Jedro

Agencija za komunikacijska omrežja in storitve ni posegla v sodno pristojnost pravdnega sodišča, niti v civilno pravna razmerja. Ena od njenih zakonsko predpisanih nalog je nadzor nad izvajanjem vseh posamičnih aktov in ukrepov, ki jih je sprejela na podlagi ZEKom-1 ter na njegovi podlagi sprejetih predpisov in splošnih aktov (prvi odstavek 221. člena ZEKom-1). Sem sodi preverjanje, ali je tožeča stranka izpolnjevala obveznosti, ki so ji bile naložene z Regulatorno odločbo in sicer po korakih, kot so jih predvidevala pravila 224. člena ZEKom-1. Ta inšpekcija je bila brez dvoma v pristojnosti tožene stranke in ne sodišča; seveda se je vodila po upravnem postopku (prvi odstavek 221. člena, prvi odstavek 223. člena ZEKom-1 in drugi odstavek 3. člena ZIN).

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravni postopek

1.Tožena stranka je zavrnila predlog tožeče stranke, da se odločba številka 06104-13/2019/14 z dne 21. 6. 2021 (v nadaljevanju: Nadzorna odločba) izreče za nično. Po tej je bila tožeča stranka dolžna odpraviti ugotovljene kršitve obveznosti 10.b) točke izreka odločbe številka 38244-2/2017/19 z dne 5. 12. 2017 (v nadaljevanju: Regulatorna odločba), objaviti obvestilo o spremembah cen, popravljeno vzorčno ponudbo ter vrniti razliko v cenah iskalcem dostopa.

Povzetek navedb strank v upravnem sporu

2.Opisani odločitvi je tožeča stranka oporekala. Poudarila je, da prva in druga točka izpodbijane odločbe nista izvršljivi. Vzorčna ponudba ni veljala več, ni obstajala, zato je ni bilo mogoče spremeniti. Z objavo bi tožeča stranka kršila 9. točko izreka Regulatorne odločbe. Ta določa čas za obvestila 30 dni pred uveljavitvijo sprememb, medtem ko je rok za Nadzorne izpodbijane odločbe 20 dni. Obdobje gospodarske ponovljivosti (1. 6. 2018 do 30. 6. 2018) je minilo. Tožeča stranka bi morala za nazaj upoštevati drugačne cene in vrniti njihovo razliko iskalcem dostopa. V preteklem času bi morala odpraviti kršitev. Tožena stranka je s tem posegla v civilno pravna razmerja med iskalci dostopa in tožečo stranko. To ni bilo v njeni pristojnosti in zato ni šlo za upravno zadevo.

3.Svoja naziranja je tožeča stranka ponovila v nadaljnji vlogi. Po njenem mnenju tožena stranka ni imela zakonskega pooblastila za sprejem odločitve v nadzoru. Zahtevala je izpolnitev pravno nemogočega. Kasneje je spremenila vsebino ukrepa. Tožeča stranka je objavila spremembe cen zakupa povezav širokopasovnega dostopa do končnih uporabnikov v dostopovnem omrežju na upoštevnem trgu 3b "Veleporodajni osrednji dostop na fiksni lokaciji za izdelke za množični trg" in ne spremembe vzorčne ponudbe.

4.Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri že danih razlogih. Pravno sredstvo izreka odločbe za nično je namenjeno odpravi najhujših kršitev. V tem postopku ni mogoče uveljavljati zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pri nadzoru je ugotovila, da tožeča stranka ni spoštovala obveznosti iz Regulatorne odločbe. Veleprodajne cene storitev operaterskega dostopa so bile previsoke, zato ji je naložila odpravo teh kršitev po 101. členu Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju: ZEKom-1). Operaterji niso prosti pri oblikovanju cen in pogojev v pogodbenih razmerjih, ker gre za reguliran upoštevni trg. Nasprotna odločba ni zahtevala retroaktivne izpolnitve, temveč odstranitev nepravilnosti in vzpostavitev zakonitega stanja s popravo cen za dano obdobje. V nasprotnem primeru bi obveljale napačne cene, tožeča stranka pa bi obdržala neupravičen prihodek. Vzorčna ponudba je objavljena na spletni strani tožeče stranke in ta jo lahko popravi. To je tudi storila. Ukrep tudi ne posega v izvršitev Regulacijske odločbe, saj je bilo v njenem nadzoru zaključeno, da cene niso primerne.

