Jedro

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi tožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava pri dosoji odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upoštevati tudi ugotovljen strah (anksioznost), ki tožnico dokazano omejuje ob udeležbi v prometu. Razen tega je po presoji pritožbenega sodišča premalo upoštevano, da je bila tožnica ob škodnem dogodku stara šele sedemindvajset let in bo po rednem teku stvari omejitve trpela še dolgo. Ker živi v Ljubljani, je tožnica vsakič, ko zapusti bivališče, zaradi strahu ob prečkanju ceste hudo omejena v svojih aktivnostih. Hudo je omejena tudi, ker ne zmore več praktično nobenega umskega dela oziroma udejstvovanja, pa tudi pri fizičnih aktivnostih je precej omejena. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da znaša primerna odškodnina iz tega naslova ob 100 % temelju 95.000,00 EUR in je, glede na to, da je tožnica 80 % sama odgovorna za nesrečo, dosojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo zvišalo za 4.000,00 EUR.

Čeprav je treba pritrditi toženki, da glede na mnenje izvedenca B., ki je kompetenten za presojanje psihičnih posledic utrpele poškodbe glave, do pretrganja zastaranja (360. člen OZ) ni prišlo, ugovor zastaranja ni utemeljen. Pritožbeno sodišče vztraja na stališču, ki ga je zavzelo v sodbi II Cp 2395/2018, da je treba pri razlagi 352. člena OZ upoštevati interes oškodovanca, da učinkovito uveljavi pravico, ki mu jo podeljuje pravni red in pravila o zastaralnem roku uporabiti glede na okoliščine konkretnega primera tako, da tožeči stranki ni nesorazmerno naloženo ali celo preprečeno uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima na razpolago. Zastaranje je institut, ki predstavlja izjemo od splošnega načela o dolžnosti izpolnitve obveznosti (9. člen OZ), zato je treba določbe o zastaranju razlagati restriktivno. Vrhovno sodišče RS se je v zadevi II Ips 10/2023 ukvarjalo z vprašanjem, ali zastaranje nepremoženjske škode, ki izvira iz istega historičnega škodnega dogodka, teče ločeno glede posamezne oblike nepremoženjske škode in zavzelo stališče, da je treba 352. člen OZ razlagati tako, da je začetek zastaralnega roka za vse oblike nepremoženjske škode praviloma vezan na isti trenutek, to je, ko je oškodovanec izvedel za obstoj in višino celotne nepremoženjske škode. Pritožbeno sodišče je prepričano, da v okoliščinah konkretnega primera enako velja za premoženjsko škodo za tujo pomoč.

Izrek

I.Pritožbi tožeče stranke zoper sodbo se delno ugodi in se dosojena odškodnina zviša za 4.000,00 EUR, to je na 29.100,80 EUR, v ostalem se pritožba tožeče stranke, pritožba tožene stranke pa v celoti zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Pritožbi zoper sklep se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 120,57 EUR, in sicer v korist proračuna Republike Slovenije na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Ljubljani št. SI56 01100-6370421877 s sklicem 00800370 9512023 (koda namena: GOVT, namen: plačilo po odločbi Bpp 951/2023), v roku 15-tih dni od prejema te odločbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Tožeča stranka (tožnica) od tožene zavarovalnice (toženka) zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je utrpela v škodnem dogodku dne 17. 11. 2011, ko je bila kot kolesarka udeležena v prometni nesreči. Zahteva tudi plačilo rente. O temelju tožbenega zahtevka je že pravnomočno odločeno, in sicer je toženka za nastalo škodo odgovorna 20 %, tožnica pa 80 % (vmesna sodba P 721/2017-III z dne 21. 7. 2018, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2395/2018 z dne 15. 5. 2019 in sodbo in sklepom Vrhovnega sodišča RS II Ips 133/2019 z dne 2. 10. 2020). Po pravnomočnosti odločitve o temelju tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje izpeljalo dokazni postopek glede višine škode in rente ter v izpodbijani sodbi in sklepu odločilo: I. da se dovoli sprememba tožbe; II. da je toženka dolžna tožnici plačati odškodnino 25.100,80 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12. 3. 2013 dalje do plačila; III. kar je zahtevala tožnica več ali drugače iz naslova odškodnine je zavrnilo; IV. da je toženka dolžna tožnici od vložitve tožbe dalje plačevati mesečno rento v višini 126,00 EUR, vsakokrat 15. dne v mesecu, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu dalje; V. kar je zahtevala tožnica več ali drugače iz naslova mesečne rente je zavrnilo; VI. da bo o pravdnih stroških odločilo s posebnim sklepom. Sklep o stroških je izdalo 4. 4. 2023, odločilo je, da je dolžna tožnica toženki povrniti 13.910,53 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in da je dolžna toženka pravdne stroške tožnice v višini 1.908,47 EUR povrniti v proračun RS.

2.Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki, uveljavljata vse v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, višjemu sodišču predlaga, naj tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ali pa sodbo v zavrnilnem delu razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne v nov postopek. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe (točki II in IV izreka), da je sodišče odmerilo previsoko odškodnino za nematerialno škodo, da je terjatev iz naslova premoženjske škode zastarala in da je sodišče narobe določilo tek zamudnih obresti.

3.Pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke. Obe pojasnjujeta, zakaj menita, da je pritožba nasprotne stranke zoper sodbo neutemeljena, utemeljena pa njena pritožba.

4.Tudi zoper sklep o stroških se pritožujeta obe pravdni stranki.

O pritožbah zoper sodbo

5.Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženke pa je v celoti neutemeljena.

6.Materialnopravno izhodišče za presojo višine odškodnine za nematerialno škodo je 179. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo sodišče upošteva načelo individualizacije odškodnin, ki zahteva upoštevanje konkretnih okoliščin primera in konkretnega oškodovanca, ter načelo družbene pogojenosti odškodnin, pri katerem je v ospredju pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pri čemer se ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Pritožbeno sodišče bo v nadaljevanju obrazložitve odgovorilo na pritožbene navedbe obeh pravdnih strank glede posameznih oblik nepremoženjske škode ter presodilo skupno dosojeni znesek odškodnine.

Telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem

7.Tožnica očita sodišču prve stopnje, da je spregledalo njene navedbe glede bolečin v predelu trtice in v levi roki. O teh bolečinah je tudi izpovedala. Izpostavlja, da je zgolj okoliščina, da je bila uvedena v komo, preprečila nepredstavljive bolečine. Bolečine srednje jakosti je trpela od zaključka bolnišničnega zdravljenja vsaj 5 let. Utrpela je izrazito hude poškodbe glave. Zaradi poškodbe možganov ni okvarjeno le njeno telo, pač pa njena osebnost, zavest, doživljanje same sebe. Sklicuje se na judikat II Ips 132/2013.

8.Toženka očita sodišču, da je nekritično sledilo izpovedbi tožnice glede jakosti glavobolov in analgetikov ter navedbam izvedenca A. glede utrpelih nevščenosti. Izvedenec je povzemal vse zdravstvene preglede in dogodke do sredine leta 2021, čeprav je bilo zdravljenje končano že leta 2016. Nezmožnost za študij in za pridobitno delo v teku zdravljenja nista nevšečnosti med zdravljenjem. Sodišče ni pojasnilo zakaj šteje odškodnino 45.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem za primerno in ni izvedlo primerjave s primerljivimi odškodninskimi primeri. Iz tega naslova je dosodilo več kot 32 neto povprečnih plač, v primerljivi zadevi VS00004427 je bilo dosojenih 24 plač, v zadevi VS00064729 pa je bilo ob daljših in močnejših bolečinah in hujših nevšečnostih tožniku prisojeno 30,6 povprečnih plač.

9.Pri dosoji odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo trditve in izpovedbo tožnice ter mnenje izvedenca travmatološke stroke, ki je strokovno usposobljen za objektivizacijo subjektivnega doživljanja oškodovanke. Izvedenec je pojasnil, da je tožnica utrpela zlom baze lobanje, obsežno udarnino možganov levo spodaj in manjšo krvavitev pod trdo možgansko opno, kar je huda poškodba glave. Ob izdelavi mnenja je bil seznanjen s trditvami in izpovedbo tožnice o bolečinah v drugih predelih telesa, po poškodb na drugih delih telesa ni potrdil. Lahko tudi, da zato, ker so ob tako hudih poškodbah glave, kot jih je utrpela tožnica, zgolj minornega pomena. Splošno znano je, da bolečine in nevšečnosti zaradi udarnin, modric, odrgnin, ipd. ne trajajo dolgo in niso zelo intenzivne. Sodišče je upoštevalo mnenje izvedenca, da so trajale stalne hude bolečine prvih deset dni po nezgodi, kasneje pa občasno in so stalne in občasne hude bolečine trajale skupaj petnajst dni. Nato je imela še približno pol leta srednje hude bolečine ter naslednje pol leta stalne in občasne lahke bolečine. Da bi bile bolečine in nevšečnosti, ki so posledica "manjših" poškodb tako močne in dolgotrajne, da bi se zaradi tega povečale bolečine, kot jih je opredelil izvedenec, tožnica ni z ničemer dokazala. Na mnenje izvedenca A. ni podala pripomb, zato so vse pritožbene navedbe, s katerimi skuša tožnica izpodbiti ugotovitve izvedenca glede stopnje in trajanja bolečin, na podlagi 337. člena ZPP neupoštevne. Vpliv poškodb na tožničino psihično stanje se upošteva pri dosoji odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

10.Glede na to kako hudo poškodbo glave je tožnica utrpela, ji je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo, da ima bolečine v glavi še sedaj. To je potrdil izvedenec in ocenil, da gre pri glavobolih v glavnem za lažje bolečine, občasno tudi srednje hude bolečine. Nobenega razloga, da sodišče ne bi verjelo tožnici, da ima glavobole vsaj dvakrat tedensko, zato ni.

11.V komi je bila tožnica tudi zato, ker bolečin sicer ne bi mogla prenesti in je ugovor toženke, da takrat bolečin ni trpela, neutemeljen.

12.Tožnica je bila takoj po nesreči 15 dni hospitalizirana, od tega je bila 8 dni nepokretna, prejemala infuzije in transfuzije, sedemkrat je bila RTG slikana, imela je štiri CT slikanja glave, tri EEG preiskave, MRI glave, jemati je morala analgetike in številna druga zdravila, od leta 2014 jemlje antidepresivna zdravila, še vedno jemlje analgetike in jih bo tudi v bodoče, 14 dni se je zaradi posledic poškodb glave zdravila v Centru za mentalno zdravje, nato nadaljevala z ambulantnim zdravljenjem, opravila je številne preglede pri specialistih (do polovica leta 2021 vsaj 90 pregledov) ter v zvezi z nesrečo vsaj 28 pregledov pri izbrani splošni zdravnici.

13.Stališče toženke, da se nezmožnost za študij in za pridobitno delo v času aktivnega zdravljenja ne štejeta kot nevšečnosti, ki utemeljujejo dosojo odškodnine, je zmotno. Kdaj je bilo zdravljenje zaključeno, je pomembno za presojo ugovora zastaranja, obiski pri zdravnikih, še tudi po datumu, ko se stanje do te mere stabilizira, da ni več pričakovati bistvenega izboljšanja stanja, pa, če so v zvezi s poškodbo, predstavljajo nevšečnost, za katero gre oškodovancu ustrezna denarna satisfakcija. Upoštevajo se namreč tudi bodoče bolečine in nevšečnosti, če oškodovancu nastanejo v zvezi s škodnim dogodkom (182. člen OZ).

14.Sodišče prve stopnje je glede na opisano trajanje in intenziteto bolečin ter nevšečnosti pravilno prisodilo 45.000,00 EUR odškodnine (ob 100 % temelju).

15.Za posamezne oblike nepremoženjske škode odmerjene odškodnine pritožbeno sodišče ne bo primerjalo z odškodninami, ki so prisojene za primerljivo škodo. Bistvena je namreč primernost odmere pravične denarne odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo.

