Jedro

Osrednje in najpomembnejše vodilo ter merilo celotnega dela odvetnikov je varovanje pravnih interesov, koristi in pravic njihovih strank (naročnikov). z merilom visoke stopnje skrbnosti strokovnjaka je zato potrebno v okoliščinah konkretnega primera presoditi ali njegovo ravnanje, ko je v ospredje postavil lastno finančno korist in aktivno preprečeval, da bi se sporazumno, s sodno poravnavo, končalo več kot petdeset tekočih, odprtih sodnih postopkov, pred različnimi vrstami sodišč in v različnih fazah postopka, ustreza vsebini njegove pogodbene obveznosti - obligaciji prizadevanja, da naredi vse, kar pravila stroke in etike omogočajo in dopuščajo, da se njegovi stranki (strankam) zagotovi, da z zaupanjem v delo svojega odvetnika še naprej sprejema njegove pravne nasvete, mnenja in dopušča izvedbo procesnih dejanj.

Izrek

I.Pritožbi tožencev se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni:

-v točki I. izreka tako, da glasi: "Tožbeni zahtevek, da je prvotožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 9.150,00 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 3.050,00 € od dne 16.7.2023 dalje; od zneska 3.050,00 € od dne 16.8.2023 dalje;od zneska 3.050,00 € od dne 16.9.2023 dalje, se zavrne.";

-v točki VI. izreka tako, da glasi:" Tožnik je dolžan v 15 dneh od prejema te sodbe, plačati nerazdelno tožencem 1.285,55 € pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.".

II.V presežku se pritožba tožencev glede točk II., III. in IV. izreka zavrne in v tem obsegu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III.Pritožba tožnika se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi v točki V. izreka.

IV.Tožnik je dolžan v 15 dneh od prejema te sodbe, plačati nerazdelno tožencem 685,75 € pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.

Obrazložitev

1.Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je prvo toženec dolžan plačati tožniku 9.150,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od specificiranih zneskov glavnic in datumov zamude dalje ter še 373,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2025 dalje (točki I in II izreka). Drugo toženka je dolžna tožniku plačati 4.481,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2025 dalje (točka III izreka). Tretje toženec je dolžan tožniku plačati znesek 292,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2025 dalje (točka IV izreka). V presežku za znesek 36,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2025 dalje do plačila, se zahtevek zoper tretje toženca zavrne (točka V izreka). Toženci so dolžni tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 3.248,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse v roku 15 dni (točka VI. izreka).

Zoper takšno odločitev se pritožujejo vse pravdne stranke.

2.Zoper zavrnilni del sodbe, in sicer točko V izreka se pravočasno, po pooblaščenki, pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v 28. točki obrazložitve ta del zavrnilo, ker naj bi po pregledu stroškovnika, označenega s številko 4 in tožbe tožnika ugotovilo, da gre v primeru opravljene storitve vloge z dne 23. 8. 2021 v zadevi Srg 221/21973 v višini 50 točk za identično storitev. Posledično je sodišče prepričano, da je predmetna storitev bila že predhodno plačana, saj je tožnik plačilo prejel v gotovini, zato ni pravne podlage, da jo v tem postopku ponovno terja v plačilo. Tožnik navaja, da je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker je tožnik te navedbe v postopku prerekal in izpostavil, da ni bilo dogovora o izvrševanju plačil v gotovini, kar sta potrdila priči A. A. in B. B. Sodišče bi moralo zlasti izpovedbo teh dveh prič, kot tudi izpovedbo tožnika ter vseh ostalih dokazov, tehtno in vestno presoditi, in ker tega ni storilo, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Tožnik nato navaja, da bo podrobneje pojasnil dogajanje v nadaljevanju, kar nato od strani 4 do vključno strani 13 tudi naredi. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijane del spremeni tako, da tudi v tem delu tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev v ponovno odločanje ter priglaša pritožbene stroške.

3.Pravočasno pritožbo so, po pooblaščencu, zoper vse obsodilne dele sodbe, vložili tudi toženci zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4.Glede točke I izreka sodbe toženci ob sklicevanju na posamezne točke obrazložitve sodbe navajajo razloge, zaradi katerih menijo, da so razlage sodišča prve stopnje napačne in predvsem iz točke 25 obrazložitve povzemajo posamezne navedbe sodišča prve stopnje. Napovedo, da se bodo v nadaljevanju osredotočili na institut ugovora neizpolnjene pogodbe s poudarkom na pogodbi o naročilu, sklenjeni z odvetnikom. To nato obsežno tudi storijo s sklicevanjem tudi na spoznavne vire (dr.Marko Brus — Pogodba o naročilu). Poudarjajo, da je sodišče prve stopnje povsem izpustilo presojo, ali je tožnik svojo obveznost po podjemni pogodbi tudi izpolnil. Nato podrobneje pojasnjujejo posamezne dogodke, s katerimi utemeljujejo svojo tezo, da tožnik tega ni storil. Skupni imenovalec nadaljnjih navedb je očitek, da je sodišče prve stopnje pavšalno navedlo razloge, da se ni opredelilo do skrbnosti ravnanja tožnika, njegove izpolnitvene obveznosti po pogodbi in ne o izvedenih dokazih, ki dejstva o škodljivem, neskrbnem ravnanju tožnika potrjujejo. Pri tem poudarjajo, da račune niso plačali prav iz razlogov tožnikovega neizpolnjevanja pogodbe, še posebej opisujejo tožnikova ravnanja v zvezi s sklepanjem sodne poravnave njegovimi napori in postopki, s katerimi je to dejanje na vsak način hotel preprečiti. Opozarjajo tudi na njegova procesna ravnanja s priglaševanjem lastne sosporniške intervencije in citirajo opravilne številke postopkov, kjer je tožnik to počel v nasprotju z navodili in interesi svojih strank. Tako je kršil tudi številne določbe Zakona o odvetništvu (ZOdv). Ob koncu tega dela navedb jih toženci sumirajo in določno navajajo vrste kršitev, ki bi jih naj sodišče prve stopnje ob tem storilo.

