Jedro

V konkretnem primeru je bila tožeči stranki v postopku prisilne poravnave pred Okrožnim sodiščem v Celju St 392/2014 na podlagi pravnomočnega sklepa o potrditvi prisilne poravnave priznana terjatev in ločitvena pravica na poslovnem deležu dolžnika v družbi D.L. d.o.o. Dejstvo je, da je upraviteljica prijavljeno ločitveno pravico tožeče stranke priznala, prerekal je tudi ni nihče od upnikov, zato, kot pravilno navaja tožeča stranka, ima ravnanje dolžnika oziroma upravitelja v postopku prisilne poravnave enake učinke kot pripoznava tožbenega zahtevka v pravdnem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna iz vrednosti svojega premoženja, ki je predmet ločitvene pravice - poslovnega deleža v družbi D.L., Ljubljana, poslovnega deleža pod zaporedno št. 60427, v nominalni višini 1.773.203,00 EUR, kar predstavlja 43,0462 % delež v osnovnem kapitalu, prednostno, pred drugimi upniki, plačati zavarovano terjatev tožeče stranke v višini 47.523,97 EUR, ki je preizkušena v končnem seznamu preizkušenih terjatev opr. št. St 354/2016 z dne 28. 6. 2017, pod zaporedno št. 174, objavljen na AJPES-u 27. 7. 2017, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 16. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 2.876,80 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do dneva plačila (II. točka izreka).

2. Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka in uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo veljavne sodne prakse, odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U-I-220/14-11 (in ostale) in določbe 216. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) ter 264. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). V obravnavanem primeru je tožeča stranka s predhodno odredbo opr. št. Zg 40/2012 z dne 18. 10. 2012 pridobila pogojno zastavno pravico, ki jo je bila dolžna upravičiti s predlogom za izvršbo oziroma sklepom o izvršbi (drugi odstavek 264. člena ZIZ), kar bi lahko dosegla na podlagi pravnomočnega sklepa o potrjeni prisilni poravnavi opr. št. St 392/2014, s katerim je pridobila izvršilni naslov za zavarovano terjatev. Ker vse do začetka stečajnega postopka nad toženo stranko predhodne odredbe ni upravičila, nepogojne zastavne pravice in s tem ločitvene pravice ni pridobila. Z dnem začetka stečajnega postopka nad toženo stranko pa je tožeča stranka pravico predlagati izvršbo na denarne depozite in poslovni delež izgubila, saj se skladno z določbo četrtega odstavka 132. člena ZFPPIPP z začetkom stečajnega postopka postopek zavarovanja z začasno ali predhodno odredbo ustavi in razveljavijo vsa dejanja, opravljena v tem postopku. Glede na določilo četrtega odstavka 132. člena ZFPPIPP je tako (najkasneje) z dnem začetka stečajnega postopka (oziroma na podlagi določbe drugega odstavka 216. člena ZFPPIPP že s potrditvijo prisilne poravnave), prenehal veljati rubež (zastavna pravica poslovnega deleža, ki je bil predmet zavarovanja s predhodno odredbo Zg 40/2012, zato tožeča stranka v stečajnem postopku tudi nima več priznane ločitvene pravice na obravnavanem poslovnem deležu. Upoštevaje navedeno tožena stranka predlaga spremembo izpodbijane odločitve z zavrnitvijo tožbenega zahtevka oziroma podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki so pravno relevantne za presojo v obravnavani zadevi in ki pritožbeno niso izpodbijane, izhaja: - da se je nad toženo stranko s sklepom Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu St 354/2016 z dne 23. 6. 2016 začel stečajni postopek; - da je tožeča stranka v stečajnem postopku prijavila zavarovano terjatev v skupni višini 47.523,97 EUR in ločitveno pravico, med drugim na poslovnem deležu tožene stranke v gospodarski družbi D.L. d.o.o.; - da je upravitelj tožene stranke prijavljeno terjatev priznal, na podlagi 4. točke drugega odstavka 132. člena ZFPPIPP pa je prerekal prijavljeno ločitveno pravico; - da je pred uvedbo stečaja nad toženo stranko bil v teku postopek prisilne poravnave pred Okrožnim sodiščem v Celju St 392/2014, v katerem je tožeča stranka prijavila terjatev in ločitveno pravico na določenem premoženju tožene stranke; - da je bila tožeči stranki v postopku prisilne poravnave pred Okrožnim sodiščem v Celju St 392/2014 na podlagi pravnomočnega sklepa o potrditvi prisilne poravnave priznana terjatev in ločitvena pravica na poslovnem deležu tožene stranke v družbi D.L. d.o.o.; - da se je v postopku prisilne poravnave na podlagi pravnomočnega sklepa o potrditvi prisilne poravnave ločitvena pravica tožeče stranke utesnila, terjatev, zavarovana z ločitveno pravico, se je v skladu z drugim odstavkom 221.t člena ZFPPIPP razdelila na novo zavarovano terjatev.