Glede odškodnine za strah

16.Tožnica v pritožbi trdi, da ni pomembno ali se zaveda strahu, ki ga je doživela ob samem škodnem dogodku, temveč le ali je strah doživela. Pred tem, ko se je onesvestila, je doživela smrten strah, ki se ji je globoko ukoreninil v zavest in še danes trpi zaradi tega. Izpovedala je, kako se boji, da bo ponovno prišlo do trka z osebnim vozilom. Gre za ti. terciarni strah, ki ji otežuje vsakodnevno življenje. Sodišče ji zmotno ni prisodilo odškodnine iz naslova ti. primarnega strahu. Prisoditi bi ji moralo vseh zahtevanih 8.000,00 EUR za strah.

17.Toženka trdi, da izvedenca A. in B. strah tožnice opisujeta v različni dinamiki glede trajanja in intenzivnosti, zato si sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje, ko se sklicuje na obe mnenji in ne naredi dokazne ocene. Za presojo posledic na duševnem zdravju je pristojen izvedenec psihiater in bi se moralo sodišče opreti na njegovo mnenje. Strah, ki ga tožnica doživlja po končanem zdravljenju, ne predstavlja "pravne oblike strahu", ampak gre za okoliščine, ki so prešle v obliko duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tudi v zvezi s strahom se sklicuje na isti sodni odločbi, kot v zvezi z odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem.

18.Strah je motnja človekovega čustvenega dojemanja, ki jo spremljajo določeni somatski, posebej nevrovegetativni znaki in spremembe. Sodna praksa loči med ti. primarnim strahom, to je strah oškodovanca ob samem škodnem dogodku, in sekundarnim strahom, ki ga oškodovanec trpi v procesu zdravljenja posledic škodnega dogodka. Denarno odškodnino za strah je mogoče prisoditi le, če je bil strah intenziven in je trajal dalj časa, če je bil intenziven strah kratkotrajen pa, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje.

19.Oba izvedenca, travmatolog in psihiater, menita, da tožnica primarnega strahu ni utrpela. Odločitev, da tožnici odškodnina za primarni strah ne gre, saj se je takoj ali kmalu po nesreči onesvestila in se škodnega dogodka ne spreminja, je tudi skladna z enotno sodno prakso. Strah, ki je pri tožnici prisoten zaradi škodnega dogodka in se odraža s tem, da ima tožnica zaradi njega težave pri vsakodnevnem življenju, se ob pravilni uporabi materialnega prava upošteva pri dosoji odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

20.Pritrditi je treba pritožbi toženke, da ugotovitve izvedenca A. o tožničinih hudih duševnih bolečinah v obliki anksiozno depresivnega stanja zaradi hudega zmanjšanja mentalne življenjske aktivnosti niso podlaga za dosojo denarne odškodnine zaradi utrpelega strahu. Te ugotovitve utemeljujejo dosojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Toženka se zavzema, da se pri dosoji odškodnine za strah upošteva le mnenje izvedenca dr. B. in tudi tožnica se z njegovim mnenjem strinja. Po mnenju dr. B. je tožnica ob vzpostavljanju zavesti en teden doživljala hud strah v sklopu delirija ob doživljanju derealizacije, nato pa je doživljala strah v zmerni intenziteti približno eno leto, ko se je upravičeno bala, da se bo njeno psihično stanje še slabšalo in da se bodo pojavljali zapleti na področju psihičnega in telesnega (epilepsija) zdravja, za tem je doživljala še blag strah, da se bodo v prihodnjo njene višje živčne funkcije slabšale hitreje kot bi se, če ne bi utrpela poškodbe. Po mnenju izvedenca je torej tožnica trpela dolgotrajen intenziven strah za izid zdravljenja (približno eno leto). Dosojena odškodnina 5.000,00 EUR (ob zaključku glavne obravnave je bilo to nekaj več kot tri neto mesečne povprečne plače na zaposlenega v RS) je tudi po oceni pritožbenega sodišča primerna denarna satisfakcija za pretrpljeni sekundarni strah tožnice.

Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti

21.Tožnica v pritožbi navaja, da strah, ki je prisoten še po končanem zdravljenju, preide v akutno stresno motnjo, ki pri oškodovancu pusti trajne posledice in se uvršča med duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Vsakič, ko se približa prehodu za pešce oziroma mora prečkati vozišče, duševno trpi. Večkrat prosi za pomoč celo naključne mimoidoče, da jo pospremijo čez vozišče. Izvedenec B. je ugotovil, da je prisoten strah, da bi se v prihodnje njene višje živčne funkcije hitreje slabšale, kot bi se, če ne bi utrpela poškodb osrednjega živčevja v škodnem dogodku. Sodišče je spregledalo izvedensko mnenje psihiatrije C., ki je zaključila, da se je poleg psihoorganskega sindroma razvila tudi posttravmatska stresna motnja, ki se med drugim kaže s podzavestnim izogibanjem udeležbe v prometu. Že v tožbi je navajala, da se boji, da bo ponovno prišlo do trka z osebnim vozilom, še posebej v mestih ob prometnih konicah. Zaradi posledic poškodb iz prometne nesreče bo morala trajno obiskovati psihiatra. Iz izvedenskega mnenja, ki ga je v spis vložila po zaključku glavne obravnave, je razvidno, da je zaradi posledic poškodb glave nezaposljiva. Sodišče prve stopnje tega mnenja ni upoštevalo, pa bi ga skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP moralo. Ima težave pri učenju novih stvari, hitreje pozablja stvari, porebuje več časa in ponovitev, da si informacije zapomni in si mora, da lahko opravi vsakdanje aktivnosti samostojno, informacije zapisati. V celoti ima predrugačeno življenje, in sicer s kognitivnega, miselnega in gibalnega vidika, zato je dosojena odškodnina prenizka. Opozarja, da je bila ob škodnem dogodku stara le 27 let. Meni, da je za to obliko škode upravičena do odškodnine v višini najmanj 150.000,00 EUR.