V zvezi s točkami II, III in IV izreka sodbe ponovno pojasnjuje okoliščine iz določenih pravdnih postopkov, ki so potekali tudi med družbami z omejeno odgovornostjo in družbeniki. Poudarjajo, da je do leta 2022 tožnik izdal 10 stroškovnikov, katere je D. D. poravnal z gotovino in šele od januarja 2022 je tožnik začel izdajati račune po pogodbi z D. D. ter E. E., ki so se plačevali na TRR odvetniške pisarne. D. D. je bil tudi glavni akter, čigar interesi in izpolnjevanje navodil so bili tudi razlog, da je bil on zavezanec za plačilo vseh odvetniških storitev. Plačilo teh 10 stroškovnikov pa zajema vse storitve, opravljene za navedeno osebo, kot tudi za E. E., F. F. ter G. G. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, da gre pri pogodbi o plačilu po pavšalu za logično nadaljevanje mandatnega razmerja med D. D. ter tožnikom. Ponovno se sklicujejo in razlagajo določila iz OZ o mandatni pogodbi. Za drugo toženko ni nikoli obstajala pogodba o naročilu, kar izhaja iz zaslišanja tožnika ter navedene osebe na naroku 27. 2. 2025 in to kljub podpisu pooblastila za zastopanje na sodišču. Navajajo razloge, zaradi katerih menijo, da ne drži navedba sodišča prve stopnje v točki 24 obrazložitve. Sodišče bi se moralo opredeliti do dejstva, da tožnik, v kolikor bi menil, da je upravičen do plačila napram drugo in tretje tožencu, njima ni mesečno izstavljal računov za zapadle terjatve. Tožnik storitev ni obračunaval mesečno, saj je plačilo za te storitve dobil poplačane skladno z dogovorom s svojim naročnikom D. D. Sodišče se tudi ni opredelilo do tega, kakšne storitve bi naj tožnik opravljal za drugo in tretje toženko.

Glede točke VI izreka toženci poudarjajo, da tožnik v postopku ni bil zastopan po odvetniku. Na pripravljalnem naroku ni bil prisoten, zato je odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov nezakonita. Nato določno navajajo, kateri pravdni stroški so bili nezakonito priznani in s citiranjem različnih sodnih odločb utemeljuje razlago, da odvetnik v lastni zadevi nima pravice do povračila stroškov po Odvetniški tarifi. Tudi na vlogah, kjer je podpisana odvetnica A. A., ki je zaposlena pri tožniku, je prisoten podpis tožnika kot odvetnika, zato so vsaj ti stroški nepotrebni in ne bi smeli biti priznani. Stroški zastopanja pa odvetnici A. A. pa tožniku tudi ne morejo nastati, saj je ta zaposlena pri njemu in kot taka sama ne more sprejeti pooblastila za zastopanje, to lahko sprejme samo nosilec odvetniške pisarne, ki odvetniški poklic opravlja kot svoboden poklic. Enako velja za stroške odvetniškega kandidata B. B., saj gre tudi tu za osebo, zaposleno pri tožniku. Nato opisuje še zaplet v zvezi z upravičenostjo odvetniškega zastopanja B. B. na prvem naroku in poudarjajo, da v kolikor je oseba ponovno predložila neustrezno pooblastilo, gre za bistveno kršitev določb postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženci ponovno sumirajo vse vrste kršitev, ki so nastale v zvezi s temi deli izreka sodbe. Na podlagi navedenega predlagajo, da se pritožbi ugodi, sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno sodba razveljavi in vrne v ponovno sojenje, vse s stroškovno posledico.

4.Stranke so vložile odgovore na pritožbe. Njihov skupni imenovalec je, da nasprotujejo navedbam nasprotne stranke v pritožbi in se zavzemajo za zavrnitev pritožbe ter priglašajo pritožbene stroške.

5.Pritožba tožnika je neutemeljena, pritožba tožencev pa je delno utemeljena.

6.V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

7.Iz navedene določbe izhaja, da pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) ter del absolutnih in vse relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niso del uradnega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi.

8.Sodišče druge stopnje uvodoma navaja, da je pooblaščenec tožencev, po izteku roka za vložitev pritožbe, pošiljal dodatne vloge s priloženimi listinami. Rok 30 dni za pritožbo (prvi odstavek 333. člena ZPP) je zakonski in prekluziven, zato vlaganje novih pritožb oziroma dopolnjevanje že (pravočasno) vložene pritožbe po preteku navedenega roka ni dopustno.

V tem primeru tudi ni podana izjema, ker niso podane okoliščine, ki bi se podrejale 351. členu ZPP, pa še te niso vezane na prekluzivne roke temveč zagotavljanju pravici do izjave. Sodišču druge stopnje o teh vlogah ni potrebno odločiti v izreku temveč zadostuje le navedba razlogov v obrazložitvi.

