Jedro

Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve pomeni hud poseg v človekove pravice zadržane osebe. Kot priznava tudi sam pritožnik, pa je takšen ukrep v določenih primerih vendarle nujen. Dopusten je ob strogih pogojih, določenih v prvem odstavku 39. člena ZDZdr, in sicer: 1) oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim; 2) navedeno ogrožanje je posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteni presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje; 3) navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo). Izrečeni ukrep mora biti omejen na najkrajši možni čas.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se osebi A. A. omeji prisotnost pri izvajanju dokazov (I. točka izreka) in da se ga brez privolitve zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Univerzitetne psihiatrične klinike v ..., najdlje do vključno 21. 3. 2025 (II. točka izreka).

2.Zoper sklep se pritožuje oseba, pri čemer vlaga dve pritožbi, prvo po imenovanem odvetniku in drugo laično.

3.V pritožbi, vloženi po odvetniku, navaja, da je pogoj za zadržanje osebe na zdravljenju v psihiatrični bolnišnici brez privolitve obstoj duševne motnje, ki pri pritožniku ni bila opredeljena. Obstoj duševne motnje ne izhaja niti iz ugotovitev izvedenke. Simptomi očitane motnje so premili za tako grob poseg v pritožnikove pravice. Pritožnik je miren in zgovoren. Ima določena mnenja, ki morda niso vsem všeč, vendar je morebitna razpoloženjska nihanja mogoče zdraviti tudi na manj omejujoč način. Pritožnik se je razumno odzival na življenjske situacije, določena njemu nevšečna dejanja pa je prijavil. Pogoj ogrožanja ni izkazan. Pritožnik ni nikoli izkazoval agresivnosti do sebe ali drugih, prav tako ne nagnjenosti k škodovanju sebi ali drugim. Ob izpovedi o razlogih za posedovanje visokega zneska gotovine se je šalil v ločenem razgovoru pa je odvetniku predstavil dopustne in racionalne namene z navedenim premoženjem. Pritožnik se je ambulantno zdravil zaradi depresije, sprememba v njegovem vedenju pa je bila zaznana po spremembi terapije in jo je zato mogoče pripisati zmanjšanju odmerka zdravil. Pritožnik ni nikoli zavrnil spremembe zdravljenja ali ponovnega zvišanja odmerka zdravil. To pomeni, da je možna milejša oblika zdravljenja, z manj grobim posegom v človekove pravice. V vsakem primeru je ukrep zdravljenja brez privolitve izrečen za predolgo časovno obdobje.

4.V laični pritožbi pritožnik kot bistveno navaja, da ga je dr. C. C. napotil k dr. D. D. zaradi incidenta v nakupovalnem središču, ki naj bi vplival na njegovo zmožnost izvajanja stikov s sinom. Obema je predal obsežno dokumentacijo, iz katere je razvidna krivda policistke in varnostnikov ter njihova zarota proti njemu. Dokumentacije nista niti pogledala, sestanek pa je bil nesramna past, zdravnika sta nasedla njegovi sestri. Zdravnika sta tudi ignorirala njegova opozorila o zlorabah in nasilju mame in sester. Te so se v času njegove bolezni in nemoči nad njim znašale z različnimi tehnikami in mu na ta način povzročile veliko škodo. Sedaj vidi, da so pobudnice njegove hospitalizacije ravno one. Ni res, da je trdil, da sta ga hoteli mama in sestra zastrupiti, sta pa zastrupljali njegovega očeta, ko sta mu brez njegove vednosti v hrano podtikali zdravila. To je zelo negativno vplivalo na očetove psihomotorične sposobnosti pri vožnji, kar je vodilo v zelo kritične in nevarne situacije med tedenskimi vožnjami po nakupih v Italijo. Pritožniku je to pustilo trajne posledice v obliki paničnih napadov, nesamozavesti, sramežljivosti, strahopetnosti, anksioznosti, zmanjšane družabnosti, nezaupanja. Z zastrupljanjem je seznanil očeta, ta je zalotil mamo in jo zato logično pretepel, končal pa ožigosan v psihiatrični bolnišnici. Sam je ostal z uničeno mladostjo in še dolgimi desetletji do odstranitve meningeoma, ki je verjetno posledica nešteto travm in poskusa pozabiti in izbrisati grozljive spomine. Podtikanje zdravil vozniku brez njegove vednosti razume kot poskus umora, v primeru njega in očeta poskusu dvojnega umora. Po operaciji se je njegovo življenje začelo na novo, ponovno dobiva energijo kot v mladosti, ko so bili njegovi intelektualne sposobnosti, inteligenčni kvocient in energija daleč nad povprečjem. Sorodniki so uspeli prepričati strokovnjake, da so njegova številna zaključena izobraževanja, tekoče znanje šestih tujih jezikov, visoka energija, aktivnost, optimizem, dobra volja in številni načrti epizoda manične depresije. Njegovi varnost in privatnost sta ogroženi s "pospravljanjem" njegove sobe, prisluškovanjem in nahajanjem v psihiatrični bolnišnici. Mama in sestra sta se spravljali na njegovega sina in s tem pri njem sprožili veliko epileptičnih napadov in napadov anksioznosti s trajnimi posledicami. S tem so bili seznanjeni oba zdravnika, izvedenka in sodnica, vendar se ni zgodilo nič. Njegov denar je njegova stvar, kar je jasno povedal med zaslišanjem. Denar je namenjen njegovemu sinu. Če ne bi vedel za zahrbtno past, denarja ne bi imel pri sebi in bi investicijo za prihodnost svojega sina naredil drugič. Preseneča ga, da nihče ne posveča nikakršne pozornosti smrtno nevarnemu nadlegovanju njegovega sina, temveč je najbolj bistvenih 70.000 EUR.