Sojenje brez glavne obravnave

5.S soglasjem strank je sodišče odločilo na podlagi njunih vlog in pisnih dokazov, brez glavne obravnave (prvi odstavek 279.a člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju: ZUS-1). Slednji so se namreč odpovedale (listovni številki spisa 30 in 34; drugi odstavek 279.a člena ZPP in prvi odstavek 22. člena ZUS-1).

Dokazni postopek

6.V tožbi lahko tožeča stranka navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedla že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (tretji odstavek 20. člena in 52. člen ZUS-1).

7.Dopolnilne odločbe tožene stranke števila 06104-2/2018/74 z dne 15. 5. 2023 (priloga A3) sodišče ni vzelo v obzir. Poleg tega, da tožeča stranka te listine ni omenila v tožbi, je sama pojasnila, da je bila oblikovana po izdaji izpodbijane odločbe.

8.Dalje, izpisa s spletne strani ... tožeča stranka ni izročila. Stranka mora sama predložiti listino, na katero se opira v podkrepitev svojih navedb (prvi odstavek 226. člena ZPP in prvi odstavek 22. člena ZUS-1). V tem oziru sodišče dokumenta, na katerega se je tožeča stranka sklicevala, ni pa predložila, ni obravnavalo. Poleg tega tak dokaz ni določen. Sodišču ni znano, katere spletne vsebine točno je imela tožeča stranka v mislih. Povrh tega dokaza ni ponudila v postopku izdaje izpodbijane odločbe, niti ni navedla, zakaj to ni storila (tretji odstavek 20. člena in 52. člen ZUS-1). Zadnje velja tudi za Obvestilo operaterjem v zvezi s storitvami Vzorčne ponudbe za osrednji dostop na fiksni lokaciji za izdelke za množični trg (WCA) z dne 12. 7. 2021 (priloga A5). Sodišče ni zasledilo razlogov za izostanek te listine v upravnem postopku. Sicer jo je predložila šele s pripravljalno vlogo z dne 22. 9. 2023 in ne s tožbo. Zato je ni upoštevalo (tretji odstavek 20. člena in 52. člen ZUS-1). Nenazadnje pa, kot bo vidno iz nadaljnje obrazložitve, našteti dokazi niso bili pomembni za rešitev tega upravnega spora (tretji odstavek 287. člena ZPP in prvi odstavek 22. člena ZUS-1).

9.Prebralo pa je ostale listine, ki sta jih stranki izročili (priloge A1, A2, A4, B1 in B2) ter upravni spis številka 06104-13/2019.