9.Sodišče druge stopnje ugotavlja, da niso podane uradoma upoštevane bistvene kršitve določb postopka. V ta okvir sodi tudi 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo toženci uveljavljalo pri vseh treh dejanskih sklopih, na katerih temeljijo izreki v sodbi sodišča prve stopnje. V navedeni določbi je zajetih več procesnih zakonskih dejanskih stanov, njihova skupna značilnost pa je, da sodbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti, kar za sodbo sodišča prve stopnje ne velja. Sodišče druge stopnje poudarja, da gre pri tovrstnem preizkusu le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in njenih razlogov, ne pa tudi njene razumnosti, ki je vsebinski kriterij. Le v primeru, če je obrazložitev sodbe tako pomanjkljiva, da onemogoča preizkus razumnosti sprejete odločitve (pravica do obrazloženosti sodne odločbe ali očitno napačna odločitev - prepoved sodniške samovolje), je lahko tovrstna procesna kršitev podana. Sodba sodišča prve stopnje se ne podreja nobenemu izmed zakonskih dejanskih stanov, ki to kršitev konstituirajo.

Toženci uveljavljajo tudi kršitev iz 11. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP s trditvami, da je podana kršitev glede pravilnosti in obsega pooblastila v postopku pred sodiščem prve stopnje, kar ni del uradnega preizkusa. Uveljavljajo jo v zvezi z dejanskimi stanovi, ki so podlaga za odločitev točki I. in VI. izreka. Ker ne gre za uradni preizkus, se ta kršitev lahko opravi, kot je bilo že zapisano, le v okviru izrecno in jasno zapisanih navedb v pritožbi. Te pa se nanašajo le na točko VI. izreka in njej prilegajočo se obrazložitev, ki je povezana s trditvami o nepravilnem zastopanju odvetniškega kandidata B. B. na prvem naroku dne 27.2.2025 v tej zadevi. Zato je uveljavljanje te kršitve v zvezi s točko I. izreka, kjer je pravna podlaga popolnoma drugačna in nima ničesar skupnega z zastopanjem in nastankom stroškov v tej zadevi, očitno neutemeljena.

O pritožbi tožencev glede točke I. izreka

10.Iz že citirane določbe 350. člena ZPP izhaja, da pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) ni del uradnega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da glede odločitve v točki I. izreka toženci s sklicevanjem na določena dejstva in dokaze, ki bi jih naj potrjevali, utemeljujejo lastno razlago o tem, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

11.Sodišče druge stopnje tem navedbam pritrjuje. V pravdnem postopku sodišča razlagajo materialno pravo na podlagi pravočasnih, konkretiziranih trditev o odločilnih dejstvih, ki so bodisi dokazana ali pa se kot taka štejejo (če so priznana, domnevana ali splošno znana), torej na podlagi pravilnega in popolno ugotovljenega dejanskega stanja. S tem želi sodišče druge stopnje poudariti, da je tudi vsebinsko napolnjevanje materialnega prava (tam, kjer abstraktne in splošne pravne določbe zahtevajo njihovo konkretizacijo, torej opredelitev sestavin in konstituiranje zakonskega ali pogodbenega dejanskega stanu) vezano oz. odvisno od zatrjevanih in ugotovljenih konkretnih odločilnih dejstev. Oba postopka sta torej vzajemno povezana in na izbor tistih dejstev, ki sodijo med odločilna, vpliva razlaga materialnega prava, kot ga je razumelo in uporabilo sodišče prve stopnje. Subsumcija točno določenih (ugotovljenih in izbranih) dejstev pod razloženo (uporabljeno) pravno normo (pravilo) mora torej biti posledica zavestnega ravnanja sodišča prve stopnje.

12.Toženci so že v odgovoru na tožbo (točka 5 in točka 6) in nato še v nadaljevanju postopka, v zvezi s Pogodbo o izvajanju odvetniških storitev in plačilu pravnega svetovanja in zastopanja po pavšalu z dne 15.6.2021 (v nadaljevanju Pogodba), uveljavljali, da tožnik v mesecih juniju, juliju in avgustu ni opravljal nobenih storitev več in:"...kvečjemu je ravnal v nasprotju z njihovimi interesi". Sodišče prve stopnje je ta ugovor obravnavalo kot "navedbe o škodljivem ravnanju" in sprejelo razlago:"...da so očitana ravnanja lahko kvečjemu predmet drugih (odškodninskih postopkov) in ne razlog za neplačilo računov." (tč. 25. obrazložitve). Takšna razlaga sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotna. Toženci so uveljavljali ugovor neizpolnitve pogodbe (101. člen v zvezi s 766. členom OZ), ne pa "odškodninskega zahtevka", saj se ta ne more uveljavljati z ugovorom temveč le z dajatveno (nasprotno) tožbo.

13.Toženci v pritožbi torej upravičeno uveljavljajo to kršitev. Sodišče druge stopnje je zato moralo uporabiti procesna pooblastila iz 355. člena ZPP in najprej preveriti ali in v kolikšni meri (obsegu) je potrebno dopolniti dejansko podlago sojenja, od česar je bil odvisen tudi spoznavni položaj senata pri izvedbi dokazov (seja ali pritožbena obravnava).

14.Sodišče prve stopnje je v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti po Pogodbi ugotovilo, da sta "D. D. in F. F. vse do maja 2023 tudi redno plačevala" mesečni pavšal in "kar med strankami niti ni sporno". Iz navedb v pritožbi izhaja tudi, da ni sporno, da so:"toženci D. D. in G. G. tožniku preklicali pooblastilo dne 23.8.2023.".

15.Nesporno dejstvo (ta dejstva sicer potrjujejo tudi listinski dokazi tožencev B 11 do B 13) je, da je tožnik prejemal plačila na podlagi Pogodbe (tč. 23 obrazložitve). Na podlagi teh izpolnitvenih ravnanj je toliko bolj jasen pomen dogovora v II. členu Pogodbe:"...v vseh postopkih, kjer bo odvetnik prevzel zastopanje za 2. ali 3. navedeno stranko.". Na podlagi Pogodbe torej zavezanca ne plačata odvetniku stroškov po OT temveč v dogovorjenem pavšalnem znesku, če in dokler tečejo sodni postopki, v katerih je tožnik njun pooblaščenec.