7. Tožena stranka v pritožbi pravilno izpostavlja materialnopravno razlago in stališče sodne prakse, po kateri se s predhodno odredbo pridobi le pogojno zastavno pravico, vendar so okoliščine, ki zadevajo vprašanje pridobitve oziroma prenehanja zastavne pravice, nanašajoče se na sklep o zavarovanju s predhodno odredbo Zg 40/2012 z dne 18. 10. 2012, za obravnavano zadevo pravno nerelevantne.

8. Dejstvo je namreč, da v tej zadevi obravnavani sklep o zavarovanju s predhodno odredbo ne predstavlja pravnega naslova za pridobitev ločitvene pravice tožeče stranke in je v tem pogledu napačna razlaga sodišča prve stopnje v uvodu točke 22 izpodbijane sodbe, da je tožeča stranka pridobila ločitveno pravico na podlagi predhodne odredbe. Kljub navedenemu pa sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi na več mestih pravilno obrazloži, da v tej zadevi obravnavana ločitvena pravica tožeče stranke temelji na pravnomočnem sklepu o potrditvi prisilne poravnave St 392/2014 z dne 15. 4. 2015 in pravilno zaključi, da je o njeni ločitveni pravici že pravnomočno odločeno.

9. V konkretnem primeru je bila tožeči stranki v postopku prisilne poravnave pred Okrožnim sodiščem v Celju St 392/2014 na podlagi pravnomočnega sklepa o potrditvi prisilne poravnave priznana terjatev in ločitvena pravica na poslovnem deležu dolžnika v družbi D.L. d.o.o. Iz sklepa o preizkusu terjatev St 392/2014 (priloga A27 spisa), skupnega končnega seznama preizkušenih terjatev (priloga A26 spisa), predložitve seznama terjatev, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave na podlagi 221. in 221.t člena ZFPPIPP (priloga A25 spisa), opisa premoženja, ki je predmet ločitvene pravice (priloga A18 spisa) in dodatnega osnovnega seznama preizkušenih terjatev (priloga A17 spisa), je namreč z gotovostjo pritrditi tožeči stranki, da je o njeni ločitveni pravici bilo že pravnomočno odločeno v postopku prisilne poravnave St 392/2014. Dejstvo je namreč, da je upraviteljica prijavljeno ločitveno pravico tožeče stranke priznala, prerekal je tudi ni nihče od upnikov, zato, kot pravilno navaja tožeča stranka, ima ravnanje dolžnika oziroma upravitelja v postopku prisilne poravnave enake učinke kot pripoznava tožbenega zahtevka v pravdnem postopku.

10. Za konkretno zadevo pa je pomembno tudi dejstvo, da je v postopku prisilne poravnave prišlo do prestrukturiranja tako navadnih kot zavarovanih terjatev. V sklepu o potrditvi prisilne poravnave St 392/2014 z dne 15. 4. 2015 so na podlagi 221.t člena ZFPPIPP nastale nove zavarovane terjatve na način, da so se utesnile ločitvene pravice. Kot je razvidno iz sklepa o potrditvi prisilne poravnave Okrožnega sodišča v Celju St 392/2014 z dne 15. 4. 2015 in seznama terjatev, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave za prijavljene zavarovane terjatve in neprijavljene zavarovane terjatve s prilogami z dne 18. 3. 2015, in sicer iz priloge št. 6 tega seznama, je nastalo novo zavarovanje. Tožnici se je priznana ločitvena pravica utesnila na višino priznane terjatve v višini 124.009,24 EUR, na način, da se je tožnici priznala ločitvena pravica na poslovnem deležu toženca kot družbenika v družbi D.L. d.o.o. ter so vse ostale ločitvene pravice prenehale.

11. Upoštevaje obrazloženo je vprašanje učinka sklepa o predhodni odredbi za predmetno zadevo pravno nerelevantno, zato je neutemeljeno pritožbeno uveljavljanje, da sodišče prve stopnje pri presoji ni upoštevalo veljavne sodne prakse, odločbe Ustavnega sodišča U-I-220/14-11, določb 216. člena ZFPPIPP in 264. člena ZIZ, vseh nanašajočih se na pravne učinke zavarovanja s predhodno odredbo. Očitek zmotne uporabe materialnega prava je zato neutemeljen. Temu ustrezno in ob ugotovitvi, da sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo postopkovnih kršitev absolutne narave, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka, neuspešna s pritožbo, in tožeča stranka, ki je v odgovoru na pritožbo zgolj ponovila svoja pravna naziranja, ki jih je podala že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje, krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP).