Jedro

Ker je večji del dokaznega postopka tekel zaradi spornega temelja, je pri uspehu strank v zvezi s stroški treba posebej upoštevati tudi temelj.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki 1 spremeni tako, da se prisojeni znesek odškodnine zniža za 342,17 EUR in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne, v točki 3 pa spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki njene pravdne stroške v višini 1.313,04 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 133,53 EUR pritožbenih stroškov v roku 15-ih dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 684,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.5.2003 dalje do plačila (točka 1). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (točka 2) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (točka 3).

Proti sodbi in sicer zoper točko 1 (prisodilni del) in točko 3 (odločitev o stroških) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in odloči tudi o stroških. Podrejeno predlaga, da zadevo vrne v novo odločanje. Predlaga tudi, da pritožbeno sodišče tožeči stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka z obrestmi od izdaje odločbe do plačila.

Pritožba prvenstveno graja dokazno oceno, ki jo je sprejelo prvostopno sodišče. Ker je zavarovanka tožene stranke brez vsakega interesa za izid postopka, nima nobenega razloga, da ne bi govorila resnice in je zato povsem verodostojna priča. Ugotovitev sodišča, da bi B. morala videti K., temelji na ugotovitvi izvedenca, kar pa ni pravilno. Izvedenec je namreč jasno povedal, da mnenje v tem delu temelji na ocenah, ker iz sledi na kraju nesreče teh okoliščin ni mogoče ugotoviti. Pavšalno je ocenil tudi hitrost B.. V spisu ni nobenega dokaza, da B. ni pogledala v levo bočno ogledalo, zato ji je potrebno verjeti. V kolikor bi bila ocenjena hitrost višja ali nižja, bi to ugotovitve izvedenca bistveno spremenilo. Mnenje tako ne predstavlja tistega izključnega dokaza, na katerega bi se sodišče lahko oprlo, ker gre zgolj za ocene okoliščin, ki niso z gotovostjo ugotovljene. Sodišče bi moralo za oceno vsakega posameznega dokaza in vseh dokazov skupaj, sprejeti drugačno dokazno oceno. Ker tega ni storilo, je podana relativna bistvena kršitev postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj B. ne verjame glede okoliščine, da je pogledala v levo bočno ogledalo in je zato podana absolutna bistvena kršitev določb po 2. odst. 339. člena ZPP.

Tožnik je vozil močno vinjen, začel je prehitevati preko polne črte, vozil pa je 105 km/h (pri omejitvi 40 km/h), kar B. ni mogla, niti ni bila dolžna pričakovati (načelo zaupanja). Njeno ravnanje je potrebno gledati z merili povprečnega udeleženca v cestnem prometu.

Tudi, če bi se višje sodišče strinjalo z dokazno oceno sodišča prve stopnje, je zavarovanki tožene stranke na razpolago ostal tako kratek časovni interval, da ni mogla ustrezno reagirati. Izvedenec je povedal, da je normalen reakcijski čas okoli 1 sekunde, torej B., tudi, če bi videla voznika, v tem času ne bi mogla odreagirati, če bi ravnala povprečno. S pravilno ugotovitvijo dejanskega stanja bi sodišče moralo ugotoviti, da zavarovanka tožene stranke ni ravnala krivdno in bi moralo zahtevek zavrniti.

V vsakem primeru je napačno uporabljeno materialno pravo. Ob kršitvah tožnika, je po oceni tožene stranke potrebno ugotoviti, da je za nezgodo izključno odgovoren voznik K..

Napačna je tudi odločitev o stroških, saj ni nobenega razloga, da se v pravdi ločeno obravnava temelj in višina. Upoštevati bi se moralo zgolj razmerje med vtoževanim in prisojenim zneskom in je tožena stranka tako uspela s 86% svojega zahtevka. Tudi po kriteriju sodišča je tožeča po temelju uspela z 20%, po višini pa 14%, skupaj torej 17 %, saj to, da je celotna škoda na vozilu znašala 3.421,90 EUR, še ne pomeni uspeha v pravdi za navedeni znesek.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno. Poudarja, da je potrebno upoštevati dejstvo, da je do kontakta med vozili prišlo v trenutku, ko se je tožnik s svojim vozilom nahajal vzporedno in delno že pred vozilom zavarovanke tožene stranke, kar pomeni, da je imela zavarovanka možnost videti in zaznati, da jo vozilo za njo prehiteva in temu ustrezno prilagoditi svoje ravnanje.

Pritožba je delno utemeljena.

Glede na to, da se je proti sodbi pritožila le tožena stranka in sicer zoper točko 1 in 3, je sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna v zavrnilnem delu (točka 2 izreka).