16.Sodišče prve stopnje je okoliščino, da sta bila dne 7.8.2023 v tožnikovi pisarni D. D. in G. G. pri tožniku na sestanku, ocenilo kot storitev, ki je bila opravljena za D. D. in E. E., zato je tožnik upravičen do plačila. Navedlo je sicer tudi, da so se na tem sestanku pogovarjali o vsebini predlagane sodne poravnave in da je bilo tožniku:"...ponujeno plačilo zneska 35.000,00 € iz naslova terjatev, ki jih tožnik še ima do družbe B. d.o.o, k dolgu pa naj bi toženci tudi pristopili." (tč. 25. obrazložitve).

17.15. Tožnik je vse do prenehanja mandatne pogodbe (sodišče druge stopnje kot ravnanje, ki povzroča te pravne učinke šteje preklic pooblastila z dne 23.8.2023) bil pooblaščenec obeh sopogodbenikov v večih sodnih postopkih. Natančno so ti postopki navedeni v zapisniku z dne 25.9.2023 v zadevi I Pg 154/2023, v katerem so našteti vsi sodni postopki, v katerih sta bili stranki tudi zavezanca iz Pogodbe. Sodišče druge stopnje jih ne povzema v obrazložitev, zadostuje le ugotovitev, da so do prenehanja mandatne pogodbe bili odprti sodni postopki, v katerih je tožnik bil pooblaščenec tudi prvotoženca, ki je eden izmed dveh naročiteljev. Ta dejstva se zato podrejajo citiranemu določilu Pogodbe in v njem sklenjenega dogovora. Jezikovna razlaga te določbe bi torej podpirala zaključek, da je tožnik upravičen do mesečnega pavšala za vsak mesec, ker je bil pooblaščenec prvotoženca v odprtih sodnih postopkih.

18.V skladu s prvim odstavkom 137. člena Ustave RS je odvetništvo samostojna in neodvisna služba, ki jo ureja zakon. Ta zakon je ZOdv, etična merila pa ureja Kodeks odvetniške poklicne etike. Oba navedena akta poudarjata, da gre za službo, ki jo vežejo predvsem visoki etični standardi dela. Odnos med odvetnikom in stranko, bodisi fizično ali pravno osebo, je specifičen v tem, da temelji na moralno-etičnih pravilih, med katerimi je najpomembnejše načelo zaupanja. Le-to je temelj odnosa med odvetnikom in stranko. Skrhano zaupanje lahko vodi tudi do razhoda.³ Drugi odstavek 11. člena Zodv določa:"Pri zastopanju stranke je odvetnik dolžan ravnati vestno, pošteno, skrbno ter po načelih odvetniške poklicne etike.". Odvetnik mora biti etičen predvsem do svojega pooblastitelja, kar pomeni, da ga kot oseba, ki ima specifična pravna znanja, ki jih pooblastitelj nima, ne sme zavajati oziroma ravnati v njegovo škodo zaradi morebitnih lastnih interesov. Odvetnikovo delo je namenjeno temu, da s svojo strokovno pomočjo odločilno pripomore, da njegove stranke lahko zavarujejo svoje pravice in pravne interese, zato mora storiti vse, kar je po pravilih stroke in njegovih veščinah mogoče (ter v okviru zakonitega), da doseže interes svoje stranke.⁴ Razmerje med odvetnikom in njegovim mandantom je mandatno razmerje, ki je strogo zaupno (intuitu personae) in gre za obligacijsko razmerje prizadevanja (diligence). Odvetnik kot strokovnjak je zato dolžan vsa svoja ravnanja usmerjati v zagotavljanje koristi strank z najstrožjim merilom poklicne skrbnosti "skrbnosti dobrega strokovnjaka".⁵

19.17. Prvi odstavek 768. člena OZ določa, da mora prevzemnik naročila izvršiti naročilo po prejetih navodilih kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar; pri tem mora ostati v njegovih mejah in v vsem paziti na naročiteljeve interese, ki mu morajo biti vodilo.⁶ Pogodba o odvetniških storitvah je vrsta mandatne pogodbe, njen predmet (obveznost) pa je bil konkretiziran v Pogodbi kot:"izvajanje pravne pomoči in zastopanje". Odvetnik kot strokovnjak je zato dolžan vsa svoja ravnanja usmerjati v zagotavljanje koristi strank z najstrožjim merilom poklicne skrbnosti "skrbnosti dobrega strokovnjaka". V kavzo te pogodbe je vtkano medsebojno zaupanje, da bo odvetnik v celoti sledil ravnjam, ki jih določa citirani drugi odstavek 11. člena ZOdv. Ta določba in v njej zapovedana ravnanja so sestavni del vsake posamezne pogodbe, četudi niso v njej izrecno zapisana.

