Jedro

Temeljni načeli za odmero odškodnine sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V obravnavanem primeru je bilo treba zmanjšati odškodnino za strah in odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti, ker je ob upoštevanju vseh okoliščin primera primerjava z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo za nepremoženjsko škodo primerljivega obsega, narekovala znižanje odškodnine.

Izrek

Reviziji tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: "Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožena stranka M. d.o.o., S. H., dolžna plačati tožeči stranki B. V. odškodnino v znesku 1,708.000 SIT in mu plačati pravdne stroške v znesku 145.357 SIT, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.5.1999 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo na žiro račun pooblaščenca številka: ... pri NKB Maribor, podružnici Ptuj.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pritožbene stroške, odmerjene na 9.472 SIT, v 15 dneh pod izvršbo".

V ostalem se revizija tožene stranke zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 11.654 SIT, v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je v zvezi s tožnikovo poškodbo na delovnem mestu dne 19.7.1997 razsodilo, da znaša pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo 1,980.000 SIT in ob upoštevanju valorizirane vrednosti plačane akontacije v znesku 72.000 SIT naložilo toženi stranki plačilo zneska 1,908.000 SIT ter povračilo stroškov v višini 173.607 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo.

Pritožbo tožene stranke glede višine odškodnine je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožena stranka in sicer uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Prisojeni znesek izpodbija v celoti in predlaga razveljavitev prvostopenjske sodbe, sicer pa meni, da je prisojena odškodnina previsoka. Meni, da gre za odškodnino, ki daleč presega standarde za določitev imaterialne škode. V sodni praksi je sprejet standard, da se za procent zmanjšanja življenjskih aktivnosti prizna odškodnina v protivrednosti 1.000 DEM. Taka višina izvira tudi iz zbirke sodne prakse, sodišče pa je v spornem primeru dosodilo dvakrat višjo odškodnino iz tega naslova. Okoliščine primera takega odstopanja od ustaljenih pravnih standardov ne dopuščajo. Ocena trajanja in intenzitete bolečin je relativno nizka, zdravljenje je potekalo v normalnih okvirih, ni bilo komplikacij. Sodišče je dosodilo odškodnino, ki približno trikrat presega običajno sprejete standarde. Vprašljiva je tudi upravičenost prisoje odškodnine za strah, saj je bil primarni strah le kratkotrajen, za sekundardni pa ni objektivno podanih nobenih pokazateljev.

Revizija je bila vročena tožeči stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, vendar se slednje o reviziji ni izjavilo, tožeča stranka pa na revizijo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

Sodba, s katero je bil končan postopek pred sodiščem prve stopnje, je bila izdana 25.5.1999, torej pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Po prehodni določbi 498. člena ZPP se postopek, na prvi stopnji končan pred uveljavitvijo ZPP, nadaljuje po dotedanjih predpisih, torej po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. l. SFRJ. št. 4/77 in nadaljnji). Kakor nižji sodišči, je tudi revizijsko sodišče odločalo po določbah ZPP 1977. Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), tožena stranka pa zatrjuje zmotno uporabo teh določb, ker naj bi bila prisojena previsoka odškodnina. Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da pri odškodnini za nepremoženjsko škodo ne moremo govoriti o pravi odškodnini, kot pri premoženjski škodi, pač pa le o zadoščenju, satisfakciji. Zato je treba izraz "pravična denarna odškodnina" razumeti v pomenu "pravično denarno zadoščenje". To je pravni standard in zakonodajalec je v 200. členu ZOR določil izhodišča za uporabo tega standarda. Sodišče mora upoštevati okoliščine primere, zlasti stopnjo in trajanje bolečin in strahu, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine in to, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Temeljni načeli za odmero odškodnine sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo je treba upoštevati pri ugotavljanju stopnje in trajanja bolečin in strahu, saj vsak posameznik specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo. Sodišče lahko upošteva različne okoliščine primera, bistvene pa so tiste, ki vplivajo na stopnjo in trajanje bolečin. Po drugi strani pa mora biti odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in upoštevaje druge primerljive primere sodne prakse zaradi enakega obravnavanja škod različnega obsega.

V tožnikovem primeru je ugotovljena poškodba tožnika na delovnem mestu, ko je prišlo do travmatske amputacije dela kazalca desne roke. Posledica te in naknadne operativne reamputacije je, da je tožnik ostal brez polovice desnega kazalca. Za prestane in bodoče telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem je prvostopenjsko sodišče prisodilo odškodnino v znesku 530.000 SIT, revizijsko sodišče pa pritrjuje pritožbenemu sodišču, da je navedena odškodnina skladna z vsemi okoliščinami in merili iz 200. člena ZOR in z ustrezno sodno prakso, tako da je v tem delu neutemeljena revizijska trditev o previsoki odškodnini.

