Jedro

Tožnikove izjave očitno ne predstavljajo razlogov preganjanja, ki bi opredeljevali tožnika kot begunca, zato mu ni mogoče priznati niti zaščite s tem statusom. V tej situaciji pa je bil organ dolžan preizkusiti, ali niso morebiti izpolnjeni pogoji za priznanje statusa subsidiarne zaščite.

Upravni organ zaradi napačnega materialnopravnega stališča, da obstoji dvom v prosilčevo identiteto takoj, ko ta ne predloži ustreznega dokumenta, pa čeprav pojasni razloge, zakaj ga nima (v prošnji za mednarodno zaščito je tožnik to razložil – 2. stran obrazložitve izpodbijane odločbe – s splošnim stanjem v Nigeriji, ker da tam dokumenti niso potrebni, če potuješ, si priskrbiš potni list, sam pa si dokumentov zaradi težav ne more priskrbeti), ni ugotavljal drugih okoliščin. S tem je kršil prvi odstavek 22. člena ZMZ, ki pristojnemu organu nalaga, da tudi po uradni dolžnosti ugotavlja dejansko stanje in izda zakonito in pravilno odločitev. V obravnavanem primeru, ko je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik v letu 2008 zaprosil za azil v Italiji in kasneje še v Grčiji, preverjanje identitete s strani organa tudi ni bilo onemogočeno. To pomeni, da dvom v tožnikovo istovetnost ni bil ugotovljen, s tem pa ne okoliščina, ki bi govorila o njegovi splošni neverodostojnosti.

Celo če se šteje, da je tožnik neverodostojna oseba, ni mogoče mimo tega, da je upravni organ pri presoji pogojev za priznanje subsidiarne zaščite in s tem povezanega načela nevračanja dolžan preveriti prosilčeve izjave v povezavi s specifičnimi in splošnimi informacijami, povezanimi z njegovim primerom, na kar napotuje že tretja alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-53/2014/19 (1312-02) z dne 27. 10. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Ugotovila je, da v njegovem primeru niso podana dejanja preganjanja, ki bi utemeljevala podelitev statusa begunca, ne grozi pa mu niti resna škoda iz 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), zaradi katere bi bil upravičen do subsidiarne zaščite.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi oporeka stališčem izpodbijane odločbe, med drugim, da naj bi obstajal dvom v njegovo istovetnost. Zgolj okoliščina, da ni predložil nobenega svojega dokumenta, na zaslišanju pa je pojasnil, da teh ni imel niti v Nigeriji, ker jih tam pač nimajo, ne more biti zadostna podlaga za dvom v verodostojnost zatrjevane identitete. Poudarja še, da je bil pod istim imenom obravnavan tako v Grčiji in kot v Italiji.

Poleg tega je toženka pri ugotovitvi, da naj bi se ukvarjal s prodajo nafte na črno, spregledala, da je sodeloval z mobilno policijo, ki ji je posredoval informacije o ostalih prodajalcih nafte. Napačno je tudi stališče glede dokaznega bremena, saj to ni le na strani prosilca, ampak je porazdeljeno med njim in organom. Očita, da toženka ni priskrbela informacij o izvorni državi. Res se sklicuje na spletno stran, kjer je objavljen kazenski zakonik, v obrazložitvi pa zaključi, da kazni niso nesorazmerno visoke. Ker ne pove, za katero kaznivo dejanje naj bi po njenem mnenju šlo in kako visoka kazen je zanj zagrožena, obrazložitve ni mogoče preizkusiti.

Poleg vsega se toženka ni opredelila do z njegove strani predloženih informacij iz izvorne države, iz katerih izhaja tudi to, da male kraje pomagajo malim ljudem, da sploh preživijo, da obstajata v Nigeriji dva tipa prava (za bogate in revne) in da so zagrožene kazni za krajo nafte tudi smrtne kazni, kar pa je nesorazmerno s storjenim dejanjem. Kljub temu je toženka zaključila, da ni splošno znano, da bi prosilec z vrnitvijo v Nigerijo utrpel resno škodo. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da istovetnosti prosilca ni mogoče z gotovostjo ugotoviti le na podlagi njegove izjave, ampak z ustreznim dokumentom, ki ga prosilec v tej zadevi ni predložil. Glede na 129. člen ZMZ sama ne more pridobiti podatkov. Oporeka navedbam, da je spregledala tožnikovo sodelovanje z mobilno policijo, pri katerem je šlo za sodelovanje pri delitvi nezakonito pridobljenega dobička, ne pa za sodelovanje v zvezi z odkrivanjem kaznivih dejanj. Meni, da če bi bil tožnik resnično ogrožen zaradi groženj s smrtno kaznijo, bi poiskal pomoč že v kateri izmed afriških držav ali držav, ki jih je prečkal, oziroma bi ostal v Italiji, kjer je imel izdano dovoljenje za enoletno bivanje.