20.18. Bistvena in osrednja ter obsežno utemeljujoča trditev tožencev v pritožbi je povzeta v naslednjem stavku:"...in sicer tožeča stranka tako v mesecu juniju, juliju in avgustu 2023 dejansko za tožene stranke D. D. in G. G. ni opravljala nobenih storitev več, kvečjemu je ravnala v nasprotju z njihovimi interesi in v želji sebi zagotoviti čim večje finančne koristi.". To svojo trditev nato utemeljujejo s podrobnim navajanjem ravnanj, ki jih je tožnik storil zato:"....da bo sodno poravnavo preprečil in v preprečitev sodne poravnave usmerjenimi dejanji." in grajajo dokazno oceno sodišča prve stopnje z izrecnim sklicevanjem na listine, ki jih tudi citirajo. Glede pogovora dne 7.8.2023 navajajo, da je bil namenjen tožniku preprečiti ravnanja:"za prenehanje sabotaže poravnave" in so mu v ta namen ponudili tudi plačilo 35.000,00 €. Tožnik je z aktivnim ravnanjem in sicer priglaševanjem sosporniške intervencije ter z vložitvijo tožbe na razveljavitev generalne sodne poravnave svoje grožnje tudi udejanjil.

21.19. Sodišče druge stopnje je z namenom dopolnitve dokaznega postopka in s tem odpravljanja očitane kršitve vpogledalo v listine, ki so bile predložene že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tožnik je dne 17.10.2023 res vložil tožbo zaradi razveljavitve sodne poravnave, ki je bila sklenjena dne 25.9.2023 med šestimi strankami. Okrožno sodišče v Celju je v zadevi I Pg 154/2023 tožbo zavrglo. V razlogih je navedlo, da tožnik sploh ni bil stranka sodne poravnave. Njegovi poskusi, da v sodnih postopkih pridobi položaj intervenienta, so bili neuspešni. V že citirani zadevi I Pg 154/2023 ter III Cpg 1/2024, III Cpg 2/2004 so bili njegovi predlogi, vloženi še istega dne, ko je bila sklenjena sodna poravnava, v vseh zadevah pravnomočno zavrnjeni.

22.20. Sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo, da je imel tožnik z družbo B. d.o.o. sklenjeno Pogodbo o izvajanju pravne pomoči z dne 24.1.2012 s pripadajočimi aneksi (priloga B4, B5, A11 do A12), ki je zajemala pravno svetovanje in aktivnosti v zvezi z izvedbami skupščine. Kar se tiče ostalih storitev pa sta družba B. d.o.o. in tožnik uredila v Dogovoru z dne 6.6.2016 (priloga A13) (tč. 26. obrazložitve). O razmerju med tožnikom in družbo B. d.o.o. ima sodba sodišča prve stopnje razloge tudi v tč. 22. obrazložitve in sicer, da je tožnik od junija 2021 naprej še opravljal vsa procesna dejanja za družbo B. d.o.o, svoje storitve pa je zavedel v stroškovnikih, ki so bili z namenom seznanitve udeležencev glede obsega opravljenih storitev za družbo B. d.o.o. in C. d.o.o izročeni po večini G. G.

23.21. Na podlagi takšnih navedb in dokazne ocene listinskih dokazov, je prepričljiv zaključek, da je tožnik z namenom pridobivanja lastne premoženjske koristi in sicer plačila zatrjevanega dolga dolžnika B. d.o.o., posegel v sodne postopke, v katerih ni bil stranka in priglašal stranske intervencije. Ne samo to, v nasprotju z njegovo pisno izjavo z dne 26.9.2023 (B17), da bo spoštoval željo naslovnikov dopisa (pet fizičnih oseb) in da:"...prav tako ne bom vlagal tožbe na razveljavitev sodne poravnave" je storil prav to. Iz sklepa Okrožnega sodišča v Celju I Pg 154/2023 izhaja, da je:"Odvetnik H. H. s 17.10.2023 vložil tožbo zaradi razveljavitve sodne poravnave, izdane v sporu Okrožnega sodišča v Celju I Pg 154/2023 z dne 25.9.2023." (tč. 2. obrazložitve). V tem dopisu pa je tudi razkril motive za vsa njegova ravnanja:"Nadalje še dodajam, da pričakujem, da boste izpolnili svoje obveze po plačilu do moje pisarne, da ne bo potrebe po sprožanju novih postopkov."

24.V zvezi s tem sodišče druge stopnje še dodaja, da je med tožnikom in družbo B. d.o.o. tekel tudi sodni postopek, v katerem je navedena družba od tožnika (kot toženca) zahtevala celo plačilo 74.414,48 €, ker naj bi ta znesek prejel brez pravnega naslova (A14, tožba z dne 2.9.2021). Že zgolj ta okoliščina prepričljivo razkriva konflikt interesov in prenehanje pravnega temelja (kavze) mandatne pogodbe, saj spor med odvetnikom in njegovim naročnikom (B. d.o.o) jasno kaže, da med njima zaupanja ne more biti.

25.22. Če je imel tožnik iz naslova mandatnih pogodb do svojih naročnikov odprte terjatve, bi jih moral terjati v postopkih, ki so temu namenjeni. Enako, kot je to storil v tem postopku, bi takšno pravno pot moral uporabiti tudi za morebitne odprte postavke zoper družbe, s katerimi je imel prav tako sklenjene mandatne pogodbe. Vendar je bistveno to, da je tožnik v ospredje in osrednje postavil lastne interese po zaslužku, pri čemer ni pomembno ali zaradi poplačila preteklih dolgov ali zaradi bodočih zaslužkov, ki so se mu obetali zaradi več kot 50 odprtih sodnih postopkov, ki so bili s sklenitvijo sodne poravnave zaključeni (A7). Kot je bilo citirano in utemeljeno, ne le s spoznavnimi temveč tudi s pravno zavezujočimi viri (odločbe Ustavnega sodišča in ustaljena razlaga v odločbah Vrhovnega sodišča), je osrednje in najpomembnejše vodilo ter merilo celotnega dela odvetnikov varovanje pravnih interesov, koristi in pravic njihovih strank (naročnikov). Z merilom visoke stopnje skrbnosti strokovnjaka je zato potrebno v okoliščinah konkretnega primera presoditi ali njegovo ravnanje, ko je v ospredje postavil lastno finančno korist in aktivno preprečeval, da bi se sporazumno, s sodno poravnavo, končalo več kot petdeset tekočih, odprtih sodnih postopkov, pred različnimi vrstami sodišč in v različnih fazah postopka, ustreza vsebini njegove pogodbene obveznosti - obligaciji prizadevanja, da naredi vse, kar pravila stroke in etike omogočajo in dopuščajo, da se njegovi stranki (strankam) zagotovi, da z zaupanjem v delo svojega odvetnika še naprej sprejema njegove pravne nasvete, mnenja in dopušča izvedbo procesnih dejanj. Ali je torej za obe navedeni družbi in fizične osebe, ki so bile v različnih pravnih razmerjih in tesno povezane z njima, po desetletju trajajočih sodnih sporih, v njihovo korist, da se spori končajo ali da se nadaljujejo?

