Jedro

Po določbi 57. čl. Zakona o podjetjih (ZP) je lahko direktor sklenil delovno razmerje z delavcem s posebnimi pooblastili. Eventualna določba statuta delodajalca, po kateri je za sklenitev potrebno soglasje delavskega sveta, ni v skladu z določbami ZPod in ne vpliva na veljavnost sklenitve delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se razveljavi sklep delavskega sveta tožene stranke z dne 7.11.1994. Ugotovilo je, da je tožniku dne 7.11.1994 nastopilo redno delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med strankama dne 2.11.1994. Tožena stranka je dolžna tožnika sprejeti na ustrezna dela in naloge, v 8 dneh pod izvršbo. Zahtevek na sprejem na delo vodje splošno-kadrovske službe, pa je sodišče prve stopnje zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.275,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper sodbo v tistem delu, v katerem je sodišče zavrnilo njen zahtevek na vrnitev na delovno mesto delavca s posebnimi pooblastili, vodje splošno-kadrovske službe. Izpodbijana pa tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki ni dovolilo spremembe tožbe oziroma uveljavljanja denarnega zahtevka. V pritožbi navaja, da sodišče pri svoji odločitvi ne priznava načela, da se morajo podpisane pogodbe spoštovati in izpolnjevati. Glede na to, da je po pogodbi o zaposlitvi dobil pravico do delovnega mesta delavca s posebnimi pooblastili, bi ga na to delovno mesto morala tožena stranka sprejeti. V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, da spremembe tožbe ni dovolilo, pa pritožnik navaja, da ni prejel nobenega sklepa o tem, iz katerega bi bilo razvidno, da je sodišče o tem odločalo in zakaj se je tako odločilo. Če drugega ne, bi moral biti tak sklep vsaj v izreku izpodbijane sodbe. To je absolutna kršitev postopka, kjer je v obrazložitvi zavrnjena njegova dopolnitev oziroma sprememba tožbe za denarni zahtevek in se zato sploh ne more pritožiti, ker niti ne ve, zakaj je bila zavrnjena. Navaja, da sploh ne gre za spremembo tožbe, temveč je 29.1.2001 samo dopolnil prvotno tožbo s konkretnimi številkami. Sodišče bi moralo odločati tudi o tem, saj v tožbi iz leta 1994 zahteva le izpolnitev pogodbe, to pa pomeni sprejem na delo in izplačilo plače, ki je določena prav v tej pogodbi. Navaja, da je v zadevi tožnika L. sodišče hkrati odločilo tudi o denarnem zahtevku, zato se čudi, da lahko sodišče v skoraj identičnem primeru različno odloča. Predlaga, da pritožbeno sodišče odloči, da se mora podpisano pogodbo spoštovati in izpolniti v celoti v vsem, kar ta pogodba določa, to je sprejem na določeno delo in o denarnem zahtevku, ki izhaja iz neizpolnjevanja te pogodbe.

Tožena stranka izpodbija sodbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče to sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je tožena stranka svoje stališče utemeljevala z naslednjimi razlogi in sicer, da je delavski svet tedanjega družbenega podjetja A. p.o. na seji dne 2.11.1994 sprejel sklep, s katerim je direktorju vzel pooblastilo za sprejem v delovno razmerje novih vodilnih delavcev, da je direktor tožene stranke kljub takšnemu sklepu delavskega sveta dne 3.11.1994 podpisal pogodbo o zaposlitvi s tožnikom A. P. in da je pogodba zaradi znanega sklepa delavskega sveta antidatirana. Za svoje navedbe je tožena stranka predlagala dokaz in sicer zapisnik o seji delavskega sveta ter zaslišanje prič, delavk tožene stranke, ki sta bili seznanjeni z antidatiranjem pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je predlog za zaslišanje prič zavrnilo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, sklep delavskega sveta z dne 2.11.1994 o odvzemu pooblastil direktorju pa je prezrlo, zaradi česar obstoja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med vsebino listin in posledično je podana bistvena kršitev določb postopka (14. točka 339. člena ZPP). Ob neupoštevanju sklepa delavskega sveta z dne 2.11.1994 se je sodišče odločilo s poenostavljeno argumentacijo, ko je zaključilo, da je imel direktor do dneva odstopa, torej do 7.11.1994, zakonsko pooblastilo za sklenitev pogodbe o zaposlitvi in ko je ugovor tožene stranke smiselno razglasilo za pravno irelevantne. Pritožba nadalje opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, vsebovano v Zakonu o podjetjih. Po določbi 54. člena zakona je namreč direktorja imenoval delavski svet, ki je imel tudi možost, da direktorja predčasno razreši (58. člen). Iz zapisnika o seji delavskega sveta z dne 2.11.1994 je razvidno, da je svet tedaj razpravljal o krizi v podjetju in o iskanju rešitev iz nelikvidnosti ter blokade računa. Ker je imel delavski svet legitimno pravico, da direktorja razreši, je imel tudi pravico, da mu odvzame nekatera pooblastila, kar je storil, ko je direktorju dne 2.11.1994 odvzel pooblastilo, da sme sprejemati v delovno razmerje vodilne delavce. Direktor je ob sklepanju pogodbe s tožnikom dne 3.11.1994 ravnal v nasprotju s sklepom delavskega sveta in njegovo nezakonito ravnanje, za katerega je tožnik vedel, za toženo stranko ne morem imeti posledic. Sklep delavskega sveta je bil neutemeljen na tedanjem pravnem redu, torej zavezujoč tako za direktorja kot za tožnika, ki je bil seznanjen s stališčem DS z dne 2.11.1994. Direktor se je očitno zavedal pomena sklepa DS in prav zato je dne 3.11.1994 ob podpisovanju pogodbe vztrajal pri njenem antidatiranju. Če bi sodišče prve stopnje v dokazne namene uporabilo zapisnik DS z dne 2.11.1994 in ga ne bi prezrlo, če bi zaslišal predlagani priči o zatrjevanem antidatiranju pogodbe o zaposlitvi in če bi pravilno uporabilo določbe Zakona o podjetjih, bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti, saj je bila pogodba o zaposlitvi dejansko podpisana po tem, ko je delavski svet direktorju odvzel pooblastilo za sklepanje takšnih pogodb, pri čemer je bil takšen sklep zakonit. Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa po odločbi 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002) glede bistvenih kršitev določb postopka in pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, pri tem ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo.