Ne strinja se, da je kršila 22. člen ZMZ, saj informacije o izvorni državni ne morejo nadomestiti neprepričljivih in kontradiktornih izjav o določeni okoliščini. Tožnik je namreč kot razlog, zaradi katerega je zapustil izvorno državo, navedel storjena kazniva dejanja, ki v nobenem primeru ne morejo biti razlog za podelitev mednarodne zaščite. Ta ni namenjena ščitenju oseb, ki bežijo pred kazenskim pregonom. To bi bilo takim osebam mogoče priznati le, če je pregon ali kazen nesorazmerna ali diskriminatorna. Ker je tožnik v postopku predložil le informacije, ki se tičejo storitve kaznivih dejanj, ki jih je zagrešil tudi sam, in ki ne morejo predstavljati podlage za podelitev mednarodne zaščite, se tožena stranka v odločbi ni posebej opredeljevala do teh informacij, saj niso relevantne. Poudarja še, da iz določb tretje alineje drugega odstavka 21. člena, drugega odstavka 22. člena in osme in devete alineje 23. člena ZMZ izhaja, da se splošne in posebne informacije o stanju v izvorni državi pridobijo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazuje preganjanje oziroma utemeljen strah pred njim v smislu ZMZ. Če ta element ni podan, ker ne gre za preganjanje, pa toženki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati v povezavi z informacijami o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnih pogojev. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

O statusu begunca Po prvem odstavku 2. členu ZMZ mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji obsega tako status begunca kot status subsidiarne oblike zaščite, kar pomeni, da je z zavrnitvijo prošnje za mednarodno zaščito zavrnjeno priznanje obeh statusov. Po drugem odstavku istega člena se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države.

V zadevi ni sporno, da je tožnik zapustil Nigerijo kot izvorno državo zaradi strahu pred posledicami svojih dejanj kraje nafte in s tem povezanim sodelovanjem z mobilno policijo oziroma njenim pripadnikom, s katerim naj bi si po tožnikovi izpovedi v postopku delila zaslužek od prodaje ukradene nafte. Omenjeno izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe v delu, kjer so povzete tožnikove navedbe v prošnji in na osebnem razgovoru, kot tudi iz prošnje in zapisnika o osebnem razgovoru. Tožbena trditev, da naj bi šlo za sodelovanje s policijo v smislu pregona storilcev kaznivih dejanj v navedenem torej nima opore.

Prav tako ni sporno, kar navaja izpodbijana odločba na 2. in 4. strani obrazložitve, da je tožnik izrecno povedal, da ni bil nikoli preganjan zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini.

To pomeni, da tožnik v postopku ni nikoli zatrjeval preganjanja iz razlogov, navedenih v 2. členu ZMZ (podrobneje definiranih v 27. členu), ki opredeljujejo preganjanje, zaradi katerega je oseba begunec in zaradi česar ji je mogoče podeliti mednarodno zaščito s statusom begunca. V tem pogledu je neutemeljen očitek organa (peti odstavek na 6. strani obrazložitve), da tožnik ni izkazal obstoja razlogov za priznanje mednarodne zaščite. Poenostavljeno povedano: če tožnik nečesa ni navajal, od njega ni mogoče pričakovati, da bi to dokazoval. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe, kot rečeno, izhaja, da je tožnik svoj strah pred vrnitvijo v Nigerijo utemeljeval s posledicami, ki bi ga lahko doletele zaradi tatvin nafte, v zvezi s katerimi je bil v letu 2008 približno tri mesece priprt, čeprav je zanikal, da krade nafto, vendar pa so ga v zaporu pretepali in ga porezali po rokah, pripadniki mobilne policije pa so mu že pred tem povedali, da ga bodo ubili, če jih bo v primeru aretacije oziroma mučenja izdal. Iz pripora je bil nato izpuščen, ker so pripadniki mobilne policije povedali, da je njihov sodelavec. Ker je nadaljeval s tovrstnim poslom, pa je nastopila državna policija, ki je pri njem v njegovi odsotnosti opravila hišno preiskavo, uničila njihovo hišo in skladišče nafte (zaloge nafte je imel doma), zaradi česar je mama umrla od srčne kapi, sam pa je zbežal. Povedal je, da če se bo vrnil v Nigerijo, ga bodo tam ubili, in pojasnil, da je kazen za krajo nafte kot državne lastnine doživljenjski zapor, nekatere pa tudi ubijejo.

