, kot ga je postavila predlagateljica, glede na zemljiškoknjižna in stvarnopravna pravila ni mogoč, pravilno.

16. Po 3. točki prvega odstavka 3. člena ZZK-1 je namreč splošni skupni del stavbe v etažni lastnini: zemljiška parcela ali posamezni del stavbe, ki je predmet solastnine, vključene v etažno lastnino v dobro vsakokratnih etažnih lastnikov vseh posameznih delov v etažni lastnini v posamezni stavbi v etažni lastnini. Po 40.a členu ZZK-1 je listina, ki je podlaga za vpis pri etažni lastnini, ko gre za spremembo osnovnega pravnega položaja, sporazum vseh etažnih lastnikov o taki spremembi.

17. Opredelitev pojma splošnega skupnega dela je med drugim podana tudi v določbah 105. člena SPZ in 23. člena SZ-1. Po določbah SPZ je etažna lastnina lastnina posameznega dela zgradbe in solastnina skupnih delov (prvi odstavek 105. člena SPZ). Skupni deli zgradbe so drugi deli, namenjeni skupni rabi etažnih lastnikov, in zemljišče, na katerem stoji zgradba. Med skupne dele lahko spadajo tudi druge nepremičnine (tretji odstavek 105. člena SPZ). Solastnina vseh etažnih lastnikov na skupnih delih je neločljivo povezana z lastnino na posameznem delu. Solastnini na skupnih delih se ni mogoče odpovedati (četrti odstavek 105. člena SPZ). Nihče od solastnikov ne more zahtevati delitve solastnine na skupnih delih (peti odstavek 105. člena SPZ).

18. Pod pogoji iz SZ-1 imajo poseben pravni status skupni deli večstanovanjske stavbe, ki so v posebni stavbi, ali pa so del druge stavbe (skupna kotlovnica, skupni hidrofori in podobno), ki služijo večstanovanjski stavbi kot celoti ali več večstanovanjskim stavbam ali drugim nepremičninam (prvi odstavek 23. člena SPZ). Za skupne dele, ki služijo več nepremičninam ali večstanovanjskim stavbam, se štejejo samo tisti skupni deli, ki so bili zgrajeni s tem namenom in katerih gradnjo so plačali lastniki oziroma etažni lastniki ali njihovi pravni predniki (drugi odstavek 23. člena SPZ). Če je skupni del iz prejšnjega odstavka del druge večstanovanjske stavbe, se takšen del določi kot poseben skupni del in se vpiše v poseben zemljiškoknjižni podvložek. Šteje se, da je takšen skupni del skupna lastnina vseh lastnikov nepremičnin in etažnih lastnikov posameznih delov večstanovanjskih stavb, ki jim takšen skupni del služi. V zemljiški knjigi se pravica skupne lastnine vknjiži v korist vsakokratnih lastnikov posameznih delov večstanovanjskih stavb z navedbo zemljiškoknjižnega vložka, v katerega je stavba vpisana. Če večstanovanjska stavba še ni vpisana v zemljiško knjigo, se do vzpostavitve zemljiškoknjižnega vložka vpiše njen naslov (tretji odstavek 23. člena SZ-1). S takšnim skupnim delom v imenu in za račun skupnih lastnikov upravljajo upravniki vseh večstanovanjskih stavb, ki jim takšen del služi. Če večstanovanjska stavba nima upravnika, lahko etažni lastniki imenujejo enega od njih, da sodeluje pri upravljanju takšnega skupnega dela. Pri upravljanju je treba zagotoviti, da se takšen skupni del ohranja za doseganje skupnega namena za vse nepremičnine in večstanovanjske stavbe, ki jim služi. Breme upravljanja takšnega skupnega dela se razdeli med vse skupne lastnike v skladu z namenom takšnega skupnega dela. Če dogovora glede upravljanja ni mogoče doseči, lahko vsak od upravnikov ali etažnih lastnikov, ki sodelujejo pri upravljanju skupnega dela predlaga, da o tem vprašanju odloči sodišče v nepravdnem postopku (četrti odstavek 23. člena SZ-1). Če ima skupni del iz prvega odstavka tega člena samostojno zemljiško parcelo in služi izključno eni večstanovanjski stavbi, ta nepremičnina šteje za skupni del te večstanovanjske stavbe. Če pa ta skupni del služi več večstanovanjskim stavbam, je zemljiška parcela, na kateri je skupni del, skupna lastnina vseh lastnikov nepremičnin in etažnih lastnikov posameznih delov večstanovanjskih stavb, ki jim takšen skupni del služi. Za takšno nepremičnino se smiselno uporabljata določbi drugega in tretjega odstavka tega člena (peti odstavek 23. člena SZ-1).

