Jedro

Živilskih izdelkov ni dovoljeno prodajati na način prodaje od vrat do vrat.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, Maribor, opr. št. U 3007/97-8 z dne 24.3.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo z dne 2.9.1997, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Tržnega inšpektorja Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Enote M. z dne 10.2.1995. Z njo je prvostopni upravni organ odločil, da mora tožeča stranka kot samostojni podjetnik - trgovec na drobno prenehati s prodajo živilskih izdelkov od vrat do vrat, evidence o nakupu in prodaji blaga pa voditi v skladu z določili Pravilnika o vodenju evidence o nakupu in prodaji blaga in storitev (Uradni list RS, št. 28/93 in 19/94). V razlogih sodbe prvostopno sodišče navaja, da je na podlagi 1. alinee 1. odstavka 22. člena Zakona o trgovini (Uradni list RS, št. 18/93) tržni inšpekcijski organ pristojen z odločbo začasno prepovedati trgovcu opravljati trgovinsko dejavnost do odprave nepravilnosti, če ugotovi, da prodajni objekti ne izpolnjujejo predpisanih minimalnih tehničnih in drugih pogojev ali pa niso izpolnjeni pogoji za prodajo blaga zunaj prodajaln. Po določbi 13. člena Zakona o trgovini minimalne tehnične in druge pogoje predpiše minister, pristojen za trgovino. Tako je minister, pristojen za trgovino, izdal Pravilnik o minimalnih tehničnih in drugih pogojih, ki se nanašajo na prodajne objekte za opravljanje trgovinske dejavnosti in pogojih za prodajo blaga zunaj prodajaln (Uradni list RS, št. 28/93). Po določbi 48. pravilnika je prodaja blaga od vrat do vrat neposredna prodaja blaga na drobno ob predhodnem povabilu ali pristanku kupca na njegovem domu ali domu drugega kupca, ob razlagi in predstavitvi lastnosti, namembnosti in uporabnosti blaga ter drugih pogojev, ki veljajo za to prodajo blaga po določbah tega pravilnika in drugih predpisov. Po določbi 51. člena pravilnika je od vrat do vrat dovoljeno prodajati samo naslednje vrste blago: knjige vseh vrst, periodični tisk, umetniške reprodukcije, male aparate za gospodinjstvo in nego telesa, izdelke iz keramike in porcelana za gospodinjstvo, posode vseh vrst za gospodinjstvo, sanitarne in kozmetične izdelke za gospodinjstvo (čistila), kozmetiko za nego telesa, izdelke domače in umetne obrti. Glede na navedene določbe materialnih predpisov in glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki je v skladu z upravnimi spisi, je po presoji sodišča prve stopnje odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Med strankama namreč ni spora o tem, da je tožeča stranka od vrat do vrat prodajala živilske izdelke. Pritožbeni ugovor, da je določbo 51. člena mogoče razlagati tudi tako, da je od vrat do vrat mogoče prodajati tudi živilske izdelke, kolikor so zagotovoljeni potrebni sanitarni pogoji, je zavrnilo kot neutemeljeno, ker je določba 51. člena jasna in določna, saj taksativno našteva blago, ki se ga sme prodajati od vrat do vrat. Za prodajo blaga na način, kot ga je prodajala tožeča stranka, bi morala imeti ustrezno registracijo za potujočo prodajalno.

V pritožbi se tožeča stranka sklicuje na odločbo Občine P. z dne 1.12.1994, s katero ji je bila dovoljena dejavnost trgovine na drobno tudi s prodajo od vrat do vrat. Tožeča stranka je bila vseskozi prepričana, da ta prodaja ne izključuje prodaje živilskih izdelkov. Svoje vozilo je tožeča stranka preuredila posebej tako, da lahko v sanitarnem in zdravstvenem smislu neoporečno prevaža tudi živila. Kolikor bi ukrep tržnega inšpektorja obveljal bi bila njena dejavnost, s katero se preživlja močno okrnjena, hkrati pa bi bili prizadeti starejši in bolehni občani, ki zaradi svojega zdravstvenega stanja ne morejo po živila v trgovino, jim pa tožeča stranka pomaga s prodajo od vrat do vrat. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi in tožbi v celoti ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, ker je bilo na podlagi nesporno ugotovljenega dejanskega stanja (da je tožeča stranka od vrat do vrat prodajala živilske izdelke) in s pravilno uporabo materialnega prava, pravilno odločeno. Prvostopno sodišče je presodilo vse tožbene ugovore in nanje pravilno odgovorilo. Pravilno je namreč stališče sodišča prve stopnje, da na podlagi Zakona o trgovini izdani pravilnik taksativno našteva vrste blaga, ki jih je dovoljeno prodajati na način prodaje od vrat do vrat in da med temi vrstami ni živilskih izdelkov. To pa pomeni, da prodaja živilskih izdelkov od vrat do vrat ni dopustna in kakšna širša razlaga te določbe ni mogoča. Zato tožeča stranka tudi z enakim pritožbenim ugovorom ne more uspeti. Sklicevanje tožeče stranke na odločbo Občine P. z dne 1.12.1994, s katero ji je bila dovoljena dejavnost trgovine na drobno tudi s prodajo od vrat do vrat, ne more uspeti, saj ji z njo ni bila dovoljena prodaja od vrat do vrat z živilskimi izdelki. Pritožbeni ugovori, da je tožeča stranka posebej preuredila vozilo za prodajo od vrat do vrat ter da takšna prodaja pomaga občanom, ki ne morejo sami po živila v trgovino, pa za odločitev niso pomembni.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.