Glede na take izjave, ki torej očitno ne predstavljajo razlogov preganjanja, ki bi opredeljevali tožnika kot begunca, je posledično pravilen tudi sklep organa, da tožniku ni mogoče priznati niti zaščite s tem statusom. V tej situaciji pa je bil organ dolžan preizkusiti, ali niso morebiti izpolnjeni pogoji za priznanje statusa subsidiarne zaščite.

O statusu subsidiarne zaščite Ta se v skladu s tretjim odstavkom 2. člena ZMZ prizna, če obstaja utemeljen razlog, da bi bila oseba ob vrnitvi v izvorno državo soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo iz 28. člena zakona. Resna škoda v smislu omenjenega člena zajema smrtno kazen ali usmrtitev (prva alineja), mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (druga alineja) ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (tretja alineja). V navedenem členu je torej vključeno t. i. načelo nevračanja (prim. tudi obrazložitev k spremembam ZMZ, ZMZ-B, Poročevalec DZ z dne 5. 8. 2010), ki zahteva, da se prizna mednarodna zaščita v obsegu subsidiarne zaščite osebi, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca in bi zato lahko bila izročena oziroma vrnjena v državo, v kateri pa zanjo obstaja resna nevarnost, da bo ogroženo njeno življenje oziroma bo izpostavljena nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, kazni ali mučenju.

Tudi v tem primeru se pogoji za mednarodno zaščito ugotavljajo po določbah 21. in naslednjih členov ZMZ. Prosilec mora namreč sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred resno škodo (prvi odstavek 21. člena), in predložiti vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo (drugi odstavek). Upoštevaje okoliščine, v katerih se znajdejo prosilci za mednarodno zaščito, pa je zakon v tretjem odstavku uredil tudi situacijo, ko prosilec v postopku ne more predložiti nobenih dokazov. Gre torej za primere, ko bo organ odločal le na podlagi prosilčeve izjave, ki je ta ne more podkrepiti z nobeno dokumentacijo. V tem primeru je prosilec razbremenjen dokazovanja pod določenimi pogoji, in sicer: da se je kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje (prva alineja); da je podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov (druga alineja); da so njegove izjave skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanimi z njegovim primerom (tretja alineja); da je zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče, razen če lahko izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil (četrta alineja), in da je bila ugotovljena njegova splošna verodostojnost (peta alineja). Taka ureditev ima podlago v petem odstavku 4. člena Direktive 2011/95/EU z dne 13. 12. 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite (Kvalifikacijska direktiva), ki določa, da kadar države članice uporabljajo načelo, po katerem je dolžan prošnjo za mednarodno zaščito utemeljiti prosilec (prim. prvi odstavek 21. člena ZMZ) in kadar vidiki izjav niso utemeljeni z dokumentarnimi ali drugimi dokazi, teh vidikov ni treba potrditi, kadar so izpolnjeni pogoji, navedeni v točkah a, b, c, d in e. Ti pogoji so po vsebini enaki tistim iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ.

