Jedro

Tožnik zaradi odtujitve zemljišča, do katere je prišlo med pravdo, ni izgubil aktivne procesne legitimacije in tožbenega zahtevka na prenehanje služnosti iz tega razloga ni mogoče zavrniti.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, sodba se v izpodbijanih I., II., III., V., VI. in VII. točka izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod I. točko izreka ugotovilo, da preneha služnostna pravica dovoza ali odvoza preko parc. št. ID 001 v korist vsakokratnega lastnika parc. št. ID 002 k.o. X po dvorišču med stanovanjskim objektom in garažo prvega tožnika ter nato ob skrajno vzhodni meji proti severu do tromeje med parc. št. 655/2, 653 in 655/8. Pod II. točko izreka je vsakokratnemu lastniku parc. št. 003 prepovedalo vsak nadaljnji dovoz ali odvoz preko nepremičnine ID 001 k.o. X. Pod III. točko izreka je zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani pri nepremičnini ID 001 k.o. X odredilo izbris služnostne pravice dovoza ali odvoza preko nepremičnine ID 001. Pod IV. točko izreka je kot neutemeljenega zavrnilo zahtevek, ki se glasi: „ob čemer pa celotna pot od javne ceste naprej poteka tudi 52 m po parc. št. 659/11 in 6,5 m po parc. št. 653, na kateri služnost ne obstaja“. Pod V. točko izreka je kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek po prvotni tožbi v ugodilnem delu, ki se nanaša na drugega tožnika B. S.. Pod VI. točko je kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da je toženec po nasprotni tožbi I. H. K. dolžan prenehati ovirati tožnico po nasprotni tožbi v služnostni pravici dovoza in odvoza, navedeni predhodno, zlasti je dolžan opustiti postavljanje zapornice, parkiranje na služnostni poti in vpitje na tožečo stranko po nasprotni tožbi, da se tožencu po nasprotni tožbi prepoveduje vsako nadaljnje vznemirjanje pri izvrševanju zgoraj navedene služnosti in da je toženec po nasprotni tožbi dolžan tožnici po nasprotni tožbi povrniti njene pravdne stroške. Pod VII. točko je toženki in po nasprotni tožbi tožnici naložilo v povrnitev tožniku in po nasprotni tožbi tožencu njegove pravdne stroške v znesku 1.562,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, in sicer tožeča stranka zoper V. točko izreka in tožena stranka zoper I., II., III., VI. in VII. točko izreka.

3. Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijani V. točki izreka sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi tudi glede drugega tožnika B. S.. Navaja, da po 1. odstavku 190. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni ovire, da se pravda med istima strankama ne dokonča, če katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda. Glede na to določilo je sodišče prve stopnje zmotno zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na drugega tožnika B. S.. Le-ta je namreč svoj del nepremičnine prodal med tem pravdnim postopkom, zadržal pa je procesno upravičenje za vodenje te pravde.

4. Tudi tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek po tožbi in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom na podlagi 356. člena ZPP, ker je sedanji sodnik površno in selektivno ocenil izvedene dokaze, vse v korist tožnika. Navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker v sodbi ni točno določilo, katere tri zaporedna leta se obravnavana služnost ni izvrševala, posledično čemur zaradi izostanka teh razlogov odločitve ni možno preizkusiti. Poleg tega sodišče prve stopnje ni ocenilo dokazov po določbi 8. člena ZPP, saj je spregledalo tožnikovo priznanje, da je S. S. po tej poti jezdila s konji in hodila peš, do večine prič pa se sploh ne opredeli. Nadalje je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj se je osredotočilo le na obstoj zapornic, ne pa tudi na možnost in dejansko izvrševanje služnosti kljub tej zapornici. Obstoječa služnost se je namreč lahko izvrševala kljub zapornici, kar izhaja iz izpovedb strank in prič. Dalo se jo je obvoziti z motorjem, objahati s konjem in obhoditi peš. Tako izpove tožnik glede S. S., da je ta tudi ob zaprti zapornici tam jezdila in šla peš, leta 2002 in 2003 pa so hodili delavci, ki so delali na nepremičnini tožene stranke. Priča S. S. je izpovedala, da ji je tožnik sam pokazal provizorij ključavnico na zapornici, da je bila zapornica včasih dvignjena, sama pa je kljub zapornici tam vozila z avtom, motorjem, kolesom, jezdila in hodila peš. Priča D. S. je izpovedala, da je bila zapornica poleti pogosto odprta, da se je tam vozila z avtom, tam je vozila otroški voziček in hodila peš. Tudi priča S. T. je z izpovedbo potrdila, da je bila zapornica večkrat odprta. Uporabo in izvrševanje služnosti bi lahko potrdila tudi s strani tožene stranke predlagana in po sodišču neutemeljeno zavrnjena priča M. N. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, saj peš hoja in ježa s konjem S. S. predstavlja izvrševanje obstoječe služnosti, poleg tega pa se je ta tu vozila tudi z motorjem. Podrejeno pritožba, četudi bi bila ukinjena služnost dovoza in odvoza, opozarja, da bi morala ostati služnost hoje, vožnje s kolesom in ježe s konjem, saj vožnja vključuje vse manj obremenjujoče načine koriščenja služnosti poti.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Zaradi lažjega razumevanja bo sodišče v nadaljevanju prvega tožnika po tožbi in toženca po nasprotni tožbi imenovalo s skupnim izrazom prvi tožnik ali skupaj z drugim tožnikom po tožbi tožeča stranka, toženko po tožbi in tožnico po nasprotni tožbi pa s skupnim izrazom toženka ali tožena stranka.

