Jedro

Pravilno je sklicevanje sodišča prve stopnje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, da se v primerih, ko delavcu delovno razmerje pri pravnem predniku delodajalca preneha na način, v posledici katerega ni upravičen do odpravnine (npr. izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalca, redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, redne odpovedi, ki jo poda delavec), obdobje dela pred tem prenehanjem ne more upoštevati pri določitvi višine odpravnine pri delodajalcu, ki delavcu poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ker je tožniku delovno razmerje v letu 1997 prenehalo na podlagi sporazuma, na podlagi katerega ni bil upravičen do odpravnine, tudi ne more priti do prehoda te pravice na novo delovno razmerje v smislu upoštevanja delovne dobe pri pravnem predniku glede izračuna višine odpravnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžan toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 167,99 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati razliko odpravnine v znesku 300,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2018 dalje do plačila, višji zahtevek za plačilo 1.483,22 EUR pa zavrnilo. Tožniku je naložilo, da je dolžan toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 266,73 EUR, v roku 15 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper zavrnilni del navedene sodbe vlaga tožnik po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje materialno pravno zmotna. Nasprotuje sklicevanju sodišča na primerljivo zadevo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 9/2019, saj meni, da zadevi nista primerljivi. Navaja, da je bilo v konkretnem primeru delovno razmerje tožnika zgolj formalno prekinjeno, dejansko pa ne, saj je tožnik ves čas (tudi po formalnem prenehanju delovnega razmerja) delo opravljal na način, kot je to počel pred prenehanjem delovnega razmerja. Formalno je prišlo do drugačnega sodelovanja pravdnih strank na način, da je tožnik od 1. 3. 1997 do 31. 12. 2004 delo za toženo stranko opravljal kot samostojni podjetnik. Meni, da je šlo le za navidezno sporazumno prekinitev delovnega razmerja, saj je bilo odprtje s. p. ter opravljanje dela preko s. p. edina možna rešitev, s katero bi ohranjal delovno mesto. Tožnik se je znašel v podrejenem položaju, saj je bil prisiljen sprejeti pogoje tožene stranke, sicer bi postal brezposeln. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je do prenehanja pogodbe o zaposlitvi v letu 1997 prišlo na podlagi sporazuma in mu zaradi tega po zakonu ne pripada odpravnina. Poudarja, da je delovnopravna zakonodaja sprejeta iz razloga, da se ščiti šibkejšo stranko ter njene pravice, saj je tožena stranka predhodno "prisilila" tožnika (kot šibkejšo stranko delovnega razmerja) v prekinitev delovnega razmerja in v sodelovanje preko s. p. Meni, da ni podana situacija, ko bi tožniku delovno razmerje prenehalo na način, v posledici katerega ni upravičen do odpravnine. Nasprotuje zaključku sodišča, da tožniku tudi ne pripada odpravnina za obdobje od 21. 10. 1992 do 14. 5. 1995, ko je bil zaposlen za določen čas, ker ne ZTPDR ne ZDR v tistem obdobju nista urejala pravice do odpravnine ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Meni, da ni šlo za prekinitev delovnega razmerja, temveč se je delovno razmerje nadaljevalo z novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, kar pomeni, da v vmesnem času ni šlo za prekinitev, temveč za nadaljevanje delovnega razmerja na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da ugodi tudi višjemu zahtevku za plačilo 1.483,22 EUR ter posledično tudi spremeni odločitev o stroških postopka. Podredno pa, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, tožniku pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere pavšalno opozarja pritožba. Dejansko stanje je glede odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od 21. 10. 1992 do 14. 5. 1995 na podlagi pogodb o zaposlitvi za določen čas; - da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od 15. 5. 1995 do 28. 2. 1997 na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas in mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi sporazuma; - da je tožnik od 1. 3. 1997 do 31. 12. 2004 s toženo stranko sodeloval kot samostojni podjetnik; - da se je tožnik pri toženi stranki ponovno zaposlil 10. 3. 2005 in mu je delovno razmerje prenehalo 5. 7. 2018; - da je tožena stranka tožniku zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga izplačala odpravnino za dopolnjenih 13 let dela tožnika pri toženi stranki, in sicer za obdobje od leta 2005 do 2018. 7. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka pri obračunu odpravnine za tožnika pravilno upoštevala 13 let dela pri toženi stranki, in sicer od leta 2005 do 2018. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da bi tožena stranka morala pri izračunu odpravnine upoštevati tudi delovno dobo od leta 1992 do leta 1997. Do prenehanja pogodbe o zaposlitvi tožnika v letu 1997 je prišlo na podlagi sporazuma, na podlagi katerega delavcu po zakonu ne pripada odpravnina, tožnik pa tudi sicer ni zatrjeval, da sta stranki v omenjenem sporazumu določili obveznost plačila kakršnekoli odpravnine. Sodišče prve stopnje zato pravilno navedenega obdobja ni moglo upoštevati pri izračunu odpravnine. Pri tem je pravilno dodalo, da tožniku tudi ne pripada odpravnina za obdobje od 21. 10. 1992 do 14. 5. 1995, ko je bil tožnik zaposlen za določen čas. Veljavna zakonodaja v navedenem obdobju - Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89) in ZDR (Ur. l. RS, št. 14/90) nista urejala pravice do odpravnine ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Šele prehodna določba 230. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1) je določala, da se določbe o odpravnini uporabljajo za pogodbe o zaposlitvi, ki so sklenjene za določen čas po uveljavitvi tega zakona, in sicer po 12. 4. 2013. 8. Pravilno je sklicevanje sodišča prve stopnje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS,1 da se v primerih, ko delavcu delovno razmerje pri pravnem predniku delodajalca preneha na način, v posledici katerega ni upravičen do odpravnine (npr. izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalca, redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, redne odpovedi, ki jo poda delavec), obdobje dela pred tem prenehanjem ne more upoštevati pri določitvi višine odpravnine pri delodajalcu, ki delavcu poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ker je tožniku delovno razmerje v letu 1997 prenehalo na podlagi sporazuma, na podlagi katerega ni bil upravičen do odpravnine, tudi ne more priti do prehoda te pravice na novo delovno razmerje v smislu upoštevanja delovne dobe pri pravnem predniku glede izračuna višine odpravnine.

9. Pritožbene navedbe, da je ob prenehanju delovnega razmerja v letu 1997 šlo le za navidezno prekinitev delovnega razmerja in da je bil tožnik prisiljen odpreti s. p. zaradi grozeče selitve proizvodnje tožene stranke na A. (tujina), predstavljajo pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati (četrti odstavek 286. člena ZPP). Glede na to, da iz izpovedbe tožnika izhaja, da je tožnik imel možnost, da se je o predlogu tožene stranke, da bi sodelovala preko s. p., prostovoljno izjasnil, da si je za sprejem odločitve vzel čas za razmislek, so tudi protispisne pritožbene navedbe o navideznem prenehanju delovnega razmerja in da je bil prisiljen odpreti lastni s. p. 10. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa mora povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v skupni višini 167,99 EUR (225 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 4,5 točke materialnih stroškov, skupaj 229,50 točk oziroma 137,70 EUR, čemur je treba prišteti še 22 % DDV v višini 30,29 EUR).

1 Npr. sodbi VIII Ips 36/2005 z dne 22. 3. 2005 in VIII Ips 9/2019 z dne 10. 9. 2019.