Jedro

Ker ostaja neodgovorjeno, ali vaški vodovod sploh ustreza vodovodnemu omrežju iz ZSZ, nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, in to v bistvenem, saj ni razvidno, ali je v konkretnem primeru sploh podana zakonska podlaga za to, da se tožniku kot lastniku oziroma uporabniku nepremičnin lahko zaračuna nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije, št. ... z dne ... se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno pritožbo tožnika proti odločbi davčne Izpostave A, s katero je bilo tožniku za leto 1997 odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča v znesku 21 359,00 SIT. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da izpodbijana odločba pravilno temelji na določbah Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini A (Uradni list RS, št. 5/97 - v nadaljevanju: Odlok), ki je v skladu z določbami 58. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 do 33/89 in Uradni list RS, št. 44/97 - v nadaljevanju: ZSZ). Za določitev višine nadomestila se namreč, skladno z določbami ZSZ, po 4. in 5. členu Odloka kot merila upoštevajo: opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi objekti in napravami individualne in skupne rabe oziroma dejanska možnost priključitve na komunalne naprave, namen uporabe stavbnega zemljišča ter smotrnost njegove uporabe. Po 2. členu Odloka še velja, da so naselja, kjer se plačuje nadomestilo, razdeljena v štiri območja, ki so vrisana na grafičnih listih veljavnih prostorskih sestavin prostorskih aktov Občine A. V konkretnem primeru je prvostopni organ skladno z Odlokom uvrstil zazidano stavbno zemljišče oziroma stanovanjsko hišo na C v III. območje ter pravilno točkoval namen in smotrnost njegove uporabe, ko ga je ovrednotil s točkami za opremljenost z vodovodnim omrežjem, električnim omrežjem, telefonom ter z asfaltno cesto. V zvezi s pritožbenim ugovorom tožena stranka še navaja, da po ZSZ in Odloku niso oproščeni obveznosti plačila nadomestila tisti zavezanci, ki so infrastrukturo zgradili z lastnimi sredstvi. Ravno tako ni predvideno znižanje števila točk iz tega razloga. V zvezi z domnevnim tolmačenjem Ministrstva za okolje in prostor pa še pojasnjuje, da gre pri plačevanju nadomestila za to, da lokalna skupnost zajame del povečane vrednosti nepremičnine, ki je posledica tujega in ne lastnikovega vlaganja v razvoj območja, kjer se nepremičnina nahaja in da zato tožnikovi ugovori tudi v tej smeri niso utemeljeni.

Tožnik meni, da je izpodbijana odločba nezakonita. Nezakonit pa je po tožnikovo tudi Odlok, ker ne upošteva 58. člena ZSZ v celoti, saj se nanaša na celotno območje občine, tudi tisto, kjer ni vodovoda in so si morali občani sami zgraditi vodnjake, kapnice in nabaviti hidrofore. Tudi prebivalci C so si morali sami zgraditi vaški vodovod, ki ga sami vzdržujejo. Telefon so napeljali s svojim denarjem, za asfaltiranje ceste pa so pokrili polovico stroškov. Tolmačenje Ministrstva za okolje in prostor je, da lahko lokalna skupnost zajame le del povečane vrednosti nepremičnine, ki je posledica tujih in ne lastnikovih preteklih vlaganj v razvoj območja, kjer se nahaja nepremičnina. Zato je plačevanje nadomestila v tožnikovem primeru nezakonito, saj naselje nima javnega vodovoda, kar zahteva zakon, občinski Odlok pa bi moral biti usklajen z zakonom. Takšno tolmačenje pa upošteva Mestna občina D, ki v takšnem primeru nadomestila ne zaračuna. Tožnik pogreša v Odloku tudi znižanje števila točk, če gre za območje, ki je izpostavljeno hrupu, smradu ipd. Če se namreč v Odloku upošteva izjemno ugodne lokacije za višanje točk, se mora tudi neugodne. Razen tega ni določeno, kaj pomeni dejanska možnost priključitve na komunalne naprave. Tožnik še meni, da se je namen ZSZ iz leta 1984 povsem izrodil. Sprejet je bil zaradi pridobivanja sredstev za vzdrževanje javnih površin v mestih, ni pa bilo zajeto kmečko prebivalstvo in kmetijski objekti. Zato je pogosto nezazidano stavbno zemljišče še kmetijsko, od katerega hoče država še katastrski dohodek in davek na posest. Zato tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, svetu Občine A pa naloži, da nezakonite dele Odloka uskladi z zakonom.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba je utemeljena.

Drugi odstavek 58. člena ZSZ določa območja, na katerih se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč, in sicer so to območja mest in naselij mestnega značaja, območja, ki so določena za stanovanjsko ali drugačno kompleksno graditev, območja, za katera je sprejet prostorski izvedbeni načrt in druga območja, ki so opremljena z vodovodnim in električnim omrežjem. Konkretna območja, kjer se plačuje nadomestilo, določi občinska skupščina - seveda skladno s kriteriji iz zakona.

V obravnavanem primeru so območja, kjer se plačuje nadomestilo v Občini A, določena z Odlokom. Naselje C, kjer so tožnikove nepremičnine, sodi nedvomno v III. območje in s tem v območje, kjer se plačuje nadomestilo po Odloku. Vendar pa iz Odloka oziroma iz razvrstitve naselij po območjih, ni razvidno, ali gre v vseh primerih za območja, ki izpolnjujejo vsaj eno od zahtev iz drugega odstavka 58. člena ZSZ in s tem zakonski pogoj za to, da se jih sploh lahko razvrsti med takšna območja. To tudi ni razvidno za naselje C, glede katerega tožnik še posebej ugovarja, da ni podlage za plačevanje nadomestila, ker ni ustreznega vodovoda. Temu sicer izrecno ugovarja šele v tožbi, vendar pa je vsebinsko enako uveljavljal že v pritožbi, ko je trdil, da gre za vaški vodovod in da zato ni pogojev za točkovanje. Če namreč iz tega razloga ni pogojev za točkovanje vodovoda, tudi ni izpolnjen pogoj, da gre za ustrezno območje po ZSZ - razen v primeru, če pri naselju Polica ne gre za "drugo območje, ki je opremljeno z vodovodnim in električnim omrežjem", ampak za kateri drug izpolnjeni pogoj iz 58. člena ZSZ. To pa iz Odloka ni razvidno in tudi ne iz izpodbijane odločbe. Glede tega, ali je vaški vodovod ustrezen vodovodnemu omrežju iz ZSZ pa se tožena stranka tudi ne izreče, vsaj ne izrecno, saj je v obrazložitvi navedla samo, da izgradnja infrastrukture z lastnimi sredstvi še ne oprošča plačila nadomestila. To sicer drži, vendar pa obenem ostaja neodgovorjeno, ali vaški vodovod sploh ustreza vodovodnemu omrežju iz ZSZ. S tem pa je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, in to v bistvenem, saj ni razvidno, ali je v konkretnem primeru sploh podana zakonska podlaga za to, da se tožniku kot lastniku oziroma uporabniku nepremičnin na Polici zaračuna nadomestilo.

Ker je bilo že iz navedenih razlogov treba tožbi ugoditi in odločbo odpraviti, se sodišče v presojo ostalih tožbenih ugovorov ni spuščalo. Izpodbijano določbo je odpravilo in vrnilo toženi stranki v nov postopek na podlagi 2. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00). Tožena stranka bo morala v skladu z drugim in tretjim odstavkom iste zakonske določbe ponovno odločiti o pritožbi in pri tem upoštevati pravno mnenje oziroma stališče, ki ga je sodišče zavzelo v tej sodbi.