Jedro

Organizacijsko napotilo strokovnim službam tožene stranke o uskladitvi obstoječih pogodb o zaposlitvi z novo ureditvijo ni v nasprotju z ZDR in kolektivno pogodbo, pri čemer je treba upoštevati, da delavci kljub napotilu ohranijo vse pravice, ki so ugodneje določene v pogodbah o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi nasprotnega udeleženca se ugodi in se odločitev glede stroškov postopka spremeni tako, da se glasi: „Predlagatelj je dolžan nasprotnemu udeležencu povrniti njegove stroške postopka v višini 3.493,62 EUR, v roku 15 dni pod izvršbo“.

Pritožba predlagatelja pa se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na zavrnitev predloga za razveljavitev 29. in 30. člena Akta o sistemizaciji udeleženca z dne 10. 9. 2008. Predlagatelj je dolžan nasprotnemu udeležencu plačati stroške pritožbenega postopka v višini 1.032,76 EUR in sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo odločbo (pravilno: sodbo), s katero je odločilo (pravilno: razsodilo), da se odpravi 2. odstavek 22. člena Akta o sistemizaciji dela nasprotnega udeleženca z dne 10. 9. 2008 (1. odstavek). Zavrnilo je predlog predlagatelja za razveljavitev celotnega akta o sistemizaciji nasprotnega udeleženca z dne 10. 9. 2008, njegov podrejeni zahtevek za razveljavitev 17., 18., 19., 20., 21., 1. odstavka 22., 23., 24., 25., 29. in 30. člena Akta o sistemizaciji nasprotnega udeleženca z dne 10. 9. 2008 ter njegov podrejeni zahtevek po dopolnitvi opisov nalog iz katalog nalog s podatki, ki so določeni v točkah od vključno 4. do vključno 15. člena 6. Akta o sistemizaciji dela in določitvi zahtevnosti posamezne naloge skladno z metodologijo za ugotavljanje zahtevnosti nalog po analitični točkovni metodi tako, da bo zahtevnost posamezne naloge izražena tudi s končnim seštevkom točk in prireditev vrednosti delovnega mesta tako ugotovljeni vrednosti posameznih nalog (2. odstavek). Odločilo je, da je predlagatelj dolžan nasprotnemu udeležencu povrniti njegove stroške postopka v višini 1.870,00 EUR, v roku 15 dni pod izvršbo (3. odstavek).