24.Osrednja teza pritožbe tožencev v tem delu je, da so bile vse te storitve za vse tri navedene tožence, že plačane in sicer v desetih stroškovnikih, saj gre za:"...logično nadaljevanje mandatnega razmerja med D. D. ter tožečo stranko....". V nadaljevanju podrobneje pojasnjujejo, zakaj med tožnikom in toženci:"...kljub podpisu pooblastila za zastopanje na sodišču ni nikoli obstajala Pogodba o naročilu.." ter se prikazujejo kot nemočne osebe, ki so se na svoje poizvedbe o:"...zakaj v pogodbi niso navedeni tudi preostali, ki mu po navodilih D. D. prinašajo bianco pooblastila..." zadovoljili z reakcijo tožnika:"...zmeraj samo zamahnil z roko ter zagotovil, da za to ni potrebe, saj da sta onadva glavna akterja mandatne pogodbe ter so storitve, ki jih je opravljal po pooblastilu F. F., G. G. ter I. I., seveda zajete v to pogodbo.". Toženci, ki so s takšnim ravnanjem, če so te navedbe resnične, omogočili in dopuščali tožniku, da se okorišča na njihov račun, so prevzeli tudi tveganje, da bo njihova svoboda ravnanja pri sklepanju pogodb imela zanje tudi negativne premoženjske učinke.

25.Toženci zgolj z nestrinjanjem in ponavljanjem navedb, ki jih je sodišče prve stopnje že upoštevalo in se do njih opredelilo, ne morejo biti uspešni. Niso namreč uspeli v postopku pred sodiščem prve stopnje dokazati, da je obstajal ustni dogovor, da bi druge stranke mandatnih pogodb (bodisi B. d.o.o ali C. d.o.o. ali oba naročnika kot fizične osebe iz Pogodbe) prevzele plačevanje obveznosti, ki so nastali iz pogodb oziroma na njihovi podlagi izdanih procesnih pooblastil za drugo in tretje toženca. Okoliščine, ki jih zatrjujejo, da je D. D. plačeval storitve tožniku z gotovino in to več let ker je:"...pri vseh sodnih sporih šlo predvsem za zasledovanje interesa ter za izpolnjevanje navodil D. D. ...." so morda celo resnične, saj je tudi sodišče prve stopnje temu verjelo (točka 28. obrazložitve), vendar gre glede teh vtoževanih obveznosti za vprašanje ali so storitve iz stroškovnikov za drugo in tretje toženca zajete v stroškovnikih, ki bi naj bili poplačani (tudi z gotovino). V pravdnih postopkih veljajo dokazni standardi, ki morajo dosegati določen prag zanesljivosti, da lahko sodišča sprejmejo odločitev, da je neko dejstvo oziroma dokazna tema izvedenega dokaza, resnično. Predložene listine, ki imajo objektivno večjo spoznavno in s tem tudi dokazno vrednost, kot izpovedbe strank ali prič, je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo, tega toženci v pritožbi niti ne izpodbijajo (torej dejstva, kdo so stranke posameznih mandatnih pogodb).

26.Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da mora prvotoženec plačati znesek iz tč. II. izreka zato, ker gre za dolg iz naslova zastopanja v zadevi I Pg 370/2020, ta s postopkom izvedena procesna ravnanja so bila opravljena pred sklenitvijo Pogodbe (tč. 26. obrazložitve). Drugo in tretjetoženca pa sta s tožnikom imela sklenjene posebne mandatne pogodbe, na podlagi katerih je bilo izdano procesno pooblastilo, zanju Pogodba ne velja, saj nista bila stranki te pogodbe. Sodišče prve stopnje pa je z izvedbo dokaza z vpogledom v stroškovnike ugotovilo tudi:"...da ne gre za identične storitve (z izjemo zadeve Srg 2021/21973), ampak za povsem različna procesna dejanja, kot so dejanja navedena v stroškovnikih...."(tč. 28. obrazložitve). Kot je bilo zapisano v točki 7. obrazložitve te sodbe, so tista dejstva, ki jih pritožnik ne izpodbija na jasen in izrecen način ne izpodbija, v postopku pred sodiščem druge stopnje nesporna in je nanje sodišče tudi vezano.

27.Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo tožencev v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbi tožencev glede točke VI. izreka

28.V tem delu toženci izpodbijajo odločitev o stroških postopka. Zanje velja, da so določila ZPP, ki urejajo povrnitev stroškov, materialnopravne narave, naravo odločilnih dejstev pa imajo posamezna opravila oziroma postavke, ki jih je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo v točki 31. obrazložitve. Tudi za ta dejstva pa velja že procesna omejitev zapisana v točki 7. obrazložitve te sodbe, sodišče druge stopnje mora preizkusiti samo tista posamezne postavke, ki jo izrecno in jasno grajane.

