Jedro

Ker je bil tožnik pravnomočno obsojen za več kaznivih dejanj, je bil pravilno zavrnjen njegov zahtevek za sprejem v državljanstvo RS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vlogo tožnika za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ker je ugotovila, da so pri tožniku podani razlogi 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije za odklonitev njegove vloge za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.

V tožbi tožnik navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker je tožena stranka pri odločanju zlorabila diskrecijsko pravico. Meni, da je diskrecijska pravica predvsem pri zadržku javnega reda, ki ga sicer določa zakon o državljanstvu, omejena tudi glede na določbe zakona o tujcih. V tem je namreč določeno, kdaj se tujcu lahko odpove bivanje, zato bi tudi pridobitev državljanstva Republike Slovenije morala biti vezana na te določbe, ker ni logično, da so določbe za odpoved prebivanja, tujcu bolj blage od tistih, ki se uporabljajo v postopku pridobitve državljanstva. Zato predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-1, 30/91-I in 38/92 - ZDRS) državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. Določba 3. odstavka istega člena pa določa, da se vloga lahko zavrne ne glede na izpolnjene pogoje, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona, to je, da bi sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost in obrambo države.

Na podlagi dokazov v spisu sodišče meni, da je pravilen zaključek tožene stranke, da dosedanje življenje tožnika kaže na to, da bi lahko njegov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red. Tožnik je bil, kot je razvidno iz listin v spisu, pravnomočno obsojen v letu 1991 oziroma 1992 za kazniva dejanja po členu 222 in 103 KZ Republike Slovenije na 1 leto in 7 mesecev zapora. Zaradi narave in teže kaznivih dejanj je tožena stranka utemeljeno predvidela, da lahko tožnikova ravnanja tudi v bodočnosti predstavljajo nevarnost za javni red. To pa že predstavlja razloge iz 8. točke 1. odstavka 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Ker določb zakona o državljanstvu Republike Slovenije in določb zakona o tujcih ni mogoče vsebinsko povezovati, saj urejata povsem različni področji, je tožena stranka pravilno odločila, ko je zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Čeprav je res, da bi bila lahko izpodbijana odločba tožene stranke tudi bolj natančno obrazložena, ni nobenega razloga za pomislek o tem, da bi bila v konkretnem primeru diskrecijska pravica tožene stranke uporabljena v nasprotju z zakonskimi določbami.

Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča zakonita, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije, po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).