22.Toženka pa sodišču očita, da je minimaliziralo pomen trajanja študija tožnice pred nezgodo, saj je za vsako študijsko leto potrebovala več kot dve leti. Že pred nezgodo je imela tožnica določene psihične težave, zato ni dokazano, da bi po rednem teku stvari končala magistrski študij. Iz mnenja izvedenca psihiatra ne izhaja tako huda problematičnost kot iz mnenja izvedenca travmatologa. Ker se izvedenski mnenji glede posledic na duševnem zdravju razhajata, bi se sodišče v tem delu moralo opreti na mnenje izvedenca psihiatra, ki je skupno prizadetost tožnice označil kot zmerno (25-49 %). Tožnica je ohranila sposobnost samostojnega življenja, saj živi v skupnosti v podnajemniškem stanovanju.

23.Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko pri odločanju ni upoštevalo mnenja o upravičenosti do statusa invalida z dne 28. 12. 2022. Mnenje je bilo izdano po zaključku glavne obravnave, sodišče pa sodi po stanju ob koncu glavne obravnave. Določila ZPP o novih dejstvih in dokazih (286. in 337. člen ZPP) se nanašajo na dejstva in dokaze, ki so ob zaključku glavne obravnave že obstajali, stranka pa jih iz opravičljivih razlogov ni navajala. Iz tožničinih trditev na naroku 28. 6. 2021, ko je spremenila tožbeni zahtevek za plačilo rente, ne izhaja, da je nezaposljiva, pač pa, da bi s svojim delom lahko zaslužila minimalni dohodek (list. št. 422 spisa).

24.Ni res, da sodišče mnenj izvedencev ni dokazno ocenilo. V točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe je pojasnilo, da so ugotovitve obeh izvedencev strokovne, prepričljive, argumentirane in ne nasprotujejo drugim izvedenim dokazom, zato se je oprlo na obe izvedeniški mnenji. Koliko let je tožnica potrebovala za študij, za presojo primerne višine odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ni odločilno. Pomembno je, kakšne duševne bolečine trpi, ker ne more več početi stvari, ki jih je pred škodnim dogodkom, ali pa jih lahko opravlja le z večjimi napori. Iz mnenj obeh izvedencev, ki sta bila postavljena v zvezi z višino odškodnine, izhaja, da tožnica študija ne zmore več. Tudi navedbo in izpovedbo tožnice, da se ji je življenje obrnilo na glavo, da ne more več živeti, kot je do škodnega dogodka, sta potrdila oba izvedenca. Iz mnenj obeh izvedencev in tudi mnenja dr. C. je razvidno, da je tožnica anksiozna in depresivna. V posledici poškodb glave se je razvila neopredeljena osebnostna motnja in je njeno funkcioniranje okrnjeno na različnih področjih, zaradi česar tožnica trpi in bo tudi v bodočnosti trpela (izvedenec psihiatrične stroke). Neutemeljeni so očitki toženke, da se je sodišče v zvezi s posledicami nesreče na psihičnem področju oprlo na mnenje izvedenca travmatologa. V zvezi s psihičnimi težavami tožnice se je sodišče oprlo predvsem na mnenje dr. B., kar je izrecno zapisalo v točki 30 obrazložitve izpodbijane sodbe. Dr. B. je pojasnil, da pri tožnici pred škodnim dogodkom ni bilo kakšne psihične motnje, ki bi krnila njeno funkcionalnost, torej življenjske aktivnosti. Osebnostne motnje, ki jih ima sedaj, se, če ne bi v škodnem dogodku utrpela poškodb osrednjega živčevja, ne bi razvila. Toženka v pritožbi le parcialno citira mnenje izvedenca psihiatra. Ni odločilen procent zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki je opredeljen po raznih klasifikacijah, pač pa kakšne so omejitve in kako se odražajo v počutju oškodovanca. Tožnica sicer ne živi več pri starših, vendar pa to ne pomeni, da živi samostojno, kot skuša prikazati toženka. Ne živi sama, pač pa v skupnosti. Oba izvedenca sta potrdila njene navedbe, da potrebuje pomoč na mnogih področjih, sama si ne zna organizirati življenja in je kvaliteta njenega življenja pomembno poslabšana.

25.Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki jih pritožba toženke ni uspela izpodbiti, izhaja, da ima tožnica v posledici nesreče 7. 11. 2011 izreden upad kognitivnih funkcij in s tem sposobnosti za mentalno delo, poleg tega ima omotice, vrtoglavice, moten občutek za ravnotežje, moten občutek za globino prostora, zmanjšano mišično moč desne strani telesa, izrazito anksiozno depresivno stanje, ne zmore zaključiti začetega študija, opravlja lahko le lažje fizično delo (ne zmore umskega in težkega fizičnega dela), dela si sama ni sposobna najti, ni več sposobna za nobeno intenzivno športno aktivnost niti za vožnjo s kolesom, razvila se je osebnostna motnja, zaradi katere so tožničine življenjske aktivnosti trajno zmanjšane na vseh področjih, skupno gledano je trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti po mnenju izvedenca psihiatra zmerno.

26.Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi tožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava pri dosoji odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upoštevati tudi ugotovljen strah (anksioznost), ki tožnico dokazano omejuje ob udeležbi v prometu. Razen tega je po presoji pritožbenega sodišča premalo upoštevano, da je bila tožnica ob škodnem dogodku stara šele sedemindvajset let in bo po rednem teku stvari omejitve trpela še dolgo. Ker živi v Ljubljani, je tožnica vsakič, ko zapusti bivališče, zaradi strahu ob prečkanju ceste hudo omejena v svojih aktivnostih. Hudo je omejena tudi, ker ne zmore več praktično nobenega umskega dela oziroma udejstvovanja, pa tudi pri fizičnih aktivnostih je precej omejena. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da znaša primerna odškodnina iz tega naslova ob 100 % temelju 95.000,00 EUR in je, glede na to, da je tožnica 80 % sama odgovorna za nesrečo, dosojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo zvišalo za 4.000,00 EUR.