29.Toženci sicer uveljavljajo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 11 točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar je njihovo navajanje okoliščin v zvezi s pooblastilnim razmerjem med tožnikom in B. B. očitno neutemeljeno, saj izhajajo iz razlage, da je med njima in to le na prvem naroku, obstajajo pooblastilno razmerje. O tem razmerju ni nobenih navedb v sodbi, nobenih listin, ki bi izkazovale, da je sodišče prve stopnje zaznalo in upoštevalo navedeno osebo kot pooblaščenca.

30.Pred to presojo pa sodišče druge stopnje odgovarja še na navedbe v pritožbi, ki sodijo v razlago materialnega prava.

30.V skladu z drugim odstavkom 4. člena ZOdv lahko lahko odvetnik opravlja svoj poklic tudi na podlagi delovnega razmerja pri odvetniku ali v odvetniški družbi (zaposleni odvetnik).⁸ Kadar odvetnik nastopa kot stranka v postopku ima lahko tudi on pooblaščenca in ta pooblaščenec je lahko tudi odvetnik, ki je zaposlen pri odvetniku-stranki. Sodišču druge stopnje ni znana določba zakona, ki bi v takšnih primerih odvetniku-stranki prepovedovala, da ima v postopku pooblaščenca, četudi ta opravlja poklic v odvisnem razmerju (pogodba o zaposlitvi z delodajalcem, ki je nosilec odvetniške dejavnosti). Ker je razmerje med stranko in pooblaščencem zaupne narave, kot je bilo pojasnjeno, toliko bolj velja izhodišče, da je zaupnost razmerja podana še posebej med navedenima odvetnikoma. Zaposleni odvetnik ima vsa procesna pooblastila kot vsak drugi odvetnik, v skladu s podeljenim pooblastilom (94. in 95. člen ZPP). Sodišče druge stopnje zato razlage tožencev, da A. A. kot zaposlena odvetnica pri tožniku, slednjega "že po zakonu ne more zastopati, saj kot zaposlena odvetnica ne more sprejeti pooblastila za zastopanje" zavrača kot napačne. Kot odvetnik-pooblaščenec je upravičen tudi do plačila v skladu z določbami ZOdv in OT. Res pa je, da v notranjem razmerju, napram svojemu delodajalcu, ne izdaja nobenih računov in so prihodki, ustvarjeni z njenim zastopanjem, prihodki delodajalca, vendar ta okoliščina v ničemer ne vpliva na pravico do zastopanja. Da je citirana razlaga tožencev napačna, dokazujejo tudi razlage v sodni praksi, ki jo sami citirajo. V zadevi VSL II Cp 2733/2009, kjer je prav tako šlo za pooblastilo odvetniku, zaposlenemu pri odvetniku-stranki, je sodišče zapisalo:"Seveda ni ovire, da tudi odvetnik pooblasti drugega odvetnika za zastopanje. Vendar pa mora biti pooblastilo jasno in nedvoumno.". Sodišča so razlagala tudi, da če je odvetnik stranka, pa nima pooblaščenca, ni upravičen do povrnitve odvetniških stroškov.⁹

31.V tej pravdni zadevi je tožnik pooblastil za zastopanje odvetnico A. A. in predložil pooblastilo, datirano z dnem 6.8.2025. Pooblaščenka je upravičena do povrnitve stroškov zastopanja v skladu z OT od navedenega časovnega trenutka naprej. Sodišče druge stopnje zato pritrjuje navedbam v pritožbi, da je sodišče prve stopnje napačno priznalo tožniku stroške njegovega zastopanja po OT za naslednja procesna dejanja, ki jih v pritožbi uveljavlja na zahtevan procesen način:

-tožba z dne 29.11.2023;

-prva pripravljalna vloga z dne 5.6.2023;

-druga pripravljalna vloga z dne 1.8.2024;

-tretja pripravljalna vloga z dne 24.12.2024;

-četrta pripravljalna vloga z dne 19.2.2025;

-peta pripravljalna vloga z dne 26.2.2025;

-zastopanje na naroku 19.9.2024;

-zastopanje na naroku 27.2.2025.

Skupni seštevek za ta procesna opravila je 1725 točk oziroma 1.035,00 €. Nov seštevek točk je torej 1976,50 točke oziroma 1.185,90 €, z 22% DDV skupaj 1.446,80 € ter potnimi stroški in sodno takso skupno 1.985,60 €.

Sodišče druge stopnje je zato v tem delu in izpodbijanem obsegu pritožbi tožencev ugodilo in ugotovilo novo višino stroškovne obveznosti v navedeni višini.

O pritožbi tožnika zoper točko V. izreka

32.Tožnik v pritožbi uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka, ki jo utemeljuje s sklicevanjem na 8. člen ZPP in dokazno breme glede zatrjevanih gotovinskih plačil. Takšne navedbe niso del uradnega preizkusa bistvenih kršitev določb postopka, kot je bilo pojasnjeno v točkah 6. in 7. obrazložitve te sodbe, saj mednje ne sodijo številna upravičenja, ki varujejo pravico do izjave in so zajeta v 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

33.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevano plačilo skupno 36,60 € stroškov, ker je ugotovilo, da je ta storitev že bila poravnana (tč. 28. obrazložitve).

