Jedro

V primeru obsodilne sodbe morajo biti v njenem izreku in obrazložitvi navedena predvsem dejstva, ki zadevajo dejansko stanje kaznivega dejanja, to je tista odločilna dejstva, ki so podlaga za neposredno uporabo materialnega prava, pa tudi vsa ostala dejstva, ki lahko prispevajo k zanesljivosti ugotavljanja odločilnih dejstev.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega D.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 100.000 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je obsojenega D.M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena KZ ter kaznivega dejanja skrunitve trupla po 316. členu KZ ter mu za prvo dejanje določilo kazen enajst let in šest mesecev zapora, za drugo dejanje pa kazen eno leto zapora, nato pa mu je po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen dvanajst let zapora.

Obsojencu je naložilo plačilo povprečnine 100.000 SIT, ostalih stroškov kazenskega postopka pa ga je na podlagi 4. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo. Višje sodišče v Kopru je deloma ugodilo zagovornikovi pritožbi in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je obsojenca po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe kaznivega dejanja skrunitve trupla po 316. členu KZ ter odločilo, da se enotna kazen ne izreče, po uradni dolžnosti pa je sodbo spremenilo tako, da je obsojencu v izrečeno zaporno kazen vštelo pripor od 18.3.2002 od 14.00 ure dalje.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2.točki 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko 1. odstavka 372. člena ZKP. Predlagal je, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovoril (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagal, naj jo Vrhovno sodišče zavrne. V zvezi z očitkom kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ugotavlja, da zahteva uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in čeprav tega razloga z zahtevo ni mogoče uveljavljati, ocenjuje, da sta sodišči podrobno analizirali vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter sprejeli pravilne sklepe tako glede uveljavljanih okoliščin v zvezi s silobranom, kot tudi glede storilčevega namena. Sodišče prve stopnje je prav v zvezi z navedenima okoliščinama glede silobrana in glede subjektivnega odnosa storilca pri kaznivem dejanju v posebnih poglavjih natančno predstavilo relevantne okoliščine in svoje zaključke. Ob ustreznem upoštevanju dejstev, kaj so indici in kaj materialni dokazi, zahteva za varstvo zakonitosti ne more zatrjevati, da sodbi temeljita na indicih. To je tudi sicer dopustno, če indici predstavljajo strnjen krog. Sodišči sta upoštevali zagovor obdolženca in navedbe obrambe ter z izvajanjem dokazov, tudi s pomočjo izvedencev, pojasnili objektivni in subjektivni dejanski stan ter napravili pravilne zaključke. Zato je vrhovni državni tožilec mnenja, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik pod prvo točko zahteve navaja, da v sodbah nižjih sodišč niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišču prve stopnje očita, da se sploh ni izjavilo oziroma opredelilo do nekaterih bistvenih okoliščin, ki so po mnenju zagovornika pomembne za razsojo te zadeve. Kot takšne našteva: možen vpliv oškodovančeve vinjenosti in zaužite marihuane na oškodovančevo ravnanje pred in ob dogodku; pomen analize klicev iz mobilnega telefona za ugotavljanje kraja storitve kaznivega dejanja; da oče pokojnega oškodovanca ni prepoznal zaseženega mobilnega telefona, ki naj bi ga imel pri sebi oškodovanec; da zaseženi kamen ni bil uporabljen pri storitvi kaznivega dejanja in da strokovno mnenje MNZ z dne 13.5.2002 ne potrjuje, da je bila na zaseženem modrem puloverju z ovratnikom najdena kri. Višjemu sodišču pa vložnik zahteve očita, da preprečuje izvajanje dokazov v obsojenčevo korist s tem, ko navaja, da obramba v pritožbi ni pojasnila, v čem bi lahko zatrjevane pomanjkljivosti vplivale na pravilnost ali zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega naj bi bili izpodbijani odločbi v nasprotju z 22. členom (enako varstvo pravic) in 25. členom Ustave (pravica do pravnega sredstva), 13. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), kršena naj bi bila določba 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, poleg tega pa tudi določbi 2. odstavka 14. člena in 4. odstavka 15. člena Ustave (slednjih dveh kršitev vložnik zahteve ne utemelji).

Predmet dokazovanja v kazenskem postopku so dejstva, za katera sodišče misli, da so pomembna za pravilno razsojo (2. odstavek 329. člena ZKP); to pomeni, da se sodišče ni dolžno ukvarjati s pravno nepomembnimi dejstvi. Tako morajo biti v primeru obsodilne sodbe v njenem izreku in obrazložitvi, kar zadeva krivdorek, če izhajamo iz vsebine zahteve za varstvo zakonitosti, navedena predvsem dejstva, ki zadevajo dejansko stanje kaznivega dejanja, to je tista odločilna dejstva, ki so podlaga za neposredno uporabo materialnega prava, pa tudi vsa ostala dejstva, ki lahko prispevajo k zanesljivosti ugotavljanja odločilnih dejstev. Sodišče je v sodbi dolžno določno in popolno navesti, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov (4., 6. in 7. odstavek 364. člena ter 1. odstavek 359. člena ZKP).