Materialno pravo

10.Tožena stranka nadzira izvajanje določb ZEKom-1 in na njegovi podlagi izdanih predpisov ter splošnih aktov, razen v primerih, ki spadajo v pristojnosti informacijskega pooblaščenca. Opravlja tudi nadzor nad izvajanjem vseh posamičnih aktov in ukrepov, ki jih sprejema na podlagi ZEKom-1 ter na njegovi podlagi sprejetih predpisov in splošnih aktov (prvi odstavek 221. člena ZEKom-1). Če pri nadzoru fizičnih in pravnih oseb, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja oziroma storitve, ugotovi nepravilnosti pri izvajanju določb ZEKom-1 ter na njegovi podlagi izdanih predpisov, splošnih aktov in posamičnih aktov ali ukrepov, ki jih sama sprejema, te osebe o tem pisno obvesti in jim da možnost, da se o zadevi izrečejo v razumnem roku (prvi odstavek 224. člena ZEKom-1). Po prejemu odgovora ali po poteku roka za odgovor lahko zahteva ustavitev kršitve takoj ali v razumnem roku ter hkrati sprejme ustrezne in sorazmerne ukrepe za zagotovitev odprave nepravilnosti (drugi odstavek 224. člena ZEKom-1). Z odločbo, izdano v postopku nadzora, ki vsebuje ukrepe in razloge za odpravo nepravilnosti ter razumen rok za izpolnitev naloženih ukrepov, lahko tožena stranka naloži tudi prekinitev ali odložitev zagotavljanja storitev ali paketa storitev, ki bi lahko, če bi se nadaljevale, zelo škodile konkurenci, vse dokler oseba iz prvega odstavka tega člena ne izpolni obveznosti dostopa na podlagi analize trga (tretji odstavek 224. člena ZEKom-1). Če ukrepi niso bili izpolnjeni v določenem roku, lahko tožena stranka ob resnih in ponavljajočih se kršitvah z odločbo prepove nadaljnje zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev ali pa začasno ali trajno odvzame pravico uporabe radijskih frekvenc ali elementov oštevilčenja (peti odstavek 224. člena ZEKom-1). V takem primeru lahko izreče globo za prekršek za obdobje kršitve, četudi je bila kršitev morebiti pozneje odpravljena (šesti odstavek 224. člena ZEKom-1).

11.V postopku nadzora se uporabljajo določbe zakona, ki ureja inšpekcijski nadzor, če z ZEKom-1 ni določeno drugače (prvi odstavek 223. člena ZEKom-1). Glede vseh postopkovnih vprašanj, ki niso urejena z Zakonom o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju: ZIN) ali s posebnimi zakoni, ki urejajo delovanja inšpekcij, se uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek (Zakon o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju: ZUP; drugi odstavek 3. člena ZIN).

12.Med drugim se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v zadevi, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku (1. točka prvega odstavka 279. člena ZUP) kot tudi odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti (3. točka prvega odstavka 279. člena ZUP).

K I. točki izreka

13.Tožba ni utemeljena.

14.Ključno vprašanje za rešitev tega upravnega spora je, ali je izpodbijana odločba nična. Tožeča stranka je namreč trdila, da zadeva ni upravnega značaja in ne sodi v pristojnost tožene stranke (1. točka prvega odstavka 129. člena, 1. točka prvega odstavka 279. člena ZUP). Po njenem mnenju je tudi ni mogoče izvršiti (3. točka prvega odstavka 279. člena ZUP). Opisane razloge je uveljavljala tako v sporu polne jurisdikcije, kot v podkrepitev zatrjevanim kršitvam pravil postopka, napačni uporabi materialnega prava in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja.

15.Tožena stranka je izvedla nadzor nad izvajanjem Regulatorne odločbe (prvi odstavek 224. člena ZEKom-1). S slednjo je bilo tožeči stranki med ostalim naložen cenovni nadzor in stroškovno računovodstvo z upoštevanjem gospodarske ponovljivosti za dostop z bitnim tokom na regionalnem ter nacionalnem nivoju do NGA omrežja (10.b) točka Regulatorne odločbe).

16.Jasno je, da je v upravnih postopkih mogoče odločati le o upravnih zadevah. Tako je odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku in sodi v sodno pristojnost, nična (1. točka prvega odstavka 279. člena ZUP). Enako velja za zadevo, o kateri ni mogoče odločati pred upravnim organom (1. točka prvega odstavka 279. člena ZUP). V obeh primerih gre za tako imenovano absolutno stvarno nepristojnost: nezmožnost kateregakoli upravnega organa, da pravno upoštevno presodi zadevo. Z drugimi besedami, v primeru absolutne stvarne nepristojnosti odločba ne sme biti izdana, saj v materialnih predpisih ni pravne podlage za odločanje v upravnem postopku.