34.Tožnik v pritožbi, čeprav izjemno obsežni, ne izpodbija na zahtevan procesen način dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ta pa je, da je ta storitev že bila plačana v zadevi Srg 2021/21973 po stroškovniku izdanem za storitve od 1.8.d0 23.8.2021, tožnik pa jo sedaj v tej tožbi ponovno zahteva od tretjetoženca. Sodišče prve stopnje je kot nesporno dejansko ugotovitev zapisalo tudi, da "tožnik v tem času družbi B. d.o.o. za opravljene storitve ni izdajal računov" (točka 28. obrazložitve) in dokazno ocenilo tudi izpovedbo priče B. B., ki jo tožnik v pritožbi navaja, da so toženci: "v pisarno nosili kuverte". Okoliščina, da se stranka ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, pa ne zadošča za sklep o obstoju kršitve. ¹⁰

35.Sodišče druge stopnje je zato pritožbo tožnika zaradi neutemeljenosti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v tem delu (353. člen ZPP).

Povzetek odločitve sodišča druge stopnje

36.Sodišče druge stopnje je iz navedenih razlogov pritožbi tožencev delno ugodilo in spremenilo odločitev sodišča prve stopnje v točki I. izreka tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Pritožbo tožencev zoper točke II., III. in IV. izreka je zaradi neutemeljenosti zavrnilo in sodbo v tem delu potrdilo (358, 353. člen ZPP).

37.Prav tako je ugodilo pritožbi tožencev glede stroškovne odločitve v točki VI. izreka, in pri odločanju o stroških postopka, nastalih pred sodiščem prve stopnje upoštevalo spremenjeni uspeh v pravdi in zato spremenilo stroškovno odločitev. Ker so toženci delno uspeli v pritožbenem postopku je moralo odločiti tudi o njihovih priglašenih stroških. Priznalo je vse priglašene stroške iz stroškovnika z dne 18.3.2025 (ki je bil poslana tudi tožniku), skupno torej 3420 točk (od tega so materialni stroški 55 točk) oziroma 2.052,00 €, z DDV ter s prevoznimi stroški (184,04 €) pa 2.687,50 €. Uspeh tožnika je zaradi spremenjene odločitve sedaj 30%, kar pomeni od priznanih stroškov 595,70 €, uspeh tožencev je 70%, kar pomeni od priznanih stroškov 1.881,25 €. Po pobotu mora tožnik tožencem nerazdelno povrniti 1.285,55 € pravdnih stroškov, skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (154., 155, 313. in 165. člen ZPP).

38.Pritožbo tožnika je zaradi neutemeljenosti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v točki V. Izreka (353. člen ZPP).

Stroški v postopku pred sodiščem druge stopnje

39.Enak pritožbeni uspeh (70%) tožencev je tudi v pritožbenem postopku. Sodišče druge stopnje je priznalo vse priglašene stroške po stroškovniku, navedenem v pritožbi, skupno torej 777,75 točk oziroma 466,65 € ter s sodno takso skupno 979,65 €, glede na uspeh pa 685,75 €, skupno z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (154., 155., 313 in 165. člen ZPP).

40.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške (154. in 165. člen ZPP).

41.Tudi glede stroškov odgovora na pritožbo, mora sodišče druge stopnje opraviti preizkus njihove potrebnosti¹¹ (prvi odst. 155. člena ZPP), v zvezi s temeljnim načelom ekonomičnosti (prvi odst. 11.člena ZPP). V obravnavanem primeru bi sodišče druge stopnje sprejelo enako odločitev tudi če odgovori na pritožbi ne bi bili vloženi, zato teh stroškov ni priznalo.

-------------------------------

1Sklep Up-4/01 z dne 18. 9. 2001, tč. 2.

2J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana 2009, str. 348,349.

3Petja Plauštajner, Pogodba o plačilu odvetniških storitev, Odvetnik št. 3 (111) / 2023.

4Odločba USRS U-I-115/14, Up-218/14-45 z dne 21. 1. 2016, tč. 27.

5A. Dežman, KURS, tč. 5 do 19; https://e-kurs.si/komentar/a-odvetnistvo-2019-02/.

6VSRS Sodba III Ips 38/2019 z dne 10.3.2020, tč. 18. Sodba VS RS II Ips 108/2018 z dne 9. 5. 2019, tč. 11.

7J. Zobec, Zloraba procesnih pravic, Pid, št. 6-7/2009, st. 1369-1383.

8Ta določba je bila v zakon vnesena z novelo ZOdv-B (velja od 3.6.2008). V pripravljalnem gradivu k nastanku te določbe se navaja, da dosedanja zakonska ureditev tega ni predvidevala in so zato nastajali "nepotrebni zapleti pri zaposlitvah odvetnikov v odvetniških pisarnah."; EPA 1922-IV.pdf , str. 40.

9VSL sodba II Cp 2252/2013 z dne 12.2.2014; VSL sodba I Cp 1091/2014 z dne 26.5.2014; VSL sklep II Cp 2733/2009 z dne 11.12.2009.

10"Poudarilo je, da se je sodišče prve stopnje seznanilo z argumenti pritožnikov, jih obravnavalo ter se opredelilo do vseh odločilnih navedb, ki sta jih v zvezi z mnenjem izvedenke podala pritožnika. Dejstvo, da se pritožnika z odgovori in presojo sodišč ne strinjata, pa ne zadošča za sklep o kršitvi njune pravice iz 22. člena Ustave."; Up-677/19 z dne 12.3.2020, tč. 20.

11Npr. zaradi dopustne uporabe 337. člena ZPP; v primerih pritožbene obravnave; kadar se odgovor na pritožbo vlaga zaradi zagotovitve pravice do opredeljevanja sodišča in s tem pogoja izčrpanosti pravnih sredstev; Up-1266/05-24, 7. 6. 2007; Up-43/10, 7. 4. 2011.