Prosilčeva splošna verodostojnost Iz navedenih pogojev tako v omenjeni direktivi kot v ZMZ izhaja, da splošna verodostojnost ni enaka pogoju iz tretje alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ, ki zahteva, da so prosilčeve izjave skladne in verjetne ter da ne nasprotujejo specifičnim in splošnim informacijam, povezanimi z njegovim primerom. V okviru ugotavljanja splošne verodostojnosti gre za ugotavljanje okoliščin, na podlagi katerih je mogoča opredelitev, ali je prosilec oseba, ki ji je mogoče verjeti. To se ocenjuje na podlagi njegovih izjav in ravnanja pred in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite (tako tudi Ustavno sodišče v zadevi U-I-292/09, Up-1427/09, 16. točka obrazložitve). Glede na navedeno je treba pogoj iz tretje alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ razumeti ožje, in sicer da se nanaša na tiste prosilčeve izjave v zvezi z okoliščinami, pomembnimi z vidika njegovega primera, ki so preverljive na podlagi specifičnih in splošnih informacij o izvorni državi (drugi odstavek 22. člena v zvezi z osmo in deveto alinejo 23. člena ZMZ). To pa so okoliščine, ki se nanašajo na razloge, zaradi katerih vlaga prošnjo, torej okoliščine, ki predstavljajo oviro za vrnitev v izvorno državo.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se je upravni organ na več mestih ukvarjal z ugotavljanjem tožnikove splošne verodostojnosti, v zvezi s tem tudi z njegovo identiteto, glede katere je navedel, da dvomi vanjo, saj prosilec ni predložil nobenega dokumenta, s katerim bi jo izkazoval. Po prepričanju sodišča tožba utemeljeno opozarja, da zgolj navedeno ne zadostuje za dvom v verodostojnost zatrjevane identitete. Drži sicer, da je prosilčeva istovetnost nesporno ugotovljena, ko ta predloži eno od listin, določenih v Zakonu o tujcih (ZTuj-2), ne more pa biti odsotnost teh dokumentov sama zase zadostna okoliščina za vzpostavitev tehtnega dvoma v identiteto, ki jo prosilec zatrjuje v postopku mednarodne zaščite. Tak dvom bi se namreč lahko upravičeno vzpostavil tedaj, če bi organ razpolagal s podatki, da se je tožnik v različnih situacijah npr. predstavljal z različnimi imeni, prosilec pa teh razlik ne bi mogel zadovoljivo pojasniti.

Povedano pomeni, da upravni organ zaradi napačnega materialnopravnega stališča, da obstoji dvom v prosilčevo identiteto takoj, ko ta ne predloži ustreznega dokumenta, pa čeprav pojasni razloge, zakaj ga nima (v prošnji za mednarodno zaščito je tožnik to razložil – 2. stran obrazložitve izpodbijane odločbe – s splošnim stanjem v Nigeriji, ker da tam dokumenti niso potrebni, če potuješ, si priskrbiš potni list, sam pa si dokumentov zaradi težav ne more priskrbeti), ni ugotavljal drugih okoliščin. S tem je kršil prvi odstavek 22. člena ZMZ, ki pristojnemu organu nalaga, da tudi po uradni dolžnosti ugotavlja dejansko stanje in izda zakonito in pravilno odločitev. V obravnavanem primeru, ko je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik v letu 2008 zaprosil za azil v Italiji in kasneje še v Grčiji, preverjanje identitete s strani organa tudi ni bilo onemogočeno. To pomeni, da dvom v tožnikovo istovetnost ni bil ugotovljen, s tem pa ne okoliščina, ki bi govorila o njegovi splošni neverodostojnosti.

Ker v tožbi niso izpodbijane ugotovljene razlike v tožnikovih izjavah (zadnji odstavek na 6. strani obrazložitve izpodbijane odločbe) kot vidik njegove splošne verodostojnosti in ki se po vsebini nanašajo pretežno na njegov beg oz. pot iz Nigerije, se sodišče do njih posebej ne opredeljuje. Organ namreč ni izrecno ugotovil, da ugotovljeno dejansko stanje kaže na tožnikovo splošno neverodostojnost, ampak je v nadaljevanju navedel, da so prosilčeve izjave skladne in verjetne glede na specifične informacije o izvorni državi in da mu zato ni mogoče očitati, da bi ravnal v nasprotju z 21. členom ZMZ (predzadnji odstavek na 7. strani obrazložitve).