17.Toda tožena stranka ni posegla v sodno pristojnost pravdnega sodišča, niti v civilno pravna razmerja. Ena od njenih zakonsko predpisanih nalog je nadzor nad izvajanjem vseh posamičnih aktov in ukrepov, ki jih je sprejela na podlagi ZEKom-1 ter na njegovi podlagi sprejetih predpisov in splošnih aktov (prvi odstavek 221. člena ZEKom-1). Sem sodi preverjanje, ali je tožeča stranka izpolnjevala obveznosti, ki so ji bile naložene z Regulatorno odločbo in sicer po korakih, kot so jih predvidevala pravila 224. člena ZEKom-1. Ta inšpekcija je bila brez dvoma v pristojnosti tožene stranke in ne sodišča; seveda se je vodila po upravnem postopku (prvi odstavek 221. člena, prvi odstavek 223. člena ZEKom-1 in drugi odstavek 3. člena ZIN).

18.Regulacija operaterjev s pomembno tržno močjo je vključevala možnost cenovnega nadzora in stroškovnega računovodstva (106. člen ZEKom-1). Tako je tožena stranka z Regulatorno odločbo tožeči stranki naložila, da upošteva gospodarsko ponovljivost za dostop z bitnim tokom na regionalnem in nacionalnem omrežju do NGA omrežja (10.b) točka Regulatorne odločbe). Iskalci dostopa so morali biti sposobni ponoviti ponudbo tožeče stranke s tehničnega in ekonomskega vidika. Zadnje je pomenilo, da so lahko ponovili maloprodajno ponudbo tožeče stranke.

19.V postopku nadzora je tožena stranka, po preizkusu gospodarske ponovljivosti, zaključila, da je tožeča stranka v času od 1. 6. 2018 do 30. 6. 2018 iskalcem dostopa zaračunavala previsoko ceno storitev veleprodajnega osrednjega dostopa. Odprava te kršitve obveznosti iz 10.b) točke Regulatorne odločbe je obsegala popravo vzorčne ponudbe, objavo obvestila o spremembi cen veleprodajnega osrednjega dostopa do NGA omrežja na fiksni lokaciji za izdelke za množični trg in vračilo razlik med cenami iskalcem dostopa.

20.Tožena stranka je torej imela pristojnost (prvi odstavek 221. člena ZEKom-1). Ko je ugotovila opisane nepravilnosti, je morala izreči ustrezne ukrepe (tretji odstavek 224. člena ZEKom-1). Pri tem ne gre prezreti, da je tožeča stranka operater s pomembno tržno močjo (prvi odstavek 101. člena ZEKom-1) in da ji je Regulatorna odločba določala obveznost cenovnega nadzora in stroškovnega računovodstva (drugi odstavek 101. člena in 106. člen ZEKom-1). Operater s pomembno tržno močjo ima na določenem trgu javnih komunikacijskih storitev (tako imenovanem upoštevnem trgu) položaj, enakovreden prevladujočemu položaju, torej tak ekonomski vpliv, ki omogoča znatno samostojnost nasproti konkurentom, uporabnikom in potrošnikom (prvi odstavek 95. člena ZEKom-1). Še drugače, za operaterje s pomembno tržno močjo je veljala posebna zakonska ureditev, ki je preprečevala izkrivitev ali omejitev konkurence na trgih elektronskih komunikacij. Dani ukrepi so zasledovali ravno ta cilj.

