Jedro

Ob sicer pravilni ugotovitvi, da leasing pri nas (podrobneje še) ni normiran, neutemeljeno zaključuje, da pravila tega pravnega inštituta v tem primeru niso bila pravilno uporabljena. Tudi našemu pravnemu redu leasing ni nepoznan. Predstavlja posebno obliko zakupa, ki mora biti urejen s pogodbo, s katero je lahko dogovorjeno, da zakupnik po koncu zakupne pogodbe zakupljeno stvar (1) zakupodajalcu vrne, (2) se odloči za nadaljevanje zakupa ali pa (3) proti plačilu preostale cene (oziroma s plačevanjem zakupnine določen čas) postane lastnik stvari. Zadnje navedena možnost leasingu narave zakupa ne jemlje.

V tem sporu obravnavano razmerje pravdnih strank je sodišče druge stopnje (tako kot pred tem sodišče prve stopnje) pravilno presojalo po pravilih leasing razmerja to je v skladu z dogovorom pravdnih strank. To razmerje je bilo razdrto, zaradi česar je treba spor rešiti po pravilih, predpisanih za take primere (550. člen v zvezi s 549. členom zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR in 132. člen ZOR). Po določilu prvega odstavka 550. člena ZOR veljajo pravila o prodaji na obroke tudi pri drugih dogovorih, ki imajo enako vsebino, kot je na primer zakupna pogodba z določilom, da bo v zakup dana stvar prešla v zakupnikovo lastnino, če bo določen čas plačeval zakupnino. V primeru razdrtja (razveze) pogodbe pa mora prodajalec vrniti kupcu prejete obroke z zakonitimi obrestmi od dneva, ko jih je prejel in mu povrniti nujne stroške, ki jih je imel na stvari (prvi odstavek), kupec pa mora s svoje strani vrniti prodajalcu stvar v stanju, v kakršnem je bila tedaj, ko mu je bila izročena in mu dati povračilo za njeno uporabo vse do razveze pogodbe (drugi odstavek 549. člena). Po določilu 132. člena ZOR pa dolguje vsaka stranka drugi povračilo za koristi, ki jih je medtem imela od tistega, kar je dolžna vrniti oziroma povrniti (četrti odstavek).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 708.486,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.6.1993 dalje do plačila in mu povrniti stroške postopka 111.634,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zoper zgoraj navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka ter uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji zatrjuje, da sta pravdni stranki sklenili leasing pogodbo, s katero sta dogovorili medsebojne obveznosti. Slovenska zakonodaja ne opredeljuje leasinga avtomobilov in takih pogodb sodišče ne more razlagati mimo volje strank. Povsod pa je normalno, da najemnik ob sklenitvi takih pogodb vplača garancijski vložek, ki predstavlja vnaprej dogovorjeno odškodnino za rabo avtomobila ter so drugačni zaključki sodišča druge stopnje nepravilni. Sodišče druge stopnje ni v celoti upoštevalo določb 549. člena ZOR, ker je drugi odstavek tega člena upoštevalo le delno. Tožnikov položeni garancijski vložek predstavlja pravzaprav odškodnino za amortizacijo vozila v prvem letu. Zato sodišče druge stopnje zmotno kvalificira plačilo 10.000 DEM. Sicer pa pri takih razmerjih ne pride v poštev določilo 549. člena ZOR, ki se nanaša le na prodajo na obroke. Ker je tožnik prekinil pogodbo, bi moral toženki prepustiti garancijski vložek. Dogovori pravdnih strank bi morali imeti pravno zaščito, kar pomeni, da bi moralo sodišče odločiti v skladu s pogodbo. Odločitev sodišča druge stopnje je tudi v nasprotju z določili 11. in 12. člena ZOR. Tožena stranka predlaga, da se sodba sodišča druge stopnje spremeni ali razveljavi.

Na vročeno revizijo tožnik ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka formalnopravno revident ni opredelil, po ugotovitvah revizijskega sodišča pa take kršitve tudi ne izhajajo iz vsebine revizijskih razlogov. Zato je preizkusilo revizijo v smeri postopkovnih kršitev le v obsegu, ki ga nalaga 386. člen ZPP ter pri tem ugotovilo, da bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v tem primeru ni podana.

Materialnopravni razlogi revizije so naperjeni zoper sodbo sodišča druge stopnje, ki da ni upoštevalo posebnosti sicer znanih leasing pogodb, da ni v celoti upoštevan dogovor pravdnih strank v konkretnem primeru (o pologu 10.000 DEM), da je pobijana odločitev v nasprotju z določili 11. in 12. člena ZOR in da ni bilo podlage za uporabo 549. in 550. člena ZOR.

Po presoji revizijskega sodišča toženčeva revizija ni utemeljena niti iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Ob sicer pravilni ugotovitvi, da leasing pri nas (podrobneje še) ni normiran, neutemeljeno zaključuje, da pravila tega pravnega inštituta v tem primeru niso bila pravilno uporabljena. Tudi našemu pravnemu redu leasing ni nepoznan. Predstavlja posebno obliko zakupa, ki mora biti urejen s pogodbo, s katero je lahko dogovorjeno, da zakupnik po koncu zakupne pogodbe zakupljeno stvar (1) zakupodajalcu vrne, (2) se odloči za nadaljevanje zakupa ali pa (3) proti plačilu preostale cene (oziroma s plačevanjem zakupnine določen čas) postane lastnik stvari. Zadnje navedena možnost leasingu narave zakupa ne jemlje.