Duševne bolečine zaradi skaženosti

27.Tožnica navaja, da je izvedenec dr. A. ni osebno pregledal, zato se ni prepričal, če so pri njej navzven vidne sledi poškodb. Klasične pojavne oblike fizičnih poškodb sicer niso vidne, ima pa težave z ravnotežjem in občasno trpi zaradi deformacije obraza. Zaradi tega trpi duševne bolečine.

28.Med postopkom na prvi stopnji sojenja tožnica na mnenje izvedenca dr. A. ni podala nobenih pripomb. Pritožbena kritika izvedenca je ob dejstvu, da ni navedla nobenega razloga, zakaj mnenju ugovarja šele sedaj, neupoštevna pritožbena novota (337. člen ZPP). Tožničine navedbe o težavah z gibanjem in nenaravni telesni in obrazni mimiki je prvostopenjsko sodišče preverjalo tudi z neposredno zaznavo ob zaslišanju tožnice, a opaznih sprememb ni ugotovilo. Odločitev, da tožnici odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti ne dosodi, je zato materialnopravno pravilna.

Primerjava dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo z dosojenimi odškodninami v primerljivih primerih

29.Sodba VSL II Cp 1154/2021, na katero se sklicuje tožnica, z obravnavano zadevo ni primerljiva, saj je oškodovanka poleg poškodbe glave utrpela še veliko drugih hudih poškodb, amputirali so ji obe nogi in je mobilna le z uporabo invalidskega vozička. Tudi sklicevanje toženke na primera iz sodne prakse ni utemeljeno. Oškodovanec iz zadeve VS00004427, to je zadeva II Ips 11/2017, je očitno utrpel precej manj hude poškodbe glave kot tožnica: gre za srednje hud primer po Fischerju, zdravljenje je trajalo manj časa (sedem mesecev in pol), v bolniškem staležu je bil šest tednov, imel je bistveno manj bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem (hospitaliziran je bil sedem dni), krajši in blažji strah kot tožnica in njegove življenjske aktivnosti so manj okrnjene od tožničinih (njegovo funkcioniranje je na najpomembnejših področjih blago okrnjeno, očitno hodi v službo). Bolj podoben tožničinemu primeru je primer VSooo64729 oziroma je po oceni pritožbenega sodišča celo nekoliko hujši, dosojenih pa je bilo 72,83 neto plač na zaposlenega v RS. Vendar pa toženka spregleda, da je bilo ugodeno predlogu tožeče stranke za dopustitev revizije in je bila ta dopuščena glede vprašanja, ali je bila prisojena pravična denarna odškodnina (II Dor 386/2022). To pomeni, da Vrhovno sodišče dvomi, da je bila dosojena dovolj visoka odškodnina.

30.Po zvišanju odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je tožnici dosojenih skupaj nekaj čez 103 neto mesečne plače, kar je po mnenju pritožbenega sodišča primerljivo z odškodninami, dosojenimi v podobnih primerih. V zadevi VIII Ips 170/2011 (VS002435) je bilo dosojenih 117 plač; oškodovanec je bil sicer starejši od tožnice, a je utrpel hujše nevšečnosti med zdravljenjem in strah kot tožnica, ostale oblike nepremoženjske škode pa so primerljive. Približno enako staremu oškodovancu (26 let), ki je utrpel poškodbe možganov in je prizadet v zvezi s spominskimi in intelektualnimi sposobnostmi, na čustvenem področju, je osebnostno spremenjen in nesposoben za delo, za katerega se je izšolal, delo, ki ga opravlja, pa zahteva od njega bistveno večje napore zaradi motenj spomina, znatnega upada intelektualnih sposobnosti, motenj na področju mišljenja, je bistveno zmanjšano sposoben za rekreativno športne aktivnosti, poleg tega pa ima še nekaj težav zaradi poškodb, kakršnih tožnica ni utrpela, je bilo prisojenih 113 neto mesečnih plač odškodnine (zadeva II Ips 609/96). Primerljiv tožničinemu primeru je tudi primer II Ips 556/94, kjer je oškodovanka poleg poškodbe glavne utrpela še poškodbo vida, dosojenih pa je bilo 106 mesečnih plač odškodnine, oškodovanka je bila stara 20 let in je bila tako kot tožnica študentka. Primerljiva je tudi zadeva II Ips 462/99: oškodovanka stara 23 let, njene inteligenčne sposobnosti so zmanjšane, hudo je osebnostno spremenjena, njena delovna sposobnost je zmanjšana, je izrazito depresivna; dosojenih je bilo 96 neto mesečnih plač.

Odškodnina iz naslova tuje pomoči

31.Tožnica se pritožuje, ker da je sodišče nekritično sledilo izvedencu dr. A., kdaj in koliko časa je potrebovala tujo pomoč. Zaključki izvedenca so nepreverljivi in močno odstopajo od tožbenih navedb, potrjenih z njeno izpovedjo. Izvedenec je ocenil, da je tujo pomoč potrebovala tudi po poteku prvih šestih tednov, česar sodišče ni upoštevalo.