K pritožbi tožeče stranke: Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnika sprejeti na ustrezna dela in naloge, zavrnilo pa je zahtevek za sprejem na delovno mesto vodje splošno-kadrovske službe. Ni v pristojnosti sodišča, da razporeja delavce, pri tem pa je potrebno upoštevati tudi, da gre za delavca s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, katerega izbira direktor. Gre za delovno-pravno razmerje, za katerega veljajo določene posebnosti, zato tožnikovo civilistično pojmovanje izpolnjevanja pogodbe tukaj ne more biti v celoti upoštevano. V tem delu je torej sodišče prve stopnje pravilno razsodilo in pritožba v tem delu ni utemeljena.

V zvezi s tožnikovim ugovorom, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ko ni posebej odločilo oziroma, ko ni izdalo sklepa o tem, zakaj spremembe tožbe ne dovoli, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje o tem, ali dovoli spremembo tožbe ali ne, sklep procesnega vodstva in da sodišču prve stopnje ni treba posebej obrazložiti, zakaj spremembe tožbe ni dovolilo v skladu s 185. členom ZPP. Kot je razvidno iz podatkov v spisu, je tožena stranka spremembi tožbe nasprotovala (pripravljalna vloga tožene stranke z dne 3.2.2001), zato sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka, ko spremembe tožbe ni dovolilo. Tožnik tudi zmotno meni, da ne gre za spremembo tožbe, temveč le za dopolnitev prvotne tožbe, saj je v tožbi z dne 18.11.1994 zahteval razveljavitev sklepa delavskega sveta in zahtevek, da ga je tožena stranka dolžna sprejeti na delo vodje splošno-kadrovske službe, zahtevka za povračilo reparacijskega zahtevka pa ni postavil niti opisno. Sodišču prve stopnje tudi ni bilo potrebno izdati posebnega sklepa, s katerim bi obrazložilo svojo odločitev, poleg tega pa pritožbeno sodišče dodaja, da tožnik lahko kljub odločitvi sodišča prve stopnje v posebnem individualnem delovnem sporu uveljavlja denarne zahtevke iz naslova delovnega razmerja pri toženi stranki.

K pritožbi tožene stranke: Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva v tej zadevi, zato tožena stranka s pritožbenimi razlogi ne more uspeti. Kot je bilo že odločeno v zadevi tožnika M. L., je Vrhovno sodišče RS v sodbi opr.št. VIII Ips 210/98 z dne 22.12.1998 ugotovilo, da so neutemeljene revizijske navedbe o nepristojnosti direktorja tožene stranke za sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je bil direktor pristojen za podpis pogodbe o zaposlitvi na podlagi dolobče 57. člena Zakona o podjetjih (ZP - Ur.l. SFRJ št. 77/88 - 61/90) in da določbe statuta tožene stranke, da delavski svet med drugim na predlog direktorja imenuje in razrešuje delavce s posebnimi pooblastili niso usklajene z določbami ZP, zato velja zakonsko pooblastilo direktorja. Direktor je bil torej pooblaščen za sklenitev delovnega razmerja. Tudi ni mogoče upoštevati ugovorov glede antidatiranosti pogodbe, saj bi bila tako v primeru, če bi bila podpisana pred 3.11.1994 ali pa 3.11.1994, podana njegova pristojnost za sklenitev te pogodbe, ker mu je pooblastilo lahko prenehalo šele 7.11.1994, ko je dal odpoved pogodbe o delovnem razmerju, kar izhaja iz zapisnika 20. redne seje delavskega sveta z dne 7.11.1994. Kot izhaja iz zapisnika, je na to sejo direktor tudi pripeljal dva nova sodelavca, tako da navedbe o tem, da naj bi bila pogodba antidatirana, ne morejo odločilno vplivati na pravilno odločitev sodišča prve stopnje, saj je direktor očitno z obema delavcema, tako s tožnikom A. P. kot z M. L. sklenil delovno razmerje še pred navedeno sejo delavskega sveta. V kolikor je tožena stranka menila, da je bilo delovno razmerje sklenjeno v nasprotju z zakonskimi predpisi, bi morala postopati skladno z določbami 4. točke 2. odst. 25. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90), ki določa, da delavcu preneha delovno razmerje brez njegovega soglasja, če se v enem letu po sklenitvi delovnega razmerja ugotovi, da je sklenil delovno razmerje v nasprotju z zakonom, s splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo. Po določbi 76. a člena ZTPDR odločbo o prenehanju delovnega razmerja v tem primeru izda poslovodni organ. Torej v nobenem primeru za izdajo odločbe o prenehanju delovnega razmerja, iz navedenih razlogov ni pooblaščen odločati delavski svet. Tožena stranka pa se navedenih zakonskih določb ni poslužila in je ravnala, kot je sodišče prve stopnje ugotovilo, v nasprotju s predpisi, zato je sklep delavskega sveta z dne 7.11.1994 nezakonit in ga je bilo potrebno razveljaviti.

Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje zavrnilo obe pritožbi in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).