V tem primeru je bilo ugotovljeno v postopkih na nižjih stopnjah, da sta stranki sklenili najemno pogodbo 27.5.1992, da je toženec kot zakupodajalec dal tožniku v zakup osebno vozilo znamke Mazda, da se je tožnik zavezal plačevati 36 mesecev mesečno najemnino po 5.110 ATS, da sta se stranki z aneksom sporazumeli, da preide vozilo v tožnikovo last po izteku 36 mesečne najemne pogodbe (in po predhodnem plačilu carinskih obveznosti in stroškov prepisa), da je tožnik vrnil vozilo tožencu po 11 mesecih to je 23.4.1993, da je tožnik do takrat poravnal le prvih pet obrokov in da dolguje šest obrokov (v višini 310.279,00 SIT), da je tožnik ob prevzemu vozila plačal tožencu dva zneska in sicer 456.736,00 SIT in 10.000 DEM pologa ter da sta stranki šteli najemno razmerje za razdrto z dnem vrnitve vozila.

Sodišči nižjih stopenj sta dalje ugotovili, da je tožnik (brez upoštevanja petih plačanih obrokov) plačal tožencu 1,149.486,00 SIT (znesek 456.736,00 SIT in tolarsko protivrednost 10.000 DEM po srednjem deviznem tečaju Banke Slovenije na dan 9.6.1993 - 692.750,00 SIT) ter na drugi strani, da dolguje tožnik tožencu (kar je toženčeva terjatev do tožnika) 441.000,00 SIT in sicer 310.279,00 SIT iz naslova neporavnanih šestih obrokov najemnine, 109.030,00 SIT carinskih stroškov in 21.691,00 SIT stroškov za ureditev vozila. Po upoštevanju pobota, ki ga je izvršil tožnik pred pravdo, je bilo s sodbama nižjih sodišč naloženo tožencu, da mora plačati tožniku 708.486,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 10.6.1993 dalje.

Po presoji revizijskega sodišča je pobijana odločitev materialnopravno pravilna. V tem sporu obravnavano razmerje pravdnih strank je sodišče druge stopnje (tako kot pred tem sodišče prve stopnje) pravilno presojalo po pravilih leasing razmerja to je v skladu z dogovorom pravdnih strank. To razmerje je bilo razdrto, zaradi česar je treba spor rešiti po pravilih, predpisanih za take primere (550. člen v zvezi s 549. členom zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR in 132. člen ZOR). Po določilu prvega odstavka 550. člena ZOR veljajo pravila o prodaji na obroke tudi pri drugih dogovorih, ki imajo enako vsebino, kot je na primer zakupna pogodba z določilom, da bo v zakup dana stvar prešla v zakupnikovo lastnino, če bo določen čas plačeval zakupnino. V primeru razdrtja (razveze) pogodbe pa mora prodajalec vrniti kupcu prejete obroke z zakonitimi obrestmi od dneva, ko jih je prejel in mu povrniti nujne stroške, ki jih je imel na stvari (prvi odstavek), kupec pa mora s svoje strani vrniti prodajalcu stvar v stanju, v kakršnem je bila tedaj, ko mu je bila izročena in mu dati povračilo za njeno uporabo vse do razveze pogodbe (drugi odstavek 549. člena). Po določilu 132. člena ZOR pa dolguje vsaka stranka drugi povračilo za koristi, ki jih je medtem imela od tistega, kar je dolžna vrniti oziroma povrniti (četrti odstavek). Ta določila so bila po presoji revizijskega sodišča v tem sporu pravilno uporabljena, kar posebej velja tudi za določilo 549. člena ZOR: dolžnik je pet obrokov najemnine plačal toženki, na plačilo preostalih šestih pa je bil obsojen in prav tako na povračilo carinskih stroškov (109.030,00 SIT) in za ureditev vozila (21.691,00 SIT). Te obveznosti imajo naravo povračila za uporabo vozila v smislu drugega odstavka 549. člena ZOR. Revizijska trditev, da sodišče druge stopnje določbe drugega odstavka 549. člena ZOR ni uporabilo, tako ni utemeljena. Sporna je po toženčevi reviziji le vrnitev tolarske protivrednosti pologa 10.000 DEM. V zvezi s tem pologom v postopkih na nižjih stopnjah ni bil ugotovljen noben namen plačila (razen, da gre za polog). Zato so neutemeljena revizijska izvajanja, da sodišče ni upoštevalo avtonomije (10. člen ZOR) ali dispozicije strank (20. člen ZOR), medtem ko sta očitka o kršitvi določb 11. in 12. člena ZOR neobrazložena in brez podlage v stanju zadeve. Ker je bilo ugotovljeno, da je tožnik izročil tožencu 10.000 DEM kot polog (in ne kot plačilo kakšne obveznosti), je bila tolarska protivrednost tega zneska pravilno upoštevana kot tožnikova dajatev, katere vrnitev se zaradi razdrtja pogodbe upošteva po določbah 132. člena ZOR. Po presoji revizijskega sodišča je pravilno tudi stališče sodišča druge stopnje, da je tožnik upravičen do vrnitve sorazmernega zneska 10.000 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 9.6.1993 (in ne po tečaju na dan izročitve pologa 26.5.1992 kot izvaja revizija). Sodišče druge stopnje pravilno poudarja, da bi lahko tožnik zahteval plačilo navedenega zneska celo po tečaju na dan plačila, kar bi bilo v skladu s prvim odstavkom 5. člena zakona o deviznem poslovanju (Ur. list RS, št. 1/91), po katerem je izrecno dovoljena uporaba deviz kot vrednostne osnove v pogodbah med domačimi osebami, plačila po pogodbah med domačimi osebami pa se izvršujejo izključno v domači valuti po tečaju, ki velja na dan plačila, kadar se stranki glede tečaja ne dogovorita drugače. Ker po obrazloženem niso bile ugotovljene v reviziji uveljavljane kršitve in tudi ne uradoma upoštevne, je revizijsko sodišče moralo toženčevo revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).