Jedro

Podana je absolutna bistvena kršitvev določb disciplinskega postopka, če je v disciplinski komisiji sodeloval kot član senata delavec, ki je bil v istem postopku zaslišan kot priča. Ob smiselni uporabi določb ZPP/77, ki je v 1. točki 1. odstavka 71. člena določal, da sodnik ali sodnik porotnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če je sam stranka, njen zakoniti zastopnik ali pooblaščenec, če je s stranko v razmerju soupravičenca, sozavezanca ali regresnega zavezanca, ali če je bil v isti zadevi zaslišan kot priča ali izvedenec, bi moral biti tak član senata, ki je bil zaslišan kot priča, izločen kot član senata disciplinske komisije. Sklep disciplinske komisije, v kateri je sodeloval član senata, ki bi moral biti izločen, je zato nezakonit.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (1. odstavek izreka) delno spremeni tako, da se glasi: " 1. Sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 10.4.1995 in sklep delavskega sveta tožene stranke z dne 29.5.1995, se razveljavita. 2. Ugotovi se, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 3.6.1995, temveč je trajalo do 1.10.1998. " V preostalem delu se 1. odstavek sodbe sodišča prve stopnje razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču v novo sojenje. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika za razveljavitev sklepa disciplinske komisije tožene stranke z dne 10.4.1995 in sklepa delavskega sveta tožene stranke z dne 29.5.1995 ter plačilo zneskov iz naslova nadomestila plače po 48.000,00 SIT mesečno od 3.6.1995 do 1.10.1998, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila. Zavrnilo je tudi zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka ter odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka. S sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se tožba zavrže v delu, v katerem tožnik izpodbija sklepa tožene stranke, po katerih je dolžan toženi stranki povrniti škodo v znesku 128.903,00 SIT, v enem mesecu po pravnomočnosti sklepa. Zoper del sodbe sodišča prve stopnje, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (razen zoper odločitev, s katero je sodišče prve stopnje odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka) ter zoper sklep o delnem zavrženju tožbe se je pravočasno pritožil tožnik zaradi vseh treh pritožbenih razlogov, tj. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo (in sklep) razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po mnenju pritožbe so bili vsi pristojni seznanjeni z napako pri vrtanju kotnih obešal, ki se očita tožniku, takoj ob samem dogodku, ne pa šele sredi januarja 1995, zato se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ni nastopilo zastaranje uvedbe disciplinskega postopka. Opozarja, da je okvara puše bistveno prispevala k nastanku nepravilnih komadov, zato bi moralo sodišče ugotavljati, v kolikšni meri je okvara vplivala na kvaliteto izvrtine. Tako ni ugotovljeno, v kolikšni meri je k napaki prispeval tožnik in v kolikšni meri puša, od tega pa je odvisno, ali je bila sploh storjena disciplinska kršitev. Sodišče tudi ni ugotovilo, koliko izdelkov je bilo okvarjenih. Pritožba je delno utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99) ter na pravilno uporabo materialnega prava. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka. Po proučitvi podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v disciplinskem postopku pri toženi stranki kot član disciplinske komisije sodeloval S. O., ki pa je bil v disciplinskem postopku zaslišan kot priča (zapisnik disciplinske komisije z dne 2.2.1994, priloga B 2). V skladu s 103. členom Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93) se v postopku odločanja o varstvu pravic delavcev pri delodajalcih smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna za delovne spore, tj. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94 in 20/98). Po določbi 14. člena ZDSS pa se uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku. V obravnavanem obdobju je veljal Zakon o pravdnem postopku (ZPP/77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90), ki je v 1. točki 1. odstavka 71. člena določal, da sodnik ali sodnik porotnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če je sam stranka, njen zakoniti zastopnik ali pooblaščenec, če je s stranko v razmerju soupravičenca, sozavezanca ali regresnega zavezanca, ali če je bil v isti zadevi zaslišan kot priča ali izvedenec. Po določbi 2. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77 pa je podana bistvena kršitev določb postopka, če je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi bil moral biti po zakonu izločen (1. do 5. točka prvega odstavka 71. člena) oziroma ki je bil s sklepom sodišča izločen. Ob smiselni uporabi določb ZPP/77 je treba ugotoviti, da bi moral biti S. O., ki je bil zaslišan kot priča, izločen kot član senata disciplinske komisije. Iz pravilnika tožene stranke izhaja (4. člen), da disciplinsko komisijo sestavlja pet članov, ki so izvoljeni na neposrednih volitvah. V posameznih zadevah pa odloča v senatu treh članov, ki ga določi predsednik komisije. Nobene ovire torej ni bilo, da se član disciplinske komisije ne bi mogel izločiti. Pri odločanju o disciplinski odgovornosti tožnika so bile torej podane takšne bistvene kršitve določb postopka, ki so absolutne narave in jih v sodnem postopku ni mogoče sanirati. Absolutne bistvene kršitve postopka imajo za posledico nezakonitost sklepa disciplinske komisije z dne 10.4.1995 in sklepa delavskega sveta z dne 29.5.1995. Na to kršitev pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti v okviru preskusa pravilne uporabe materialnega prava, zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 4. točke 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je oba izpodbijana sklepa tožene stranke razveljavilo. Na podlagi navedenih sklepov tožniku ni moglo zakonito prenehati delovno razmerje, zato mu je sodišče priznalo obstoj delovnega razmerja od dne nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 1.10.1998, ko se je zaposlil kot samostojni podjetnik. Za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je tožnik upravičen do nadomestila plače oz. do vzpostavitve stanja, kakršno bi bilo, če mu delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo. Tožnik je zahteval plačilo 48.000,00 SIT mesečno s pripadki. Sodišče prve stopnje v tej smeri ni izvajalo nobenih dokazov, zato v tem delu dejansko stanje še ni ugotovljeno ter je bilo treba v tem delu izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pritožba tožnika pa ni utemeljena v delu, v katerem izpodbija sklep sodišča prve stopnje glede zavženja tožbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ne obstoji pravni interes tožnika za izpobijanje odločitve tožene stranke glede njegove odškodninske odgovornosti, saj lahko delodajalec oz. tožena stranka v skladu z določbo 72. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 69/89 in 42/90) sproži postopek pred sodiščem, če delavec v treh mesecih po ugotovljeni škodi in okoliščinah, v katerih je nastala, škode ne povrne. Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo oba izpodbijana sklepa tožene stranke, se ni spuščalo v ostale pritožbene navedbe. Opozoriti je tudi treba, da je tožnik na glavni obravnavi dne 28.10.1999 umaknil del tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na reintegracijo, česar pa sodišče prve stopnje ni vzelo na znanje oz. povzelo v svoji odločbi. Tožnik ni predlagal izdaje dopolnilne sodbe, kakor je to predvideno v 325. čl. ZPP, zato se šteje, da je bil tožbeni zahtevek za reintegracijo umaknjen in ga tožnik ne more ponovno uveljavljati. Določbe ZPP/77 in ZTPDR je pritožbeno sodišče uporabilo v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).