32.Toženka meni, da je sodišče glede zastaranja zmotno uporabilo 360. člen OZ (zadržanje zastaranja). Izvedenec psihiater je zapisal, da so nepremagljive ovire obstajale v času kontinuirane bolnišnične obravnave po nesreči, kar pomeni do 1. 12. 2011, kasneje pa pri tožnici ni mogoče ugotoviti tolikšne okrnjenosti na področju višjih živčnih funkcij, da ne bi bila sposobna razumeti dolgoročnih posledic lastnih odločitev ali sodelovati v postopkih (kot so vložitev odškodninskega zahtevka in postopek o prekršku). Mnenje psihiatra torej ni enako mnenju izvedenca travmatologa, na katerega je sodišče oprlo zaključek, da je zastaranje teklo do 25. 7. 2014. Napačno je sodišče uporabilo tudi določbe o zapadlosti terjatve. Škoda iz naslova tuje pomoči je zapadla 16. 1. 2012, ko je potreba po tuji pomoči prenehala. Tožnica je takrat izvedela za obseg škode in je zastaralni rok začel teči 17. 1. 2012 ter tekel do hospitalizacije 12. 7. 2014, ko je bil zastaralni rok zadržan in se je nadaljeval po koncu hospitalizacije 26. 7. 2014. Triletni subjektivni zastaralni rok bi se ob upoštevanju zadržanja iztekel 31. 1. 2015, petletni objektivni zastaralni rok pa 31. 1. 2o17, kar je vse pred vložitvijo tožbe dne 31. 3. 2017. Tožnica je že 10. 12. 2012 postavila odškodninski zahtevek in aktivno je sodelovala v postopku o prekršku. Da je odločitev sodišča nerazumna in sama s seboj v nasprotju kaže tudi dejstvo, da je sodišče od terjatve za tujo pomoč plačilo zamudnih obresti naložilo od 12. 3. 2013 dalje, hkrati pa navaja, da je terjatev zapadla 25. 7. 2014. Sodišče prve stopnje med okoliščine premoženjske škode neutemeljeno vpeljuje elemente nepremoženjske škode in subjektivno dojemanje tožnice o nesprejemanju svojega novega stanja.

33.Čeprav je treba pritrditi toženki, da glede na mnenje izvedenca B., ki je kompetenten za presojanje psihičnih posledic utrpele poškodbe glave, do pretrganja zastaranja (360. člen OZ) ni prišlo, ugovor zastaranja ni utemeljen. Pritožbeno sodišče vztraja na stališču, ki ga je zavzelo v sodbi II Cp 2395/2018, da je treba pri razlagi 352. člena OZ upoštevati interes oškodovanca, da učinkovito uveljavi pravico, ki mu jo podeljuje pravni red in pravila o zastaralnem roku uporabiti glede na okoliščine konkretnega primera tako, da tožeči stranki ni nesorazmerno naloženo ali celo preprečeno uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima na razpolago2. Zastaranje je institut, ki predstavlja izjemo od splošnega načela o dolžnosti izpolnitve obveznosti (9. člen OZ), zato je treba določbe o zastaranju razlagati restriktivno. Vrhovno sodišče RS se je v zadevi II Ips 10/2023 ukvarjalo z vprašanjem, ali zastaranje nepremoženjske škode, ki izvira iz istega historičnega škodnega dogodka, teče ločeno glede posamezne oblike nepremoženjske škode in zavzelo stališče, da je treba 352. člen OZ razlagati tako, da je začetek zastaralnega roka za vse oblike nepremoženjske škode praviloma vezan na isti trenutek, to je, ko je oškodovanec izvedel za obstoj in višino celotne nepremoženjske škode. Pritožbeno sodišče je prepričano, da v okoliščinah konkretnega primera enako velja za premoženjsko škodo za tujo pomoč.3

34.Po mnenju izvedenke C., ki je bila v postopku angažirana zaradi vprašanja, kdaj je bilo tožničino zdravljenje zaključeno, se je tožničino zdravstveno stanje stabiliziralo 16. 1. 2016. Ta datum je sodišče upoštevalo pri presoji, kdaj je začelo teči zastaranje tožničine terjatve za povračilo nepremoženjske škode. Premoženjska škoda iz naslova tuje pomoči je minorna v primerjavi z nepremoženjsko škodo, ki je nastala tožnici. Nerazumna je zato zahteva, da bi tožnica morala še pred tem, ko je lahko vložila tožbo za povračilo nepremoženjske škode, vložiti tožbo zgolj za povračilo škode iz naslova tuje pomoči. Posebej bi morala dokazovati temelj odškodninske odgovornosti, kar bi bilo povezano z nesorazmernimi stroški glede na tožbeni zahtevek, ki bi ga lahko uveljavlja le za to obliko premoženjske škode. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi ji bilo nesorazmerno oteženo uveljavljanje povračila škode iz naslova tuje pomoči.

35.Začetek teka zamudnih obresti praviloma ne sovpada z zapadlostjo terjatve, saj je vezan na opomin oziroma začetek postopka za izpolnitev obveznosti (299. člen OZ). Zahtevek iz naslova premoženjske škode za tujo pomoč je zapadel v januarju 2012 (točka 43 obrazložitve izpodbijane sodbe), zahtevek za izplačilo škode pa je tožnica na toženko naslovila 10. 12. 2012 in je rok za plačilo glede na določila 20. a člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) iztekel 11. 3. 2013, zato zamudne obresti tečejo od 12. 3. 2013 dalje (gl. tč. 58 obrazložitve izpodbijane sodbe).

36.S pritožbeno grajo, da je sodišče nekritično sledilo zaključkom dr. A., tožnica ne more uspeti. Na mnenje izvedenca travmatološke stroke namreč med postopkom na prvi stopnji ni podala pripomb, zato mnenja v pritožbenem postopku ne more več izpodbiti. Koliko časa in koliko dnevno tuje pomoči je potrebovala, je izvedenec travmatološke stroke objektiviziral in je sodišče prve stopnje utemeljeno kot dejansko podlago za dosojo odškodnine iz tega naslova upoštevalo ugotovitve izvedenca in ne subjektivno dojemanje tožnice. Tuje pomoči, ki jo je tožnica po mnenju izvedenca potrebovala po poteku prvih šestih tednov zdravljenja, to je nekaj pomoči pri težkih opravilih, ko je potrebno dvigovanje bremen, pripogibanje ali dolgotrajno delo, tožnica ni zatrjevala. Trdila je, da je potrebovala pomoč in nego drugih oseb pri oblačenju, odvajanju, higieni, hranjenju, opravljanju gospodinjskih in ostalih vsakodnevnih opravil prve štiri mesece, nato pa pri pripravi hrani, nakupovanju in gospodinjskih opravilih.

Renta

37.Tožnica v pritožbi izrecno navaja, da se zoper odločitev glede rente ne pritožuje, zato pritožbeno sodišče navedb njene pritožbe v zvezi z rento ne povzema in nanje ne bo odgovarjalo.

