Jedro

Vrhovno sodišče RS je v zvezi z revizijsko navedbo o upoštevanju dnevnega počitka kot "enovite pravice" obrazložilo, da odškodnina za škodo zaradi posega v pravico do dnevnega počitka ni avtomatična protivrednost plačila za 11 ur (dnevno), temveč je odvisna od vrste in obsega ugotovljene škode, ki jo je delavec utrpel zaradi posega v to pravico. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je predmet obravnavanega spora premoženjska škoda, pri čemer pritožba zmotno vztraja, da je tožnik upravičen do odškodnine za premoženjsko škodo za vseh 11 ur dnevno, ne pa le za toliko ur, za kolikor je bil vsakokratni dnevni počitek zaradi opravljanja dela krajši od 11 ur.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 8.837,29 EUR z obrestmi od 29. 3. 2016 do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 18.046,49 EUR z obrestmi od 29. 3. 2016 do plačila (II. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne 321,72 EUR stroškov postopka (III. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper II. in III. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se je sodišče prve stopnje v zvezi z načinom izračuna odškodnine napačno sklicevalo na judikat Pdp 761/2018, saj v njem to vprašanje sploh ni bilo obravnavano. Zaradi tega je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Upoštevati bi moralo judikat Pdp 307/2020, v katerem je bilo sprejeto stališče, da gre pri dnevnem počitku za vsebinsko enovito pravico, ki je namenjena regeneraciji zaposlenega. Tožnik tako ni upravičen le do odškodnine za premoženjsko škodo za 3,5 ur dnevno, temveč tudi za preostalih 7,5 ur dnevno. Tudi pri tedenskem počitku pripadniki niso prikrajšani za cel dan počitka, pa so po sodni praksi upravičeni do nadomestila, kot da bi bili. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe kot neutemeljene, soglaša s prvostopenjskimi razlogi in predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik je uveljavljal plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenih ur dnevnega počitka. Sodišče prve stopnje mu je za vsakokratni primer, za katerega je ugotovilo, da ni imel zagotovljenega 11-urnega dnevnega počitka (155. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji; drugi odstavek 97.f člena Zakona o obrambi - ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadaljnji), priznalo odškodnino za premoženjsko škodo za toliko ur, za kolikor je bil dnevni počitek zaradi opravljanja dela tožnika krajši od 11 ur.

7. Zmoten je pritožbeni očitek o kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se je sodišče prve stopnje v zvezi z načinom ugotovitve škode sklicevalo (v opombi) na judikat Pdp 761/2018, ki naj bi razlogov o tem sploh ne vseboval. Ta judikat ni bil predložen kot listina v postopku, zato že iz tega razloga ne more biti podana očitana kršitev, ki predpostavlja nasprotje med odločilnimi razlogi sodbe o vsebini listin (ki sta jih predložili stranki) in med samimi temi listinami.

8. Neutemeljeno je zavzemanje pritožbe, da bi sodišče prve stopnje pri odločitvi moralo upoštevati stališče sodne odločbe Pdp 307/2020 o tem, da gre pri dnevnem počitku za vsebinsko enovito pravico, ki je namenjena regeneraciji zaposlenega, zaradi česar tožniku odškodnine za kršitev vsakokratnega dnevnega počitka ne bi smelo znižati za tolikšno število ur, za kolikor mu je bil ta počitek omogočen. Citirana sodna odločba je bila s sklepom VIII Ips 9/2021 z dne 28. 6. 2022 razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. V tem sklepu je Vrhovno sodišče RS v zvezi z revizijsko navedbo o upoštevanju dnevnega počitka kot „enovite pravice“ obrazložilo, da odškodnina za škodo zaradi posega v pravico do dnevnega počitka ni avtomatična protivrednost plačila za 11 ur (dnevno), temveč je odvisna od vrste in obsega ugotovljene škode, ki jo je delavec utrpel zaradi posega v to pravico. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je predmet obravnavanega spora premoženjska škoda, pri čemer pritožba zmotno vztraja, da je tožnik upravičen do odškodnine za premoženjsko škodo za vseh 11 ur dnevno, ne pa le za toliko ur, za kolikor je bil vsakokratni dnevni počitek zaradi opravljanja dela krajši od 11 ur. Kot izhaja iz citiranega sklepa Vrhovnega sodišča RS, je ena od pravic delavca iz delovnega razmerja, vzpostavljenega s pogodbo o zaposlitvi, število ur dela, ki jih mora opraviti v določenem časovnem obdobju. V primeru, da delodajalec te pravice ne spoštuje in mora delavec opraviti večje število ur, krši svojo pogodbeno obveznost. Če ima to za posledico škodo, jo je delodajalec dolžan delavcu povrniti po splošnih pravilih civilnega prava (140. člen Zakona o javnih uslužbencih - ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji; 179. člen ZDR-1), pri čemer je Vrhovno sodišče RS kot zmotno opredelilo določitev odškodnine v višini 11 ur in pojasnilo, da je delavec upravičen do zneska glede na dejanske ure opravljenega dela, ki mu ni bilo plačano.1 Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pravna stališča, na katera je sodišče prve stopnje oprlo odločitev v obravnavani zadevi, enaka navedenim stališčem Vrhovnega sodišča RS. Presoja, da tožniku pripada odškodnina za premoženjsko škodo le za toliko ur, za kolikor je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil vsakokratni dnevni počitek krajši od 11 ur, je zato materialnopravno pravilna. Dejanske ugotovitve, da je skupno število teh ur znašalo 499, pa pritožba ne izpodbija.

9. Pritožbene navedbe, da tudi pri tedenskem počitku pripadniki niso prikrajšani za cel dan počitka, pa so po sodni praksi upravičeni do nadomestila, kot da bi bili, ne vpliva na drugačno odločitev. Dnevni in tedenski počitek nista vsebinsko povsem identični pravici, zato je odločanje o odškodninski odgovornosti v primeru njunih kršitev podvrženo ugotavljanju vsakokratnih okoliščin primera tako glede temelja kot glede višine odškodnine.

10. Ker je pravilna odločitev o glavni stvari, je pravilna tudi prvostopenjska stroškovna odločitev. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožnik s pritožbo ni uspel, toženkin odgovor na pritožbo pa ni bistveno pripomogel k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi, zato vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavki 154., 155. in 165. člena ZPP).

1 Podobna stališča izhajajo iz sklepa VIII Ips 45/2021 z dne 28. 6. 2022.