Jedro

Glede na ugovor prvotožene stranke bi moralo sodišče ocenjevati vsebino pogodbe v skladu z določbami čl. 99, 100, 101 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Te določbe urejajo razlago pogodb in določajo, da se določila pogodbe uporabljajo tako kot se glasijo, pri razlagi spornih določil pa se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakonu. Iz pogodbe o kratkoročnem kreditu izhaja, da je to pogodbo sklenil P.. d.o.o., ki ga zastopa direktor Z. P. kot kreditojemalec, kot kreditodajalec pa je nastopala T. M.. 6. čl. določa, da za odplačilo kredita in obresti in morebitne tečajne razlike kreditojemalec oz. odgovorna oseba jamči kreditodajalcu z vsem svojim premoženjem, poleg tega pa mu še da bianco akceptni nalog potrjen in podpisan. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bianco akceptni nalog izročil gospodarski subjekt, to je drugotožena stranka. Sodišče je preuranjeno zaključilo, da je prvotožena stranka odgovorna na podlagi izjave, to je 6. čl. Sporazuma, saj je tožena stranka ves čas temu ugovarjala in za svoje trditve predlagala tudi dokaze, vendar sodišče v razlogih sodbe ni navedlo, zakaj teh dokazov ni izvedlo, oz. ni obrazložilo ugovorov prvotožene stranke

Izrek

Pritožbama tožeče stranke in prvotožene stranke P. Z. se u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje in dopolnilna sodba v celoti v izpodbijanem delu r a z v e l j a v i in v r n e sodišču v ponovno odločanje. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški tega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati znesek 4,897.955,16 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 9. 1998 in ji povrniti pravdne stroške v znesku 499.709,00 SIT. Z dopolnilo sodbo je sodišče odločilo, da sta toženi stranki dolžni plačati od stroškov postopka zakonske zamudne obresti od 6. 12. 2002 dalje. Tožeča stranka in prvotožena stranka sta se zoper sodbo pravočasno pritožili, drugotožena stranka a pritožbe ni vložila in je zanjo sodišče prve stopnje potrdilo pravnomočnost sodbe. Tožeča stranka izpodbija samo odločitev o stroških postopka, saj ji sodišče ni priznalo zakonskih zamudnih obresti od stroškov kot tudi ne vseh stroškov. Zato predlaga, da o zakonskih zamudnih obresti sodišče izda dopolnilno sodbo. Sodišče pa je tudi nepravilno uporabilo materialno pravo, saj bi ji po odvetniški tarifi šlo 600 točk za sestavo odgovora na tožbo, 600 točk za sestavo prvega pripravljalnega spisa, 50 točk za prisotnost na obravnavi 6. 12. 2002, 80 točk za odsotnost odvetnika iz pisarne in 20 točk za poročilo stranki. Zaradi zastopanja dveh strank bi se morala tarifa povečati za 10 % in tako bi znašal seštevek priznanih točk 2145. Sodišče pa bi moralo upoštevati tudi davek na dodano vrednost in potne stroške odvetnika v višini 2.400,00 SIT in bi mogli znašati priznani stroški tožene stranke 259.800,00 SIT in glede na priznan 17 % uspeh bi ji šlo le 44.166,00 SIT stroškov. O stroških priče S. sodišče ni odločalo, zato ti ne morejo soditi med pravno priznane stroške postopka. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodba spremeni tako, da se toženi stranki naloži nerazdelno plačilo pravdnih stroškov v višini 509.195,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2002 dalje do plačila in da se ji priznajo pritožbeni stroški z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Prvotožena stranka uveljavlja pritožbene razloge napačne uporabe materialnega prava, podredno pa tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko je štelo, da je prvotožena stranka pasivno legitimirana. I. odst. 82. čl. OZ predpisuje, da se določila pogodbe uporabljalo tako kot se glasijo. Sodišče prve stopnje je besedilo 6. čl. pogodbe uporabilo drugače kot se glasi. Iz besedila navedenega člena predmetne posojilne pogodbe namreč ne izhaja, da bi v njem podala fizična oseba P. Z. poroštveno izjavo in jamčila za vračilo posojila po tej pogodbi. Pogodbo sta sklenili in podpisali le dve pogodbeni stranki: kreditodajalec, to je tožeča stranka in kreditojemalec to je drugotožena stranka. Pogodbe ni sklenil in podpisal nikakršen porok. Pogodba ne vsebuje poroštvene izjave poroka in ne priimka in imena poroka.