19. Tudi po prvem odstavku 13.a člena ZZK-1, ki opredeljuje zaključeno število pravnih položajev nepremičnine in načinov vpisa pravic in pravnih dejstev (numerus clausus), je osnovni pravni položaj nepremičnine po tem zakonu: 1. vknjižena lastninska pravica, katere predmet je nepremičnina; 2. pri nepremičnini, ki je splošni ali posebni skupni del stavbe v etažni lastnini, to pravno dejstvo; 3. pri stavbi, zgrajeni na podlagi stavbne pravice, to pravno dejstvo. Po 15.a členu ZZK-1 pa se oblikovanje etažne lastnine vpiše tako, da se: 1. vpiše stavba v etažni lastnini in vsi njeni posamezni deli, 2. pri vsakem posameznem delu v etažni lastnini vpiše: - lastninska pravica kot njen osnovni pravni položaj v korist osebe kot imetnika in - delež solastnine na splošnih skupnih delih stavbe v etažni lastnini, 3. pri vsaki nepremičnini, ki je splošni skupni del stavbe v etažni lastnini, kot njen osnovni pravni položaj vpiše to pravno dejstvo, 4. pri vsaki nepremičnini, ki je posebni skupni del stavbe v etažni lastnini, kot njen osnovni pravni položaj vpiše: - to pravno dejstvo in - lastninska pravica v korist tistih posameznih delov v etažni lastnini, v etažno lastnino vsakokratnega etažnega lastnika, na katerem je vključena.

20. Navedene določbe ZZK-1 pojma splošnega skupnega dela stavbe, ki ni v etažni lastnini, torej ne poznajo. Odločitev pritožbenega sodišča, ki ni ugodilo predlagateljičinemu predlogu za vknjižbo, je v tem delu pravilna. Ne gre za to, da aplikacija elektronske zemljiške knjige takšnega vpisa ne bi omogočala zaradi tehničnih pomanjkljivosti, ampak ga ne omogoča zato, ker takšen vpis glede na materialno pravne določbe ni možen. Kot je predlagateljici pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče, stavbe, ki niso v etažni lastnini, ne morejo imeti splošnih skupnih delov z drugimi večstanovanjskimi stavbami in tudi ne z drugimi zemljiškimi parcelami. Navedeno pa ne pomeni, da določena nepremičnina (ki za več stavb, ki so v etažni lastnini, predstavlja njihov splošni skupni del) sočasno ne more biti v solasti lastnikov posameznih delov teh stavb in lastnikov nepremičnin, na katerih stojijo stavbe, ki niso v etažni lastnini. Zavzeto stališče tudi ne pomeni, da pri več enostanovanjskih stavbah (npr. niz vrstnih hiš), ki stojijo vsaka na svoji nepremičnini, vzpostavitev etažne lastnine ni mogoča.(6)

21. Podlage za drugačno odločitev ne nudijo niti določila ZVEtL niti določila SZ-1, prav tako tudi ne prejšnja ureditev pravice uporabe na funkcionalnih zemljiščih in predpisi o lastninjenju. Tega ne spremeni dejstvo, da ZVEtL omogoča določitev pripadajočega zemljišča tudi k stavbi, v kateri etažna lastnina ni vzpostavljena, saj je predlagateljica s predlogom želela doseči nekaj drugega, in sicer določitev splošnega skupnega dela, ki bi pripadal hkrati tako enostanovanjskim kot več večstanovanjskim stavbam. Predlog je bil vložen na podlagi posadne listine in ne na podlagi odločbe po zaključenem postopku po ZVEtL. Takšen predlog pa, kot je že bilo pojasnjeno, v konkretnem primeru glede na veljavne materialnopravne določbe ni mogoč. Nasprotno bi sicer pomenilo, da bi se lahko lastnika dveh posameznih enostanovanjskih stavb na dveh različnih nepremičninah, ki bi bila tudi solastnika neke nepremičnine, ki bi jo oba skupaj uporabljala, kadarkoli dogovorila, da je slednja nepremičnina skupno pripadajoče zemljišče in zato predstavlja splošni skupni del njunih stavb, ne da bi bil ob tem vzpostavljen režim etažne lastnine.

22. Uveljavljeni razlogi po povedanem niso podani, zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (4. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1 v zvezi z 2. točko drugega odstavka istega člena).

Op. št. (1): Gre za stavbe št. 486, 430, 478, 424, 474, 450, 420, 443, 438, 428 in 425, vse k. o. ... (v nadaljevanju večstanovanjske stavbe).

Op. št. (2): Gre za (enostanovanjske) stavbe na parc. št. 1252/7, 1252/5, 1252/4, 1252/8, 1307/9, 1307/8, 1307/3, 1307/2, 1307/4, 1307/5, 1310/5, 1310/4, vse k. o. ...

Op. št. (3): Gre za garaže na parc. št. 1252/9, 1252/10, 1252/11, 1252/12, 1252/13, 1325/12, 1325/13, 1325/14, 1325/15, 1325/16, 1325/17, 1325/18, 1325/19, 1325/20, 1325/21, vse k. o. ...

Op. št. (4): Gre za garažni objekt št. 459, parc. št. 1300/2 k. o. ...

Op. št. (5): Vrhovno državno tožilstvo ob vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti ni predložilo tega sklepa, je pa iz spisa razvidno, da ga je predložila že sama predlagateljica kot prilogo k ugovoru, ki se na to odločitev Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah tudi v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti sklicuje.

Op. št. (6): Ob tem je treba še poudariti, da se Vrhovnemu sodišču v obravnavni zadevi tudi ni bilo treba opredeliti do vprašanja, ki je sporno tudi v teoriji, ali je po določbah SPZ skupno lastnino treba razumeti kot zakonsko predvideno izjemo ali pa lahko nastane tudi po volji skupnih lastnikov v drugih primerih. Del teorije se zavzema za prvo možnost (glej npr. komentar SPZ s komentarjem, komentar k 72. členu, V. Rijavec, GV Založba, 2004, str. 364-365), del teorije pa za drugo (glej npr. Stvarno pravo, M. Juhart in ostali, GV Založba, 2007, str. 325-326).