5.Pritožbi nista utemeljeni.

6.Pritožbeni razlogi v obeh pritožbah se prepletajo in prekrivajo. Sodišče zato pritožbi obravnava kot vsebinsko celoto in nanju odgovarja enotno, razen če posamezne pritožbene navedbe ali odgovor nanje terjajo opredelitev njihovega izvora.

7.Vsebina izpodbijanega sklepa ne potrjuje pritožbenih očitkov o nasprotjih med razlogi sklepa in na tej podlagi storjeni bistveni kršitvi določb postopka.

8.Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve pomeni hud poseg v človekove pravice zadržane osebe. Kot priznava tudi sam pritožnik, pa je takšen ukrep v določenih primerih vendarle nujen. Dopusten je ob strogih pogojih, določenih v prvem odstavku 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr), in sicer: 1) oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim; 2) navedeno ogrožanje je posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteni presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje; 3) navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo). Izrečeni ukrep mora biti omejen na najkrajši možni čas.

9.Sodišče prve stopnje je skrbno izvedlo dokazni postopek, izčrpno in popolno ugotovilo pravno pomembna dejstva ter pravilno presodilo, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za sprejem osebe na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve za obdobje (največ) štirih tednov.

10.Ugotavljanje obstoja duševne motnje zahteva strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Ravno zato ZDZdr v postopkih za sprejem osebe na zdravljenje brez privolitve zahteva pregled osebe s strani izvedenca psihiatrične stroke in pridobitev njegovega izvedenskega mnenja. Postavljena izvedenka psihiatrične stroke je sodelovala pri zaslišanju pritožnika, nato pa je na podlagi kliničnega pregleda, pogovora z njegovo lečečo psihiatrinjo in pregleda zdravstvene dokumentacije ugotovila, da je pri njem prisotna organska razpoloženjska motnja, pri čemer je trenutno v fazi manije (privzdignjenega, evforičnega razpoloženja). Ob tem so pri pritožniku prisotni tudi določeni simptomi (znaki) psihoze, ki se kažejo kot nanašalne in preganjalne blodnje. Iz izvedenskega mnenja jasno izhaja, da klinično stanje pritožnika diagnostično dosega kriterije za opredelitev duševne motnje in ne gre le za običajne spremembe razpoloženja in odzive na življenjske situacije. Dejstvo, da še ni bila izpeljana celotna diagnostika in da niso opredeljene vse značilnosti motnje, samo po sebi ne vzbuja dvoma v njen obstoj. Ta je dodatno potrjen z oceno lečeče psihiatrinje in ugotovitvami psihiatrov v času hospitalizacije pritožnika v psihiatrični bolnišnici.

11.Pritožbi ne uspeta vzbuditi dvoma v ugotovitev sodišča prve stopnje, da ima pritožnik zaradi navedene duševne motnje in njenih simptomov hudo moteni presojo realnosti in sposobnost obvladovanja ravnanja. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, se hude motnje v presoji realnosti kažejo v njegovem prepričanju o zarotah policije in varnostnikov, o zastrupljanju očeta s strani matere, v mišljenju, da je možganski tumor posledica ravnanja matere in sestre; hude motnje v sposobnosti obvladovanja ravnanj pa so razvidne iz njegovega opisa dogodkov v trgovskem centru 19. 11. 2024 in 20. 12. 2024 ter (še vedno ne dovolj pojasnjenega) prenašanja zelo velike vsote gotovine. Navedena doživljanja potrjuje laična pritožba, v kateri pritožnik vztraja pri navedbah o zaroti policistov, varnostnikov in sorodnikov, v zaroto pa sedaj vpleta tudi osebnega zdravnika, psihiatrinjo, izvedenko in sodnico. Prav tako pritožnik vztraja pri očitkih o zastrupljanju očeta, vplivu domnevnega zastrupljanja na očetove vožnje, ki jim pripisuje razvoj lastnih čustvenih težav in posredno tudi možganskega tumorja. V pritožbi, vloženi po odvetniku, skuša pritožnik opisana doživljanja, čustvovanja in ravnanja racionalizirati ter jih prikazati kot običajna, zavestna, premišljena, kontrolirana in razumna, vendar izvedeni dokazi dajejo zanesljivo podlago za ugotovitvi, da doživljanja pritožnika nimajo realne podlage in da njegovi odzivi niso posledica zavestnih in svobodnih izbir temveč bolezenskega stanja.