21.Povedano velja tudi za očitke o civilnih pravnih razmerjih. Kot rečeno, so obveznosti operaterjev s pomembno tržno močjo po 101. členu ZEKom-1, usmerjene v izboljšanje konkurenčnosti na določenem upoštevnem trgu. Med te sodijo tudi dolžnosti v zvezi s pokrivanjem stroškov in kontrolo cen. Splošno gledano je reguliranje slednjih poseg v pogodbeno avtonomijo strank. Vendar je imela tožena stranka za svoje ravnanje zakonsko pooblastilo. Določitev obveznosti cenovnega nadzora in stroškovnega računovodstva ter nadzor nad temi ukrepi (106. člen in prvi odstavek 221. člena ZEKom-1) zagotavljajo zadostno konkurenco na upoštevnem trgu. Tožeča stranka je bila dolžna upoštevati cenovne omejitve. Ker jih ni, je tožena stranka pravilno izdala Nadzorno odločbo.

22.Nenazadnje pa je tožena stranka lahko pri preverjanju, ali so cene oblikovane na podlagi stroškov, vključno s primerno stopnjo donosnosti naložbe, zahtevala prilagoditev cen (peti odstavek 106. člena ZEKom-1). To kaže, da je bila brez dvoma pristojna za nadzor in v tem pogledu za sprejetje Nadzorne odločbe z izpodbijano vsebino.

23.Nična je odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti (3. točka prvega odstavka 279. člena ZUP). Neizvršljivost je lahko pravne ali dejanske narave. V prvem primeru izrek odločbe nasprotuje pravnemu redu do te mere, da je glede na dovoljeno oziroma zapovedano dejanje ali ukrepanje veljavna ustavna oziroma zakonska ureditev sama po sebi ovira za možnost izvršitve priznane pravice ali naložene obveznosti. Dejansko pa je odločba neizvršljiva takrat, ko je objektivno gledano ni mogoče izvršiti.

24.Pričujoča zadeva ni taka. Izrek Nadzorne odločbe ne nasprotuje pravnemu redu, vsebovani ukrep pa je objektivno mogoče izvršiti. Tožena stranka je naložila tožeči stranki, da odpravi kršitev obveznosti iz 10.b) točke Regulatorne odločbe na način, da za storitve veleprodajnega osrednjega dostopa na fiksni lokaciji za izdelke za množični trg do NGA omrežja, za katere je tožena stranka od 1. 6. 2018 do 30. 6. 2018 zaračunavala previsoke cene, upošteva gospodarsko ponovljivost, objavi popravljeno vzorčno ponudbo za širokopasovni dostop z bitnim tokom in obvestilo o njej ter povrne razliko v cenah iskalcem dostopa (1. in 2. točka Nadzorne odločbe). Kot tak je izrek določen; obveznost tožeče stranke je opredeljena.

25.Kot omenjeno, se v postopku nadzora uporablja ZIN (prvi odstavek 223. člena ZEKom-1). Ker nima pravil o izreku odločbe, pride v poštev 213. člen ZUP (drugi odstavek 3. člena ZIN). Ta v šestem odstavku zahteva, da je izrek kratek in določen. Pojem določnosti se nanaša na vsebino pravic ali obveznosti oziroma pravnih koristi. Povedano drugače, izrek mora biti konkreten (točno opredeljeno ravnanje ali opustitev) in nedvoumen.

26.Povzeto potrjuje tudi sodna praksa. Tako je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu X Ips 37/2021 z dne 9. 6. 2021 na splošno razpravljalo o določnosti izreka, ki nalaga obveznost (13. in 14. točka), kot tudi o izreku ukrepa po 224. členu ZEKom-1. Slednji mora biti ustrezen in sorazmeren za odpravo ugotovljene nezakonitosti. Gre torej za ravnanja, ki vzpostavijo zakonito stanje; ukrep je ustrezen le, če to lahko doseže.

