Jedro

Tudi če so tožnikove navedbe o slabem ravnanju policije resnične, pa v odsotnosti objektivnih podatkov relevantnih virov (sodbe ESČP, dokumenti organov Sveta Evrope ali Združenih narodov), s katerimi bi bil za Republiko Hrvaško ugotovljen obstoj take stopnje pomanjkljivosti azilnega sistema, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da oseb ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje, ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Poleg tega tožnik ni izpostavil nobenih težav v času bivanja v azilnem domu, zato je pravilno stališče tožene stranke, da sistemske pomanjkljivosti niso podane.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III

za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja tožnika se izvrši najkasneje v 6 mesecih od 18. 3. 2026 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe, če je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18 mesecih, če tožnik samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka).

2.Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da so bili tožniku, katerega istovetnost ni bila nesporno ugotovljena, ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (24. 2. 2026) odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac, iz katere izhaja, da je Republika Hrvaška vanjo tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito vnesla že 18. 2. 2026. Zato je tožena stranka tej državi 5. 3. 2026 v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika in od nje 18. 3. 2026 prejela odgovor, da je na podlagi petega odstavka 20. člena navedene uredbe odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje.

3.V nadaljevanju je tožena stranka tožnika ob prisotnosti tolmača za arabski jezik seznanila s potekom dublinskega postopka, nato pa povzela njegove izjave na osebnem razgovoru (8. 4. 2026). Iz njih je razvidno, da se tožnik ne želi vrniti v Republiko Hrvaško, v katero je sicer poskušal vstopiti več kot štiri mesece. Hrvaški policisti so ga pretepli in mu razbili telefon, večkrat mu niso dovolili vstopa v državo, nekajkrat so vzeli tudi njihova oblačila in jih vrgli v reko. Tožnika so policisti udarili v rebra, drugega moškega pa v ledvice. Po uspelem vstopu je na Hrvaškem ostal tri dni, nato pa odšel v Republiko Slovenijo, kjer je zaradi depresije in šoka v azilnem domu obiskal psihiatra (predpisal mu je zdravila proti depresiji, da bi lahko spal, vendar se to ni izboljšalo). Po nezakonitem vstopu v Republiko Hrvaško sta odšla s prijateljem iz manjšega kraja z avtobusom do glavnega mesta. Na policijski postaji so tožniku vzeli prstne odtise, vendar ne zaradi mednarodne zaščite. Rečeno mu je bilo, da mu bodo iz tega razloga odvzeti čez štiri dni, vendar je tožnik raje zapustil državo. Po odvzemu prstnih odtisov je tožnik osem ur čakal na policijski postaji, nato pa so ga policisti odpeljali v azilni dom, kjer je dobil le kartico za odpiranje glavnega vhoda. Razgovor zaradi podaje prošnje za mednarodno zaščito bi imel čez štiri ali pet dni. V azilnem domu so mu ponudili hrano, vendar je zaradi ramadana in pomanjkanja apetita iz jedilnice vzel le nekaj sadja. Ni imel stikov z uradnimi osebami, ki vodijo postopke mednarodne zaščite, ampak le z receptorjem, ki mu je izročil kartico za odpiranje vhodnih vrat in ga vnesel v računalnik, ter z gospo, ki ga je odpeljala do sobe. Naslednji dan je tožnik odšel do železniške postaje, kjer so ga prijeli policisti in odpeljali nazaj v azilni dom. Enako se je zgodilo dan kasneje, ko so ga prijeli v bližini slovenske meje in odpeljali nazaj v Zagreb. Hrvaško mu je uspelo zapustiti šele v tretjem poskusu. Zdravstvene oskrbe ni potreboval, rečeno mu je bilo, da med vikendom ni zdravnika v azilnem domu in da pride v ponedeljek. Glede svojega zdravstvenega stanja je povedal, da ga še vedno malo boli grlo in da je v azilnem domu v Republiki Sloveniji dobil zdravilo. V Republiko Hrvaško se ne želi vrniti zaradi slabega obnašanja policije.

4.Tožena stranka uvodoma izpostavlja, da se odgovornost države članice Evropske unije (EU) za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito po Uredbi Dublin III določa po merilih iz njenega poglavja III in ne po tožnikovi izbiri.