Iz obsežne obrazložitve prvostopenjske sodbe izhaja, da je sodišče ravnalo v skladu z navedenimi pravnimi izhodišči in da je v delu, ki se nanaša na krivdorek, ugotovilo ter se obrazloženo opredelilo do vseh objektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja umora, ki se očita obsojencu, do njegove kazenske odgovornosti (naklep in prištevnost) ter s tem v zvezi glede na ugovore obrambe tudi do zatrjevanega silobrana, glede katerega je ugotovilo in obširno utemeljilo, zakaj po mnenju sodišča ni podan. Zato se po oceni Vrhovnega sodišča prvostopenjsko sodišče ni bilo dolžno ukvarjati še z vprašanji, na katera se sklicuje zagovornik v zahtevi. Glede njih je tudi že višje sodišče v okviru pritožbenega preizkusa pravilno poudarilo (sodba, str. 6), da niti zagovornik v pritožbi ni pojasnil, v čem bi lahko zatrjevane pomanjkljivosti (to je opustitev presoje naštetih okoliščin oziroma dokazov) vplivale na pravilnost ali zakonitost izpodbijane sodbe. Ugotoviti je nadalje treba, da je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 1. odstavka 395. člena ZKP te pritožbene navedbe tudi vsebinsko presodilo in se do njih obrazloženo opredelilo, tako da je glede vsake posebej izčrpno utemeljilo svojo oceno o njeni pravni nepomembnosti za ugotavljanje odločilnih dejstev (sodba, str. 6 in 7).

S tem ko zagovornik v zahtevi v zvezi z navedenimi okoliščinami poudarja njihovo pomembnost in višjemu sodišču, ki se s takšnim pogledom ne strinja, očita, da s tem preprečuje izvajanje dokazov v obsojenčevo korist, smiselno uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ta razlog pa je v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom izrecno izključen (2. odstavek 420. člena ZKP).

Po navedenem je treba ugotoviti, da v zahtevi pod točko 1. uveljavljane kršitve ustave, konvencije in določb kazenskega postopka niso podane.

Zagovornik v zahtevi pod drugo točko izrecno uveljavlja kršitev materialnega zakona po 1. točki 372. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 127. člena KZ; meni, da dejanje ni kaznivo, saj naj bi bilo storjeno v okoliščinah silobrana, ki pa izključuje protipravnost dejanja.

V obširni utemeljitvi zahteve v tem delu zagovornik med drugim zatrjuje obstoj oškodovančevega protipravnega napada ter neizogibnost obsojenčeve obrambe (silobran), izraža dvome v obstoj obsojenčevega naklepa oziroma namena, da oškodovancu vzame življenje (pri tem se sklicuje na mnenje izvedenca psihiatra), smiselno pa nakazuje tudi dvome v obsojenčevo prištevnost, sklicujoč se pri tem na obsojenčev zagovor, da mu je pod vplivom zaužite marihuane in oškodovančevih groženj "počil film" in da se mu je "naredila črna zavesa" - skratka, po mnenju zagovornika naj bi v obravnavanem primeru šlo za navaden pretep, oškodovančevo smrt pa je mogoče pripisati zgolj nesrečnim okoliščinam, saj naj bi obsojenec oškodovanca s topim predmetom zadel v glavo zgolj po naključju.

Podlaga za očitek o kršitvi materialnega zakona (njegovi nepravilni uporabi ali neuporabi) je lahko le dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v pravnomočni sodbi. Iz obrazložitve zagovornikove zahteve, kot je bila predstavljena, pa je moč razbrati, da se zagovornik, čeprav se sklicuje na kršitev kazenskega zakona, ne strinja zgolj z dokazno presojo in zaključki pravnomočne sodbe glede obstoja kaznivega dejanja in obsojenčeve kazenske odgovornosti, torej izpodbija pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. S tem pa uveljavlja, kot je že bilo omenjeno, v tem postopku nedovoljen razlog (2. odstavek 420. člena ZKP). Ker je zahteva za varstvo zakonitosti tudi v tem delu neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člena ZKP).

Obsojenec je skladno z določbami 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžan povrniti stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino, ki je bila odmerjena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP ob upoštevanju podatkov o obsojenčevem premoženjskem stanju, ki je bilo podlaga za odmero povprečnine v postopku na prvi stopnji.