Predlagatelj se je pritožil zoper zavrnilni del in zoper odločitev o stroških zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka po določilih 338. člena ZPP. Navajal je, da glede izpodbijanih členov 17, 18, 19, 20 in 20 (pravilno: 21) Akta o sistemizaciji dela sodišče pritrjuje predlagatelju, da na podlagi 31. člena ZDR nasprotni udeleženec s splošnim aktom samostojno pravic in obveznosti teh členov ne bi smel urejati, vendar pa zaradi tega ni neskladnosti z zakonom, pač pa gre za prepise določb iz panožne kolektivne pogodbe. Ne glede na navedeno, da gre za prepis iz panožne kolektivne pogodbe pa so določbe nezakonite. Z uvrstitvijo teh norm v splošni akt, so te določbe postale avtonomne norme splošnega akta, ki živijo povsem svoje pravno življenje, ne glede na to, kaj se s kolektivno pogodbo dogaja. Če bi bila kolektivna pogodba odpovedana in bi nehala veljati, bi te norme iz splošnega akta živele dalje in bile obvezujoče za delavca vse dokler ne bi bile odpravljene na tak ali drugačen način. Prav tako lahko pride do situacije, ko neskladja sploh ne bi bilo, ker panožne kolektivne pogodbe ne bi bilo. Najbolj problematična je po oceni predlagatelja odločitev v zvezi s 23. in 24. členom Akta o sistemizaciji. Sodišče pravi, da gre samo za organizacijsko navodilo, ki ni v neskladju z nobenim hierarhično višjim predpisom ali kolektivno pogodbo, saj 25. člena ni mogoče razumeti tako, da bi se novo delovno mesto vključilo v sistemizacijo drugače kot z njeno spremembo, za katero je pristojen direktor ali pa da nameravane spremembe akta ne bi bilo potrebno poslati v mnenje predlagatelju kot reprezentativnemu sindikatu po 1. odstavku 8. člena ZDR. Očitno je, da predlagatelj in nasprotni udeleženec drugače razumeta srž izpodbijanega akta o sistemizaciji. ZDR v 2. odstavku 20. člena določa, da je delodajalec dolžan s splošnim aktom določiti pogoje za opravljanje dela na posameznem delovnem mestu oziroma za vrsto dela. Sistem kot si ga je zamislil nasprotni udeleženec je ta, da se za Aktom o sistemizaciji določijo delovne naloge z vsemi podatki, ki so pomembno za opravljanje posamezne delovne naloge in podatki, na osnovi katerih se določi zahtevnost nalog, nato pa se glede na delovne potrebe s sestavljanjem posameznim delovnih nalog oblikuje delovno mesto, pri čemer pa vsebina delovnega mesta, torej sestava delovnih nalog lahko spreminja glede na potrebe delovnega procesa, ne da bi se pri tem spremenila sama sistemizacija. Način kot ga uporablja nasprotni udeleženec, da se glede na sistemizacijo delovnih nalog oblikuje prosto delovno mesto glede na trenutne potrebe po prepričanju predlagatelja ni v skladu z zakonom. Posledično navedenemu pa tudi celoten akt ni v skladu z zakonom. Pri delovnih nalogah bi morale biti predpisani tudi pogoji za njihov zasedbo, teh pogojev tako pri seznamu kot pri opisu delovnih nalog ni. Zaradi navedenega bi moralo sodišče izpodbijani akt razveljaviti. Sodišče pritrjuje, da je izpodbijani akt sam s seboj v nasprotju, vendar pa zaključuje, da sodišče lahko odloča le o skladnosti splošnih aktov delodajalca z zakonom in kolektivnimi pogodbami, ne pa tudi o skladnosti določb splošnega akta samega s seboj. Akt mora biti takšen, da je konsistenten, da ni sam s sabo v nasprotju in da je skratka uporabljiv. Tako bi ob pravilni uporabi materialnega prava sodišče glede na to, da je ugotovilo, da je akt sam s seboj v nasprotju, moralo akt razveljaviti ali vsaj naložiti odpravo pomanjkljivosti, ki povzročajo to nezakonito stanje. Ni mogoče tudi mimo tega, da splošni akti delodajalca določajo pravice in obveznosti za delavca, zato v splošni akt organizacijska napotila strokovnim službam ne sodijo, kar samo povzroča nejasnosti. Če gre pri 29. in 30. členu samo za organizacijsko napotilo, te določbe niso v skladu z zakonom, saj se organizacijska napotila strokovnim službam ne določajo s splošnim aktom. Predlagatelj predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da predlogu predlagatelja v celoti ugodi in nasprotnemu udeležencu naloži, da predlagatelju povrne pravdne stroške na prvi in drugi stopnji v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila. Predlagatelj priglaša pritožbene stroške postopka.

Nasprotni udeleženec se je pritožil zoper odločitev o stroških postopka in navajal, da je napačna odločitev sodišča, ki je odločilo, da je dolžan predlagatelj povrniti nasprotnemu udeležencu samo polovico stroškov postopka v višini 1.870,00 EUR. Sodišče je delno ugodilo predlogu predlagatelja in odpravilo 2. odstavek 22. člena Akta o sistemizaciji, v ostalem pa je zavrnilo predlog predlagatelja na razveljavitev celotnega akta o sistemizaciji in podrejeni zahtevek za razveljavitev določenih členov in dopolnitvi opisov in nalog iz kataloga po analitični točkovni metodi s končnim številom točk. Sodišče bi moralo upoštevati, da je predlagatelj uspel le z neznatnim delom, v kolikor pa je sodišče upoštevalo uspeh v pravdi, pa ne more vzdržati odločitev o povrnitvi polovice stroškov. Poudarja, da ZDSS-1 o povračilu stroškov postopka nima nobene specialne odločbe, po kateri bi bil sindikat glede plačila stroškov privilegiran ali bi imel popust, glede na enakost pred zakonom pa je potrebno tudi v delu, ki se nanaša na povračilo stroškov postopka v primeru uspeha oziroma neuspeha v sodnem postopku, predlagatelju naložiti plačilo celotnih stroškov postopka.