5.V obravnavani zadevi glede na stališča Vrhovnega sodišča niso pomembne tožnikove izjave v zvezi z ravnanjem hrvaške policije, saj ga je v policijskem postopku obravnavala kot tujca, ki je nezakonito na ozemlju države, in ne kot prosilca za mednarodno zaščito. Policisti namreč skrbijo za varnost in nadzor nad nezakonitimi vstopi v Republiko Hrvaško, v tem pogledu pa je neizogibna tudi uporaba prisilnih sredstev. Tožnika bodo ob predaji v okviru dublinskega (in ne policijskega) postopka sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, ki so pristojne za vodenje postopka za priznanje mednarodne zaščite, po prihodu pa bo nastanjen v azilni dom, če bo izrazil namero za vložitev prošnje.

6.Odvzem prstnih odtisov v obravnavani zadevi temelji na Uredbi (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac. Tožena stranka ob sklicevanju na tožnikove izjave izpostavlja, da so tožnika hrvaški policisti v predhodnem postopku seznanili s potekom postopka za mednarodno zaščito, torej da bo po prihodu v azilni dom v štirih dneh podal prošnjo za mednarodno zaščito.

7.Tožena stranka ugotavlja, da je bil tožnik po opravljenem predhodnem postopku (na policijski postaji) odpeljan v azilni dom, kjer je imel omogočeno nastanitev, prehrano, zdravstveno oskrbo (ki je ni potreboval), vročena mu je bila tudi kartica za odpiranje vrat azilnega doma. Tožnik ni problematiziral svojega bivanja v azilnem domu in dela uradnih oseb, ki vodijo postopke za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški. Težave je imel le s policijo ob vstopu v državo. Tožena stranka še poudarja, da je tožnik, kljub temu da je bil seznanjen z začetkom svojega postopka za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, zlorabil institut mednarodne zaščite, saj je kar dvakrat poskusil zapustiti hrvaški azilni dom, v tretjem poskusu pa mu je uspelo priti v Republiko Slovenijo.

8.Glede več slik brez obrazložitve, prejetih 15. 4. 2026, tožena stranka ugotavlja, da sta v sporočilu navedena le ime in priimek tretje osebe. Presojo, da se predloženo gradivo nanaša na tretjo osebo, utrjujejo tudi slike potnega lista in zdravstvene dokumentacije, iz katerih ne izhaja, da gre za tožnika. Nekaj posredovanih slik prikazuje dele telesa, ki so prekriti s tetovažami neznane osebe. Navedeno gradivo po stališču tožene stranke tako ni pomembno za obravnavano zadevo.

9.Sklepno tožena stranka ugotavlja, da tožnik na osebnem razgovoru ni navedel dejstev in okoliščin, ki bi onemogočale njegovo predajo Republiki Hrvaški. Zato ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo ob tem podvržen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju in da so v tej državi upoštevne sistemske pomanjkljivosti.

Trditve strank

10.Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

11.Tožnik trdi, da ni vedel, zakaj so mu bili odvzeti prstni odtisi, saj je bil prepričan, da gre le za policijski postopek po prijetju. Tožena stranka ni dokazala, da je bil tožnik seznanjen s postopkom, in ni pojasnila, v katerem jeziku naj bi mu bila dana pojasnila, kdo jih je dal, kakšna je bila njihova vsebina in ali jih je tožnik zaradi svojega psihičnega stanja sploh lahko razumel. Vpis v sistem Eurodac ne dokazuje, da je bil tožniku zagotovljen učinkovit dostop do postopka mednarodne zaščite in da je razumel svoje pravice in obveznosti.

12.V obravnavani zadevi je treba upoštevati tožnikovo slabo psihično stanje in dejstvo, da mu je prstne odtise odvzela policija, ki se je pred tem do tožnika večkrat obnašala nasilno, mu odvzela osebne stvari in ga vrnila. Tožena stranka bi morala presoditi, ali je tožnik v takšnih okoliščinah razumel pomen postopka in po potrebi pridobiti informacije o ravnanju hrvaških organov v podobnih primerih.

