Jedro

Toženec ne pojasni, ali vlaga revizijo samo v odločitvi o tem, da mora od 20. 8. 2002 v primeru zamude plačati tudi zamudne obresti, ali se nanaša revizija tudi na izračun v glavnici kapitaliziranih obresti in v kolikšnem delu. Če se torej revizija nanaša na obresti kot stransko terjatev, potem ni dovoljena; če se nanaša tudi na del izračunane glavnice, pa ne pojasni v kolikšnem znesku.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožnici 1.736,861 tolarjev (7247,79 euro) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 8. 2002 do plačila ter da ji mora plačati zakonske zamudne obresti od preživninskih zneskov, ki dospejo po 20. 8. 2002 na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Kopru, P 10/97 z dne 18. 4. 1997 in 12. 12. 1997 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru, Cp 257/98 z dne 3. 9. 2998 ter sklepi o zvišanju preživnine pristojnega Centra za socialno delo.

Proti tej sodbi se je pritožil toženec, toda višje sodišče je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

2. Proti sodbi drugostopenjskega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba prvostopenjskega sodišča, je tožnik pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je izjema od načelne prepovedi obrestovanja in odstop od načela monetarnega nominalizma začel veljati z uveljavitvijo ZOR, s sprejetjem ZPOMZO leta 1995 pa je bila ukinjena izjema od prepovedi obrestnega obrestovanja. Odtlej ni več izjeme, ki bi onemogočala uporabo določila o prepovedi obrestnega obrestovanja. Interpretacija, da dopustnost valorizacije, ki je urejena v 394. členu ZOR, pomeni izjemo od prepovedi obrestnega obrestovanja iz 279. člena ZOR, je zgrešena in brez razumne pravne obrazložitve, saj sta valorizacija in obrestno obrestovanje dva različna pravna instituta.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) je bila revizija vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni dovoljena.

3. Uvodoma je treba pojasniti, da je revizija izredno pravno sredstvo, zato je zelo omejena. Dovoljena je proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje. Ta se nanaša na zamudne obresti, do katerih je upravičena tožnica, ker toženec ni plačeval preživninskih obveznosti. Čeprav zahteva po plačilu obresti izhaja iz zapadlih preživninskih terjatev in je po tretjem odstavku 367. člena ZPP v sporih o preživljanju vselej dovoljena revizija, če je preživnina prvič določena ali ukinjena, pa v obravnavanem primeru ne gre za tak spor. Tožbeni zahtevek namreč ne temelji na razmerju med starši in otroki, ki je urejeno v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, temveč na zamudi s plačilom, ki je urejena v obligacijskem zakoniku. Gre torej za premoženjski spor in po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4172,93 euro. Pri tem se vzame pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka. V drugem odstavku 39. člena ZPP je izrecno določeno, da se obresti in druge postranske dajatve ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek.

V obravnavanem primeru se toženec sklicuje na napačno uporabo materialnega prava glede obresti. Pri tem pa ne pojasni, ali vlaga revizijo samo v odločitvi o tem, da mora od 20. 8. 2002 v primeru zamude plačati tudi zamudne obresti, ali se nanaša revizija tudi na izračun v glavnici kapitaliziranih obresti in v kolikšnem delu. Če se torej revizija nanaša na obresti kot stransko terjatev, potem ni dovoljena; če se nanaša tudi na del izračunane glavnice, pa ne pojasni v kolikšnem znesku. Ker torej ni navedena vrednost revizije, revizija ni dovoljena. Zato jo je sodišče po 377. členu ZPP zavrglo in vsebinsko ni presojalo njene utemeljenosti.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-45/2008