Pritožbeno sodišče je že odločalo o pritožbah zoper odločbo (pravilno: sodbo) s sodbo opr. št. X Pdp 533/2009 z dne 24. 9. 2009. Pritožbi nasprotnega udeleženca je ugodilo in odločitev glede stroškov postopka spremenilo tako, da je predlagatelju naložilo povrnitev stroškov postopka nasprotnemu udeležencu povrniti v višini 3.740,00 EUR, pritožbo predlagatelja pa zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je predlagatelj dolžan nasprotnemu udeležencu plačati stroške pritožbenega postopka v višini 1.032,76 EUR.

Zoper navedeno sodbo je predlagatelj vložil revizijo. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sodbo in sklepom opr. št. VIII Ips 452/2009 odločilo, da se reviziji delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi v delu, ki se nanaša na zavrnitev predloga za razveljavitev 29. in 30. člena Akta o sistemizaciji udeleženca z dne 10. 9. 2008, vključno z odločitvijo o stroških postopka, in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (točka I. izreka). Sicer je revizijo zavrnilo (točka II. izreka). Odločitev o stroških revizijskega postopka je pridržalo za končno odločbo (točka III. izreka). V točki 6. obrazložitve je vrhovno sodišče Republike Slovenije pojasnilo, da izpodbijana sodba sodišča druge stopnje ne vsebuje razlogov za zavrnitev tega dela predloga, zato je v tem delu ni mogoče preizkusiti. S tem je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Posledično je Vrhovno sodišče Republike Slovenije, na podlagi 1. odstavka 379. člena ZPP reviziji delno ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na razveljavitev 29. in 30. člena Akta o sistemizaciji udeleženca z dne 10. 9. 2008, vključno z odločitvijo o stroških postopka, in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Pritožba predlagatelja ni utemeljena, pritožba nasprotnega udeleženca glede odločitve o stroških postopka pa je utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, deloma pa je zmotno uporabilo materialno pravo glede odločitve o stroških postopka.

K pritožbi predlagatelja: Izpodbijana 29. in 30. člen Akta o sistemizaciji dela z dne 10. 9. 2008 (priloga A/2), se glasita: „29. člen Delodajalec bo obstoječe pogodbe o zaposlitvi uskladil v roku šest mesecev od uveljavitve tega akta: S tem bo delodajalec uveljavil novo organiziranost delovnih mest. Zahtevnost delovnih mest bo delodajalec določal po „Metodologiji za ugotavljanje zahtevnosti nalog in delovnih mest“, ki je sestavni del tega akta.

30. člen Delodajalec se zavezuje, da b pri usklajevanju pogodb o zaposlitvi, za delavce, ki imajo na dan uveljavitve tega akta dve leti ali manj do izpolnitve pogojev za pokojnino, upošteval zanje ugodnejšo osnovo za določitev plače. Če bo za delavca ugodnejša osnova določena z obstoječo (staro) pogodbo, bo ta osnova lahko veljala največ do datuma, ko bo delavec izpolnil pogoje za upokojitev.“ V zvezi z navedenima členoma Akta o sistemizaciji dela se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da gre za organizacijsko napotilo strokovnim službam udeleženca, v katerem morajo poskrbeti za uskladitev obstoječih pogodb o zaposlitvi z novo ureditvijo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da lahko udeleženec predlaga spremembo pogodbe o zaposlitvi ali sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi le v skladu z 47. členom Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami, v nadaljevanju: ZDR), ki v 2. odstavku določa, da se sklene nova pogodba o zaposlitvi, če se spremenijo pogoji iz tretje, četrte, pete ali šeste alineje prvega odstavka 29. člena ter v primerih iz 90. člena tega zakona, se sklene, razen v primerih, ko gre za spremembe, ki so posledica uveljavitve pravice do dela s krajšim delovnim časom v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju ali predpisi o starševskem varstvu. Po določbi 3. odstavka 47. člena ZDR pa se pogodba spremeni oziroma nova pogodba velja, če na to pristane tudi nasprotna stranka.

