Jedro

Štipendija se ne všteva v zavezančevo osnovo za dohodnino in se od nje ne plačuje dohodnina, upošteva se le kot lasten dohodek vzdrževanega družinskega člana, za katerega se znižuje posebna olajšava.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke z dne 31.10.1992. V obrazložitvi navaja, da je tožnica uveljavljala posebno olajšavo za dva vzdrževana družinska člana in v napovedi navedla, da sta imeli hčerki lastne dohodke in sicer štipendiji, prva hčerka 20.212 SIT, druga pa 4.628 SIT. Ker sta imela vzdrževana družinska člana lastne dohodke, je bila tožnici v skladu z 8. členom zakona o dohodnini priznana le razlika do celotne višine olajšave in sicer za prvo 4.013 SIT, za drugo pa 23.635 SIT. Tožničina navedba, da mora plačati dohodnino tudi od štipendije, je neutemeljena, ker se štipendija ne všteva v tožničino osnovo za dohodnino in se od nje ne plačuje dohodnina, upošteva se le kot lasten dohodek vzdrževanega družinskega člana, za katerega se znižuje posebna olajšava.

Tožnica v tožbi smiselno navaja, da v zakonu o dohodnini ni navedeno, da se olajšave po 8. členu tega zakona znižajo za znesek lastnih sredstev, temveč je bilo k izvajanju zakona dano naknadno takšno navodilo s strani Ministrstva za finance, ki pa je v nasprotju s 16. členom (pravilno 16. točke 17. člena) zakona. Po tej zakonski določbi se davek od štipendije ne plačuje. Ker pa se kot znesek lastnih sredstev odšteva od olajšave po 8. členu zakona in je zato nižja olajšava kot bi bila sicer, se glede na tako izvajanje 8. člena zakona plačuje posredno davek tudi na štipendijo. Ker je bil znesek štipendije kot znesek lastnih sredstev odštet od uveljavljene olajšave za oba vzdrževana družinska člana po 8. členu zakona, je imela tožnica za znesek štipendije nižjo olajšavo, kot bi jo imela, če štipendije ne bi prejela. Če se ji štipendija kot znesek lastnih sredstev ne bi odštela od uveljavljene olajšave po 8. členu zakona, bi tožnica imela nižjo osnovo za izračun dohodnine za polni znesek olajšave, to je 52.488 SIT). Tako pa je imela za oba zneska štipendije (24.840 SIT= večjo osnovo za izračun dohodnine in ji je bil zato posredno obračunan davek tudi na štipendijo, kar pa ni v skladu s 16. členom (pravilno 16. točko 17. člena) zakona o dohodnini. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi, in da toženi stranki naloži povrnitev vseh sodnih in administrativnih stroškov.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga sodišču, da tožbo zavrne iz razlogov razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Določba 4. odstavke 8. člena zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90 in 34/91 - ZDoh) določa, da če ima vzdrževani družinski član iz kakršnihkoli virov lastne dohodke, se znesek olajšave zmanjša za toliko, kolikor so znašali letni dohodki tega člana. Glede na navedeno tožničin ugovor, da v zakonu o dohodnini ni navedeno, da se olajšave po 8. členu tega zakona znižajo za znesek lastnih sredstev in da je bilo glede tega k izvajanju zakona dano le naknadno navodilo Ministrstva za finance, ni utemeljen. Tožničina navedba, da iz 16. točke 17. člena zakona izhaja, da se davek od osebnih dohodkov ne plačuje od štipendij drži, vendar je v tem primeru brezpredmeten, ker niti iz prvostopne in ne iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi upravni organ tožnici kot davčni zavezanki tak davek odmeril. Zato je sodišče presodilo, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje, tožena stranka pravilno uporabila določbe materialnega predpisa in sicer tako 8. kot 17. člena zakona o dohodnini. Sodišče pri tem še pripominja, da zakon o dohodnini iz leta 1993 (Uradni list RS, št. 71/93, ki je začel veljati 1.1.1994, v 3. odstavku 10. člena določa, da se znesek posebne olajšave za vzdrževanega družinskega člana ne zmanjša za znesek štipendije. Sodišče pa pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe tega ni moglo upoštevati, ker mora ta akt presojati po veljavni zakonodaji v trenutku njegove izdaje. Prav tako pa je bila tudi tožena stranka dolžna presoditi pravilnost odločbe na podlagi predpisa, ki je veljal v času izdaje odločbe prve stopnje. Glede tožbenega zahtevka, ki se nanaša na sodne stroške, pa sodišče opozarja, da po 61. členu zakona o upravnih sporih trpi v upravnih sporih vsaka stranka svoje stroške.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožena stranka odločila v skladu z veljavnimi predpisi in je zato tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).