Jedro

Ker je tožena stranka ves časa pravdne ugovarjala, da davek na delo ni škoda, tožnik pa je škodo na hiši odpravil sam, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sodba se glede drugotoženca Ž.V. delno razveljavi za znesek 133.854,38 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.10.1990 dalje in glede pravdnih stroškov ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku tožečih strank, da je tožena stranka Ž.V. dolžan tožečim strankam nerazdelno plačati znesek 525.125,38 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo za znesek 133.845,38 SIT od 1.10.1990 dalje, za znesek 68.610,00 SIT od 16.4.1992 dalje do plačila in za znesek 322.670,00 SIT od dneva izdaje sodbe prve stopnje dalje do plačila in jim povrniti pravdne stroške v znesku 337.305,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe prve stopnje dalje do plačila vse v 15 dneh pod izvršbo. V presežku je zahtevek zavrnilo. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila drugotožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožnik meni, da sodba ni zavzela jasnih stališč glede zavarovanja toženčevega avtomobila ter meni, da bi za nastalo škodo v času nezgode, po letu 1990 veljavnih predpisih, morala odgovarjati najbližja zavarovalnica na kraju nesreče, to pa je bila Zavarovalnica Triglav, Območna enota Krško. Toženec meni, da je prisojena odškodnina neutemeljena, ker se je sodišče oprlo izključno na že pred pravdo podano izvedeniško mnenje ing.K.S., ki je škodo ocenil na 150.261,60 din, ni pa upoštevalo med pravdo podanega izvedeniškega mnenja Ž.S. in J.K., ki sta isto škodo ocenila bistveno manj, in sicer Ž.S. na 108.325,00 din, J.K. pa na 139.676,00 SIT. Pove, da je ing. J.K. pri oceni škode upošteval polno podjetniško ceno storitev, čeprav so tožniki delo opravili v lastni režiji s pomočjo sosedov in niso plačali nobenih dajatev, ki jih sicer podjetje vkalkulira v ceno svojih storitev. Ker je samo fizično delo predstavljalo 2/3 vrednosti izdatkov so bili tožniki na ta račun neupravičeno obogateni. Pritožnik meni, da je tudi znesek 322.670,00 SIT, kolikor je bilo tožnikom prisojen za odpravo bodoče škode, neutemeljen, in da bi moralo sodišče s pritegnitvijo izvedencev razčistiti vprašanje, koliko bi stalo popravilo fasade na poškodovanem delu hiše. Toženec graja tudi izvedeniško mnenje F.A. in meni, da bi lahko kot izvedenec strojne stroke podal izvedeniško mnenje samo glede šivalnih strojev Bagat, nikakor pa ne glede škode na pohištvu. Meni tudi, da je izvedenec osenil škodo obeh strojev nesprejemljivo visoko in predlaga zaslišanje V.T., ki bi kot montažer v podjetju L. povedal, kolikšna je dejanska vrednost šivalnih strojev. Toženec se pritožuje tudi glede pravdnih stroškov, ker je sodišče povsem neupravičeno plačilo le teh naložilo samo njemu, čeprav so tožniki s svojim ravnanjem povzročili velik del stroškov. Pritožba je bila vročena tožečim strankam, ki nanjo niso odgovorile. Pritožba je delno utemeljena. Uvodoma je treba ugotoviti, da sta Zavarovalna skupnost Triglav d.d. in drugotoženec V.Ž. nasproti tožečim strankam v različnem materialnopravnem položaju. Drugotoženec in tožeče stranke so v razmerju na podlagi 154. člena ZOR v zvezi s 170. členom ZOR, Zavarovalna skupnost Triglav d.d., pa bi odgovarjala za povzročeno materialno škodo na podlagi 55. člena Zakona o temeljih sistema osebnega in premoženjskega zavarovanja (Ur.l. 24/76). Ker gre za različno materialnopravno podlago, je izid postopka za obe toženi stranki lahko različen in zato ne gre za enotno, nujno sosporništvo. Pri navedenem sosporništvu pa vsaka stranka nastopa v postopku samostojno, dejanja ali opustitve enega sospornika ne koristijo in ne škodujejo drugemu sosporniku (200. člen ZPP/77), zato se pritožnik ne more pritožiti zoper odločitev sodišča glede zavrnitve zahtevka proti Zavarovalni skupnosti Triglav d.d.. Ker se tudi tožeče stranke niso pritožile, je odločitev proti zavarovalnici postala pravnomočna. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o višini denarne odškodnine za že odpravljeno škodo na hiši tožečih strank oprlo na izvedeniško mnenje K.S., ki je mnenje izdelal takoj po nastanku škode, že pred pravdo in ga je sodišče na glavni obravnavi brez nasprotovanja strank prebralo. K.S. je celotno škodo na hiši ocenil na 150.261,60 din, sodišče pa je od tega zneska odštelo stroške zunanjega ometa, ki še ni bil popravljen, ter tožencu naložilo plačilo 133.845,38 SIT denarne odškodnine. Tekom postopka na prvi stopnji je sodišče postavilo tudi izvedenca Ž.S., ki je celotno škodo ocenil na 108.325,00 din in izvedenca J.K., ki je celotno škodo ocenil na 139.676,00 SIT, od tega pa predstavlja strošek že odpravljene škode 114.054,00 SIT. V ta znesek je v strošek dela izvedenec J.K. vštel tudi strošek prehrane, davčne in druge dajatve. Glede na to, da so tožeče stranke odpravile škodo v svoji lastni režiji s pomočjo svojcev in sosedov, je toženec tekom postopka na prvi stopnji zahteval predložitev računov o višini dejanskih stroškov, ki pa jih tožeče stranke niso predložile. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o višini odpravljene škode oprlo na izvedeniško mnenje K.S., iz katerega ni razvidno, ali je izvedenec pri oceni stroškov upošteval tudi davke. S tem, ko sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov o višini dejanskih stroškov pri odpravi nastale škode, so ostala dejstva, od katerih je odvisna končna odločitev, nepojasnjena. V skladu s temeljnim načelom odškodninskega prava, da odškodnina znaša le toliko, kolikor znaša dejanska škoda (189/1 čl. ZOR), tožeče stranke niso upravičene do tistega zneska odškodnine, ki predstavlja plačilo davkov, če jih niso plačale. Zato je bilo treba sodbo v tem delu v skladu s 1. odstavkom 370. člena ZPP/77 razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče naj v novem postopku ugotovi dejanske stroške odprave škode in v primeru, da je tožeča stranka sama odpravila škodo, ugotovi vrednost za uro dela brez davkov in nato odloči o višini denarne odškodnine za že odpravljeno škodo. V ostalem delu pa je pritožba neutemeljena. Sodišče prve stopnje je strošek za še neodpravljeno škodo (zunanjega ometa) pravilno obravnavalo kot gotovo bodočo škodo, za katero gre tožečim strankam odškodnina po predračunu. Pri oceni višine denarne odškodnine za še neodpravljeno škodo se je sodišče pravilno oprlo na predračun podjetnika Z.K., ki je škodo ocenil na 322.670,00 SIT. Tudi izvedenec J.K. je povedal, da se mu zdi znesek 322.670,00 SIT za popravilo ometa sprejemljiv, zato je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje višino bodoče škode pravilno ugotovilo. Nov dokazni predlog pritožnika za postavitev izvedenca pa ob tej dokazni oceni ne more pripeljati do drugačnega rezultata v tej pravdi. Pri odločanju o višini denarne odškodnine za poškodovano pohištvo in stroje pa je sodišče utemeljeno poklonilo zaupanje izvedeniškemu mnenju F.A.. Le-ta je pri cenitvi škode upošteval cenik proizvajalcev mizarskih izdelkov in pohištvene industrije z upoštevanjem faktorja amortizacije in tako ocenil celotno škodo na 98.110,00 SIT. Od tega zneska je sodišče pravilno odštelo škodo za vrata in okno in naložilo toženi stranki plačilo 68.610,00 SIT denarne odškodnine v skladu s 185/3 členom ZOR. Sodišče prve stopnje je povsem upravičeno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke o zaslišanju T.V., ker kot montažer in serviser v podjetju L. ni komptetenten za določanje tržne vrednosti rabljenih strojev. V okviru preizkusa izpodbijane sodbe sodišče ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora v skladu s 365. členom ZPP/77 paziti po uradni dolžnosti. Zaradi delne razveljavitve odločibe o glavni stvari je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi stroškovni izrek sodišča prve stopnje (4. odstavek 166. člena ZPP/77). Pritožba nima prav, ko graja odločitev o stroških na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP/77. Če bi tožeča stranka v pravdi popolno uspela, bi tožena stranka morala plačati vse pravdne stroške, ti stroški pa bi bili enaki ne glede na umik tožbe zoper 1., 3. in 4. toženo stranko ali zavrnitev zahtevka proti zavarovalnici. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 166. člena ZPP/77.