K pritožbi tožeče stranke

7. Pravilno opozarja pritožba na določbo 1. odstavka 190. člena ZPP, po kateri ni ovire, da se pravda med istima strankama ne dokonča, če katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda. Nesporno je drugi tožnik svoj solastninski delež na tu obravnavanem služečem zemljišču odtujil v korist prvega tožnika med to pravdo in torej glede na zgoraj citirano določbo ZPP ni izgubil aktivne procesne pravice v tej pravdi, kot to zmotno misli sodišče prve stopnje in je na podlagi te zmote zavrnilo tožbeni zahtevek drugega tožnika (V. točka izreka izpodbijane sodbe).

K pritožbi tožene stranke

8. Tudi pritožba tožene stranke utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ni zavzelo stališča, torej se ni opredelilo o večih izpovedbah, izpovedbe v tem neopredeljenem in torej neupoštevanem delu pa so pravno relevantne za razjasnitev dejanskega stanja, v kolikor to vpliva na odločitev o tožbenem zahtevku. Tako prvi tožnik, zaslišan kot pravdna stranka, izpove, da je S. S. sicer hči toženke, po spornem delu jezdila in hodila peš. S. S. izpove o včasih dvignjeni zapornici (enako njena sestra D. S. in tudi priča S. T.), se je pa tam kljub zapornici vozila z avtom, motorjem, kolesom, jezdila in hodila peš. Da se je tam kljub zapornici vozila z avtom in hodila peš, potrdi tudi D. S.. O teh delih izpovedb citiranih prič in toženca se sodišče prve stopnje ni opredelilo in o tem ni sprejelo dokazne ocene. Zlasti je opozoriti, da predvsem vožnja z motorjem in kolesom lahko predstavlja izvrševanje služnosti dovoza ali odvoza. Nadalje bi se bilo potrebno natančneje in določneje opredeliti o zaporedju treh let v okviru časa postavljene zapornice. V kolikor se je namreč v času zapornice kdaj izvrševala obravnavana služnost, je bilo s tem prekinjeno potrebno triletno obdobje neizvrševanja služnosti zaradi prepovedi služnostnega zavezanca. Ker se sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ni opredelilo o zgoraj citiranih izvedenih dokazih, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zaradi izostanka razlogov o pravnorelevantnih dejstvih pa tudi ni možno preizkusiti pravilnosti odločitve o tožbi v s pritožbo tožene stranke izpodbijanem delu, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Sklepno:

9. Pritožbeno sodišče je v posledici zgoraj pojasnjenih kršitev sodišča prve stopnje pritožbama obeh strank ugodilo in v z njima izpodbijanem delu (I., II., III., V., VI. in VII. točka) sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena in 355. člen ZPP). Posledično razveljavitvi zahtevka po tožbi glede prenehanja obravnavane služnosti je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o nasprotni tožbi, saj je ta neposredno odvisna od odločitve o obstoju služnosti po tožbi. Pritožbeno sodišče ni sledilo pritožbi o sojenju pred drugim sodnikom, ker kljub razveljavitvi sodbe v postopanju razpravljajočega sodnika prve stopnje ni najti grobih kršitev, ki bi kazale na njegovo pristranskost pri sojenju.

10. Ko bo sodišče prve stopnje ponovno odločalo o še obstoječih zahtevkih, naj ima v vidu zlasti zgoraj podane pripombe pritožbenega sodišča. V ta namen mora še dodatno raziskati dejansko stanje v nakazani smeri, da bo lahko materialnopravno pravilno odločilo, za svojo odločitev pa mora podati takšne razloge, da se bo z njimi lahko preizkusila pravilnost te odločitve.

Stroški postopka:

11. Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka, da bo o njih, vključno s stroški tega pritožbenega postopka, lahko odločilo sodišče prve stopnje glede na uspeh strank v pravdi.