27.Izrek Nadzorne odločbe je določen, natančen, jasen in kot tak ne dopušča različnih tolmačenj. Vsebuje predmet, vrsto, obseg in čas izpolnitve obveznosti tožeče stranke. Ta mora upoštevati gospodarsko ponovljivost in za čas od 1. 6. 2018 do 30. 6. 2018 popraviti vzorčno ponudbo z nižjimi cenami, o tem objaviti sporočilo in vrniti razlike v cenah iskalcem dostopa, v dvajsetih dneh od vročitve Nadzorne odločbe. Opredeljene so kršitve 10.b) točke izreka Regulatorne odločbe in ravnanja, s katerimi jih je treba odpraviti.

28.Prav tako ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da "ne more spremeniti neobstoječih vzorčnih ponudb" in da jo Nadzorna odločba sili, da spreminja cene za nazaj. Vzorčna ponudba, ki je veljala od 1. 6. 2018 do 30. 6. 2018 danes res ne velja več. To pa ne pomeni, da tožeča stranka ne more odpraviti uveljavljanih kršitev iz Nadzorne odločbe. Ravno obratno, tožeča stranka je v skladu z Nadzorno odločbo dolžna popraviti vzorčno ponudbo, ki je veljala od 1. 6. 2018 do 30. 6. 2018. O tem mora obvestiti iskalce dostopa popravi in jim vrniti razlike v ceni. Ne gre za retroaktivno ravnanje, temveč, kot naglašeno, odpravo kršitve. Navsezadnje vsaka odprava kršitve predpostavlja njen obstoj in je v tem smislu usmerjena v popravo preteklih dejanj. Preveritev, ali cene omogočajo gospodarsko ponovljivost, pa je po naravi stvari mogoča šele, ko so cene dane (znane), objavljene in jih iskalci dostopa plačujejo. Kot tak je nadzor časovno poznejši.

29.Stališču tožene stranke glede dvajsetdnevnega roka sodišče nima kaj dodati. Šlo je za nadzor in tožena stranka je določila čas za odpravo nepravilnosti (drugi odstavek 224. člena ZEKom-1). Cilj odločbe, izdane v postopku nadzora, je ustavitev oziroma odstranitev kršitev. S tega vidika že pojmovno ne more priti do nasprotovanja Regulatorni odločbi.

30.Končno se je tožeča stranka v podkrepitev svojih navedb sklicevala na odločitve naslovnega sodišča. V njih pa so bili obravnavani drugačni dejanski in materialnopravni položaji. Tako se je v sodbi I U 1802/2016 z dne 18. 12. 2018 ukvarjalo z ukrepom, ki je tožeči stranki nalagal, da ustavi upočasnjevanje internetnega prometa v določenem preteklem obdobju (med 23. 7. 2015 in 23. 9. 2015). Očitno je, da primerjava ni možna; hitrosti interneta za nazaj gotovo ni mogoče povečati. Podobno velja za sodbi I U 157/2017 z dne 12. 2. 2018 in I U 91/2012 z dne 18. 12. 2012. Teh gradbenih inšpekcij ni mogoče enačiti z nadzorom po ZEKom-1; vzporednic glede dejanskega stanja in materialnega prava sodišče ni našlo. Kar pa se tiče odločitve Vrhovega sodišča Republike Slovenije X Ips 460/2014 z dne 20. 1. 2016, se je ta nanašala na pristojnosti Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju: Urad) glede ukrepov za odpravo nezakonitosti po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju: ZASP). Pri tem je vzelo v obzir posebnost pri nadzoru nad kolektivnimi organizacijami: da so ga lahko izvajali tudi njeni člani, kakor tudi da so bili imetniki pravic s kolektivnimi organizacijami v mandatnem razmerju. Ocenilo je še, da so bila pravila ZASP o nadzoru splošne narave. V tej luči je sklenilo, da Urad ni imel pooblastila za odpravljanje posledic zaznane kršitve. Predmetna zadeva ni primerljiva; omenjene okoliščine se v bistvenem razlikujejo. Predvsem je ZEKom-1 določil obveznosti operaterjev s pomembno tržno močjo in v tem smislu definiral ukrepe tožeče stranke.

