Jedro

Iz tožbe, vložene v tem upravnem sporu, izhaja, da tožnik, ki je upravičenec do BPP, izdani sklep toženke izpodbija oziroma višini odmerjene nagrade ugovarja, ker določene priglašene postavke izvajalki BPP niso bile (v celoti) priznane in ji je bila zato nagrada s stroški odmerjena prenizko. Tožnik za takšno tožbo po presoji sodišča ne izkazuje pravovarstvenega interesa, ki je pogojen s posegom v njegovo, torej tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto pravno korist. Povedano drugače, sklep toženke v implicitnem zavrnilnem delu glede na določbe ZBPP, po katerih je tožnik v določenih primerih sredstva, ki se izplačajo izvajalki BPP, dolžan povrniti Republiki Sloveniji, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto pravno korist. Za takšno tožbo bi pravni interes imela kvečjemu izvajalka BPP.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je toženka odvetnici A.A., ..., na podlagi napotnice Bpp 62/2015 odmerila nagrado 276,92 EUR in sklenila, da se bo izplačilo opravilo na podlagi odredbe sodišča na TRR odvetnice v 30 dneh po e-računu odvetnice. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je bila prosilcu B.B. z odločbo št. Bpp 62/2015 dodeljena brezplačna pravna pomoč (v nadaljevanju BPP) za vložitev tožbe in zastopanje v delovnem sporu, v katerem je pravno pomoč nudila navedena odvetnica, ki je po opravljenih storitvah vrnila napotnico in priglasila stroške postopka. Po vpogledu v spis je toženka v okviru dodeljene BPP priznala nagrado za: vložitev tožbe 300 točk, pripravljalno vlogo 300 točk, narok 300 točk, drugi narok 150 točk, odsotnost iz pisarne 140 točk, materialne izdatke 6 točk, stroške prevoza 10,80 EUR, ob upoštevanju 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) pa 1/2, skupaj 471 točk, 216,19 EUR, DDV 49,93 EUR, skupaj 276,92 EUR.

2. Tožbo v upravnem sporu vlaga upravičenec do BPP B.B. Kot navede, sklep izpodbija v zavrnilnem delu. Izvajalka BPP je v napotnici poleg priznanih stroškov priglasila tudi kilometrino na relaciji Lucija – Koper – Lucija v višini 30,00 EUR (toženka je priznala le 10,80 EUR) in urnino za dve nadaljnji pol uri v višini 100 točk, o čemer toženka ni odločila in sklep o tem nima razlogov. Tudi sicer ob računanju postavk iz obrazložitve ni mogoče dobiti odmerjenega zneska. V skladu s 1. alinejo 9. člena Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) odvetniku pripadajo za izvršitev storitve potrebni izdatki. Če odvetnik potuje na razdalji do 400 kilometrov v eno smer, mu je stranka po 10. členu OT dolžna plačati kilometrino za uporabo osebnega vozila; iz tega naslova je izvajalka BPP priglasila dvakrat po 15,00 EUR stroškov za potovanje od svojega sedeža do sodišča za dva naroka. Po 6. členu OT pripada odvetniku za porabljeni čas med zastopanjem na narokih za vsake začete pol ure urnina 50 točk, na tej podlagi je bilo priglašenih 100 točk. Toženka bi morala izvajalki BPP s sklepom priznati tudi navedene nagrade oziroma kilometrino; ker tega ni storila, so posledično tudi 2 % pisarniški stroški in DDV nepravilno odmerjeni. Tožnik predlaga, da sodišče po izvedbi dokazov sklep toženke odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje, toženki pa naloži, da mu povrne stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženka je sodišču predložila upravne spise zadeve. V odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zavrže, podredno pa, da jo zavrne in tožniku naloži plačilo stroškov tega postopka. Pojasni, da je s sklepom izvajalki BPP priznala priglašeno nagrado za opravljene storitve, in sicer za pripravljalno vlogo 300 točk, prvi narok 300 točk, odsotnost 2 x 40 točk, drugi narok 150 točk, nadaljnjo odsotnost 100 točk, skupaj 930 točk, upoštevaje 17. člen ZOdv polovico od tega, torej 465 točk in 6 točk za materialne stroške, skupaj 471 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 216,19 EUR. V skladu z drugim odstavkom 10. člena OT je priznala še stroške javnega avtobusnega prevoza za relacijo Lucija – Koper in nazaj za prihod na dva naroka 4 X 2,70 EUR = 10,80 EUR ter DDV v višini 49,93 EUR. Pri tem pa toženka poudarja, da sodišče v upravnem sporu o tožbi meritorno odloča le, če tožnik izkazuje pravni interes: če je tožba nujna, da si izboljša svoj pravni položaj. Stranka v konkretnem postopku je lahko le odvetnica kot izvajalka BPP. Z izpodbijanim sklepom v tožnikove pravice in obveznosti iz naslova BPP ni bilo poseženo, zato tožba ni dovoljena.

