Jedro

Neživljenjsko je, da bi sodišče od matere zahtevalo, da zaradi izvedbe stika z novorojenčkom v vročih poletnih dneh večkrat tedensko prevaža mladoletnega C. v B. in ga tam čaka, saj je to za novorojenčka neprimerno. Ker pa je za C. pomembno, da ohranja stike, povezanost in navezanost s svojim očetom, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da prevoz na stik in s stika začasno poskrbi oče, tako da C. prevzema (kadar ga ne prevzame v šoli) in ga vrača na naslov A. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi upoštevalo stališče Vrhovnega sodišča RS, da naj vsak od staršev poskrbi za prihod otrok od enega roditelja do drugega v eno smer, zato je čas trajanja spremenjenega načina izvajanja stikov omejilo na zgolj tri mesece. V tem času bo morala mati vzpostaviti življenjski ritem z novim družinskim članom in družino na način, da bo po izteku časa, za katerega je izdana začasna odredba izvajala stike na način kot so določeni s sodbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Nasprotni udeleženec nosi svoje stroške pritožbenega postopka sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo predlagateljičinemu predlogu in izdalo začasno odredbo, s katero je spremenilo način izvajanja stikov, ki so bili določeni v sodbi Okrožnega sodišča v Kranju opr. št. IV P 349/2017 z dne 30. 10. 2019, na način, da v obdobju treh mesecev, od 1. 7. 2022 do vključno 30. 9. 2020, potekajo tako, da oče prevzame in preda sina na stik na naslovu A., razen v primerih, ko sina po končanem pouku prevzame v šoli.

2. Odločitev sodišča o spremembi kraja, kjer oče odda sina, po zaključenem stiku izpodbija nasprotni udeleženec s pritožbo iz vseh razlogov po 338. členu ZPP. V obrazložitvi navaja, da sodišče ni upoštevalo njegove pripravljalne vloge z dne 21. 6. 2022. Ne strinja se s stališčem sodišča, da mora zaradi predlagateljičine nosečnosti prevzemati breme prevozov sina na A., kamor se je predlagateljica preselila k novemu partnerju. Breme stikov je tako sodišče neutemeljeno in nepravično v celoti preložilo na nasprotnega udeleženca, ki mora opravljati sedaj daljše prevoze, ki so povezani tudi z višjimi stroški. Sodišče ni upoštevalo, da je razdalja med B. in A. 32 km, kar pomeni pol ure vožnje v eno smer in dodatni stroški za gorivo. Nasprotni udeleženec je brezposeln, predlagateljica in njen partner pa zaposlena, a sodišče je s stroški prevozov na stik obremenilo samo nasprotnega udeleženca. Ker otrok v konkretnem primeru ni ogrožen, pogojev za izdajo začasne odredbe ni bilo.

3. Predlagateljica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Procesna in materialnopravna pravila za izdajo začasne odredbe za varstvo koristi otrok so vsebovana v določbah 100. člena ZNP-1 ter 157., 161. in 162. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ). Pritožnik ima prav, ko navaja, da je izdaja regulacijske odločbe oziroma ureditvene začasne odredbe omejena na izjemne situacije, ko je zaradi otrokove ogroženosti potrebno nujno ukrepanje. Njen namen je v olajšanju položaja otroka, ki je tako ogrožen, da ni mogoče čakati na zaključek postopka in pravnomočnost odločitve.

6. Sodišče je kriterije, ki jih je dolžno spoštovati ob izdaji začasne odredbe presodilo pravilno. Predlagateljica je želela zaradi visoke nosečnosti in približevanja poroda začasno določiti kot kraj kamor oče otroka vrne po zaključenem stiku sina naslov A., kjer trenutno živi. Pristojni Center za socialno delo je v oceni ogroženosti in mnenju z dne 18. 5. 2022 podal mnenje, da je zaradi materinega zdravstvenega stanja v visoki nosečnosti in bližajočega se poroda, smiselno in v dečkovo korist, da za prevoz na stike in s stika začasno skrbi njegov oče. 7. Sodišče prve stopnje je izpostavilo, da prihod novorojenčka v družino predstavlja velike spremembe in okoliščino, ki od vseh deležnikov terja prilagoditev. Težave v nosečnosti, nenazadnje lahko narekujejo tudi strogi počitek nosečnice, predčasni sprejem v porodnišnico, prezgodnji porod in podobno. Tudi sicer je za nosečnice priporočljivo, da se v času bližajočega se poroda ne oddaljujejo predaleč od svojega doma. V prvih mesecih življenja pa novorojenček praviloma terja od matere pretežni del tako dnevnega kot nočnega časa. Zato mladim materam pogosto primanjkuje spanca. Glede na to, da nasprotni udeleženec nasprotuje kakršnikoli prilagoditvi novim življenjskim razmeram v družini predlagateljice, pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da lahko pride do situacije, ko bodo stiki med očetom in sinom onemogočeni oziroma prekinjeni, ker mati ne bo mogla zagotoviti predaje oziroma prevzema mladoletnega C. v B., kot je to trenutno določeno s sodbo, kar pa dečku nikakor ni v korist. Neživljenjsko je, da bi sodišče od matere zahtevalo, da zaradi izvedbe stika z novorojenčkom v vročih poletnih dneh večkrat tedensko prevaža C. v B. in ga tam čaka, saj je to za novorojenčka neprimerno. Ker pa je za C. pomembno, da ohranja stike, povezanost in navezanost s svojim očetom, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da prevoz na stik in s stika začasno poskrbi oče, tako da C. prevzema (kadar ga ne prevzame v šoli) in ga vrača na naslov A. 8. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi upoštevalo stališče Vrhovnega sodišča RS, da naj vsak od staršev poskrbi za prihod otrok od enega roditelja do drugega v eno smer, zato je čas trajanja spremenjenega načina izvajanja stikov omejilo na zgolj tri mesece. V tem času bo morala mati vzpostaviti življenjski ritem z novim družinskim članom in družino na način, da bo po izteku časa, za katerega je izdana začasna odredba izvajala stike na način kot so določeni s sodbo.

9. Glede na navedeno je treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 42. členom ZNP-1).

10. Nasprotni udeleženec je v pritožbenem postopku propadel, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka sam (1564. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).