31.Izpodbijana odločba je torej pravilna in zakonita. Sodišče je zato tožbo zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

32.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

-------------------------------

1Objavljen v Uradnih listih Republike Slovenije, številke: 109/2012 z dne 31. 12. 2012, 110/2013 z dne 27. 12. 2013, 81/2015 z dne 30. 10. 2015, 40/2017 z dne 21. 7. 2017 ter odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-65/13-19 z dne 3. 7. 2014 in U-I-49/17-24. U-I-98/17-24 z dne 28. 3. 2019.

2Objavljen v Uradnih listih Republike Slovenije, številke: 26/1999 z dne 15. 4. 1999, 96/2002 z dne 14. 11. 2002, 110/2002 z dne 18. 12. 2002, 2/2004 z dne 15. 1. 2004, 52/2007 z dne 12. 6. 2007, 45/2008 z dne 8. 5. 2008, 74/2012 z dne 8. 10. 2012, 10/2017 z dne 27. 2. 2017, 32/2018 z dne 11. 5. 2018 in odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije številke U-I-255/99-28 z dne 5. 6. 2003, U-I-145/03-9 z dne 23. 6. 2005, Up-258/03-14 z dne 22. 9. 2005, U-I-55/04-10 ter Up-90/04-15 z dne 6. 4. 2006, U-I-146/07-34 z dne 13. 11. 2008, U-I-279/08-8 z dne 17. 12. 2008, U-I-279/08-14 z dne 9. 7. 2009, U-I-164/09-13 z dne 4. 2. 2010, U-I-200/09-14 z dne 20. 5. 2010, U-I-161/10-12 z dne 9. 12. 2010, U-I-74/12-6 z dne 13. 9. 2012, U-I-290/12-9 z dne 25. 4. 2013, U-I-134/10-28 z dne 24. 10.2013 ter U-I-48/11-10, Up-274/11-9 z dne 16. 1. 2014, U-I-74/14-9 z dne 17. 6. 2016 in U-I-5/16-9 z dne 19. 1. 2017.

3Objavljen v Uradnih listih Republike Slovenije, številke: 105/2006 z dne 12. 10. 2006, 62/2010 z dne 14. 8. 2010, 109/2012 z dne 31. 12. 2012 in odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-147/08-16 z dne 11. 11. 2009.

4Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 476/2013 z dne 5. 2. 2015, 32. točka ter sodbo I Up 168/2019 z dne 9. 10. 2019, 14. točka.

5Tako v pripravljalni vlogi z dne 22 9. 2023, listovna številka spisa 19.

6Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 232/2017 z dne 30. 1. 2019, 12. točka, X Ips 147/2016 z dne 24. 1. 2018, 10. točka, X Ips 265/2015 z dne 30. 8. 2017, 16. točka, X Ips 341/2015 z dne 7. 12. 2016, 10. in 11. točka ter številne druge.

7Gre za dokumente, objavljene na spletnih straneh tožeče stranke, torej je imela dostop do njih.

8Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 924/2006 z dne 28. 5. 2009, 8. točka, II Ips 301/2006 z dne 4. 12. 2008, sedmi odstavek in II Ips 231/2003 z dne 6. 5. 2004, deseti odstavek.

9Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 1613/2006 z dne 10. 9. 2009, 9. točka, X Ips 232/2017 z dne 30. 1. 2019, 12. točka, X Ips 147/2016 z dne 24. 1. 2018, 10. točka, X Ips 265/2015 z dne 30. 8. 2017, 16. točka, X Ips 341/2015 z dne 7. 12. 2016, 10. in 11. točka ter številne druge.

10Kot pod opombo 4.

11Primerjaj še prvi odstavek 191. člena ZEKom-1: tožena stranka vodi postopek in izdaja odločbe ter druge posamične akte po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, če z ZEKom-1 ni določeno drugače.