Dokazno breme in obrazložitev resne škode Celo če se šteje, da je tožnik neverodostojna oseba, namreč ni mogoče mimo tega, da je upravni organ pri presoji pogojev za priznanje subsidiarne zaščite in s tem povezanega načela nevračanja dolžan preveriti prosilčeve izjave v povezavi s specifičnimi in splošnimi informacijami, povezanimi z njegovim primerom, na kar napotuje že tretja alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ. Navedena dolžnost izhaja tudi iz že omenjene odločbe Ustavnega sodišča v zadevi U-I-292/09, Up-1427/09, s katero je bil razveljavljen tretji odstavek 22. člena ZMZ, ki je določal, da če ni ugotovljena splošna verodostojnost prosilca, pristojni organ ne upošteva informacij o izvorni državi. Ustavno sodišče je ugotovilo, da taka ureditev posega v pravico iz 18. člena Ustave RS (URS) o prepovedi mučenja. Za zagotovitev te pravice, ki je absolutna, mora organ upoštevati vse okoliščine, ki bi lahko vplivale na oceno, ali obstajajo tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo prosilcu v primeru prisilne odstranitve kršen omenjeni člen URS (18. točka obrazložitve).

Organ v skladu z drugim odstavkom 22. člena ZMZ preverja izjave prosilca v povezavi z informacijami o izvorni državi iz osme in devete alineje 23. člena tega zakona. Gre za splošne informacije o izvorni državi, zlasti o stanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, družbeno-politični situaciji in sprejeti zakonodaji (osma alineja), in za specifične informacije o izvorni državi, ki so podrobne, poglobljene in povezane izključno s konkretnim primerom, lahko pa vključujejo tudi način izvajanja zakonov in drugih predpisov izvorne države (deveta alineja). Za zakonito odločitev je organ tudi v tem pogledu dolžan po uradni dolžnosti ugotoviti dejansko stanje o razmerah v izvorni državi (prvi odstavek 22. člena ZMZ), v ta namen torej pridobiti relevantne informacije, z njimi pa prosilca pred izdajo odločbe seznaniti (drugi odstavek 22. člena).

Povedano pomeni, da je moral upravni organ tudi v tej zadevi sam pridobiti omenjene informacije, saj mu tožnikova aktivnost te dolžnosti ni odvzela (deljeno dokazno breme). Šele celovit prikaz dejstev, povezanih tako s splošnim stanjem v državi, kot s specifičnim, nanašajoč se na konkretni primer, namreč omogoča, da organ v naslednjem koraku ugotovi verjetne, predvidljive posledice, ki bi jim bil tožnik kot oseba, ki se je sicer ukvarjal s tatvinami nafte (v tej zadevi ni bil uporabljen izključitveni razlog iz 5. člena ZMZ) in je zbežal pred pregonom države, izpostavljen ob vrnitvi v izvorno državo, nato pa oceni tudi resnost teh posledic.

Ni sporno, da je tožnik v postopku predložil poročila, ki obravnavajo razširjenost tatvin nafte v Nigeriji, razloge zanjo in korupcijo oblastnih struktur (4. stran obrazložitve izpodbijane odločbe). Na ta poročila je organ v nadaljevanju oprl nekatere svoje ugotovitve. Tako je zapisal, da iz zgoraj navedenih poročil in informacij izhaja, da nigerijski režim skuša zatreti kraje nafte skladno z zakonodajo, da pripadniki varnostnih sil uporabljajo tudi strelno orožje, pri čemer prihaja do smrtnih žrtev na obeh straneh in da obstajajo pozivi političnih veljakov k strožjim kaznim (tudi smrtni kazni) za tatove nafte iz naftovodov (tretji odstavek na 7. strani obrazložitve). Organ še pojasnjuje, da je preučil nigerijski kazenski zakonik (navaja spletno stran, na kateri ga je mogoče najti), ki pa da za zatrjevana ravnanja prosilca ne določa najhujše zaporne kazni, še manj pa smrtno kazen. Nadaljuje s tem, da sicer držijo prosilčeve navedbe, da varnostni organi na kraju samem tudi streljajo tatove nafte, „vendar pa je zgolj to premalo za priznanje mednarodne zaščite, kajti za priznanje statusa begunca mora prosilec dokazati, da se je prav njemu konkretno zgodilo katero izmed dejanj preganjanja oziroma da njemu individualno le-to grozi v primeru vrnitve v izvorno državo“. V drugem odstavku na 8. strani sklene, da so pridobljene informacije o izvorni državi prosilca take, da bi bili dogodki, kot jih je opisal, da so se njemu dogajali, hipotetično mogoči, kar pa ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite; informacije o izvorni državi so bile upoštevane, res je tudi, da ne nasprotujejo izjavam prosilca. V nadaljevanju obrazložitve pa se organ izrecno opredeljuje le do obstoja okoliščin resne škode iz tretje alineje 28. člena ZMZ (samovoljno nasilje v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada).