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijanega dela sodbe v mejah pritožbenih razlogov (1. odstavek 350. člena ZPP) in po uradni dolžnosti (2.odstavek 350. člena ZPP) ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče sicer pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva v zvezi s škodnim dogodkom, vendar pa ni v celoti pravilno uporabilo materialnega prava in sicer 2. odst. 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki se uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in ki opredeljuje odgovornost za škodo, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ocenilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter nato sprejelo prepričljivo dokazno oceno, da zavarovanka tožene stranke ni pogledala v levo bočno ogledalo, saj bi v tem primeru, glede na izvedeniško mnenje, morala videti, da jo drugo vozilo že prehiteva in bi lahko ustrezno reagirala. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopnega sodišča, da izjavi zavarovanke tožene stranke v tem pogledu ni verjeti, saj je izvedenec v svojem pisnem mnenju in ob zaslišanju jasno povedal, da bi B., upoštevajoč radius ovinka, lahko tožnika v levem bočnem ogledalu videla na razdalji 30 m, pri čemer je na podlagi empirično dokazanih podatkov ocenil hitrost B. 50 m pred križiščem na 50 km/h. Ker drugih podatkov ne izvedenec in ne sodišče ni imelo na razpolago (in jih tudi ni mogoče pridobiti), je izvedenec, kar je običajno pri izdelavi mnenj, te empirično preverjene podatke tudi upošteval. Pritožbeno sodišče zato v njegove zaključke ne dvomi. Sodišče prve stopnje je posledično pravilno povzelo in upoštevalo tudi ugotovitev izvedenca, da bi zavarovanka tožene stranke nesrečo lahko preprečila, če bi se v sklepni fazi zavijanja prepričala, ali jo katerokoli vozilo prehiteva. Če bi eno sekundo pred začetkom zavijanja na nasprotno vozišče pogledala v levo bočno ogledalo, bi imela možnost tožnikovo vozilo videti, se prepričati o nameri voznika tega vozila in temu primerno reagirati (glej izvedeniško mnenje na list. št. 84 ter zapisnik o zaslišanju izvedenca na list. št. 108). V zvezi s tem je neutemeljen pritožbeni očitek, da gre za prekratek časovni in razdaljski interval, da bi B. sploh lahko reagirala. Pritožba namreč spregleda dejstvo, da je izvedenec časovni interval ene sekunde vezal na trenutek, preden je zavarovanka tožene stranke pričela z zavijanjem na nasprotno vozišče in ji, da bi preprečila nesrečo, ni bilo treba storiti dejansko ničesar, oziroma le-to, da ne bi pričela z zavojem v levo. Ne glede na načelo zaupanja, po katerem udeleženec v cestnem prometu sme pričakovati, da bodo vsi udeleženci v cestnem prometu in tisti, ki skrbijo za ceste, spoštovali predpise o varnosti cestnega prometa in predpise, ki se nanašajo na ceste, upoštevajoč pri tem kršitve, ki jih je, kot je bilo v postopku ugotovljeno, storil tožnik, to ne odvezuje zavarovanke tožene stranke, da predpise spoštuje tudi sama.

Ker je sodišče prve stopnje izpoved zaslišane priče M.B. ocenilo samo zase in tudi v primerjavi z ostalimi izvedenimi dokazi (predvsem pa z mnenjem izvedenca), je očitek o relativni kršitvi postopka neutemeljen. Enako velja tudi za očitano absolutno bistveno kršitev postopka po 14. točki 339. člena ZPP, saj je iz razlogov sodbe jasno razbrati, da sodišče B. ni verjelo, ker se njena izjava ne ujema z ugotovitvami izvedenca.

Ob sicer pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pa je bilo materialno pravo, kar uveljavlja tudi pritožba, nepravilno uporabljeno. 2. odst. 178. člena ZOR določa, da v primeru, če je pri nesreči premikajočih se motornih vozil, krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki sta jo udeleženca pretrpela, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik s svojo vožnjo kršil določbo 1. odst. 27. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP), saj je namesto dovoljene hitrosti 40 km/h vozil s hitrostjo 105 km/h, nadalje določbi 116. in 117. člena ZVCP, saj je vozil pod vplivom alkohola ter določbo 108. člena ZVCP, saj ni upošteval talnih označb na vozišču in je začel s prehitevanjem na mestu, kjer je bila še neprekinjena črta.