12Objavljen v v Uradnih listih Republike Slovenije, številke: 56/2002 z dne 28. 6. 2002, 26/2007 z dne 23. 3. 2007 in 40/2014 z dne 3. 6. 2014.

13Objavljen v Uradnih listih Republike Slovenije, številke: 80/1999 z dne 1. 10. 1999, 70/2000 z dne 8. 8. 2000, 52/2002 z dne 14. 6. 2002, 73/2004 z dne 5. 7. 2004, 119/2005 z dne 28. 12. 2005, 126/2007 z dne 31. 12. 2007, 65/2008 z dne 30. 6. 2008, 8/2010 z dne 5. 2. 2010 in 82/2013 z dne 8. 10. 2013.

14Vilko Androjna, Erik Kerševan; Upravno procesno pravo, Ljubljana, GV Založba, 2006, stran 464.

15Vilko Androjna, Erik Kerševan; Upravno procesno pravo, Ljubljana, GV Založba, 2006, stran 465. Enako Erik Kerševan in Janez Čebulj: Komentar Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP), 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, strani 27 in 741. Primerjaj še sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 121/2021 z dne 25. 10. 2021, 10 točka.

16Faze postopka so bile usklajene s takrat veljavno Direktivo 2002/20/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o odobritvi elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev (Direktiva o odobritvi; objavljena v Uradnem listu Evropske unije UL L 108 z dne 24. 4. 2002).

17Predlog Zakona o elektronskih komunikacijah z dne 27. 9. 2012, EVA 2012-330-0058, stran 231.

18Predlog Zakona o elektronskih komunikacijah z dne 27. 9. 2012, EVA 2012-330-0058, strani 233 in 234.

19Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 110/2015 z dne 25. 10. 2016, Slovenije 9. točka.

20Kot pod prejšnjo opombo.

21Enako pravilo vsebuje tretji odstavek 74. člena Direktive (EU) 2018/1972 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah (prenovitev), objavljene v Uradnem listu Evropske unije UL L 321 z dne 17. 12. 2018.

22Primerjaj odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 5/2022 z dne 15. 3. 2023, 23. točka, X Ips 4/2019 z dne 23. 10. 2019, 18. točka, I Up 164/2016 z dne 5. 1. 2017, 15. točka, X Ips 242/2013 z dne 2. 9. 2015, 23. točka in tam naštete sodbe, X Ips 748/2006 z dne 30. 8 2007, štirinajsti odstavek. Primerjaj še Vilko Androjna, Erik Kerševan; Upravno procesno pravo, Ljubljana, GV Založba, 2006, stran 594.

23Objektivnost se izraža v tem, da nihče in pod nikakršnimi pogoji ne more izvršiti odločbe (Janez Čebulj: Komentar Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP), 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, stran 741).

24Polonca Kovač: Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, stran 437.

25Pri tem je analiziralo do takrat obstoječo sodno prakso (13. točka tega sklepa).

2616. točka citiranega sklepa.

27Vilko Androjna, Erik Kerševan; Upravno procesno pravo, Ljubljana, GV Založba, 2006, stran 413.

28Tožba z dne 12. 8. 2021, strani 3 in 4.

29Objavljen v Uradnih listih Republike Slovenije, številke: 21/1995 z dne 14. 4. 1995, 9/2001 z dne 9. 2. 2001, 43/2004 z dne 26. 4. 2004, 17/2006 z dne 17. 2. 2006, 139/2006 z dne 29. 12. 2006, 68/2008 z dne 8. 7. 2008, 110/2013 z dne 27. 12. 2013, 56/2015 z dne 29. 7. 2015 in 63/2016 z dne 7. 10. 2016.

-------------------------------

Zveza

Zakon o inšpekcijskem nadzoru (2002) - ZIN - člen 3, 3/2 Zakon o elektronskih komunikacijah (2012) - ZEKom-1 - člen 221, 221/1, 223, 223/1, 224

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.