38.Toženka v zvezi z rento v pritožbi navaja, da tožnica kljub njenim ugovorom ni ponudila nobenega dokaza za svoje trditve in je sodišče zmotno uporabilo določbe ZPP in pravilo o dokaznem in trditvenem bremenu, ko ji je v sodbi očitalo, da ni substancirano prerekalo navedb tožnice o višini dohodkov. Materialno dokazno breme nosi tisti, ki dejstvo, ki ga je treba dokazati, zatrjuje oziroma tisti, kateremu je dejstvo v korist. Ob izjemno skopih trditvah tožnice in odsotnosti vsakršnih dokazov substanciran ugovor ni bil mogoč. Sodišče je stranki neenakopravno obravnavalo, saj je toženi postavilo strožja procesna pravila. Moralo bi presoditi, kakšnega pomena je dejstvo, da je tožnica spreminjala trditve v zvezi z rento. Z zaključkom o nezaposljivosti tožnice je prekoračilo trditveno podlago tožbe. Zgolj dosežena izobrazba ne utemeljuje zaključka, da bi se tožnica na takšnem delovnem mestu tudi zaposlila, niti kašno plačo bi imela. Tudi s pomenom dohodnine se sodišče ni ukvarjalo in sodba o tem nima nobenih razlogov. Sodišče je dopustilo evidentno prepozne navedbe tožnice. Izrek je neizvršljiv, ker iz njega ne izhaja določno kdaj naj bi nastala obveznost plačevanja rente.

39.Sodišče je odločalo o rentnem zahtevku, kot je bil postavljen na naroku 28. 6. 2021. Na tem naroku je tožnica v spis vložila izvid E. z dne 3. 3. 2021, s katerim je dokazovala, da je sposobna le za lažja fizična dela (list. št. 421 spisa) in spremenila tožbeni zahtevek glede rente z navedbami, da bi glede na doseženo izobrazbo dobivala neto dohodek najmanj 1.300,00 EUR, z delom, ki naj bi ga bila glede na priloženi izvid sposobna opravljati, pa bi prejemala največ minimalni osebni dohodek, ki znaša 670,00 EUR, razliko 630,00 EUR pa uveljavlja kot rento. Toženka je spremembi tožbe nasprotovala z navedbami, da izvid z dne 3. 3. 2021 glede izpovedbe tožnice in zvišanja zahtevka nima nobene dodatne teže, da gre pri zvišanju deloma za zastaranje in da gre kar zadeva izgubo na zaslužku za nove in prepozne navedbe ter da se zahtevek ne da preizkusiti.

40.Iz povzetih navedb izhaja, da je tožnica tožbeni zahtevek glede rente spremenila zaradi novega zdravniškega izvida, ki ga je vložila v spis in v zvezi z njim podala trditveno podlago. To pomeni, da je toženka nanj lahko odgovorila. Do navedb, ki jih je tožnica podala v zvezi z rento v tožbi, se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeljevati, saj je tožnica rentni zahtevek spremenila na podlagi novih navedb. Sodišče je spremembo tožbe dovolilo, stranki pa se zoper to odločitev ne pritožeta. Navedbe in dokazi, s katerimi tožeča stranka utemeljuje spremembo tožbe, seveda niso prepozne. Iz navedb toženke izhaja, da novi trditvi tožnice, da lahko opravlja lažja dela, ni nasprotovala. Tudi ne nadaljnji trditvi tožnice, da bi s tem bila sposobna zaslužiti le minimalni dohodek, ki znaša (približno) 670,00 EUR. Sicer pa je podatek o minimalnem osebnem dohodku splošno znano dejstvo, ki se ne dokazuje (peti odstavek 214. člena ZPP). Trditve, da bi tožnica glede na doseženo izobrazbo prejemala dohodek 1.300,00 EUR, toženka ni substancirano prerekala, zato tožnici tega dejstva ni bilo treba dokazovati (drugi odstavek 214. člena ZPP). Sodišče ni ugotovilo, da tožnica ni zaposljiva. Dosojena renta predstavlja razliko med zatrjevanim minimalnim dohodkom in plačo, ki naj bi jo tožnica prejemala, če bi bila zaposlena na takem delovnem mestu, kot bi glede na doseženo izobrazbo po rednem teku stvari bila. Glede davkov se sodišče prve stopnje utemeljeno ni izrekalo, saj stranki nista podali nobenih trditev v zvezi z davki. V točki IV izreka izpodbijane sodbe je zapisano, da je toženka dolžna tožnici mesečno rento plačevati od dne vložitve tožbe dalje. Kdaj je bila tožba vložena, sodišče in stranke lahko ugotovijo z vpogledom v dohodno štampiljko na tožbi in je sodba tudi v rentnem delu izvršljiva.

41.Toženka je v pritožbi navedla, da se tudi glede rente pritožuje v zvezi z odločitvijo sodišča, da tožbeni zahtevek ni zastaral. Konkretnih navedb glede rentnega dela tožbenega zahtevka ni navedla, zato je višje sodišče odločitev prvostopenjskega sodišča v tem delu preizkusilo le v okviru uradoma upoštevnih pritožbenih razlogov. Ugotavlja, da niso podani. Kakšna je delovna sposobnost toženke še ob vložitvi tožbe ni bilo znano. Ves čas med postopkom na prvi stopnji je tekel tudi postopek na URI Soča za ugotavljanje tožničine delovne sposobnosti. Rentni del tožbenega zahtevka torej ni zastaral.

Zamudne obresti

42.Glede odločitve, da zamudne obresti tečejo od 12. 3. 2013 dalje, se pritožuje toženka, in sicer, da ima odškodninski zahtevek za posledico zamudo le, če je terjatev zapadla in glede na to, da je sodišče v pravnomočni vmesni sodbi ugotovilo, da je bil obseg nepremoženjske škode znan 16. 1. 2016, je na to sedaj vezano. Odškodninski zahtevek z dne 10. 12. 2012 je preuranjen glede terjatve za nepremoženjsko škodo, saj tožnica ni bila upravičena uveljavljati terjatve pred njeno zapadlostjo. Po končanem zdravljenju pa tožnica ni postavila nobenega predpravdnega zahtevka in bi zamuda lahko nastala šele z vložitvijo tožbe.