12.Pritožbeno sodišče pritrjuje nadaljnji ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se pritožnik pod vplivom duševne motnje in njenih simptomov vede hudo ogrožajoče do sebe in drugih. Res je, da ni agresiven, vendar to ne izključuje drugačnih načinov ogrožanja. Pritožnik tako ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da bi lahko pod vplivom simptomov duševne motnje (precenjevanje svojih sposobnosti, dezorganizirano mišljenje in vedenje, motena kontrola realnosti) v prometu hudo ogrožal sebe in druge. Prav tako ne nasprotuje ugotovitvam, da zaradi pomanjkljivega uvida in nekritičnosti do svojega stanja ter odklanjanja ustreznega zdravljenja obstaja nevarnost kronifikacije duševne motnje in nepovratnih strukturnih sprememb v možganih. Te lahko povzročijo sekundarni kognitivni upad, hud upad funkcionalnosti ter istočasno slabši odziv na zdravljenje z zdravili in s tem zmanjšanje možnosti remisije. Nevarnost napredovanja zgoraj opisane simptomatike duševne motnje do stopnje, ko bo nedostopna zdravljenju in bo trajno obvladovala ravnanje in življenje pritožnika, ustreza standardu hudega ogrožanja zdravja. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi lečeče psihiatrinje in izjav pritožnika pravilno ugotovilo obstoj nanašalnih in preganjalnih blodenj v razmerju do mame in sestre. Te so v celoti potrjene z laično pritožbo. Tudi če so te blodnje vezane samo na očitke zastrupljanja pritožnikovega očeta, ostaja dejstvo, da pritožnik pod njihovim vplivom do sorodnic izkazuje neracionalen in izrazito negativen odnos, ki daleč presega raven pričakovanih, tudi konfliktnih odnosov med družinskimi člani. Čim je tako, pritožbeno sodišče nima razlogov za dvom v strokovno ugotovitev o obstoju nevarnosti heteroagresivnih zapletov v razmerju do matere in sestre. Slednji sta takšno nevarnost zaznali tudi sami. Sodišče prve stopnje je pravilno ovrednotilo posedovanje visokega zneska gotovine (70.000 EUR) in s strani pritožnika izražene namene glede porabe denarja. Ker pa je to okoliščino le dodalo, že prej navedena ogrožanja pa dosegajo raven, ki se zahteva za izrek ukrepa zdravljenja brez privolitve, se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb, s katerimi skuša pritožnik svoje ravnanje osmisliti, podrobneje ne opredeljuje.

13.Naslednja ost pritožbenih navedb je usmerjena v ugotovitev sodišča prve stopnje, da z milejšimi ukrepi ni mogoče odvrniti ogrožanja in njegovih vzrokov. Res je, da se je pritožnik prostovoljno zdravil pri lečeči psihiatrinji, vendar po odvetniku vložena pritožba spregleda, da je kljub ambulantnemu zdravljenju prišlo do izrazite spremembe oziroma poslabšanja pritožnikovega doživljanja in funkcioniranja. Poslabšanje je doseglo stopnjo, ko je tudi lečeča psihiatrinja na podlagi poznavanja narave njegove duševne motnje in dotedanjega poteka zdravljenja ter na podlagi lastne zaznave in posvetovanja z osebnim zdravnikom ocenila, da ambulantno zdravljenje v tem trenutku ni mogoče in ne zadošča. Vzrok za poslabšanje ni pomemben. Ključno je, da po ugotovitvi izvedenke pritožnik v trenutnem akutnem poslabšanju zdravstvenega stanja zaradi nekritičnosti do narave motnje in teže poslabšanja v ambulantni ali drugi milejši obliki zdravljenja ni zmožen sodelovati. Pravilnost takšne ugotovitve posredno izhaja tudi iz njegove izpovedi, ko se je pritoževal nad učinkom prejetih zdravil, pa tudi iz laične pritožbe, v kateri ne izkazuje nikakršnega uvida v svoje stanje in potrebo po zdravljenju, temveč izraža zadovoljstvo nad simptomi, ki so odraz manične epizode duševne motnje.

14.Pritožnik samo navrže očitek o predolgem trajanju ukrepa, zato lahko pritožbeno sodišče v odgovor zgolj ponovi na strokovno mnenje izvedenke oprto ugotovitev sodišča prve stopnje, da je to čas, ki je potreben za opravo diagnostike razlogov poslabšanja duševne motnje ter uvedbo oziroma prilagoditev ustrezne medikamentozne terapije, kar oboje je nujno za odvrnitev zgoraj ugotovljenega ogrožanja.

15.Pritožbeni razlogi tako niso podani. Sodišče druge stopnje tudi ni zaznalo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 350. člena in 2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, oboje v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o duševnem zdravju (2008) - ZDZdr - člen 39, 39/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.