Enako velja za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 900.000 SIT, ki jo revizija neutemeljeno izpodbija s trditvijo, da sodna praksa prisoja dvakrat nižje odškodnine iz tega naslova. Prav primerjava s primerljivimi primeri iz zbirke Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2001, na katero se sklicuje revizija, pokaže primernost in primerljivost odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti za tožnika. Zaradi amputacije dveh členkov desnega kazalca je tožnik oviran pri delu kot gradbeni delavec in pri domačih kmečkih delih, oviran je tudi pri pisanju. Tožnik kot desničar nima močnega oprijema in stiska predmetov z desno roko, moten pa je tudi pincentni prijem. Subjektivne okoliščine s korekcijo objektivizacije skratka ne omogočajo znižanja obravnavane odškodnine za nepremoženjsko škodo in je torej tudi v tem delu revizija neutemeljena.

Pritrditi pa je revizijskim trditvam o previsoki odškodnini za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti. Odškodnina za strah v znesku 250.000 SIT je po mnenju revizijskega sodišča previsoka, čeprav revizijskih trditev ni mogoče sprejeti v celoti. Res je bil strah ob škodnem dogodku kratkotrajen, vendar intenziven glede na potek dogodka, ko je tračna žaga tožniku odrezala del kazalca.

Obstajal je tudi sekundarni strah, ki je izkazan z izpovedjo tožnika o zaskrbljenosti glede izida zdravljenja in o možni oviranosti pri delu, objektivno pa je ugotovljen s pomočjo izvedenca dr. S., ki ga je ocenil kot enomesečni zmerni sekundarni strah. Po oceni revizijskega sodišča pa stopnja in trajanje strahu in primerjava z drugimi podobnimi primeri ne ustrezajo odškodnini v znesku 250.000 SIT, kot sta razsodili nižji sodišči. Konkretne okoliščine subjektivne in objektivne narave narekujejo znižanje odškodnine za 100.000 SIT, zato je revizijsko sodišče v tem delu reviziji delno ugodilo in znižalo odškodnino za strah na 150.000 SIT, ker ocenjuje, da je glede na vsa merila to pravična denarna odškodnina.

Za duševne bolečine zaradi skaženosti je tožnik uveljavljal odškodnino v znesku 300.000 SIT, kolikor mu je bilo s sodbama nižjih sodišč tudi prisojeno. Ugotovljena je vidna sprememba na tožnikovi zunanjosti, ki po izvedenčevem mnenju pomeni skaženost. V to ni dvomiti, vendar stopnja tožnikove prizadetosti zaradi skaženosti, kot jo je sam opisal in kot izhaja iz okoliščine primera, ni tolikšna, da bi opravičevala prisojeno odškodnino, pa tudi primerjava z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo za nepremoženjsko škodo primerljivega obsega, narekuje znižanje odškodnine. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je po subjektivnih in objektivnih merilih iz 200. člena ZOR v tožnikovem primeru za duševne bolečine zaradi skaženosti primerna odškodnina v znesku 200.000 SIT, zaradi česar je ugodilo reviziji tudi glede te vrste škode in znižalo odškodnino za 100.000 SIT.

Na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP 1977 je bilo torej delno ugodeno reviziji in sodba sodišča druge stopnje spremenjena tako, da sta se znižali odškodnini za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti. Ob upoštevanju nespremenjenih odškodnin za telesne bolečine (530.000 SIT) in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (900.000 SIT) znaša sedaj celotna odškodnina za nepremoženjsko škodo 1,780.000 SIT, po odštetju akontacije 72.000 SIT pa mora torej tožena stranka plačati tožniku odškodnino v skupnem znesku 1,708.000 SIT.

Po določbi drugega odstavka 166. člena ZPP 1977 je moralo revizijsko sodišče zaradi spremembe sodbe odločiti o stroških vsega postopka. Zaradi znižanja odškodnine je treba ugotoviti, da znaša tožnikov uspeh v pravdi 68,5%, navedeni odstotek od že odmerjenih pravdnih stroškov v višini 262.440 SIT pa pomeni 179.771 SIT. Tožena stranka je uspela z 31,5%, kar od njenih stroškov 109.250 SIT pomeni 34.414 SIT. Po medsebojnem pobotanju mora torej tožena stranka povrniti tožeči stranki 145.357 SIT. Navedeni znesek stroškov in pa že prej navedeno glavnico mora plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe, to je od 25.5.1999 dalje.

Tožena stranka je v pritožbenem postopku izpodbijala prvostopenjsko sodbo za znesek 1,908.000 SIT, po sedanji spremembi sodbe pa je uspela z znižanjem za 200.000 SIT, kar pomeni 10,5% uspeh. Revizijsko sodišče je v skladu s 166. členom ZPP 1977 odmerilo pritožbene stroške na podlagi stroškovnika po Odvetniški tarifi in po Zakonu o sodnih taksah ter upoštevaje 10,5% uspeh na 9.742 SIT.

V reviziji je tožena stranka predlagala razveljavitev sodbe in je obseg izpodbijanja v znesku 1,908.000 SIT, uspela pa je z znižanjem za 200.000 SIT. Glede na 10,5% uspeh je revizijsko sodišče na podlagi stroškovnika tožene stranke in upoštevaje Odvetniško tarifo ter Zakon o sodnih taksah odmerilo revizijske stroške tožene stranke v znesku 11.654 SIT in jih naložilo v povrnitev tožeči stranki.