13.V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Izpostavlja tožnikove izjave, da po odvzemu prstnih odtisov v Republiki Hrvaški ni imel težav z bivanjem v hrvaškem azilnem domu in uradnimi osebami, ki vodijo postopke mednarodne zaščite. V zvezi s tožbenimi navedbami, da iz zapisnika o osebnem razgovoru ne izhaja, da je bil tožnik seznanjen s potekom postopka za mednarodno zaščito, se tožena stranka sklicuje na tožnikove izjave na osebnem razgovoru. Iz njih izhaja, da je bil tožnik obveščen, da bo imel že po nekaj dneh nastanitve v azilnem domu možnost podaje prošnje in razgovor. Tudi glede tožbenega ugovora, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidna presoja, ali je tožnik zaradi svojega psihičnega stanja lahko razumel informacije, ki naj bi mu bile dane na Hrvaškem, se tožena stranka sklicuje na tožnikove izjave, da ni potreboval zdravniške oskrbe in da je za psihiatrično pomoč zaprosil šele v Republiki Sloveniji. Ob predaji bo tožnikovo zdravstveno stanje ustrezno zavarovano, kar je razvidno tudi iz odgovora Republike Hrvaške z dne 18. 3. 2026.

Dokazni postopek

14.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo.

Presoja tožbe

15.Tožba ni utemeljena.

16.Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

17.V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

18.Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru (5. člen Uredbe Dublin III) in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina). Republika Hrvaška je odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite sprejela na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III. Tožnik tej presoji ne nasprotuje določno.

19.V obravnavani zadevi je iz podatkov sistema Eurodac razvidno, da je tožnik pri omembi Republike Hrvaške opredeljen s sklicno številko (case ID) "1". To pomeni, da so mu bili prstni odtisi v tej državi že ob prvem prihodu vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let [...] (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/2013), čemur tožnik v tožbi ne nasprotuje določno. Poleg tega je iz okoliščin obravnavane zadeve razvidno, da je bil tožnik v tej državi nastanjen v azilnem domu, zato ima tam položaj prosilca za mednarodno zaščito. Ker je Republika Hrvaška svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje že potrdila, je nastal položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. Glede na navedeno sodišče ne dvomi, da bodo v tej državi spoštovane tožnikove procesne garancije v zvezi z dostopom do azilnega postopka, skladnost postopanja hrvaških organov s pravom EU, torej tudi Uredbo Dublin III, pa ni v pristojnosti Upravnega sodišča Republike Slovenije.

20.Tožnik, ki bo v primeru vrnitve Republiki Hrvaški v dublinskem postopku obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, izpodbija tudi pravilnost stališča, da za predajo tej državi ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

21.Glede tega je sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) že sprejelo stališče, da je treba v okviru skupnega evropskega azilnega sistema in zlasti Uredbe Dublin III, ki temelji na načelu medsebojnega zaupanja in ki želi z racionalizacijo prošenj za mednarodno zaščito pospešiti njihovo obravnavanje v interesu prosilcev in udeleženih držav, domnevati, da je obravnavanje prosilcev za tako zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine, Konvencije o statusu beguncev in Evropske konvencije o človekovih pravicah (C-163/17 z dne 19. 3. 2019, Jawo,

21.82. točka obrazložitve). To domnevo je mogoče izpodbiti v primerih iz navedenega drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III in ko obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti takšnega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja (C-163/17, 87. točka obrazložitve).

22.Pri presoji pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.), kar je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III je torej bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.

23.Zato bi bile v obravnavani zadevi odločilne le tožnikove navedbe o morebitnem ravnanju uslužbencev v hrvaškem azilnem domu in pomanjkljivostih pri namestitvi prosilcev. Glede tega pa iz tožnikovih izjav v upravnem postopku tudi po presoji sodišča ni razvidno upoštevno problematiziranje razmer (povzetek ugotovitev tožene stranke je razviden iz 7. točke obrazložitve te sodbe). V azilnem domu in z uradnimi osebami ni imel težav, prehrana in zdravstvena oskrba (ki je niti ni potreboval) sta mu bili omogočeni.

24.V okoliščinah, ko so bili tožniku zagotovljeni ustrezni osnovni bivalni pogoji in zdravstvena oskrba, se izkušnja njegovega bivanja v hrvaškem azilnem domu, v katerem je tudi sicer bival le krajši čas in nato odšel v Republiko Slovenijo, očitno ne približa standardu Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi M. S. S. proti Belgiji in v obravnavani zadevi ni bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema. Glede na navedeno torej ni izkazan obstoj upoštevne pomanjkljivosti tega sistema.

25.V zvezi s presojo sistemskih pomanjkljivosti prav tako ni utemeljen posplošen tožbeni ugovor, nanašajoč se na ravnanje hrvaških policistov. Glede tega je Vrhovno sodišče namreč že sprejelo stališče, da je odgovor na vprašanje, katero ravnanje policistov in drugih oseb je pomembno za presojo navedenih sistemskih pomanjkljivosti, odvisen od okoliščin konkretnega primera. V obravnavani zadevi se tožnikove navedbe o slabem ravnanju hrvaških policistov nanašajo na prečkanje hrvaške meje in na policijsko obravnavo tožnika kot osebe, ki je nezakonito na ozemlju Republike Hrvaške, česar tožnik ne izpodbija določno. Tudi če so tožnikove navedbe o slabem ravnanju policije resnične, pa po presoji sodišča v odsotnosti objektivnih podatkov relevantnih virov (sodbe ESČP, dokumenti organov Sveta Evrope ali Združenih narodov), s katerimi bi bil za Republiko Hrvaško ugotovljen obstoj take stopnje pomanjkljivosti azilnega sistema, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da oseb ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje, ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Poleg tega tožnik kot rečeno ni izpostavil nobenih težav v času bivanja v azilnem domu. Zato je pravilno stališče tožene stranke, da sistemske pomanjkljivosti niso podane niti na tej podlagi.

26.Tožnikov opis ravnanja policije sam po sebi torej ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. V tem pogledu tudi odvzema prstnih odtisov (pred hrvaško policijo) ni mogoče obravnavati kot psihično prisilo, ampak kvečjemu kot ravnanje v skladu s prvim odstavkom 14. člena z Uredbo (EU) št. 603/2013.

27.Na odločitev ne morejo vplivati niti neizkazane tožbene navedbe glede nepravilnega tolmačenja in informiranja v policijskem postopku. Poleg tega (če bi bile tožnikove navedbe izkazane) vsaka posamična kršitev (tudi pravice do pravilnega tolmačenja in pravilnega informiranja) ne pomeni splošne in sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema, saj je v zvezi s tem treba upoštevati tudi okoliščino, da tožnik v Republiki Hrvaški ni počakal ne na osebni razgovor v postopku priznanja mednarodne zaščite ne na odločitev o svoji prošnji. Zapustil jo je namreč že po prihodu v azilni dom (povzetek tožnikovih izjav v upravnem postopku je razviden iz 3. točke obrazložitve te sodbe), pri čemer iz tožbenih navedb ni razvidno, da bi to bil zadosten čas za sprejem upravne odločitve o mednarodni zaščiti in da zoper njo ne bi imel sodnega varstva.

28.V zvezi z vsebino tožnikovih izjav lahko sodišče ob odsotnosti konkretiziranega tožnikovega ugovora glede kršitve njegove pravice na osebnem razgovoru do obveščenosti (prvi odstavek 4. člena Uredbe Dublin III), le na splošno ugotovi, da je bil tožnik v postopku ustrezno informiran. Poleg tega je iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, razvidno, da ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru po 5. členu Uredbe Dublin III z dne 8. 4. 2026. To pomeni, da je bila tožniku v okviru tega procesnega dejanja omogočena seznanitev s pravno podlago predaje Republiki Hrvaški po Uredbi Dublin III in s tem povezanimi procesnimi jamstvi. Tožnik je torej imel možnost, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnika razvidno, da mu je tožena stranka postavila več vprašanj zaradi razjasnitve pomembnih dejstev. Glede na navedeno je tožena stranka tožniku zagotovila možnost predstavitve vseh elementov, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. Vloga pristojnega organa pri podajanju prošnje in pri osebnem razgovoru je namreč v tem, da prosilcu omogoči predstavitev vsebine prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito, kar smiselno velja tudi za osebni razgovor po 5. členu Uredbe Dublin III.

29.Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnik ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države niti ne bi bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. V takih okoliščinah toženi stranki torej ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Hrvaški ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.

Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.