Navedeno sicer pomeni, da je toženka na podlagi predloženih poročil in objavljenega zakonika ugotavljala dejstva, pomembna za tožnikov primer, torej specifične informacije (tako tudi trditev v predzadnjem odstavku na 7. strani obrazložitve), vendar na njihovi podlagi ni utemeljila nobenega sklepa, to je, ali ugotovljena dejstva pomenijo možnost tveganja nastanka katere od oblik resne škode iz prve ali druge alineje 28. člena ZMZ in zakaj. V tem pogledu (torej o subsumpciji dejstev pod pravno normo kot pravnem vprašanju) izpodbijana odločba nima razlogov, zato se sodišče strinja, da se s tega vidika ni opredelila do informacij o izvorni državi. Odločbe, ki v pretežno obravnava le status begunca, subsidiarno zaščito z vidika resne škode pa zgolj v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ, v tem delu ni mogoče preizkusiti (absolutna bistvena kršitev iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP).

Poleg tega se sodišče strinja s tožbenim ugovorom o pomanjkljivih razlogih izpodbijane odločbe, saj iz nje ni razvidno, katero kaznivo dejanje je organ preverjal v dostopnem kazenskem zakoniku in kakšna kazen je zanj predpisana. Posledično ni mogoč preizkus, ali tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo utemeljeno tvega, da mu bo kot storilcu kaznivega dejanja, storjenega v obsegu in trajanju, kot ga je opisal, izrečena smrtna kazen. Navedeno prav tako pomeni kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, pri čemer sodišče dodaja, da iz predloženih upravnih spisov ni razvidno, da bi upravni organ o tej informaciji seznanil tožnika in mu dal možnost, da se do nje opredeli (drugi odstavek 22. člena ZMZ).

Ker v tožbi ni posebej izpodbijano, sodišče le opozarja, da je organ navedel, da se tožnik ni potrudil za utemeljitev svoje prošnje. V čem vidi pomanjkljivosti njene obrazložitve, ni pojasnjeno.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava (3. in 4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

V ponovljenem postopku bo moral upravni organ odpraviti pomanjkljivosti v skladu s stališči te sodbe z vidika presoje pogojev za subsidiarno mednarodno zaščito in se do vsakega sistematično opredeliti, kar pomeni, da bo na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja moral zavzeti jasno stališče, ali to ustreza kateremu od vidikov resne škode iz 28. člena ZMZ. Pred tem pa bo moral pridobiti še splošne informacije o izvorni državi (tožnik je na osebnem razgovoru povedal, da vlada izkorišča verska sovraštva, na teren pošilja muslimane, pripadnike Hausa, da kaznujejo pripadnike Igbo, ki so kristjani, tudi sam je pripadnik tega plemena). Enako velja za specifične informacije o Nigeriji, med drugim tudi o ravnanju državnih oblasti na področju pregona storilcev kaznivih dejanj tatvine nafte, in sicer ne le z vidika normativne ureditve (v okviru tega je treba preveriti, ali ima izvorna država vsa kazniva dejanja urejena le v kazenskem zakoniku), ampak tudi z vidika izvajanja samih predpisov, vključno z okoliščinami, v katerih obsojeni storilci prestajajo zaporno kazen. Iz obrazložitve in zapisnika o osebnem razgovoru izhaja, da so tožnika ob prvem prijetju (povedal je, da je zanikal, da bi kradel nafto) v zaporu pretepali (iz zapisnika o razgovoru je razvidno, da je prosilec pokazal brazgotine na hrbtu) in porezali po rokah, kar nakazuje, da za pridobitev priznanja storilce ob prijetju tudi mučijo.