43.Odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (165. člen OZ). Nepremoženjska škoda tožnici nastaja od škodnega dogodka dalje. Ker odškodninska obveznost nastane v trenutku nastanka škode, sme od tega trenutka dalje oškodovanec zahtevati povrnitev škode. Zapadlost odškodninske terjatve se torej ne veže na konec zdravljenja oziroma na čas, ko se zdravstveno stanje oškodovanca ustali, pač pa na nastanek škode. Dolžnik pa pride skladno z 299. členom OZ v zamudo, če je rok za izpolnitev obveznosti določen, s potekom tega roka, če rok za izpolnitev ni določen, pa ko upnik od njega zahteva izpolnitev obveznosti. Tožnica je od toženke zahtevala izpolnitev obveznosti 10. 12. 2012. Po 20. a členu ZOZP se trenutek, ko zavarovalnica pride v zamudo, veže na iztek treh mesecev od tedaj, ko je oškodovanec pri njej vložil odškodninski zahtevek (prim. sodbo VS RS II Ips 93/2015). Odločitev, da zakonske zamudne obresti tečejo od 12. 3. 2013 dalje do plačila, je po obrazloženem materialnopravno pravilna.

Sklepno

44.Po ugotovitvi, da je pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 179. člen OZ in odmerilo prenizko denarno odškodnino, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in dosojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo ob upoštevanju njene 80 % soodgovornosti za škodni dogodek zvišalo za 4.000,00 EUR (5. točka 358. člena ZPP). V ostalem je pritožbo tožnice, pritožbo toženke pa v celoti zavrnilo, saj v pritožbah uveljavljani razlogi niso utemeljeni in tudi nobene uradoma upoštevne kršitve, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ni (353. člen ZPP).

O pritožbah zoper sklep o stroških

45.Obe pravdni stranki se zoper sklep z dne 4. 4. 2023, s katerim je sodišče prve stopnje odmerilo stroške postopka, pritožujeta z utemeljitvijo, da je bil sklep izdan preuranjeno, saj sodba še ni pravnomočna.

46.Zakonske podlage za izdajo posebnega sklepa o stroških, v katerem se odloči tako o podlagi kot višini stroškov, ni. Po šestem odstavku 163. člena ZPP lahko v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek, sodišče odloči, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu, šele po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari pa izda sklep o višini stroškov. V trenutku izdaje sodišče prve stopnje torej res še ni imelo podlage za izdajo izpodbijanega sklepa o stroških. Vendar pa je odločitev o glavni stvari sedaj pravnomočna in pritožbeno sodišče lahko sprejme odločitev o višini stroškov postopka.

47.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka v postopku uspela z 22,21 %. Višje sodišče je glede na to, da je delno ugodilo pritožbi tožnice in zvišalo dosojeno odškodnino, ponovno izračunalo uspeh pravdnih strank (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po izračunu višjega sodišča je uspeh tožeče stranke nižji od 22%, čeprav je odškodnino zvišalo. Tožnica je namreč zvišala tožbeni zahtevek iz naslova odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem na 30.000,00 EUR ob upoštevanju 20% temelja, torej ob 100% temelju na 150.000,00 EUR, tožbeni zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa na 350.000,00 EUR (70.000,00 ob 20% temelju). Ker je tožnica s pritožbo delno uspela, toženka pa izračuna prvostopenjskega sodišča o uspehu tožeče stranke ne prereka obrazloženo, je pritožbeno sodišče štelo, da je tožeča stranka uspela v postopku v takem procentu, kot je izračunalo sodišče prve stopnje, torej 22,21 % uspeh tožnice in 77,79 % uspeh toženke. Ne more ob spremembi odločitve o glavni stvari v korist tožnice, spremeniti odločitev o stroških postopka v njeno škodo. Ker tudi odmere stroškov postopka pravdni stranki ne izpodbijata obrazloženo, jo je pritožbeno sodišče preizkusilo le v okviru uradoma upoštevnih kršitev, ki pa jih ni našlo, zato je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep o odmeri stroškov (2. točka 365. člena ZPP).

Stroški pritožbenega postopka

48.Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Pritožbeni uspeh tožnice je 3,2 % (zahtevala je še 124.559,20 EUR, višje sodišče ji je dosodilo 4.000,00 EUR). Ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta v pritožbi 124.559,20 EUR znašajo odvetniški stroški za sestavo pritožbe skladno s tar. št. 22/1 Odvetniške tarife (OT) 975,00 EUR (1.625 točk x 0,6 EUR), materialni stroški po tretjem odstavku 11. člena OT 15,75 EUR, davek na dodano vrednost pa 217,96 EUR. Sodna taksa za pritožbo znaša 2.559,00 EUR. To vse skupaj znese 3.767,71 EUR. Ob 3,2 % uspehu tožnice je dolžna toženka povrniti 120,57 EUR stroškov pritožbenega postopka, in sicer v proračun sodišča, saj je bila tožnici odobrena brezplačna pravna pomoč za zastopanje v pritožbenem postopku in oproščena je bila plačila sodnih taks. Paricijski rok je pritožbeno sodišče določilo skladno s 313. členom ZPP.

-------------------------------

1sodba VSRS II Ips 977/2006.

2Prim. odločbo US RS Up-117/12 in Up-89/14 ter sklep VS RS II Ips 163/2015.

3s premoženjsko škodo se VSRS ni ukvarjalo, saj je bila revizija dopuščena le glede vprašanja zastaranja različnih oblik nepremoženjske škode.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 9, 165, 179, 182, 299, 360 Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (1994) - ZOZP - člen 20a Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 163, 163/6, 165, 165/2, 214, 214/2, 214/5, 286, 337

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.