Jedro

Utemeljenost suma namreč zadeva stopnjo verjetnosti, da je bilo kaznivo dejanje po posameznem obdolžencu storjeno, ne pa njegove dokazanosti. Gre za nižji dokazni standard od tistega, ki se zahteva za obsodilno sodbo. Pri presoji utemeljenega suma je potrebno upoštevati vsebino dokazov ter iz njih izhajajoča dejstva in na njihovi podlagi sklepati, ali je izkazana potrebna stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Ne presoja pa se verodostojnost posameznih (nasprotujočih si) dokazov, ker je takšna ocena vselej pridržana glavni obravnavi.

Izrek

Pritožbi državnega tožilca se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Lendavi je s sklepom II K 60516/2020 z dne 28. 9. 2022 na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Murski Soboti zoper obdolženega A. A. zaradi kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Odločilo je še, da na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

2. Zoper sklep se je zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona pritožil državni tožilec. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da dopusti obtožni predlog, oziroma da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo pošlje v novo odločitev.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Državnemu tožilcu sicer ni mogoče pritrditi, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Po njegovem mnenju je izrek izpodbijanega sklepa nerazumljiv in nasprotuje razlogom sklepa, ker je sodišče svojo odločitev, da ni zadosti dokazov, da bi bil obdolženec utemeljeno sumljiv storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 (4. točka prvega odstavka 277. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 437. členom ZKP), utemeljilo z drugimi razlogi, in sicer v smeri, da dejanje, ki se očita obdolžencu, ni kaznivo dejanje (1. točka prvega odstavka 277. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 437. členom ZKP). Z navedenim ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi predloženega gradiva ocenilo, da ni zadosti dokazov, da je obdolženec odstranil in vzel tuje premične stvari, saj so bile stvari odvzete iz nepremičnine, ki je bila formalno še vedno obdolženčeva. S tem je vsebinsko presojalo spisovno gradivo, ni pa ugotovilo pomanjkljivosti v opisu kaznivega dejanja, kot to skuša prikazati pritožnik, zaradi česar uveljavljana kršitev ni podana.

5. Prav pa ima pritožnik, ki pod videzom kršitve kazenskega zakona navaja, da dokazi, ki so bili zbrani tekom dokaznega postopka in v fazi posameznih preiskovalnih dejanj, izkazujejo utemeljen sum, da je obdolženi storil kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, s čimer smiselno uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijanem sklepu napravilo dokazno oceno ter sprejelo dejanski zaključek o nedokazanosti zakonskih znakov kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, s tem pa je preseglo pristojnosti, ki jih ima sodišče v fazi predhodnega preizkusa obtožbe. Pri svoji odločitvi je izhajalo iz ocene izpovedb oškodovane B. B., prič C. C., Č. Č., D. D. in E. E. ter iz razlage pravil postopka osebnega stečaja, zlasti drugega odstavka 342. člena v zvezi s 383. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Zaključilo je, da je bil obdolženec lastnik predmetne nepremičnine (z vsemi sestavinami) vse do pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu, to je do 12. 2. 2019, in da v spisu ni nobenega dokaza, da je obdolženec katero od v izreku navedenih stvari iz objektov predmetne nepremičnine odstranil, vzel in odpeljal v času od 12. 2. 2019 do 26. 2. 2019, ko je lastnica predmetne nepremičnine bila oškodovana B. B., ki je v postopku osebnega stečaja, ki se je vodil nad obdolžencem, kupila predmetno nepremičnino. Takšna dokazna ocena pa presega materialni preizkus obtožnega predloga.

6. Pritožnik pravilno izpostavlja, da je oškodovanka predmetno nepremičnino kupila po načelu videno-kupljeno. Iz prodajne pogodbe, ki je bila sklenjena dne 26. 3. 2018, izhaja, da kupka prejme nepremičnino v last in posest po plačilu celotne kupnine in plačilu 2 % davka na promet nepremičnin. Oškodovanka je celotno kupnino plačala 6. 4. 2018, nato je bil dne 28. 5. 2018 izdan sklep o izročitvi nepremičnine. Zoper sklep je kot stečajni dolžnik vložil več pritožb obdolženec, čeprav v skladu s prvim odstavkom 344. člena v zvezi z drugim odstavkom 342. člena ZFPPIPP nima pravice do pritožbe. Prav tako ni mogoče prezreti, da je imel obdolženec po določbi prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP omejeno poslovno sposobnost, kar pomeni, da z nepremičnino oziroma z njenimi sestavinami ni mogel prosto razpolagati. Na utemeljen sum kaže tudi okoliščina, da je sodišče v stečajnem postopku obdolžencu že s sklepom z dne 7. 9. 2016 naložilo, da v treh mesecih po prejemu sklepa izprazni predmetno stanovanjsko hišo in jo izroči stečajnemu upravitelju. Razen tega se je sodišče prve stopnje neutemeljeno spustilo v presojo verodostojnosti dokazov, ko je ocenjevalo izpovedbo oškodovanke ter ostale dokaze. Za obstoj utemeljenega suma je relevantno, da je oškodovanka povedala, da je v avgustu 2018 opazila (le), da se dela škoda, da je bila odstranjena centralna peč, da je bila ta še vedno na dvorišču za delavnico in da ji obdolženec ni dovolil ogledati notranjosti. C. C., ki ga je stečajni upravitelj F. F. pooblastil kot izvršitelja za izpraznitev stanovanjske hiše in izročitev stečajnemu upravitelju, pa je povedal, da je hiša (še) v novembru 2018 navzven izgledala normalna, da ni bilo nič poškodovano, da je notranjost hiše poslikal skozi okno in da se njemu ni zdelo nič narobe. Spremembe v smeri, da na nobenih vratih na objektih ni bilo ključavnic, da so bila dvižna vrata v delavnici pokvarjena, da v notranjosti hiše ni bilo radiatorjev in vrat ter da so bili podboji uničeni, pa je zaznal po pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine kupki. Vse navedeno po oceni pritožbenega sodišča zadostuje za dokazni standard, ki se zahteva za uvedbo kazenskega postopka. Utemeljenost suma namreč zadeva stopnjo verjetnosti, da je bilo kaznivo dejanje po posameznem obdolžencu storjeno, ne pa njegove dokazanosti. Gre za nižji dokazni standard od tistega, ki se zahteva za obsodilno sodbo. Pri presoji utemeljenega suma je potrebno upoštevati vsebino dokazov ter iz njih izhajajoča dejstva in na njihovi podlagi sklepati, ali je izkazana potrebna stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Ne presoja pa se verodostojnost posameznih (nasprotujočih si) dokazov, ker je takšna ocena vselej pridržana glavni obravnavi.

7. Glede na obrazloženo so zaključki sodišča prve stopnje, da ni zadosti dokazov, da je obdolženec storil kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, preuranjeni, zaradi česar je pritožbeno sodišče, pritožbi državnega tožilca ugodilo ter izpodbijani sklep razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Glede na navedeno bo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi razpisalo glavno obravnavo, na kateri bo zaslišalo obdolženca in izvedlo predlagane dokaze.

8. Sklep pritožbenega sodišča temelji na določbi tretjega odstavka 402. člena ZKP.