4. Ker tožnik tožbo vlaga po odvetniški družbi izvajalke BPP (družba je navedena tudi na vrnjeni napotnici, odvetnica A.A. pa je po podatkih sodnega registra njena edina družbenica in zakonita zastopnica), le-te že zato sodišče o tem upravnem sporu ni posebej obveščalo.

K I. točki izreka:

5. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

6. Z izdanim sklepom je toženka izvajalki BPP priznala nagrado v znesku 276,92 EUR. Podlaga za izdajo sklepa je v določbah 40. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Po prvem odstavku tega člena je izvajalec BPP dolžan pristojni službi za BPP predložiti izpolnjeno napotnico v 15 dneh po opravljeni storitvi. V skladu z določbami šestega odstavka 40. člena ZBPP pristojni organ za BPP odloči o končnem obračunu storitev BPP s sklepom najpozneje v 30 dneh po prejemu popolne napotnice. Sklep se pošlje izvajalcu BPP in upravičencu do BPP. Plačilo na podlagi sklepa se izvede v roku, določenem z zakonom, ki ureja izvrševanje proračuna za tekoče leto.

7. Po navedenih zakonskih določbah se s sklepom, kot ga je izdala toženka, odloča o pravici izvajalca BPP do nagrade in stroškov (v nadaljevanju nagrada) za opravljene storitve BPP. Gre torej za sklep, ki se prvenstveno nanaša na izvajalca BPP. Sklep pa se mora vročiti ne le izvajalcu BPP, ampak tudi upravičencu do BPP. Glede na povedano je torej tudi upravičenec do BPP udeležen v postopku odločanja o končnem obračunu storitev BPP. To je potrebno zato, ker ZBPP predvideva primere, ko je upravičenec do BPP dolžan povrniti iz naslova BPP plačana sredstva (glej člene 43, 48, 49 ZBPP). Če nastopijo takšne okoliščine, mora upravičenec do BPP Republiki Sloveniji (v celoti ali deloma) povrniti izvajalcu BPP s sklepom odmerjeni in nato izplačani znesek. To pomeni, da ima upravičenec do BPP pravni interes, da ugovarja, da je nagrada s sklepom odmerjena previsoko.

8. Upravičenec do BPP torej lahko s tožbo v upravnem sporu izpodbija sklep, s katerim je izvajalcu BPP odmerjena nagrada za opravljene storitve BPP. Njegov pravni interes za tožbo - ki je po določbah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, glej 6. točko prvega odstavka 36. člena) procesna predpostavka za vsebinsko odločanje v upravnem sporu, na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 36. člena ZUS-1) - pa je izkazan, če tožbo vlaga zato, da izboljša svoj pravni položaj in ne pravni položaj izvajalca BPP (prim. sklepa tega sodišča, št. III U 118/2015 z dne 8. 6. 2015 in II U 356/2015 z dne 18. 11. 2015).

9. Iz tožbe, vložene v tem upravnem sporu, izhaja, da tožnik, ki je upravičenec do BPP, izdani sklep toženke izpodbija oziroma višini odmerjene nagrade ugovarja, ker določene priglašene postavke izvajalki BPP niso bile (v celoti) priznane in ji je bila zato nagrada s stroški odmerjena prenizko. Tožnik za takšno tožbo po presoji sodišča ne izkazuje pravovarstvenega interesa, ki je pogojen s posegom v njegovo, torej tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto pravno korist. Povedano drugače, sklep toženke v implicitnem zavrnilnem delu glede na določbe ZBPP, po katerih je tožnik v določenih primerih sredstva, ki se izplačajo izvajalki BPP, dolžan povrniti Republiki Sloveniji, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto pravno korist. Za takšno tožbo bi pravni interes imela kvečjemu izvajalka BPP. Glede na navedeno je očitno, da vložena tožba ni nujna za to, da si tožnik (in ne izvajalka BPP) izboljša svoj pravni položaj. Sodišče je zato tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

10. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.