Kot pravilno poudarja pritožba, je že vsaka kršitev zase zelo huda, vse skupaj pa, ob upoštevanju, da je zavarovanki tožene stranke očitati zgolj to, da se ni v zadostni meri prepričala, ali lahko zavijanje v levo opravi varno za vse udeležence v prometu, pri čemer pa je dala smerokaz takoj za ovinkom, upočasnila vožnjo in pogledala v vzvratno ogledalo, narekujejo drugačno oceno prispevka obeh udeležencev k nesreči oziroma deleža krivde in sicer tako, da je tožnik odgovoren do višine 90 %, toženka pa do višine 10 %.

Ker drugih kršitev, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, ni bilo, je bilo na podlagi navedenega treba pritožbi tožene stranke delno ugoditi in izpodbijano sodbo na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremeniti tako, da se je prisojeni znesek odškodnine za premoženjsko škodo znižal za 10 % oziroma za znesek 342,17 EUR in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnil. V preostalem delu je bilo treba pritožbo tožene stranke zoper točko 1 sodbe zavrniti in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Utemeljena pa je tudi pritožba zoper odločitev o stroških. Pritožba sicer nima prav, ko trdi, da materialnopravno ni nobenega razloga, da se uspeh strank ugotavlja ločeno glede na temelj in višino, saj je v konkretnem primeru večji del dokaznega postopka tekel ravno zaradi spornega temelja. Sodna praksa se je v takšnih primerih poenotila, da je pri uspehu stranke potrebno upoštevati posebej tudi temelj. Je pa sodišče prve stopnje uspeh strank izračunalo nepravilno, saj pri višini zahtevka, s katerim je tožeča stranka uspela, ni upoštevalo dosojenega zneska, ampak ugotovljeno višino škode. Pritožba ima zato prav, da bi bil uspeh tožene stranke ob upoštevanju sodbe sodišča prve stopnje, 17%. Ker pa je pritožbeno sodišče spremenilo znesek prisojene odškodnine je to terjalo tudi spremembo stroškovnega dela, pri čemer je bilo upoštevano, da je tožnikov uspeh v tej pravdi (po spremembi prisojene odškodnine) 8,5 % (po temelju 10 %, po višini 7 %).

Pritožbeno sodišče je obema pravdnima strankama priznalo potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP, upoštevajoč pri tem Odvetniško tarifo veljavno v času izvršenega opravila in vrednost točke ob izdaji sodbe.

Tožeči stranki je sodišče tako priznalo strošek za sestavo tožbe v višini 400 točk, pripravljalno vlogo z dne 28.1.2008 400 točk, pripravljalno vlogo z dne 23.9.2008 300 točk, za pristop na narok dne 30.1.2008 400 točk, odsotnost 40 točk, kilometrino v višini 7,36 EUR, za pristop na narok z dne 29.3.2008 (pravilno 19.3. 2008) 200 točk, odsotnost 40 točk, trajanje 150 točk, kilometrino v višini 7,36 EUR, za pristop na narok z dne 21.11.2008 200 točk, trajanje 150 točk, odsotnost 40 točk, kilometrino v višini 7,36 EUR, izvedenino v višini 661,31 EUR, 2 % materialne stroške ter 20 % DDV, kar znese skupaj 1.958,70 EUR. Z upoštevanjem uspeha je tožnik upravičen do povračila 166,48 EUR stroškov.

Toženi stranki je bil priznan strošek za sestavo odgovora na tožbo v višini 400 točk, prvo pripravljalno vlogo 400 točk, drugo pripravljalno vlogo 300 točk, tretjo pripravljalno vlogo 200 točk, četrto pripravljalno vlogo 200 točk, za pristop na narok 30.1.2008 400 točk, na narok 19.3.2008 200 točk, odsotnost 100 točk, za pristop na narok dne 21.11.2008 200 točk, odsotnost 100 točk, strošek sodne takse za odgovor na tožbo v višini 36,94 EUR ter plačano izvedenino v višini 147,40 EUR, strošek poročila stranki v višini 50 točk, materialne stroške v višini 2 % ter 20 % DDV, skupaj torej 1.616,96 EUR. Z upoštevanjem uspeha je tožena stranka upravičena do povračila zneska 1.479,52 EUR.

Po medsebojnem pobotanju je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti 1.313,04 EUR-a stroškov.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. člena ZPP v zvezi z 2. odst. 154. člena ZPP. Pritožba tožene stranke je bila delno utemeljena, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti ustrezen del njenih stroškov (50 %), potrebnih za pritožbo. Toženi stranki je bilo za sestavo pritožbe priznanih 250 točk (upoštevajoč vrednost izpodbijanega dela), poročilo stranki v višini 50 točk, materialni stroški v višini 2 % ter taksa za pritožbo v višini 98,52 EUR, skupaj 267,06 EUR. Eno polovico tako priznanih stroškov je sodišče naložilo v plačilo tožeči stranki.