Iz navedenega izhaja, da gre za organizacijsko napotilo tožene stranke, ki ni v neskladju z ZDR oziroma panožno Kolektivno pogodbe za kemično in gumarsko industrijo (Ur. l. RS, št. 38/2007), ali KP nasprotnega udeleženca (priloga B/2) v smislu določbe 1. točke 1. odstavka 53. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004), ki določa, da sodišče odloča glede veljavnosti ali neveljavnosti kolektivne pogodbe, kršitvah pravic in obveznosti iz kolektivne pogodbe, neskladnosti kolektivne pogodbe z zakonom, neskladnosti med kolektivnimi pogodbami ali neskladnosti splošnega akta delodajalca z zakonom oziroma kolektivno pogodbo. Ker delavci po 49. členu ZDR, ne glede na spremembo zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca, ohranijo vse tiste pravice, ki so ugodneje določene v pogodbi o zaposlitvi, citirano določilo 29. člena Akta o sistemizaciji delovnih mest v ničemer ne krši pravic in obveznosti delavcev. S tem v zvezi je pravno neodločilen pritožbeni očitek predlagatelja, da navedeno napotilo ne sodi v splošni akt, ker naj bi le ustvarjalo nejasnosti. Citirano določilo ne ustvarja nejasnosti, neutemeljen pa je tudi pritožbeni pomislek predlagatelja, da se organizacijska napotila strokovnim službam ne določajo s splošnim aktom. Ali je za takšno napotilo primerno, da je določeno v aktu o sistemizaciji, ali pa bi bilo smotrneje, da bi bilo v drugačni obliki, predstavlja odločitev nasprotnega udeleženca, ki pa v obravnavanem primeru, kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, ne predstavlja pravnega položaja iz 1. točke 1. odstavka 53. člena ZDSS-1, ki bi utemeljeval sodno razveljavitev spornih določb akta o sistemizaciji dela.

Smiselno enako velja za izpodbijani 30. člen Akta o sistemizaciji dela. Predlagatelj v pritožbi namreč ne obravnava ločeno obeh členov, temveč argumente v pritožbi predstavlja skupaj za oba člena. V tem delu gre za zavezo nasprotnega udeleženca, ki po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje predstavlja le dodatno varovalo za starejše delavce, ki jim ni mogoče ponuditi pogodbe o zaposlitvi za nižjo plačo, kot so jo prejemali. Zato je pravilno razlogovanje sodišča prve stopnje, da tudi ta določba ni neskladna s kolektivno pogodbo ali zakonom.

Zaradi vsega navedenega je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito zavrnilo predlog za razveljavitev 29. in 30. člena Akta o sistemizaciji dela nasprotnega udeleženca z dne 10. 9. 2008. Ker pritožbeni razlogi niso podani, glede pritožbe zoper odločitev o stroških postopka bo posebej obrazloženo spodaj, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo n v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K pritožbi nasprotnega udeleženca: Ugotoviti je, da je utemeljen pritožbeni ugovor nasprotnemu udeleženca, da je sodišče napačno odločilo o stroških postopka iz razloga, ker je odločilo na podlagi 2. odstavka 154. člena ZPP in sicer tako, da je odločilo, da je predlagatelj dolžan polovico stroškov postopka, upoštevaje odvetniško tarifo in priloženi stroškovnik. V celoti se je strinjati s stališčem v pritožbi, da zakonodaja ne določa, da je sindikat v kolektivnem sporu „privilegiran“ in glede na to, da je predlagatelj uspel z neznatnim delom svojega predloga, bi moralo sodišče prve stopnje odločati o stroških postopka na podlagi določil 1. odstavka 154. člena ZPP, ki določa, da stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njegovemu intervenientu povrniti stroške in upoštevaje tudi 155. člen ZPP, ki določa, da pri odločanju, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste, ki so bili za pravdo potrebni. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče pravilno odmerilo potrebne stroške postopka, zato je predlagatelj dolžan nasprotnemu udeležencu povrniti celotne potrebne stroške postopka, v skupni višini 3.741,48 EUR.

Glede na delni uspeh predlagatelja v postopku z revizijo, ki ga sodišče druge stopnje ocenjuje na 20 %, je potrebno pri odločitvi o celotnih stroških postopka zgornji znesek pobotati s sorazmernim delom stroškov postopka, do katerih je upravičen predlagatelj. Glede na no, da je upravičen do stroškov za sestavo revizije v višini 2250 točk po OT, mu skupaj z 20 % DDV, glede na uspeh, pripadajo stroški v znesku 247,86 EUR.

Predlagatelj je torej dolžan povrniti nasprotnemu udeležencu stroške postopka v znesku 3.493,62 EUR.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da predlagatelj sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel, nasprotnemu udeležencu pa je predlagatelj dolžan kriti potrebne stroške pritožbenega postopka v višini 1.032,76 EUR. Pritožbeno sodišče je odločilo o pritožbenih stroških postopka na podlagi določil 165. člena ZPP v povezavi s 154. in 155. členom ZPP.